Zadnjič sem prebral zanimiv intervju z Dinom Radjo - v Sportskih novostih. Malo je predel o tem kako mu je težko spremljati današnjo košarko, ko je vse skupaj en velik biznis. Kako v košarki (v športu na splošno) ne veljajo več vrednote, ki so veljale pred 10 in več leti. En stavek mi je še posebej ostal v spominu - Dino namreč pravi, da ni več ljubezni v košarki in da so situacije, ko se igralec vrže za žogo bolj izjema kot pravilo.
Živa resnica! Da ne bom spet izpadel "star in betežen" - ampak včasih si moral na treningu krvavo zaslužiti svoje minute na igrišču. Na igrišču pa si moral vedno dati 150% od sebe. Če je to pomenilo "na glavo v tribune" da bi le dobili žogo, potem smo se borili kdo bo prvi skočil. Danes? Danes si moramo trenerji izmišljati vaje, ki bi povečale agresivnost - pa ne kako bolano agresivnost, ampak tisto "zdravo" tekmovalnost - tisto, ki da vedeti, da se človek (v tem primeru igralec) ne bo predal ob prvi oviri. Tisto, ki da vedeti da človeku (v tem primeru igralcu) ni vseeno kaj se dogaja in da je pripravljen na "lastno žrtvovanje" za skupno dobro. Ja, živimo v svetu, kjer egoizem prevladuje, kjer so vrednote zmešane, kjer se uspeh skuša doseči "čez noč", kjer se gleda najprej nase, potem še malo na sebe, potem na svoje bližnje... pa še malo na sebe, šele potem na ljudi okoli sebe. Zato pa se ljudji (v tem primeru igralce), ki vidijo svet okoli sebe in ki znajo pravilno reagirati, toliko bolj ceni.
Jaz sem "svojim mulcem" razložil kaj hočem od njih - iščem in našel bom tistega, ki bo šel v gužvo in izvlekel žogo ven! V košarki namreč največkrat zmaga tista ekipa, ki naredi najmanj napak! Ker pa se napake pojavljajo povsod bom našel nekoga, ki bo iz napak naredil pozitivne stvari. Ki bo "izgubljeno" žogo rešil in vrnil v igro, ki bo priboril "mrtvo" žogo.
Takšni igralci so danes izjeme - izjeme, ki na koncu naredijo razliko. Če ne drugega pa naredijo tekmo bolj živo, predramijo zaspane soigralce, dvignejo na noge občinstvo v dvorani. Seveda bi vsak rad dal 40 točk ampak jaz potrebujem tistega, ki bo ukradel žogo (ne dobesedno seveda ampak v košarkarskem pomenu besedne zveze), tistega, ki se bo vrgel za zadnjo žogo in jo priboril.
Koše v napadu bomo že nekako "zbalinali" skupaj, tekme pa bo zmagala tista ekipa, ki si bo priborila več "mrtvih" žog, ki bo iz "izgubljenih" žog dosegla kak koš več. Za to pa potrebujemo brezkompromisnega borca, športnika (v pravem pomenu besede), ki je za "še eno priložnost" pripravljen narediti vse.
Izjava dneva - Hannibal - We will either find a way, or make one!
Video dneva - Shaq -
Živa resnica! Da ne bom spet izpadel "star in betežen" - ampak včasih si moral na treningu krvavo zaslužiti svoje minute na igrišču. Na igrišču pa si moral vedno dati 150% od sebe. Če je to pomenilo "na glavo v tribune" da bi le dobili žogo, potem smo se borili kdo bo prvi skočil. Danes? Danes si moramo trenerji izmišljati vaje, ki bi povečale agresivnost - pa ne kako bolano agresivnost, ampak tisto "zdravo" tekmovalnost - tisto, ki da vedeti, da se človek (v tem primeru igralec) ne bo predal ob prvi oviri. Tisto, ki da vedeti da človeku (v tem primeru igralcu) ni vseeno kaj se dogaja in da je pripravljen na "lastno žrtvovanje" za skupno dobro. Ja, živimo v svetu, kjer egoizem prevladuje, kjer so vrednote zmešane, kjer se uspeh skuša doseči "čez noč", kjer se gleda najprej nase, potem še malo na sebe, potem na svoje bližnje... pa še malo na sebe, šele potem na ljudi okoli sebe. Zato pa se ljudji (v tem primeru igralce), ki vidijo svet okoli sebe in ki znajo pravilno reagirati, toliko bolj ceni.
Jaz sem "svojim mulcem" razložil kaj hočem od njih - iščem in našel bom tistega, ki bo šel v gužvo in izvlekel žogo ven! V košarki namreč največkrat zmaga tista ekipa, ki naredi najmanj napak! Ker pa se napake pojavljajo povsod bom našel nekoga, ki bo iz napak naredil pozitivne stvari. Ki bo "izgubljeno" žogo rešil in vrnil v igro, ki bo priboril "mrtvo" žogo.
Takšni igralci so danes izjeme - izjeme, ki na koncu naredijo razliko. Če ne drugega pa naredijo tekmo bolj živo, predramijo zaspane soigralce, dvignejo na noge občinstvo v dvorani. Seveda bi vsak rad dal 40 točk ampak jaz potrebujem tistega, ki bo ukradel žogo (ne dobesedno seveda ampak v košarkarskem pomenu besedne zveze), tistega, ki se bo vrgel za zadnjo žogo in jo priboril.
Koše v napadu bomo že nekako "zbalinali" skupaj, tekme pa bo zmagala tista ekipa, ki si bo priborila več "mrtvih" žog, ki bo iz "izgubljenih" žog dosegla kak koš več. Za to pa potrebujemo brezkompromisnega borca, športnika (v pravem pomenu besede), ki je za "še eno priložnost" pripravljen narediti vse.
Izjava dneva - Hannibal - We will either find a way, or make one!
Video dneva - Shaq -
No comments:
Post a Comment