Fighting spirit [faitin spirit]

Včeraj smo imeli "srečo" odigrati še eno zanimivh tekem v moji kratki trenerski karieri. Srečali smo se z ekipo Pingvini Šmartno - ekipo polno šolanih igralcev, ki niso nikoli resneje nadaljevali svojih košarkarskih karier. Mi smo pa mulci, ki mislimo da sta dva treninga na teden dovolj in da so "pingvini" grupa građana, ki se zbere za vikend in odigra eno tekmico na easy.

Že prve minute tekme pa so nakazale kam bo vse skupaj šlo. Pingvini so se razleteli po igrišču, mi smo jih pa opazovali. Brez "izstreljenega metka" se je včasih temu reklo. Na momente smo sicer nakazali, da se le znamo boriti, to je pa bilo tudi vse. In bistveno premalo.

Zakaj to pišem? Ker me je življenje naučilo da se, samo z izjemno borbenostjo in željo, popolno koncentracijo skozi celo tekmo, da zmagovati. Izkušene ekipe, pa tudi ekipe fighterjev bodo kaznovale vsako našo napako, pa če so še tako "leseni".

Uradno smo zdaj že dovolj stari, da je otroških bolezni konec, mlečni zobje so odpadli in potrebno bo pokazati vse naše znanje in predvsem borbeni duh, ki nas edini lahko reši v trenutkih krize. Ne sme se dogajati (zdaj se to dogaja že tretjo tekmo zapored), da so vse "mrtve žoge" nasprotnikove, da se nihče ne vrže za žogo (razen če pade sam od sebe) - razumem neznanje in naivnost - vse to spada v "šolanje", ne razumem pa ravnodušnosti in pomanjkanja želje.

Trenerji namreč lahko naučimo pravilnih obrambnih postavitev, odličnih napadalnih akcij, ne moremo pa nauičiti volje in želje. To mora imeti vsak igralec v sebi, če tega ni potem nismo na pravi poti. Še tako velik talent je hendikepiran če nima želje.

Od tukaj se štarta in nadgrajuje. Brez želje in zavedanja, da bo - za uspeh ali rezultat - potrebno žrtvovati marsikaj, je ves trud zaman.

Za prihodnje bloge pripravljam prevod knjige "The Lombardi rules". 26 enostavnih lekcij kako postati odličen vodja tako v športnem življenju, kot v poslovnem življenju.

Izjava dneva : The harder you work, the harder it is to surrender. - Vince Lombardi

Video dneva : Jimmie Hunter - če se trudiš, se izplača!

Trust [trŭst]

Zaupati soigralcem, ki znajo manj? To vprašanje je postavil en od obiskovalcev bloga – pa mu bom odgovoril po svoje.

Ja, potrebno je zaupati soigralcem, tudi če ne znajo dosti – če znajo manj od nas oz. če ne znajo ničesar. Košarka je namreč kolektivni šport, en igralec sam od sebe ne more zmagati tekme – Michael Jordan je imel »orkester«, ki je sicer igral kot je Jordan dirigiral, vendar sam – brez pomoči soigralcev, ne bi uspel.

Komu zaupati? Ko sem še igral košarko sem vedno zaupal soigralcem, če sem videl, da dajo 110% svojih sposobnosti, Ni važno kje je limit teh sposobnosti. Če sem videl, da se vsi trudimo in da nihče ne »glumi« in ne zabušava, potem je bilo zaupanje brezmejno. Zakaj? Ker sem vedel, da se vsak po svojih najboljših močeh trudi za skupni cilj.

Nikoli pa nisem maral ljudi okoli sebe, ki se niso trudili – raje sem igral sam, kot pa da bi imel okoli sebe igralce, ki se ne trudijo. Kaj še pridobimo z zaupanjem v soigralce? Recimo, da imamo (ali pa smo) igralca ki vidno odstopa od ostalih soigralcev. Pravi igralec, bo svoje soigralce spodbujal, jim pomagal, jim zaupal! Ko bo potrebno prevzeti odgovornost pa jo bo prevzel.

S tem bo dosegel več pomembnih stvari:
1. razigral bo soigralce, ki se bodo počutili pomembne dele ekipe
2. s tem ko bo razigral soigralce bo sebi olajšal delo, ker se bo morala nasprotnikova obramba osredotočiti na celotno ekipo, ne samo na posameznika 3. ko vidno izstopajoči posameznik brezpogojno zaupa "slabšim" soigralcem, potem v njihovih očeh pridobiva na vrednosti. Za takega vodjo bodo šli z veseljem v "boj"

Ekipa, v kateri si igralci zaupajo ima veliko večje možnosti za končni uspeh. Ekipa v kateri ni zaupanja pa je obsojena na propad. To je podobno kot v odnosih fant-punca. Če je zaupanje med dvema, potem je vse lažje – še tako težke situacije so enostavnejše, ker vemo da lahko računamo na partnerja. Če zaupanja ni, potem niti odnosa ni.

Kako razivit zaupanje? Počasi. Na vsakem treningu, z vsakim našim dejanjem. Od začetka bo verjetno malo bolj nerodno in bo potrebno nekaj potrpljenja vendar so rezultati ohrabrujoči. Tudi soigralcem bo lepše hoditi na treninge, če se bodo na treningih lepo počutili.

Izjava dneva - “We're never so vulnerable than when we trust someone - but paradoxically, if we cannot trust, neither can we find love or joy” (Walter Anderson)

Video dneva - Temu se reče brezmejno zaupanje

Offense [ə-fĕns]

Pravijo, da je napad najboljša obramba. Ne bom šel v "metafizičnost" te trditve niti ne želim meditirati o tem.

Igra v napadu je tisti del košarke, ki večino otrok najbolj zanima. Kako dati koš! Ni toliko pomembno kako ga obraniti - kako doseči koš!

Če imamo v ekipi kvalitetne posameznike, potem je koše precej enostavno dosegati. Več kvalitetnih, predvsem pa nesebičnih, posameznikov - več je možnosti, da nasprotnika spravimo v položaj iz katerega se ne bo uspel obraniti. To je tudi cilj igre v napadu - doseči koš.

Načinov, kako doseči koš je "malo morje" in tudi na tej točki se ne bom spuščal v opisovanje vseh možnosti. Bolj bom opisal svoje videnje napadalne igre.

Košarka je v bistvu enostaven šport - s čimmanj poskusi žogo večkrat (od nasprotnika) spraviti skozi obroč. Ok, ni tako zelo enostavno kot se napiše, ni pa niti tako zelo težko. Skozi napadalna gibanja moramo doseči pomanjkanje ravnotežja obrambne postavitve - ali skozi pick&roll igro in prevzemanje "visoki-nizki" ali preko hitrih podaj, lahko z uigranimi akcijami, lahko pa tudi s pomočjo fizičnih predispoziciji posameznikov, ki so večje od nasprotnika.

Bisvto torej je - nadigrati nasprotnika. Naši (bivši) bratje imajo lep izraz - nadmudriti! Zato je bila košarka od nekdaj šport intelektualcev (pa nič proti ostalim športom) in zato vedno bolj izgublja svoj čar. S prodorom "instant" košarke, ki se bazira na fizičnih predispozicijah je ves "vic" košarke zbledel. Tudi zato me ne spravite, da bi si ogledal eno NBA tekmo, niti za denar! Raje sem v službi (potem si lahko predstavljate, da je to res naporno!).

Aparat imenovan "NBA košarka" nas uči, da je boljši tisti, ki višje skoči in ki močneje zabije žogo v koš. Seveda je tudi to pomembno in olajša zadevo ampak tisti ki odlično skoči še ni nujno odličen košarkar. Lahko pa je odličen skakalec v višino. Veliko je namreč odličnih košarkarjev, ki niso skočili kaj dosti, pa so vseeno imeli vrhunske kariere. Larry Bird je bil en od takih, Magic Johnson... tudi pokojni Dražen Petrovič ni bil ravno skakalec. So pa imeli ti možje vrhunsko inteligenco, smisel za kombinatoriko in predvidevanje situacije. Seveda je tem atributom potrebno dodati tudi nepresahljivo željo po napredovanju in skoraj nemogočo potrebo po dodatnem delu.

To je tudi sporočilo, ki ga skušamo razložiti otrokom s katerimi delamo - da ni vse v supergah in zabijanjih ampak da je veliko tudi v tehniki, taktiki, da je o košarki potrebno razmišljati (kot o vseh stvareh v življenju).

Ko smo že pri stvareh o katerih je potrebno razmišljati si bom dovolil še malo "kritiko" - moj blog se je (po ne vem kakšnem čudežu) uvrstil na listo blogov strani Drugi svet. Sem zadovoljen in počaščen, bi pa rad dodal en popravek na moj prejšnji blog - povzetek prejšnjega bloga je namreč malo "površen". Moje mnenje ni, da je - za pravi napredek - potrebno izgubljati.

Besedna zveza "potrebno izgubljati" je namreč nerodna reč. Na svetu ni športnika, ki bi imel POTREBO po porazih, tako da bi tole rad malo popravil.

Športniki se največ naučijo iz tesnih porazov, kar pa ne pomeni, da je potrebno izgubljati. Nisem psiholog ampak malo je potrebno pogledati kaj se dogaja s človekom ob tesnih porazih, tesnih zmagah, lahkih zmagah ali težkih porazih.

Pri lahkih zmagah igralec ne napreduje, ne čuti neke strašne euforije - "another day at the office" bi rekel. Težki porazi ljudi pahnejo v malodušje "saj nisem nič vreden,...." kar spet ni produktivno.

Tesne zmage so lahko spodbudne (ko igraš proti boljšim nasprotnikom je tesna zmaga vedno spodbudna), po drugi strani pa lahko pomenijo tudi alarm, če smo igrali proti slabšim nasprotnikom. Ampak zaradi zmage (ker štejejo SAMO zmage) se bistvo spregleda. Tega pri tesnih porazih ni.

Pri tesnih porazih proti boljšim ekipam vedno ostane nekaj grenkega priokusa - bili smo tako blizu, pa vendar tako daleč. Pravi športnik bo tekmo analiziral in poiskal napake (kje se je tekma prelomila, zakaj, kaj se je zgodilo in kaj se ne bi smelo zgoditi,...) - in pravi športnik se bo iz tega kaj naučil. Tesen poraz je pravtako spodbuden - vsaj za karakterne ljudi.

Tesen poraz proti slabšemu nasprotniku pa odkriva vse tisto, kar prikriva tesna zmaga proti slabšemu nasprotniku. V obeh situacijah igralci niso dali vsega od sebe, v obeh situacijah smo bili (verjetno) priča podcenjevanju,... v eni situaciji smo se sicer "izmazali" in zmagali, druga situacija pa je "terapevtsko" koristnejša, saj nas razgali in pokaže česa nismo delali pravilno. Zato menim, da se največ naučimo iz tesnih porazov.

Izjava dneva : “A winner is someone who recognizes his God-given talents, works his tail off to develop them into skills, and uses these skills to accomplish his goals.” Larry Bird

Datoteka : "prva pomoč":




Video dneva : Hakeem "the dream" Olajuwon

Tenaciousness [tə-nā'shəsnĕs]

Nepopustljivost je odlika vrhunskih športnikov. Športnikov, ki se ne predajo četudi so razmere resnično neugodne. Nepopustljivost je odlika, ki naredi razliko med uspešnim in neuspešnim.

Velikokrat v življenju se nam zgodi, da bi "vrgli puško v koruzo", da bi se predali in odstopili. To je vedno opcija vendar ne bomo nikoli vedeli ali bi v nečem uspeli, če se bomo vedno predajali, če bomo nehali, ko se pojavijo prve ovire. Ovire bodo vedno na naši poti, ker samo tako naše delo dobi smisel - če se potrudimo in ovire premagamo, potem ima rezultat nek smisel in neko težo.

Če nam je vse prinešeno pod rit, če se za uspeh ni potrebno potruditi, če za dober rezultat ne premagujemo ovir, potem so naši rezultati (ponavadi) precej nižje od naših potencialov, napredek pa je temu primeren.

Ravno včeraj smo, s člansko ekipo Portoroža, igrali povratno pokalno tekmo 3.kroga SPAR pokala. Gostili smo ekipo Šenčurja, ekipo ki nas je v prvi tekmi premagala za 2 točki in ekipo, ki je veljala za favorita, saj ima nekaj res kvalitetnih posameznikov.

Pred tekmo smo vsi verjeli (še posebej na podlagi naše igre iz prve tekme), da lahko favorite presenetimo, še posebej ker smo igrali doma. Tekmo smo začeli odlično, nato malo popustili in dovolili gostom da se približajo. Vendar pa nas zaupanje v svoje moči ni nikoli zapustilo. Z veliko želje in truda vseh igralcev, ki so igrali (in igrali so vsi!) smo se pretolkli skozi tekmo in jo na koncu zasluženo dobili.

Tekme seveda nismo mogli dobiti na izkušnje ali rutino (smo namreč mlada in precej neizkušena ekipa, igrali pa smo še brez praktično najbolj izkušenega igralca) - ampak samo na nepopustljivost in borbenost. In samo to nas lahko pripelje do kvalitetnega igranja v naši ligi. Za nagrado pa smo si prislužili dve tekmi, najverjetneje proti enemu od prvoligašev, kar bo praznik posebne vrste.

Tisto kar pa bi res želel povedat je to, da samo z igranjem takih tekem igralci dejansko napredujejo. Lado Gorjan, en prvih trenerjev s katerimi sem imel čast sodelovati nam je znal govoriti, da se igralci največ naučijo iz porazov z minimalno razliko. Ker so tej porazi najbolj boleči. Seveda je težko in nerodno izgubiti tekmo z minimalno razliko ampak dejansko je res - igralci in trenerji se največ naučimo preko minimalnih porazov. Tekma v kateri zmagamo za 40 točk ali pa izgubimo za 40 točk je bistveno manj vredna (v smislu napredovanja igralcev), kot pa tekma ki se lomi v zadnjih trenutkih. Zmaga je seveda slajša, poraz pa bolj poučen.

Izjava dneva : "Losing is only temporary and not encompassing. You must simply study it, learn from it, and try hard not to lose the same way again. Then you must have the self-control to forget about it." John Wooden


Video dneva : Top 10 hustle plays -