What this power is I cannot say; all I know is that it exists and it becomes available only when a man is in that state of mind in which he knows exactly what he wants and is fully determined not to quit until he finds it.
Zaenkrat se zadeva premakne SEM, v prihodnosti pa bom svoj blog objavljal še na eni strani (ja ja, na dveh koncih hkrati).Lepo je bilo na Bloggerju, vendar imam lepo priložnost, da se "osamosvojim" tudi na blogerskem področju. Sicer pa se - razen URLja - ne spremeni nič.
Izjava dneva : You can't hit a home run unless you step up to the plate. You can't catch a fish unless you put your line in the water. You can't reach your goals if you don't try.
Dober večer - sicer sem "obljubil", da bodo počitnice in bo tudi blog počival vendar je košarka življenje in v življenju ni počitnic.
Naši košarkaši so zaključili kvalifikacije za nastop na OI. Niso se uspeli uvrstiti nanje - v četrtfinalu so od naših bili boljši portoričani. Ali je to neuspeh ali samo realno stanje pa bom skušal po svoje spisati spodaj. Ta sestavek sem objavil tudi na forumu prostega meta, tukaj pa ga bom samo še malo razdelal. Ja, dolg blog bo tole :)
Na žalost je ta rezultat realen - glede na to kdo se je odzval, kdo se je vmes poškodoval,... To je to. Bi bilo lepo, če bi se šlo na OI, ni pa realno. Ne glede na to, kaj nam srce pravi.
Niti na papirju nismo boljši od Portorika. Imamo enega resnega centra v ekipi, eno resno štirko, smo popolnoma brez trojke in imamo playa in dvojko, ki sta nekje tam-tam, če ju primerjamo s portoričani.
Primerjava po igralnih mestih bi šla nekako takole:
PG (playmaker)- Arrojo (Barea) vs. Lakovič (Dragič) - portoričana sta v NBA (če je bek v NBA, potem ni ravno lesen, v ZDA je bekov kot trave!), naša dva pa v Evropi. Jaka soliden, Dragič še na začetku. 1:0 za Portoriko
SG (bek šuter) - Ayuso vs. Bečirovič - tam tam, oba sta imelaneki kilavi sezoni, ampak recimo da neodločeno.
SF (krilo) - 1:0 za portoriko, mi SFja sploh nimamo
PF (nizki center) - 1:0 za Slovenijo
C (center)- neodločeno - mi imamo samo Rašota, Portoriko pa ima 3glavega zmaja (Ramos, Santiago, Sanchez) - na dolgi rok, ob pravočasnih menjavah je delo za Rašota nemogoče! Čim pa bi šel Rašo iz igre bi imeli luknjo pod košem. Torej neodločeno, če smo zelo navijaški!
Če seštejemo skupaj je to čista prednost za Portoriko. Ok, take primerjave so "nehvaležne", papir ne igra, igrajo igralci. Vse to je res - ampak v naših željah in predstavah o sposobnostih ekipe je treba biti vsaj malo realen. In realno nismo boljši.
Kakšna je sploh bila naša ekipa in kakšno sezono so imeli igralci, da bi lahko pričakovali nastop na Olimpijskih igrah?
Zagorac in Drobnjak sta uletela silom prilike - na žalost sta solidna igralca za solidne ekipe, za kaj bolj resnega pa pač nista. Naredita svoje, kar se od njiju pričakuje - čudežev pač ne moreta narediti.
Klobučar je imel letos bolj "tako-tako" domačo sezono, nič pretresljivo odličnega, da bi lahko od njega pričakovali karkoli
Prelđič - še ni to to. Lahko da enkrat bo, danes je pač noter, ker nimamo nikjer nikogar od 20x cm, ki bi znal tekat na krilu.
Dragič - rahlo razočaranje, tudi sezona ni bila ravno nadgradnja tistega, kar je pokazal lani na EP - posledično, niti od njega ni bilo za pričakovati atomske košarke.
Lakovič in Bečirovič - tudi njuni sezoni nista bili ravno blesteči. Sani je bolj kot ne obsedel pri Panathinaikosu in se mu vidi, da je izven forme. Jaka pa nikakor ne ujame konca s koncem kar se tiče reprezentance. Tudi lani na EP je bil "izmozgan" od naporne sezone in bleda senca tistega "Harry Potterja" ki je čaral na igrišču.
Zupan - letos odigral prvo resno sezono v karieri. (če govorimo o kalibrih igralcev, ki bi naj nosili reprezentanco oz. ki naj bi naredili rezultat) - lani ni igral nič resnega (Eurolige ni smel igrati),...
Joksimović - solidno odigral kar je dobil. Imel spodobno sezono v Hemofarmu, mogoče bi si zaslužil kako minuto več glede na to, da je bil en redkih agresivnih zunanjih igralcev, ki bi lahko pokril pozicijo 3 (SF)
Lorbek - ne vem če ima mesto v reprezentanci. Tukaj je Pipan kiksnil po moje. Lorbka na Ayusa?! Totalen mismatch v obrambi, v napadu pa tudi ni Jordan, da mu ne bi bilo treba igrati obrambe. Sezona v Španiji bolj za pozabit. Enkrat je Sergio Tavčar za Slavca Duščka rekel, da je "gatto di marmo" (marmornati maček), ker se ne uspe premakniti v obrambi - to je danes na žalost Domen Lorbek.
Slokar - dostojna menjava Smodiša. Odigral svoje, Sezona v Rusiji? Verjetno spodobna ampak nič extravagantnega.
Nesterovič - sezona v NBA up and down. Ko je dobil korektno priložnost jo je izkoristil, več ali manj pa je dobil dorbtine.
In to je ta "silna" moč slovenske košarke. Da se razumemo - fantom kapo dol za trud! Je treba žrtvovati poletje za reprezentanco - ampak tudi v navijaški zaslepljenosti ne bo odveč, če smo realni.
A kapaciteta da je večja? Je ja, ampak če nekdo noče igrati, potem nanj ne računaš in se tudi "kapaciteta" zmanjšuje. Je vse zastonj, če imamo človeka od 300cm, če nikoli ni igral košarke in se ukvarja z nabiranjem oljk. Kapaciteta je velika, realno pa imamo ljudi od 180 cm. Na podlagi česa bomo postavljali cilje? Na podlagi kapacitete ali na podlagi realnega stanja?
Igralci, ki so bili izbrani med 12 so imeli povprečne do slabe sezone za sabo (ali pa prve resne sezone). Pustimo dosedanje kariere, govorimo o sezoni, ki je peljala na kvalifikacije! In kaj bi torej lahko pričakovali? Peking? Jaz ga nisem pričakoval - sem jim privoščil da pridejo na OI, nisem pa pričakoval da bodo prišli.
Kaj je manjkalo? Za začetek je treba narediti/kupit igralca na mestu SF (3), ki bo znal in hotel igrati košarko. Imamo Nachbarja, ki pa je v NBA in pride če pride, če ga pa ni (in enkrat bo tudi on rekel, da je konec s košarko) je panika. Koga imamo od mladih na tem mestu? Nekoga za reprezentanco? Preldžič,... potem pa je že počasi konec. Gledam reprezentanco do 20 let - ni nekih euroligaških kril. A samo euroligaška krila bodo lahko nosilci igre v reprezentanci.
Druga točka - KZS mora poiskati denar za profesionalnega selektorja. Ja, to stane - ampak samo profesionalec si bo lahko vzel čas in šel med sezono v ZDA in pokramljal z Brezcem, Nesterovičem, Udrihom, Nachbarjem,... videl kako živijo, kaj hočejo,... navezal malo človeškega stika. Kaki skype in SMSji - saj nismo zaljubljeni pubertetniki, da bomo sredi noči viseli na internetu! Lahko bo šel po Evropi in obiskal ostale kandidate. Tega še nismo poskusili - se mi pa zdi, da ne bi bilo nič narobe. OK, ostale ekipe imajo tudi selektorje, ki so trenerji v klubih - ampak to smo že večkrat poskusili, pa ne gre. Tudi Slovence smo že "pokurili" - ostaneta še Mahorič in Filipovski ampak tudi tukaj sem skeptičen. Alibegovič bi bil lahko pravi - vprašanje je samo ali si želi "stopiti v drek".
Tretja točka, ki bi morala biti PRVA, DRUGA in TRETJA! - Treba je dvigniti nivo slovenske košarke (v vseh pogledih!). Generacije, ki prihajajo so rezultat neresnosti in slabega dela kompletne slovenske košarke. Niso sami krivi, da so takšni - ampak nedelo in neresnost in neorganiziranost se morata nekje pokazati. Mlajše reprezentance so vse v nekih B divizijah (nižje ne gre!) - in to so fantje, ki bodo morali enkrat igrati v A reprezentanci! Na žalost ne kaže na kaj bistveno boljšega od tega kar imamo.
To je točka, ki jo moramo nujno popraviti, če želimo imeti kaj resnega od košarke - je vse zastonj, ves trud in matranje. Levji delež krivde nosi KZS - dovoli klubom, da delajo kar hočejo, pri očitnih kršitvah zamiži na obe očesi (in še na kurje oko, bi rekel Andrej Stare) - zavoljo ljubega miru v hiši. Tujci se švercajo na turističnih vizah, delo z mladimi je nujno zlo,... ljudje božji - košarka v Sloveniji ŽIVOTARI! Ni to nič in samo še slabše bo. Včasih smo imeli vsaj mlade igralce, ki so nekako izgledali - ki so imeli nek zgled v članskih igralcih. Danes? Danes je Veljko Petranovič pri 49ih letih tata-mata za celo slovensko prvo ligo!! 49 let!!! Da ni enega mulca od 22 let, ki bi se mu postavil po robu?!
Potem se pa čudimo, da ni rezultatov - da nas ni nikjer!! Leta nazaj smo imeli prvake v večini mladinskih kategorij! Pri članih nas pa ni. Ok, nekaj je res mentaliteta - nismo mi argentinci, ki z zlomljenimi kolki igrajo za reprezentanco. Nekaj pa je tudi dejstvo, da imamo kilavo ligo v kateri je nebroj pol-izdelkov sumljive kvalitete, namesto da bi bile naše lige poligon za te mlade igralce, ki bodo enkrat nosilci naše košarke. Ne, trenerji so sužnji rezultata - za svojih 500 EUR bodo žrtvovali mladega igralca, namesto da bi ga porinili v ogenj in vztrajali z njim. Ne - šteje samo rezultat - potrebno je preživeti sezono, naslednje leto bomo pa že nekako. Ni vizije, ni ciljev - nič od nič.
Da se vrnemo h reprezentanci. Aleš Pipan naj pošteno zaključi zgodbo in gre novim izzivom nasproti. Je naredil največ od vseh do sedaj, je pa res, da se vzorci ponavljajo in če ne gre pač ne gre.
Za konec pa še to - od VSEH bi pričakoval, da bodo pokazali jajca in enkra za vselej razčistili te neke svoje zamere. Za dobro slovenske košarke je potrebno enkrat narediti čistko, razčistiti zadeve, si povedati kar si je potrebno in iti naprej. Katarza ni nujno slaba reč - vsaj veš pri čem si in greš mirne duše naprej. Tako pa se na širših popisih pojavljajo igralci taki in drugačni, za katere se že vnaprej ve, da se ne bodo odzvali. Če se ne bodo, potem jih ne klicati - najdimo neke "zamejske" slovence ni vrag, da ne najdemo 12 frajerjev ki se bodo z veseljem odzvali.
Tem, ki pa so odgarali svoje na kvalifikacijah pa čestitke za trud. Verjamem, da je vsakemu od njih bistveno težje kot vsem nam skupaj tukaj na forumu. Izjava dneva : Vince Lombardi - "Some of us will do our jobs well and some will not, but we will all be judged by only one thing - the result" Video dneva - Wayne Badgers - če lahko on, potem lahko vsi!
Društvo - blog bo zdaj vsaj 1 mesec malo počival, ker si tudi jaz skušam odpočiti od košarke. Sicer ne gre, ker košarka ni služba ampak način življenja - vseeno pa se je potrebno posvetiti tudi drugi rečem v življenju.
Torej - spet se beremo nekje v začetku avgusta, ko bomo začeli s treningi. Takrat bomo tudi že vedeli ali bo naša reprezentanca igrala na Olimpijskih igrah, vedeli bomo v katerih ekipah bodo igrali naši prijatelji in znanci, ki si ekipe še iščejo - vedeli bomo tudi ali zdravje dopušča bolj aktivno ukvarjanje s košarko. Vedeli pa bomo tudi ali bomo blog še vedno objavljali tukaj ali pa ga mogoče preselimo drugam. O tem vas bom seveda pravočasno obvestil!
Until then....
Izjava dneva : If you're going to be thinking, you might as well think big!
Video dneva : za tiste, ki imate težave z angleščino. Upam, da ste boljši od Bake Sliškovića! Če ne je to resna žalost
Zadnja dva vikenda sem bil prisoten na trenerskem tečaju v Ljubljani. Bilo je malo naporno, predvsem zaradi vožnje gor in dol in pa zato, ker smo bili tam cele dneve, vročina in predvsem praktično 2 treninga dnevno (ja, imeli smo po 2 "treninga" - ki sta bila sicer na nivoju vaške rekreacije, kar se fizičnega napora tiče ampak tudi to je veliko če že dolgo nisi migal).
Ta seminar je bil pravi - srečal sem en kup starih znancev s katerimi smo gulili parkete, ko je košarka v Sloveniji še izgledala kot košarka. Miki Šporar, Andrej Božič, pa Jadranko Čovič in Ervin Dragšič (ta dva še migata v Mariboru)... Pravi frajerji.
Skratka - to kar bom danes opisal se je zgodilo na včerajšnji popoldanski seansi. Morali smo pripraviti obrambo proti coni. Razdeljeni smo bili v peterke, vsaka peterka je imela svojega trenerja, ki je moral razložit in prikazat določeno obrambo, njena pravila,.. Potem je na igrišče prišla druga peterka in "glumila" napad. Enim se je dalo bolj, drugim manj - mene so pa redno uvalili v "govna" :) Sicer mi ni bilo nič hudega, ker sem prav užival v basketu. Tako smo v enem trenutku na igrišču bili skupaj Miki, Božo, Čova in jaz + en od ostalih trenerjev. V napadu, proti coni. Če bi otroci videli kako se je to igralo. Pa ne da se zdaj nekaj hvalim ampak zavozlali smo obrambno peterko da niso vedeli kje je kdo in kaj tam počne. Hitre in ostre podaje na vedno pravo mesto, vedno prostemu igralcu, brez milimetra napora. Poezija bi rekel. Saj fizično mogoče res nismo več pravi (eni so se zredili, eni nimamo več kolen, enim se več ne da) ampak glava je prava. In kar je najpomembneje - IGRALI SMO SE! Bi bilo treba videti nas "starce" upokojene kako se smejimo in kako uživamo v podajah in igri. Če bi imel denar bi nas kupil, da odigramo eno sezono za čisti gušt.
Še ena anedota s tečaja. Prejšnji vikend smo imeli na sporedu ogled videoposnetka enega od seminarjev, ki ga je imel Zmago Sagadin. Zmago ima tak značilen glas - če se je enkrat zadrl nate ga boš prepoznal čez 100 let. In tako mi to gledamo in gledamo, v enem momentu Miki Šporar vstane in gre na WC. Hodi proti vratom, Zmago pa se na posnetku nekaj zadere v stilu "EJJJJJJJJJJJJJJ!!!!!!". Miki pa "KA 'EE??" Popadali smo po tleh od smeha. Miki je sicer rekel, da je to naredil nalašč (za foro, kar dokazuje da je zelo brihten), mi pa vseeno verjamemo da je nekaj tega ostalo v podzavesti in da se "trza na vsak dražljaj" :) Zmago je namreč bil Mikijev trener nekaj časa.
Še ena zadeva, ki mi je všeč na takih seminarjih - z veliko trenerji se navežejo kontakti, širi se "mreža" poznanstev kar nam bo samo koristilo.
Izjava dneva : Dean Smith :If you're going to make every game a matter of life or death, you're going to have a lot of problems. For one thing, you'll be dead a lot.
Nekaj časa se spet nisem javljal - malo zastran vročine, malo zato, ker je praktično konec sezone in bo blog (tako kot jaz) malo počival.Moja ekipa s tem tednom zaključuje z organiziranim miganjem. Trenutno še imamo treninge, ta vikend pa še zaključimo en turnir v Kopru. To bo za letos vse, spet se bomo dobili v začetku avgusta, ko bomo začeli s postavljanjem temeljev za naslednjo sezono.
Zadnjih nekaj dni z nami v Portorožu trenira Predrag Milović - nekateri ga poznate, nekateri mogoče zanj še niste slišali. Urbane legende ki krožijo o njem so take in drugačne - dejstvo ostaja, da je Pedja en redkih trenerjev v Sloveniji, ki ima jajca "v ogenj" poriniti mularijo. Ki ima jajca dati pošteno priložnost mlajšim igralcem. Pedja je garač - tisti, ki so imeli priložnost delati z njim bodo to potrdili. Jaz na žalost nisem nikoli treniral z njim (kot igralec) mi je pa v veliko veselje delati z njim zdaj - tudi če samo gledam kaj počne z mularijo. (opomba: včeraj sem si "izpolnil željo" in malo potreniral z njim. Preživel sem, to je najbolj pomembno)
Ogromna večina ostalih trenerjev je sužnjev rezultata - igra se samo na rezultat, ker samo rezultat (pa še ta ne nujno - prav Pedja bi znal o tem veliko povedati) ti rešuje kožo (da ne napišem riti). Mladi igralci so tako obsojeni na sedenje na klopi in podajanje brisač tujim pol-izdelkom, lokalnim veteranom in namišljenim zvezdnikom.
Pedja je v svoje roke vzel nekaj mojih bolj ambicioznih fantov in še nekaj mularije stare okoli 12 let. Z njimi vsak dan oddela dva treninga na katerih se ponavljajo osnove košarke, na katerih se pilijo podrobnosti na katere večina nas tako rada pozabi. V podrobnostih pa je VSE! V tem kako postaviš noge pri ustavljanju vodenja, do tega kako primeš žogo, kam usmeriš pogled po "rollingu". Malenkosti so razlika ki razlikujejo navadnega igralca od vrhunskega igralca.
Z malenkostmi, ki to niso pa bom tudi nadaljeval svoj blog - igramo namreč en simpatičen turnir na obali. V sredo smo turnir začeli z zmago proti ekipi zamejskega Jadrana, včeraj pa smo izgubili proti ekipi iz Cazina. Obe tekmi pa smo odigrali na čisto identičen način - s tem, da smo se prvič "izvlekli", včeraj pa nam (hvala bogu!) ni uspelo.Začeli smo površno, brez volje, brez energije,... nič od nič. Nekaj smo tekli, nekaj smo se kujali, žoga je bila kriva marsičesa, nismo uspeli zadeti enostavnih metov na koš. Nasprotniki - po drugi strani - pa so odigrali svoje. Po začetnem zaostanku smo sicer prišli do ugodnega rezultata in v sredo celo dobili tekmo, včeraj pač ne.
Tisto kar mene osebno najbolj moti pri vsemu skupaj je to, da imamo v "DNK" zapisano to, da tekme začnemo mehko. To so fantje lahko še obračali pri pionirjih, kjer so na neko individualno kvaliteto reševali tekme. Starejši kot bodo nasprotniki, težje bo! In tega jim nekako ne uspem dopovedati. Da se tekma začne s prihodom v garderobo, kjer se v miru pripravimo na tekmo, da se tekma nadaljuje na segrevanju, kjer se skoncentriramo na malenkosti (spet smo tam!) ki jih bomo morali kvalitetno oddelati,... da se tekma ne začne po prvem polčasu! To se nam je zdaj zgodilo že nekajkrat.
Razumem, da so to pubertetniki, ki jim po glavi skačejo vse mogoče neumnosti - ampak tej pubertetniki bodo enkrat mogoče resni športniki - če bodo danes začeli razumeli, da vsaka malenkost šteje, potem jim bo čez 10 let veliko lažje. Če pa bodo površni in slabo skoncentrirani, potem je vprašanje če se bodo kdaj uspeli povzpeti na nivo, ki bi ga lahko dosegli. In to bo največja žalost - da ne bodo dosegli svojega maksimuma.
Za zaključek - prvo tekmo smo dobili za 4 točke, drugo izgubili za 5. Če bi recimo včeraj izgubili za 3 ali celo zmagali, potem bi jutri igrali v finalu (če seveda danes zmagamo) - tako pa finala v nobenem primeru ne bomo videli. V najboljšem primeru bomo igrali za "leseno" medaljo. Glede na to kako smo igrali si drugega niti ne zaslužimo. Leseno medaljo za "reminder" kako se ne sme igrati.
Izjava dneva: Vince Lombardi - It's easy to have faith in yourself and have discipline when you're a winner, when you're number one. What you got to have is faith and discipline when you're not a winner.
Ne, ne - ni konec bloga :) Hvala bogu je konec slovenskega prvenstva v košarki. Včeraj je namreč Olimpija premagala Helios in zaključila sezono.
Finalna serija je bila namreč ena mizerija - za razliko recimo od hrvaške. Tekme nezanimive - če odštejemo dogodka, ki ne sodita na športna igrišča (pljuvanje sodnika in pretep), publika "gledališka" brez prave energije. Še posebej pa je včerajšnja tekma pomenila pravo karikaturo kompletne finalne serije.
Olimpija igra brez 4 igralcev (vsi štirje so tujci, kar pomeni da so imeli solidne vloge v ekipi), Helios brez 1 ugralca (pravtako tujca, po moje najboljšega igralca). No, taka razsuta Olimpija (v prvi peterki je začel Sašo Ožbolt, ki se je vračal po 3 operacijah kolena! - sem samo upal, da preživi vse skupaj!) je mirno požrla Heliosa. V Domžalah!! Domači so se praktično predali v drugi četrtini - Olimpija postavi zono, domači pa mečejo kamne ob tablo. Nič od nič, ne spomnim se kake izdelane akcije proti coni - tekanje naokoli, potem pa mora nekdo zadeti koš. Na žalost ga ni nihče (rezultat 6:22 v drugi četrtini pove dovolj).
Na koncu je izgledalo tako, kot da bi Heliosu manjkali 4 igralci (tudi kak več), Olimpija pa bi imela samo enega, ki ni igral. Narobe svet.
Je pa ta finalna serija pokazala vso bedo in žalost slovenske košarke, vse nedorečenosti, vse nedoslednosti. V drugi tekmi igralec Olimpije (Begić) pljune sodnika in je zato izključen. KZS ga kaznuje s tremi tekmami (na treh tekmah ne sme igrati), kar je korektna kazen. Za to bi si zaslužil celo kaj več.
Naslednja tekma je "ponudila" še celo nekaj več - pretep kakih 5 minut pred koncem tekme, ko je Olimpija vodila že za 20 točk. Taylor (Olimpija) in Troha (Helios) sta se zapletla pod košem, padeta na tla, Troha dvigne nogo (Taylor je bil nad njim in se je nekaj drl nad njega), sledi brca Taylorja in naval na Troho. Vključijo se vsi igralci s klopi Olimpije (razen Ožbolta, ki je gledal s strani, verjetno je pametno ocenil, da se ne splača iti v vojno, če imaš samo eno nogo!). Eni mirijo, drugi mirijo malo manj, tretji samo gledajo,... pravila pa jasno pravijo, da morajo sodniki izključiti vsakogar, ki ni v igri (5 igralcev) in med pretepom stopi na igrišče (zapusti klop). Edini ljudje s klopi, ki lahko pomagajo so trenerji. Oni lahko stopijo na igrišče z namenom miritve igralcev. Če mirijo je OK, če pomagajo pri "škandalu" so izključeni.
In kaj se je zgodilo na tej tekmi? Sodniki so izključili Taylorja (ki je začel s pretepom), Bookerja (ki je s klopi prišel na igrišče in - vsaj po posnetkih - vse prej kot miril), ter Baiyleja, ki je prišprintal s polovice igrišča, da bi "pobožal" Troho. Troha je dobil tehnično napako.
Po moje se je enkrat (pa če je to finale, naj bo finale!) potrebno začeti držati pravil tako kot so napisana. Če pustimo, da se vsak odloča po svoje in si pravila, ki so jasna (!) razlaga po svoje, potem je bolje, da se nehamo igrati. Če bi to naredili samo enkrat in bi morala Olimpija včeraj igrati z mladinci, potem sem prepričan, da se to nikoli več ne bi zgodilo. Tako pa bomo vsi vedno imeli izgovor češ - takrat pa se ni izključilo nobnega, zakaj bi se moralo zdaj nas, če pa smo šli na igrišče miriti situacijo?!
Sicer pa - kdor si je hotel ogledati resno košarko je gledal hrvaški finale med Zadrom in Splitom. Zadar je zasluženo prvak, so pa bile to tekme, ki jih je bil greh zamuditi. Od nabito polnih tribun ki niso prenehale s spodbujanjem svojih igralcev do tekem polnih čustev, nbitih z energijo - tekem v katerih je mlada ekipa Splita pokazala kako se igra košarka. Res, da so izgubili finale vendar sta bili obe tekmi v Splitu prava poslastica. S kako energijo in željo so šli ti fantje na igrišče!! Tisti, ki je gledal je videl. Na našo žalost na slovenskih igriščih še nismo imeli priložnosti gledati. Glede na to kako so stvari zastavljene pa se tudi postavlja vprašanje če sploh bomo kdaj to videli. Ni sicer vse tako žalostno, je pa dejstvo, da klubi pri nas (razen mogoče redkih izjem) nimajo repa in glave, nimajo strategije, ciljev,... nič od nič. Vse eno golo životarjenje, važno da se preživi sezona. Lani je imel Split ekipo, ki ni izgledala nikakor. Kanta za nabijanje. Letos so dodali dva-tri igralce, okostje je ostalo lansko, trenerju je uprava zaupala (čeprav je bil lani deležen napadov javnosti češ da je to vse skupaj tragedija) kljub slabšim rezultatom lani - in evo, letos so v finalu.
Pri nas bi trenerja že lani odstavili, ekipa pa bi se premešala vsaj dvakrat (enkrat lani med sezono, drugič letos na začetku sezone, ker od lanske nihče več ne bi hotel biti zraven). In imamo đumbus.
Enkrat se bom razpisal o tem kako bi morali biti nastavljeni klubi. Bo kaj pisati, bo kaj brati.
Izjava dneva : Hrvoje Perić (KK Split) : "Nismo navikli igrati pred punom dvoranom, što se osjetilo na početku susreta, ali svi su dali svoj obol i uspjeli smo pobjediti. Presudile su tri trice u posljednjoj četvrtini. Iz kluba su mi dužni 13 plaća a ovaj osjećaj ne može nitko platiti."
Video dneva : četrta tekma hrvaškega finala Split-Zadar (95:79)
Danes mineva 15 let od smrti enega najboljših košarkarjev Evrope - Dražena Petroviča.
Izjava dneva - Dražen Petrovič : "NBA players are good, but even they're not supermen. Thirty minutes in the game and there won't be an NBA team to whom I won't put in twenty points"
Ta vikend je bil pa naporen - sobota niti ne toliko, ker sem šel šele popoldan na dogovorjen basket z Ričijem. Ko sem prišel na Bonifiko je bil Riči že tam, skupaj z bratom in ostalo kompanijo. Kao je že igral nekaj časa in je malo utrujen. Lame excuse! Na basketu nisi nikoli utrujen! Samo vprašanje časa je, kdaj pride boljši na igrišče in takrat greš pač domov s porazom. In je prišel boljši in je moral Riči s porazom domov.
Prva tekma je bila bolj ogrevalna - mirno smo jo izgubili, ampak na te poraze na začetku sem že navajen, ker se morajo kolena najprej malo ogreti, potem mora glava preklopiti s coach mode na player mode, da lahko sploh funkcioniram kot basketaš. Druga in tretja tekma (potem Riči ni mogel več igrati, verjetno se je zbal blamaže!) sta minili v mirnem basketu, kjer smo z lahkoto uveljavili prednost v višini, izkušnjah, spretnosti, moči,... kjer smo pokazali 1/4 našega znanja, pa je že bilo dovolj za zmago. Z lahkoto! Sem pa slišal, da se Riči pospešeno pripravlja in da je nabavil privat trenerja! Upam, da ne zaradi serije porazov na basketu. Naj raje pove, pa pustimo eno tekmo za njegov gušt. Še bolje pa bi mu bilo, če bi nehal trmariti in raje prišel skupaj z mano na basket. Tako bova skupaj v trojki in nima šanse, da gre s porazom domov. E Riči, Riči - si strelec ja. Po horoskopu (majster je rojen na isti dan kot Jugoslavija!)
To je bil ta lepši del košarkaškega vikenda. Drugi del se je začel dan kasneje, ko smo imeli na sporedu kvalifikacije za kadetsko ligo. Igrali smo proti ekipama iz Kopra in Tolmina. Že prva tekma je bila odločilna, saj smo se pomerili proti sosedom iz Kopra. Na začetku nam je še kar šlo - dokler smo tekli smo vodili (tudi že za 12 točk), potem pa so gostje sestavili skupaj eno cono na katero celo tekmo nismo našli odgovora, mi smo padli v njihov ritem in na koncu izgubili. Zasluženo. Lahko zdaj meditiram in razglabljam in se tolažim, da smo vsi leto mlajši od nasprotnika - vendar je to isti lame izgovor kot tisti od Ričija! Morali bi zmagati! Na žalost pač nismo, koprčanom čestitamo in jim želimo, da bi se dostojno borili v prvi ligi. Mi bomo leto dni nabirali izkušnje v 2. ligi, nekateri od kadetov pa bodo verjetno igrali svojo prvo člansko sezono v drugi ekipi kluba. To je novost, ki naj bi se potrdila v kratkem. Po moje je to zelo dober način kako mladim igralcem ponditi priložnost, da si naberejo prepotrebne izkušnje za nadaljnje igranje.
V tej B ekipi bi tako igralo nekaj kadetov,2-3 mladinci, nekaj igralcev, ki ne igrajo v prvi ekipi, mogoče celo kak veteran (če se uspem fizično pripraviti in če zdravje dopušča!). V naši 4. ligi bomo nabirali izkušnje, otroci bodo dobili občutek kako izgleda košarka na malo bolj fizičnem nivoju, tisti ki so manj igrali (pri prvi ekipi), bodo dobili možnost večje minutaže. Po moje je to zelo lepa priložnost za vse. Dejstvo namreč je, da igranje na višjem nivoju (s podporo nekaj starejših igralcev) samo koristi. Ne bom pozabil kako so izgledale kvalifikacije za mladinsko ligo pred dvemi leti, ko sta dva igralca iz Portoroža (danes igrata v prvi ekipi) izgledala kot odrasla moška med otroci, pa sta igrala proti vrstnikom! Zakaj? Ker sta imela za sabo 1-2 leti igranja članske košarke! Tam se fantje privadijo na bolj fizično košarko, na postavljanje, na kontakt, na agresivnost - potem pa to preslikaš na tekmo z vrstniki in dobiš takojšnjo prednost. Če bi mi v nedeljo imeli pol več agresivnosti bi verjetno zmagali. Agresivnosti v smislu napadalnih aktivnosti, v obrambi smo bili korektni (razen nekaterih banalnosti v obrambnem skoku!).
Ok, malo sem zabluzil - v nedeljo smo se potem (po porazu) pobrali in za dušo odigrali še drugo tekmo, ki ni odločala o ničemer. Zato so priložnost dobili vsi igralci, eni so jo izkoristili, drugi manj - smo jo pa preživeli in zmagali. Sledila je večerja za vse udeležence kvalifikacijskega turnirja potem pa počasi pot domov. Ker sem bil "znucan" sem se samo stuširal, pozdravil ženo in šel spat. Dovolj emocij za en vikend :)
Izjava dneva : Good intentions are not good enough... ultimately we are measured by our actions.
Ahhh, kak dan danes! Pustimo službo in vsakodnevni trening. Po treningu sem rekel, da bom šel gledat naše pionirje, ki so igrali tekmo v Kopru. Pridem do dvorane, parkiram avto in pogledam proti "playgroundu" - precej ljudi igra basket. Pogledam če poznam koga in vidim en dres, ki mi je bil znan. Glen Rice. Ok, tole mora bit en opasen frajer, današnja mladina namreč groova na razne LeBrone, Iversone,... Glen Rice je pa old school.
Nič - grem pogledat kdo je "Glen Rice". Kolega Riči, igralec KK Koper. Poleg njega še stari lokalni španeri ki so vedno na basketu. Beseda da besedo, "provokacija" provokacijo - "nimaš jajc", "kaj da ne?!", "si prestar!" (ok, tale je bolela), "ti bom dal jaz star!",.... Skratka, nekako so me našuntali, da smo vrgli en basket. Trojka je bila solidna, jaz pa v civilu. Sicer športna oprava ampak očala "za službo", opornica pa je ostala v avtomobilu. Sem mislil, da bomo samo "vrgli ene dve na koš" nakar me zadeva potegne in... no ja, digrali smo 4 polne trojke. Take poštene, borbene, brez popuščanja.
Kako je to pasalo!! Tisti odličen občutek gibanja, kontrole (Ok, tega malo manj, ker sem dejansko star), tisti občutek, ko vidim podajo in točno tam se znajde soigralec. Pa trash talk - konstantno zbadanje. Riči je fural lajno da sem star, da z eno nogo ne gre, da ne morem zadeti zicerja (kar je res je res), jaz pa njemu vračam, da ima samo desno roko, da z levo ne more držati niti žlice, da brez meta ni dober niti za karte pobirat. To je moj basket, tukaj sem doma. Seveda ni bilo šanse da grem domov s porazom - smo igrali toliko dolgo, da smo zmagali :) Od 4 polnih trojk smo izgubili samo 1! In še to tisto prvo, ko smo bili še neogreti in leseni. Ko pa je enkrat diesel zalaufal, ko so se sklepi ogreli, ko smo začeli zadevati vsaj polaganja - e, tukaj pa ni bilo več pardona. Pika na piko in hvala lepa, nasvidanje, se vidimo v soboto!
Basket - to je življenje! Vse ostalo se lahko samo primerja s tem.
Izjava dneva : "Deep down, your players must know you care about them. This is the most important thing. I could never get away with what I do if the players feel I didn't care for them. They know, in the long run, I'm in their corner."
Video dneva : danes nekaj kar ni košarka, je pa pravtako za pogledat. Dan Osman free solo
Nekaj časa se nisem javljal, ker sem bil absolutno zaseden in ni bilo nekega poštenega časa za karkoli spodobnega. Danes je sobota - ena bolj prostih v celem letu :)
V času od zadnjega javljanja smo seveda trenirali in garali, vmes gostovali v Pordenoneju (kako se sklanja Pordenone?), izgubili obe tekmi, na koncu pristali na četrtem mestu (kar je soliden uspeh, verjetno pa bi lahko bili vsaj tretji, če bi bili malo bolj skoncentrirani). Zdaj smo v zaključni fazi priprav na drugi krog kvalifikacij za kadetsko 1. slovensko ligo. Treniramo korektno in sam pričakujem, da se bomo v 1. ligo tudi uvrstili. Za to se bo treba seveda pošteno potruditi in premagati dva nasprotnika ampak če bomo pri stvari, če bomo "male stvari" počeli skoncentrirano, če bomo pripravljeni narediti VSE, da zmagamo, potem bomo uspešni. Če bomo pa "šlampasti", leni, počasni, brez volje... potem se nam ne piše dosti dobrega.
Danes bom porabil nekaj prostora na strežniku s pisanjem o enostavnih stvareh, ki jih otroci (pa tudi starejši igralci) radi kompliciramo. Jaz od svojih fantov zahtevam precizno izvajanje enostavnih gibov. Recimo podaja. Najlepša (to mularijo ponavadi najbolj zanima) je podaja, ki doseže svoj cilj. Naj bo to za hrbtom, med nogami, baseball pass, karkoli - da le doseže cilj pravočasno in da je rezultat podaje pridobljeni prostor oz. priložnost za doseganje koša.
Otroci (tudi moji frajerji) pa imajo drugačne predstave o podaji. Velikokrat se možnost enostavne podaje "pokuri", ker se izgublja čas z izumljanjem težjih načinov. Velikokrat se žoga izgubi, ker se skuša podati na težji način (čeprav mogoče bolj atraktiven),... Mi na račun slabih podaj sigurno izgubimo 10 žog na tekmo. Vsak eno žogo pomeni 12 žog! To pomeni 12 dodatnih napadov za nasprotnika in če ima nasprotnik 50% realizacijo to lahko pomeni 12 točk!
Vemo pa, da vsaka pika šteje, da lahko centimeter loči zmagovalca od poraženca.
Druga košarkaška veščina, ki se rada komplicira je vodenje žoge - najboljši način za zmešnjavo je kompliciranje. Igralec mora poiskati najboljši in najhitrejši način kako žogo spraviti do koša/soigralca. Brez nepotrebnih menjav med nogami, za hrbtom,... vodenjem žoge, ki ne pomeni pridobivanja prostora je brezpotrebno. Žogo na mestu zna voditi vsak - resnično kvaliteten pa je igralec, ki med vodenjem žoge hitro in agresivno pridobiva prostor. Z agresivnim pridobivanjem prostora, s konstantnim napadanjem obrambe se delajo "majhne luknje v zidu". Posledica tega je, da se "zid" (obramba) v določenem momentu sesuje. Ta moment moramo poiskati (naj bo to prevzemanje bek-center, center-bek, napačna rotacija,...) in kaznovati.
Na tem področju še zelo šepamo. Igramo namreč košarko brez glave. Sicer od 14 let starih fantov ne gre pričakovati nekih strašnih miselnih akrobacij, ker nimajo še izkušenj - od nekaterih pa pričakujem, da bodo določene reči na igrišču opazili in izkoristili. Predvsem tukaj mislim na napačno prevzemanje. Pick&rolla v naši starostni kategoriji ne zna braniti praktično nihče in v 80% pride do napačnega prevzemanja. Mi to napačno prevzemanje kaznujemo minimalno - pa še to ponavadi napačno. V primeru, da center prevzame nizkega igralca z žogo, potem mora nizki igralec to rešiti. Kako to reši? S prodorom, ne z metom! Nizki igralci so pač hitrejši od visokih, pri teh letih pa še vidno spretnejši zato se MORAJO spustiti v prodor. Do konca! Istočasno pa spremljati kaj se dogaja. Ko nizki igralec "prebije" centra pride ponavadi do novega prevzemanja - kar mora "bek" spet prepoznati in zadevo rešiti s podajo na prostega igralca (če je bek daleč od obroča) oz. s polaganjem na koš (če je blizu obroča).
Tretja zadeva - prehod v napad. V tej starostni skupini ne moremo govoriti o izkušenih igralcih zato skušam svojim igralcem vcepiti v glavo čimbolj enostavno košarko. Ne maram gledati mularije, ki se privleče v napad in tam postavlja akcijo. To se bo igralo, ko bomo stari 40 let, pri 14ih pa morajo fantje šprintati v napad, odigrati čimveč protinapadov, biti aktivni in agresivni. Vem, da je to naporno in da se ne bo zdržali 40 minut konstantnega šprintanja. Vem pa tudi, da bo tekma takoj lažja in večje veselje, če z nekaj truda na začetku pokažemo kdo je gospodar na igrišču in s precej tekanja naredimo razliko, ki jo potem kontroliramo. Tukaj igra psihologija veliko vlogo - posledica nekaj lahkih košev je nervoza pri nasprotnikih. Nervoza pri teh letih pa ponavadi pomeni "kolaps sistema igre", trener vzame minuto odmora, začne se "pranje glave", samozavest pade,... in smo na pol poti do zmage. Starejši kot so igralci, manj možnosti je, da bi jih nekaj lahkih košev "sesulo" in več je možnosti, da se bodo pobrali.
Zato bom vztrajal pri agresivni igri v obrambi, z veliko komuniciranja in pomaganja, še hitrejšem prehodu v napad (več kot je protinapadov, več je lahkih košev...manj smo utrujeni!!). Akcije bomo imeli samo za res extremne situacije, ko se bomo znašli v igri 5:5 in ko ne bomo uspeli poiskati luknje v obrambi. Dokler pa bomo luknje opazili brez akcij bomo pa te luknje napadali do onemoglosti. V roku 40 minut, kolikor tekma traja ni vrag, da se "obrambni zid" ne bo sesul. Naj bo to 3. osebna napaka nasprotnika v prvem polčasu kar bi pomenilo manjšo agresivnost in s tem večje možnosti v obrambi, naj bo to menjava igralca, kar ponavadi pomeni da v igro pride manj kvaliteten igralec.... vse to je del enostavnih taktik.
Izjava dneva : Keep it simple, when you get too complex you forget the obvious. Al McGuire
Danes bom besedo in pol potrošil na ljudeh, ki so nam vzorniki, zgled - role models. V bistvu me je do tega "pripeljal" dogodek na današnjem treningu, ki sem ga zaključil eno uro prej, ker se mi ni dalo prositi 14-16 let starih fantov, da se zmigajo in začnejo resno delati. Je bilo škoda elektrike za to kar smo danes prikazali na treningu, tako da smo ugasnili luči in šli domov. Jutri je nov dan in pričakujem malo več resnosti in delovne vneme.
Torej - zaključimo trening na katerem smo se igrali "osnovnošolske igre" s kolebnico - aktivnosti, ki bi jih otroci z veseljem in z lahkoto izvajali. Pri nas je pa to izgledalo kot "treća smena" v kakem bolgarskem rudniku.
Ne bom dolgovezil in pisaril o tem kaj vse se je dogajalo na treningu, ker je škoda tudi prostora na strežniku - bolj se bom posvetil kratki debati po trening.
Pridejo trije fantje do mene, ker so hoteli še malo metati na koš in vprašajo zakaj je bilo konec treninga in da kaj je bilo narobe. Seveda sem jim razložil - na kratko, ker se mi ni dalo iti v podrobnosti. Nakar povejo, da saj oni pa so delali. No, niso se ravno pretegnili, čeprav je tudi res, da niso bili najmanj zagreti. Vprašali so me tudi kako naj oni "potegnejo za seboj ostale". Da kao povedati jim ne morejo, da je to moje delo,...
E tukaj pa jaz pričakujem določeno stopnjo samoiniciative in iznajdljivosti, predvsem pa prevzemanja odgovornosti. OK, ukvarjam se s pubertetniki in seveda mi je jasno, da čudežev ne gre pričakovati in da bo še treba pisati prošnje.
Pričakujem, da bodo tisti fantje, ki so malo boljši, ki imajo malo več "pravic" (in seveda s tem tudi odgovornosti!) pokazali pot ostalim. Kako? S primerom - tako, da bodo prvi na treningu, da bodo vsako vajo oddelali tako kot se spodobi, da bodo vedno skušali biti za primer ostalim, da bodo s svojim delom ostale premaknili in spodbudili. Samo tako se postane leader ekipe in vzor ostalim. Tako se premakne tiste, ki se jim mogoče "ne da delati", ki so prišli na trening samo malo "izgubiti čas". Take igralce jaz potrebujem in pričakujem, da se bo to tudi uredilo. Da se mi ne bo treba ukvarjati z motiviranjem tistih, ki bi morali motivirati ostale. Da bom lahko energijo pokuril na pomembnih stvareh, ne pa na prošnjah po resnosti na treningih.
Če torej skrajšam vse skupaj - kvalitetnejši kot je posameznik, večjo odgovornost ima do ekipe in manj ima "priložnosti", da bi odgovornost in pravice zlorabljal. Leaderji ekipe so na stalnem prepihu in testiranju - tako s strani trenerjev (ki od najboljših pričakujemo največ - v smislu zagnanosti, želje do dela, pripravljenosti pomagati soigralcem,....) kot s strani soigralcev. Soigralci namreč vidijo ali "najboljši" hvata krivine in se izogiba delu ali pa gara kot pes. V prvem primeru bodo tudi ostali začeli iskati luknje v sistemu in ne bodo delali tako kot bi morali. V drugem primeru pa bodo tudi ostali delali 110% - če ne bodo, bo pa imel trener odlično "orodje" v svojih rokah - najboljše igralce bo lahko dal za zgled! Če se lahko najboljši igralec meče po tleh, potem se tudi ostali morajo! Če pa najboljši igralec ni tisti, ki bi bil najbolj zagnan, potem pa imamo vsi skupaj problem.
Najboljši igralec ima problem, ker ne bo nikoli dosegel svojega maksimuma, ostali igralci, ker jih zgled zavira pri doseganju svojih potencialov in trener, ker se mora ukvarjati z banalnostmi - kar zagnanost na treningu definitivno je.
Če namreč igralec nima volje do dela, potem je ves trud zastonj.
Izjava dneva : Jutri je nov dan!
Video dneva : Najboljši vseh časov o prevzemanju odgovornosti:
Zadnjih nekaj treningov smo preživeli z uporabo pripomočka, ki sem ga opisal v prejšnjem blogu.
Bilo je pestro in poučno, predvsem pa je ubadanje z očali pomenilo dodatno delo za igralce. Danes smo zadevo "pojačali" in smo se lotili igranja 5:5 z očali. Vem, ja - to je bil bolj experiment, ker vem, da se očala uporabljajo bolj za individualne vaje. Hotel pa sem videti kako bodo igralci reagirali na dodatno oteženo delo. Dejstvo namreč je, da je igra s temi očali zelo naporna, saj očala odvzamejo periferni vid, ki je zelo pomemben. Po nekaj minutah brezglavega gibanja in komentarjev češ, da nič ne vidijo sem zadevo ustavil in igralci so nadaljevali z igro brez očal.
Do tukaj so imeli "odličen izgovor" za svoje napake, saj so krivdo vedno lahko "zvalili" na očala - brez očal pa smo vsi skupaj prišli do zaključka, da sploh ni težava v tem, da ne bi videli nečesa. Težava je v tem, da nekateri sploh niso GLEDALI! Izredno težko je nekaj videti, če ne gledaš! Ta segment igre bomo morali nujno popraviti. Res je, da je košarka danes postala "fizika" kjer najpogosteje zmaga najmočnejši jaz pa še vedno prisegam na košarko, kjer bo zmagal tisti, ki je pametnejši in bolj prebrisan. Fizikalci naj skačejo v višino in mečejo kugle, mi bomo brihtni, prebrisani, pametni in na tak način bomo zmagovali tekme. Na golo moč lahko dobimo tekmo ali dve, prvenstva bodo zmagali tisti, ki bodo uporabljali glave še za kaj drugega kot samo za držalo za slušalke iPoda ali za pričesko.
Še eno zadevo se moramo naučiti - in tukaj ne bom popuščal niti za milimeter. Izgovori mi itak požrejo živce, ker za neumnosti, ki jih igralci naredijo pričakujem, da bodo prevzeli odgovornost in da se bodo iz napak kaj naučili. Izgovori so bedarija in trošenje časa in energije.
Tisto reč, ki jo moram igralcem "izbiti iz glave" je računanje na soigralca. V kakšnem smislu? Velikokrat se nam namreč dogaja, da čakamo da bo soigralec naredil določeno stvar - recimo obrambni skok. Imamo kar nekaj visokih fantov, ki uspejo skočiti in so dovolj močni ter gibčni, da bi lahko uspešno ujeli žogo. Kaj delajo "frajerji"? Čakajo, da bo nekdo tretji pobral žogo, ki se odbije od obroča. In kaj se ponavadi zgodi? Tako žogo dobi nasprotnik!! Tukaj "dobim ošpice".
Iščem in našel bom 5 igralcev, ki bodo za žogo pripravljeni razsuti svojega soigralca, kaj šele nasprotnika. Seveda karikiram, ampak bistvo je to - igralec mora biti konstantno aktiven, konstantno si mora želeti žoge! Kolikokrat slišimo "ma se odbija direktno njemu!!". Ne bo držalo - žoga se "vedno odbije" do tistega igralca, ki si žoge bolj želi! Samo to je pomembno - želja! Brez želje imamo lahko "3 metre" visokega igralca - žogo bo dobil tisti, ki ima "meter in čevapčič". In prav je tako, ker se morajo otroci naučiti da v življenju ni nič podarjeno in da si lahko še tako talentiran (visok, močan,....) - brez dela in truda ne boš dosegel dosti. Imaš sicer boljši štartni položaj - to je pa tudi vse.
Izjava dneva - Dennis Rodman - "The one thing I do that nobody else does is jump three and four times for one rebound.”
Ta teden sem na trening prinesel en zanimiv pripomoček - očala za vadbo vodenja žoge. Zelo zanimiv pripomoček, ki bi ga predlagal vsem trenerjem mlajših igralcev. Prej ko se otroci začnejo s tem igrati, lažje jim bo.
Kako izgleda zadeva? Precej enostavno in zelo priročno. Očala bodo postala obvezen pripomoček pri treningu. Vse aktivnosti povezane z vodenjem žoge bomo izvajali z očali. Od navadnega vodenja na ogrevanju, do vaj 5:5 - vsi igralci bodo morali imeti očala, kdor jih ne bo imel pač ne bo treniral.
Kaj dosežemo s temi očali? V prvi vrsti igralce navadimo, da gledajo igro, nasprotnika, svoje soigralce in se ne "zabavajo" z gledanjem svojega vodenja. Pri otrocih je to še bolj opazno (pa tudi kdo od starejših se rad "spozabi") - pri vodenju žoge gledajo v tla in "pozabijo" na okolico. Pravi igralec vodi žogo in ima kontrolo nad njo tudi če je ne vidi, ker ČUTI kam se odbije, kako se odbije - kje je! Prej ko se otroci navadijo tega občutka, prej bodo na igrišču samozavestni in suvereni.
Prva dva treninga sta bila prava katarza za nekatere. "ma jaz ne morem s tem", "ne vidim nič",....je bilo kar pogosto slišati. Žoge so letele po celi dvorani pa smo počeli precej enostavne reči. Malo razočaranje za nekatere, ki so mislili, da že vse znajo ampak tako pač je.Zato pa bom vztrajal, da se vse dela z očali - v roku 1 meseca bo že bolje, po enem letu pa jih ne bomo več potrebovali.
Na teh dveh treningih se je pa pokazala še ena zelo zanimiva zadeva - z nami sta trenirala dva fanta, ki sta 3 in 4 leta mlajša od ostalih iz skupine. Medtem ko so se "starejši" lomili z žogo in uprizarjali prave cirkuške točke sta "pionirčka" vaje oddelala zelo dobro. Brez strahu, brez nekih drastičnih napak, brez obotavljanja in jokanja kako je življenje naporno in kako "jaz ne morem s tem".
Vse to samo nazorno pokaže, da je potrebno take trenažne pripomočke uvesti čimprej. Mlajši kot so otroci, lažje sprejmejo te dodatke (seveda morajo biti pripomočki letom primerni) in hitreje se učijo. Zato, ker še nimajo "privzgojenih razvad".
Je pa tukaj še ena pomembna zadeva - ker govorimo o otrocih ali mlajših pubertetnikih je pomembno, da imajo re pripomočke VSI. Ne, da jih 3 imajo, 3 nimajo. Tako hitro pride do "škandala", ko je tistim z očali recimo nerodno češ "glej kak sem!" tisti brez očal se pa režijo češ "glej kako nimajo pojma!". Vse očala na nos, da so vsi v enakem položaju.
Zaenkrat se še privajamo na očala in moram vsakič znova opozarjati na to, da je očala potrebno imeti na glavi. Bom pa resnično vesel, ko bom videl katerega od igralcev nositi zadevo kljub temu, da je "ne bo treba" (ker trener tega ni zahteval). To bo pomenilo, da se igralec zaveda tega, da mora dodatno trenirati in da mora delati več in bolje v manj ugodnih razmerah. In samo na tak način bo igralec lahko napredoval.
Izjava dneva : "I play to win, whether during practice or a real game. And I will not let anything get in the way of me and my competitive enthusiasm to win.” -- Michael Jordan
Današnji blog bom namenil enemu osnovnih delov košarke - delu nog. Ok, osnove so nam znane - s premikanjem nog se premikamo z enega konca igrišča na drugega, tako da o tem ne bom izgubljal besed. Več pisanja bi namenil pravilnemu delu nog - pravilnemu gibanju v košarkaški preži.
Osnovna obrambna postavitev je preža - nekaj kar večina otrok (pa tudi starejših) nikakor noče izvajati tako kot je treba. Ta del košarke je izredno pomemben, saj iz njega izhaja vsa obramba. Lahko še tako odlično taktično postavimo zadeve, če igralci ne izvajajo pravilne postavitve je več ali manj vse zastonj. Zato je potrebno vztrajati v delu in redno popravljati napake. Dejstvo je, da bodo igralci v svojih karierah počeli točno tisto, kar jih bomo naučili v mladih letih. Spodnji video prikazuje pravilno prežo. Malenkosti na katere smo preredko pozorni, so pa še kako pomembne!
Druga zadeva, ki je pomembna pri obrambni preži je usmerjanje igralca. Kam ga usmerjamo, zakaj ga v določen del igrišča (ali stran) "silimo",... vse to je del taktike. Michael Jordan zna to zelo lepo razložiti:
Tretja in najbolj pomembna "vrlina" pa je sposobnost hitrega premikanja v preži. V osnovi ima napadalec vedno prednost pred obrambnim igralcem, zato se mora obrambni igralec hitro in eksplozivno prilagajati napadalcu. V idealnem svetu skuša obrambni igralec vsiliti svojo "voljo" napadalcu vendar je takih igralcev malo-nič.
Spet Michael Jordan "plastično" prikaže kako se morajo igralci pravilno premikati v preži. Nizko, stabilno, aktivno in nepopustljivo. Vsak premik napadalca mora biti spremljan s pravilnim obrambnim premikom.
Veliko igralcev igra t.i. alibi obrambo - skušajo ukrasti žogo, na naiven način skušajo biti agresivni,... bistvo obrambe pa ni ukrasti žogo, bistvo obrambe je odvzeti napadalcu karseda veliko napadalnih opcij! Če ima napadalec "samo desno roko" (kar pomeni, da vodi žogo samo z desno roko, leva je pa za okras), potem mora obrambni igralec to opaziti in izkoristiti - z usmerjanjem napadalca v tako gibanje, kjer bo moral žogo voditi s slabšo roko! Seveda je rezultat dobre obrambe tudi kakšna ukradena žoga več - ampak najboljši rezultat dobre obrambe je število zgrešenih metov nasprotnika!
Seveda je temu potem potrebno dodati še obrambni skok, da se zgrešene mete nasprotnika izkoristi do konca. Mene osebno ne zanima število ukradenih žog, zanima me količina napadov v katerih smo nasprotnika prisilili v met preko roke, met v zadnji sekundi napada, število situacij, v katerih so morali nasprotniki "čarati", da so sploh prišli do meta. To pomeni, da smo delali dobro v obrambi.
Še en segment igre v obrambi je pomemben - spremljanje nasprotnikov. V obrambi moramo spremljati kaj več kot samo svojega direktnega nasprotnika. Osnovni princip obrambe ni, da "jaz" ne dobim koša ampak da "mi" ne dobimo koša, kar pomeni, da je vsak posameznik zadolžen za svojega direktnega nasprotnika, istočasno pa mora še priskrbeti pomoč ostalim soigralcem.
Da bi se nivo pomoči soigralcem dvignil na sprejemljivega je potrebno igralcem razložiti koncept "strani žoge in strani pomoči", kdo stoji na kakšnem mestu, ko je žoga pri določenem igralcu. Tukaj obstasjajo različne variante, ki so odvisne od trenerjeve filozofije tako da tukaj ne bi pisal kaj več od osnovnega znanja, ki ga mora igralec imeti da lahko izvaja katerokoli "filozofijo". Osnova pravilnega spremljanja igralcev (napadalcev) je gledanje.
Če torej združimo pravilno obrambno postavitev, temu dodamo pravilno gibanje v preži in pa pravilno gibanje glave (da lahko spremljamo svojega nasprotnika, istočasno pa vidimo žogo), potem smo na odlični poti da postanemo dober obrambni igralec.
Izjava dneva : Oscar Robertson (možakar je imel tripple double povprečje skozi eno celo NBA sezono!) : You've got to learn the footwork, the positioning, how to box out, how to pass, how to shoot your free throws. All these things are necessary, not to be the No. 1 player in the world, but maybe you can play against him.
Video dneva - Michael Flatley, Feet of flames - ni povezano s košarko je pa fascinantno, kaj vse ljudje zmorejo.
Včasih je bila košarka bolj umetnost, danes je bolj "fizika". Če je to napredek ali ne je drugo vprašanje, dejstvo je, da se je potrebno "fiziki" prilagoditi. Samo tisti, ki bodo sposobni svoje znanje nadgraditi z agresivnostjo, željo po zmagi, nepopustljivostjo,... samo tisti so na pravi poti.
Tudi o tem sem že pisal - da se je včasih agresivnost štela kot "must", kot nekaj kar igralec vsakodnevno "nosi" na trening (kot športne copate recimo), danes pa moramo izmišljati vaje da se agresivnost poveča, da se poveča sposobnost igralcev, da hitro in precizno opravijo določeno nalogo.
Danes pa se bom razpisal o agresivnosti v igri. Gledal sem NCAA finalni turnir, kjer so košarkaši prikazali resnično visok nivo agresivnosti na igrišču. Agresivnosti in nepopustljivosti. Ok, ne morem tega pričakovati od 14 let starih otrok, lahko pa že danes vidim kdo ima "to" v sebi in koga bo treba konstantno opominjati in spodbujati. Seveda raje vidim, da se mi ni treba ukvarjati s tem (kar bi pomenilo, da imajo igralci "kri" v sebi), ker se bom potem ukvarjal z drugimi malenkostmi pomembnimi za napredek otrok. Če se bo treba, se bo pa pač treba - nič mi ni težko dokler vidim, da otroci to sprejemajo na pravi način.
Na NCAA tekmah se lahko vidijo šolski primeri resnično agresivne obrambne košarke. V NBA tega že dolgo ni, v Evroligi so to bolj kot ne izjeme, v NCAA ligi pa je to pravilo. Pravilo, da se igra obramba "krvavih kolen", da se nasprotniku ne pusti niti centimetra igrišča, da se onemogočijo vse (ali pa karseda veliko) napadalnih opcij. To bi rad v doglednem času dosegel s skupino igralcev, ki jih treniram. Da bomo sposobni tekmo obrniti sebi v prid preko različnih obrambnih postavitev. V napadu smo sposobni narediti marsikaj, v obrambi smo pa še vedno premalo agresivni. Na momente to izgleda prav spodobno, na momente pa smo prav nebogljeni. Od pomanjkanja komunikacije (ki je pomembnejši del igre v obrambi) do pomanjkanja koncentracije, do pomanjkanja želje. So pa to vse elementi na katere se da vplivati in na tem bom vztrajal dokler bom trener in kjerkoli bom trener. Ker verjamem, da se samo tako lahko ustrezno napreduje in "preživi" v današnji košarki.
Noben vrhunski zvezdnik ni neagresiven - vsi imajo v sebi "ogenj", želja po zmagovanju je še posebej izražena. Seveda vsi radi zmagamo, to ni vprašanje - pravo vprašanje je kaj smo pripravljeni storiti in žrtvovati, da bi zmagali!
Izjava dneva : Vince Lombardi : "Dictionary is the only place that success comes before work. Hard work is the price we must pay for success. I think you can accomplish anything if you're willing to pay the price."
Danes teden sem bil - z nekaj trenerskimi kolegi - prisoten na seminarju, ki ga je organizirala naša "krovna" organizacija. Seminar je bil v Polzeli, je pa bil obvezni del za pridobitev licence za trenerja pionirskih selekcij.
Do tukaj vse OK - kar se mora, ni težko. Vse ostalo pa je bilo malo smešno. Od delitve na skupine in barvnih listkov, ki jih nisem videl od osnovne šole in deljenja na skupine pri vaji "nič nas ne sme presenetiti" do zbrke, ki je nastala, ko smo se vsi nagnetli na tribuni, kjer b moral potekati praktični del seminarja. Najprej pridejo "inštruktorji" do nas in pokažejo listke: "Te barve morajo iti v kinodvorano"...potem pokažejo iste listke in "te barve ostanejo tukaj". Mi smo ostali v dvorani - za kaj bi se sprehajal po Polzeli, če ni potrebe - itak bom moral v kinodvorano po praktičnem delu.
Praktični del je bil ena polomija - ne, da poznam vso pamet tega sveta in da mi je bil odveč - organizacijsko je bilo vse skupaj "kr neki".
Trije strokovnjaki s Fakultete za šport so nametali kup podatkov o tem kako bi morali otroci igrati in kaj bi morali znati, kako bi to morali početi. Nato so poklicali eno skupino nas, da smo se žogali pod koši. OK, razumem pedagoški del tega - če hočemo od otrok, da določeno stvar znajo, potem jo moramo najprej znati pokazati. Težava je bila v tem, da so nekateri znali pokazati, nekateri niso znali pokazati. Teh slednjih pa nihče ni skušal popraviti pri napakah - se pravi, da je bilo vse skupaj brezveze. Kako bi jaz to naredil? S skupino otrok (recimo starih 15 let), ki igrajo v lokalnem klubu (ki je organiziral seminar) bi se zmenil, da so t.i. demonstracijska skupina. Oni potem kažejo - tako kot je treba - vse vaje ki nam jih predavatelji skušajo pokazati. Ne pa, da se mi - upokojeni pol-invalidi, navsezgodaj lomimo v nekih polaganjih. Je težko, ne izgleda lepo, pa še za zdravje je nevarno.
Edini del tega praktičnega dela, ki mi je bil všeč je bil del o fizični pripravljenosti igralcev. Možakar je privlekel koordinacijsko lestev in pokazal par vaj, ki se lahko z njo izvajajo. To je resnično dobra zadeva in upam, da jo bomo čimprej nabavili. Je zabavna za otroke, malo razbije monotonijo treninga, je pa vsekakor tudi zelo koristna za delo nog in koordinacijo gibov.
Teoretični del je bil pa itak smešen - pustimo kino iz leta 1973 - teme so bile nemogoče. Najprej malo o "easy basketu", košarki za otroke stare 6 let. Ma ni problema, vse to je potrebno in vse to je tudi treba znati - jaz vem, da bi težko bil trener otrokom starim 6 let. Res težko in čestitam vsem ki so trenerji najmlajših.
Ampak spet se bom vrnil h obliki podajanja informacij. Ok, powerpoint prezentacija - ampak powerpoint se ne pripravlja na tak način kot je bil nam prikazan - to bi na fakultetah lahko povedali. Dobili smo en kup "slajdov" na katerih je bilo napisano vse. Kot word dokument! To ni predstavitev ampak branje.
Če je bil to cilj, potem bi nam sprintali kup papirja in bi si sami v miru dom zadeve prebrali. (še dobro da niso, ker bi šlo kup papirja v nič, naravo pa je treba "čuvati")
Pri teh predstavitvah je osnovno vprašanje - Komu bomo predavali? So to otroci? So to trenerski začetniki, ki nimajo veze s košarko? So to bivši igralci? So to še aktivni igralci? So to mogoče aktivni trenerji? Med nami je bilo precej bivših igralcev, ki smo videli svojo košarko, nekaj je bilo celo aktivnih igralcev, ki so tudi videli svojega "boga", verjetno je bilo najmanj takih, ki so popolni začetniki. Zakaj torej podajanje informacij, kot da smo popolni začetniki?
Vmes smo slišali še predstavitev "novega modela selekcioniranja" perspektivnih mladih igralcev. Model je očitno zrasel v kakem laboratoriju, daleč stran od realnosti. Ideja naj bi bila, da se regije v Sloveniji (še politika se ni uspela poenotiti glede regij, pri nas se je to že zgodilo) razdelijo na nekaj delov, tej deli so sestavljeni iz par klubov. Taka regijska pod reprezentanca pa je sestavljena iz 3-4 igralcev iz vsakega kluba. Potem se tej fantje enkrat na teden zberejo pri enem klubu (vsakič drugemu) in tam trenirajo pod "budnim očesom" vseh trenerjev teh istih klubov.
Prvo vprašanje, ki se mi je porodilo je "kaj pa z ostalimi fanti, ki pravtako trenirajo". Kolikor sem uspel razumeti bo to neke vrste skupni trening - se pravi, 3-4 najboljši iz vsakega kluba (kar je nekje 15 otrok) + vsi ostali iz lokalnega kluba, ki gosti skupni trening. To je nekje 20 otrok! Kaj bodo tej otroci odnesli od treninga na eni tretjini dvorane (recimo pri nas imamo termin za trening na eni tretjini dvorane, kar pomeni dva koša!) mi ni najbolj jasno.
Drugo vprašanje - kar je en od gospodov na predavanju tudi vprašal - kdo bo vse to plačal? Kdo bo plačal dvorano, kdo bo plačal prevoze igralcev iz kluba v klub,... Na to zagonetno vprašanje ni bilo odgovora.
Vprašanj bi bilo še več in bodo postala bolj aktualna, ko se bo "misija nemogoče" začela izvajati. Ampak to je že delo za vrhunske organizatorje dela. Na koncu je kolega Simon še odpredaval "etični kodeks trenerjev mlajših selekcij" - kar je sicer OK, vendar je čisto brez vsakega smisla nekaj takega, če se pa trenerji tega ne bodo držali. In če ni sankcij za take trenerje, potem je vse skupaj trošenje papirja in tonerja za tiskanje papirja. Če ne obstaja sistem kontrole spoštovanja etičnega kodeksa, potem je le-ta "mrtvo slovo" na papirju in služi samemu sebi.Za zaključek vrhunske prireditve pa smo bili povabljeni še v lokalno oštarijo, kjer so nam servirali domač golaž. Jaz pa ne jem mesa.
Izjava dneva : "When you watch the game, be a student of the game."Don Meyer
Zadnjič sem prebral zanimiv intervju z Dinom Radjo - v Sportskih novostih. Malo je predel o tem kako mu je težko spremljati današnjo košarko, ko je vse skupaj en velik biznis. Kako v košarki (v športu na splošno) ne veljajo več vrednote, ki so veljale pred 10 in več leti.En stavek mi je še posebej ostal v spominu - Dino namreč pravi, da ni več ljubezni v košarki in da so situacije, ko se igralec vrže za žogo bolj izjema kot pravilo.
Živa resnica! Da ne bom spet izpadel "star in betežen" - ampak včasih si moral na treningu krvavo zaslužiti svoje minute na igrišču. Na igrišču pa si moral vedno dati 150% od sebe. Če je to pomenilo "na glavo v tribune" da bi le dobili žogo, potem smo se borili kdo bo prvi skočil. Danes? Danes si moramo trenerji izmišljati vaje, ki bi povečale agresivnost - pa ne kako bolano agresivnost, ampak tisto "zdravo" tekmovalnost - tisto, ki da vedeti, da se človek (v tem primeru igralec) ne bo predal ob prvi oviri. Tisto, ki da vedeti da človeku (v tem primeru igralcu) ni vseeno kaj se dogaja in da je pripravljen na "lastno žrtvovanje" za skupno dobro. Ja, živimo v svetu, kjer egoizem prevladuje, kjer so vrednote zmešane, kjer se uspeh skuša doseči "čez noč", kjer se gleda najprej nase, potem še malo na sebe, potem na svoje bližnje... pa še malo na sebe, šele potem na ljudi okoli sebe. Zato pa se ljudji (v tem primeru igralce), ki vidijo svet okoli sebe in ki znajo pravilno reagirati, toliko bolj ceni.
Jaz sem "svojim mulcem" razložil kaj hočem od njih - iščem in našel bom tistega, ki bo šel v gužvo in izvlekel žogo ven! V košarki namreč največkrat zmaga tista ekipa, ki naredi najmanj napak! Ker pa se napake pojavljajo povsod bom našel nekoga, ki bo iz napak naredil pozitivne stvari. Ki bo "izgubljeno" žogo rešil in vrnil v igro, ki bo priboril "mrtvo" žogo.
Takšni igralci so danes izjeme - izjeme, ki na koncu naredijo razliko. Če ne drugega pa naredijo tekmo bolj živo, predramijo zaspane soigralce, dvignejo na noge občinstvo v dvorani. Seveda bi vsak rad dal 40 točk ampak jaz potrebujem tistega, ki bo ukradel žogo (ne dobesedno seveda ampak v košarkarskem pomenu besedne zveze), tistega, ki se bo vrgel za zadnjo žogo in jo priboril.
Koše v napadu bomo že nekako "zbalinali" skupaj, tekme pa bo zmagala tista ekipa, ki si bo priborila več "mrtvih" žog, ki bo iz "izgubljenih" žog dosegla kak koš več. Za to pa potrebujemo brezkompromisnega borca, športnika (v pravem pomenu besede), ki je za "še eno priložnost" pripravljen narediti vse.
Izjava dneva - Hannibal - We will either find a way, or make one!
Nekaj časa nisem pisal, ker so mi "novi" mulci vzeli precej prostega časa sicer namenjenega pisanju. Sem pa pisal in predvsem iskal vaje, ki se jih gremo in se jih bomo šli na treningih.Tako sem našel stran trenerja Pål Degerstrøma, na kateri najdemo res ogromno raznoraznih vaj za igralce in igralke vseh starosti. Ene so sicer precej čudne in težko razumljive - tiste pač izpustim, ostalih nekaj pa si je vredno zapisati.Danes bom malo pisal o taktiki. Zadnjič (pred enim tednom) smo imeli turnir na katerem so nastopale 4 ekipe (dve iz Slovenije, 1 iz Hrvaške in 1 iz Italije). Rezultat ni pomemben - bolj pomembno je nekaj drugega - sem gledal te mulce in njihov način igre - totalen presing, conski presing, cona,... Vse lepo in prav ampak to je taktičen del, ki se ga "igrajo" odrasli košarkaši, ki že obvladajo osnove, ki vedo kaj in kako. Ko pa gledam te mulčke, ki šele prav vstopajo v svet košarke pa se nekako ne morem upreti misli, da so samo orodje v bildanju ega trenerjev, ki niso dorasli stvari. Saj trenutno lahko celo dosežejo nek "odmeven" rezultat - na dolgi rok pa iz igralcev, ki so lahko celo perspektivni, delajo enodimenzionalce, ki bodo sicer znali igrati nek conski presing, ne bodo pa znali reagirati na situacijo, ko se conski presing prebije.
Conski presing je namreč del košarke, ki naj bi spremenil ritem igre - z nekaj ukradenimi žogami. Ni pa to obramba, ki bi jo moštva igrala skozi celo tekmo. Pri kadetih (vsaj kar imam jaz izkušenj s tekmovanji v kadetskem nivoju) pa je to bolj pravilo kot izjema. Na tak način se skuša streti nasprotnika, pa če je razlika še tako neulovljiva - "trenerji" vztrajajo v presingu. Ajme bože, komu koristi zmaga z 80 razlike?! Razen bolanim ego-tripom tipov, ki svoje neizživete ambicije zdravijo s pomočjo otrok, ne koristijo nikomur. Ne njihovim varovancem še manj pa nasprotnikom. Obstaja neke vrste kodeks za trenerje mlajših, ki pa je bolj "mrtvo slovo" na papirju. Sicer se lepo sliši in še lepše bere ampak v praksi pa tega ni - razen redkih izjem seveda.
Moja košarkaška filozofija je enostavna - nepopustljivo v obrambi, sproščeno, hitro in precizno v napadu. Vedno dati vse od sebe. To je to - ni potrebe po nekih strašnih taktičnih prijemih, po nekem presingu in gnjavaži nasprotnikov - to govorim za mlajše selekcije. Pri članih je "prosto po Prešernu" - tam igrajo odrasli ljudje in to ni primerljivo z igro otrok.
Prav na tem turnirju prejšnji teden sem dal priložnost prav vsem igralcem, celo dvema igralcema, ki sta bila vsaj 2 leti mlajša od ostalih. Zakaj? Ja, prišla sta na tekmo in naj igrata - vsaka minuta jima bo koristila in to je edino pomembno. Rezultat je pri teh kategorijah postranskega pomena. Seveda se bomo potrudili vsako tekmo zmagati - ampak košarka pri mlajših je še kaj več od golega gnanja za rezultatom.
Izjava dneva : ena od točk trenerskega kodeksa: "Spoštuj dostojanstvo igralcev in igralk ter trenerja nasprotnega moštva. Če je tvoje moštvo premočno, daj možnost tistim, ki manj igrajo. Ne izživljaj se nad šibkejšimi! Pokaži svojo vrednost proti sebi enakim!"
Video dneva : Wayne Badgers - da ne bo kdo kdaj jokal, da ne more več ali da česa ni možno narediti:
Rezultat - ves šport je usmerjen proti rezultatu - ali je to tek, šah, "ščinke", košarka - vse se zaključi z nekim rezultatom. Včasih se borimo proti štoparici (tek), proti metru (skoki v daljavo, višino, met česarkoliže,...), včasih proti nasprotniku (šah, nogomet, košarka,...). V vseh primerih pa se v bistvu poleg vsega borimo še proti sebi.
Proti svojim strahovom, omejitvam ki smo si jih postavili v glavi, proti malodušju, ki nas "premaga" v trenutkih krize,... ta borba bo definirala končni rezultat. Če uspemo premagati svoje strahove, če premaknemo meje ki smo jih postavili v naših glavah, če premagamo malodušje ob trenutkih krize, potem smo na odlični poti, da bomo hitrejši, da bomo skočili dlje, da bomo premagali nasprotnika.
Se bo včasih zgodilo, da bomo vse naredili idealno, pa bomo še vedno izgubili tekmo. Nič hudega - porazi so del športa tako kot so del športa zmage. Na žalost (ali pa na srečo!) lahko - na koncu - vedno zmaga samo en (Ok, pri kakem teku niti fotofiniš ne more določiti zmagovalca, ampak skozi sezono se iskristalizira en zmagovalec - tisti, ki je skozi celotno sezono pokazal največ konstatnosti, ki je bil največkrat najboljši. Ne nujno vedno, pomembno je, da je bil največkrat najboljši.
Mene na tekmah, vsaj tistih manj pomembnih zanima vse kaj drugega kot samo rezultat. Zanima me kako igralci reagirajo v določenih situacijah (zato včasih pustim da se sami rešijo iz krize in jih ne rešujem z minuto odmora). Kako se reagira na več zaporednih napak, kako se spremeni tempo igre. Recimo, če igramo "divjaka", ko se brezglavo teče po igrišču - takrat hočem videti nekoga, ki bo ustavil konje brez da jaz "pokurim" glasilke na klopi. Zanima me kako bodo "starejši in izkušenejši" igralci reagirali, ko bom v igro poslal mlajše, manj izkušene - jih bodo "pozabili" ali jim bodo pomagali? Z nasveti, s tem, da se jih vključi v igro, da se jim poda žogo, da se jih spodbuja, krije hrbet. Vsi smo enkrat bili "najmlajši v ekipi" in brez podpore starejših ne bi bilo nič iz nas. Saj je bila zafrkancija ampak na tekmah in treningih so starejši vedno (vsaj pri meni je bilo tako) znali profesionalno reagirati. Z nasvetom, včasih se je tudi povzdignil glas - kot je bilo potrebno. Nikoli pa ni bilo "maltretiranja" in/ali ignoriranja. Vedno in povsod sem se (vsaj kar se soigralcev tiče) počutil del ekipe. To hočem narediti v ekipi ki jo zdaj treniram - da so tudi najmlajši enakovreden del ekipe in da jih starejši vodijo, tako kot bo nekdo enkrat vodil njih - ko bodo prišli v članske ekipe.
Izjava dneva : Vince Lombardi : "Contrary to the opinion of many people, leaders are not born. Leaders are made, and they are made by effort and hard work."
Društvo - blog bo zdaj vsaj 1 mesec malo počival, ker si tudi jaz skušam odpočiti od košarke. Sicer ne gre, ker košarka ni služba ampak način življenja - vseeno pa se je potrebno posvetiti tudi drugi rečem v življenju.
Zadnja dva vikenda sem bil prisoten na trenerskem tečaju v Ljubljani. Bilo je malo naporno, predvsem zaradi vožnje gor in dol in pa zato, ker smo bili tam cele dneve, vročina in predvsem praktično 2 treninga dnevno (ja, imeli smo po 2 "treninga" - ki sta bila sicer na nivoju vaške rekreacije, kar se fizičnega napora tiče ampak tudi to je veliko če že dolgo nisi migal).
Nekaj časa se spet nisem javljal - malo zastran vročine, malo zato, ker je praktično konec sezone in bo blog (tako kot jaz) malo počival. Moja ekipa s tem tednom zaključuje z organiziranim miganjem. Trenutno še imamo treninge, ta vikend pa še zaključimo en turnir v Kopru. To bo za letos vse, spet se bomo dobili v začetku avgusta, ko bomo začeli s postavljanjem temeljev za naslednjo sezono. 
Danes mineva 15 let od smrti enega najboljših košarkarjev Evrope - Dražena Petroviča.
Nekaj časa nisem pisal, ker so mi "novi" mulci vzeli precej prostega časa sicer namenjenega pisanju. Sem pa pisal in predvsem iskal vaje, ki se jih gremo in se jih bomo šli na treningih. Tako sem našel stran trenerja Pål Degerstrøma, na kateri najdemo res ogromno raznoraznih vaj za igralce in igralke vseh starosti. Ene so sicer precej čudne in težko razumljive - tiste pač izpustim, ostalih nekaj pa si je vredno zapisati. Danes bom malo pisal o taktiki. Zadnjič (pred enim tednom) smo imeli turnir na katerem so nastopale 4 ekipe (dve iz Slovenije, 1 iz Hrvaške in 1 iz Italije). Rezultat ni pomemben - bolj pomembno je nekaj drugega - sem gledal te mulce in njihov način igre - totalen presing, conski presing, cona,... Vse lepo in prav ampak to je taktičen del, ki se ga "igrajo" odrasli košarkaši, ki že obvladajo osnove, ki vedo kaj in kako. Ko pa gledam te mulčke, ki šele prav vstopajo v svet košarke pa se nekako ne morem upreti misli, da so samo orodje v bildanju ega trenerjev, ki niso dorasli stvari. Saj trenutno lahko celo dosežejo nek "odmeven" rezultat - na dolgi rok pa iz igralcev, ki so lahko celo perspektivni, delajo enodimenzionalce, ki bodo sicer znali igrati nek conski presing, ne bodo pa znali reagirati na situacijo, ko se conski presing prebije. 
