Pure fun [pyʊr fŭn]

Ahhh, kak dan danes! Pustimo službo in vsakodnevni trening. Po treningu sem rekel, da bom šel gledat naše pionirje, ki so igrali tekmo v Kopru. Pridem do dvorane, parkiram avto in pogledam proti "playgroundu" - precej ljudi igra basket. Pogledam če poznam koga in vidim en dres, ki mi je bil znan. Glen Rice. Ok, tole mora bit en opasen frajer, današnja mladina namreč groova na razne LeBrone, Iversone,... Glen Rice je pa old school.

Nič - grem pogledat kdo je "Glen Rice". Kolega Riči, igralec KK Koper. Poleg njega še stari lokalni španeri ki so vedno na basketu. Beseda da besedo, "provokacija" provokacijo - "nimaš jajc", "kaj da ne?!", "si prestar!" (ok, tale je bolela), "ti bom dal jaz star!",.... Skratka, nekako so me našuntali, da smo vrgli en basket. Trojka je bila solidna, jaz pa v civilu. Sicer športna oprava ampak očala "za službo", opornica pa je ostala v avtomobilu. Sem mislil, da bomo samo "vrgli ene dve na koš" nakar me zadeva potegne in... no ja, digrali smo 4 polne trojke. Take poštene, borbene, brez popuščanja.

Kako je to pasalo!! Tisti odličen občutek gibanja, kontrole (Ok, tega malo manj, ker sem dejansko star), tisti občutek, ko vidim podajo in točno tam se znajde soigralec. Pa trash talk - konstantno zbadanje. Riči je fural lajno da sem star, da z eno nogo ne gre, da ne morem zadeti zicerja (kar je res je res), jaz pa njemu vračam, da ima samo desno roko, da z levo ne more držati niti žlice, da brez meta ni dober niti za karte pobirat. To je moj basket, tukaj sem doma. Seveda ni bilo šanse da grem domov s porazom - smo igrali toliko dolgo, da smo zmagali :) Od 4 polnih trojk smo izgubili samo 1! In še to tisto prvo, ko smo bili še neogreti in leseni. Ko pa je enkrat diesel zalaufal, ko so se sklepi ogreli, ko smo začeli zadevati vsaj polaganja - e, tukaj pa ni bilo več pardona. Pika na piko in hvala lepa, nasvidanje, se vidimo v soboto!

Basket - to je življenje! Vse ostalo se lahko samo primerja s tem.

Izjava dneva : "Deep down, your players must know you care about them. This is the most important thing. I could never get away with what I do if the players feel I didn't care for them. They know, in the long run, I'm in their corner."

Video dneva : danes nekaj kar ni košarka, je pa pravtako za pogledat. Dan Osman free solo

Simple [sĭm'pəl]

Nekaj časa se nisem javljal, ker sem bil absolutno zaseden in ni bilo nekega poštenega časa za karkoli spodobnega. Danes je sobota - ena bolj prostih v celem letu :)

V času od zadnjega javljanja smo seveda trenirali in garali, vmes gostovali v Pordenoneju (kako se sklanja Pordenone?), izgubili obe tekmi, na koncu pristali na četrtem mestu (kar je soliden uspeh, verjetno pa bi lahko bili vsaj tretji, če bi bili malo bolj skoncentrirani). Zdaj smo v zaključni fazi priprav na drugi krog kvalifikacij za kadetsko 1. slovensko ligo. Treniramo korektno in sam pričakujem, da se bomo v 1. ligo tudi uvrstili. Za to se bo treba seveda pošteno potruditi in premagati dva nasprotnika ampak če bomo pri stvari, če bomo "male stvari" počeli skoncentrirano, če bomo pripravljeni narediti VSE, da zmagamo, potem bomo uspešni. Če bomo pa "šlampasti", leni, počasni, brez volje... potem se nam ne piše dosti dobrega.

Danes bom porabil nekaj prostora na strežniku s pisanjem o enostavnih stvareh, ki jih otroci (pa tudi starejši igralci) radi kompliciramo. Jaz od svojih fantov zahtevam precizno izvajanje enostavnih gibov. Recimo podaja. Najlepša (to mularijo ponavadi najbolj zanima) je podaja, ki doseže svoj cilj. Naj bo to za hrbtom, med nogami, baseball pass, karkoli - da le doseže cilj pravočasno in da je rezultat podaje pridobljeni prostor oz. priložnost za doseganje koša.

Otroci (tudi moji frajerji) pa imajo drugačne predstave o podaji. Velikokrat se možnost enostavne podaje "pokuri", ker se izgublja čas z izumljanjem težjih načinov. Velikokrat se žoga izgubi, ker se skuša podati na težji način (čeprav mogoče bolj atraktiven),... Mi na račun slabih podaj sigurno izgubimo 10 žog na tekmo. Vsak eno žogo pomeni 12 žog! To pomeni 12 dodatnih napadov za nasprotnika in če ima nasprotnik 50% realizacijo to lahko pomeni 12 točk!

Vemo pa, da vsaka pika šteje, da lahko centimeter loči zmagovalca od poraženca.

Druga košarkaška veščina, ki se rada komplicira je vodenje žoge - najboljši način za zmešnjavo je kompliciranje. Igralec mora poiskati najboljši in najhitrejši način kako žogo spraviti do koša/soigralca. Brez nepotrebnih menjav med nogami, za hrbtom,... vodenjem žoge, ki ne pomeni pridobivanja prostora je brezpotrebno. Žogo na mestu zna voditi vsak - resnično kvaliteten pa je igralec, ki med vodenjem žoge hitro in agresivno pridobiva prostor. Z agresivnim pridobivanjem prostora, s konstantnim napadanjem obrambe se delajo "majhne luknje v zidu". Posledica tega je, da se "zid" (obramba) v določenem momentu sesuje. Ta moment moramo poiskati (naj bo to prevzemanje bek-center, center-bek, napačna rotacija,...) in kaznovati.

Na tem področju še zelo šepamo. Igramo namreč košarko brez glave. Sicer od 14 let starih fantov ne gre pričakovati nekih strašnih miselnih akrobacij, ker nimajo še izkušenj - od nekaterih pa pričakujem, da bodo določene reči na igrišču opazili in izkoristili. Predvsem tukaj mislim na napačno prevzemanje. Pick&rolla v naši starostni kategoriji ne zna braniti praktično nihče in v 80% pride do napačnega prevzemanja. Mi to napačno prevzemanje kaznujemo minimalno - pa še to ponavadi napačno. V primeru, da center prevzame nizkega igralca z žogo, potem mora nizki igralec to rešiti. Kako to reši? S prodorom, ne z metom! Nizki igralci so pač hitrejši od visokih, pri teh letih pa še vidno spretnejši zato se MORAJO spustiti v prodor. Do konca! Istočasno pa spremljati kaj se dogaja. Ko nizki igralec "prebije" centra pride ponavadi do novega prevzemanja - kar mora "bek" spet prepoznati in zadevo rešiti s podajo na prostega igralca (če je bek daleč od obroča) oz. s polaganjem na koš (če je blizu obroča).

Tretja zadeva - prehod v napad. V tej starostni skupini ne moremo govoriti o izkušenih igralcih zato skušam svojim igralcem vcepiti v glavo čimbolj enostavno košarko. Ne maram gledati mularije, ki se privleče v napad in tam postavlja akcijo. To se bo igralo, ko bomo stari 40 let, pri 14ih pa morajo fantje šprintati v napad, odigrati čimveč protinapadov, biti aktivni in agresivni. Vem, da je to naporno in da se ne bo zdržali 40 minut konstantnega šprintanja. Vem pa tudi, da bo tekma takoj lažja in večje veselje, če z nekaj truda na začetku pokažemo kdo je gospodar na igrišču in s precej tekanja naredimo razliko, ki jo potem kontroliramo. Tukaj igra psihologija veliko vlogo - posledica nekaj lahkih košev je nervoza pri nasprotnikih. Nervoza pri teh letih pa ponavadi pomeni "kolaps sistema igre", trener vzame minuto odmora, začne se "pranje glave", samozavest pade,... in smo na pol poti do zmage. Starejši kot so igralci, manj možnosti je, da bi jih nekaj lahkih košev "sesulo" in več je možnosti, da se bodo pobrali.

Zato bom vztrajal pri agresivni igri v obrambi, z veliko komuniciranja in pomaganja, še hitrejšem prehodu v napad (več kot je protinapadov, več je lahkih košev...manj smo utrujeni!!). Akcije bomo imeli samo za res extremne situacije, ko se bomo znašli v igri 5:5 in ko ne bomo uspeli poiskati luknje v obrambi. Dokler pa bomo luknje opazili brez akcij bomo pa te luknje napadali do onemoglosti. V roku 40 minut, kolikor tekma traja ni vrag, da se "obrambni zid" ne bo sesul. Naj bo to 3. osebna napaka nasprotnika v prvem polčasu kar bi pomenilo manjšo agresivnost in s tem večje možnosti v obrambi, naj bo to menjava igralca, kar ponavadi pomeni da v igro pride manj kvaliteten igralec.... vse to je del enostavnih taktik.

Izjava dneva : Keep it simple, when you get too complex you forget the obvious. Al McGuire

Video dneva : Hakeem Olajuwon

Role model [rōl mŏd'l]

Danes bom besedo in pol potrošil na ljudeh, ki so nam vzorniki, zgled - role models. V bistvu me je do tega "pripeljal" dogodek na današnjem treningu, ki sem ga zaključil eno uro prej, ker se mi ni dalo prositi 14-16 let starih fantov, da se zmigajo in začnejo resno delati. Je bilo škoda elektrike za to kar smo danes prikazali na treningu, tako da smo ugasnili luči in šli domov. Jutri je nov dan in pričakujem malo več resnosti in delovne vneme.

Torej - zaključimo trening na katerem smo se igrali "osnovnošolske igre" s kolebnico - aktivnosti, ki bi jih otroci z veseljem in z lahkoto izvajali. Pri nas je pa to izgledalo kot "treća smena" v kakem bolgarskem rudniku.

Ne bom dolgovezil in pisaril o tem kaj vse se je dogajalo na treningu, ker je škoda tudi prostora na strežniku - bolj se bom posvetil kratki debati po trening.

Pridejo trije fantje do mene, ker so hoteli še malo metati na koš in vprašajo zakaj je bilo konec treninga in da kaj je bilo narobe. Seveda sem jim razložil - na kratko, ker se mi ni dalo iti v podrobnosti. Nakar povejo, da saj oni pa so delali. No, niso se ravno pretegnili, čeprav je tudi res, da niso bili najmanj zagreti. Vprašali so me tudi kako naj oni "potegnejo za seboj ostale". Da kao povedati jim ne morejo, da je to moje delo,...

E tukaj pa jaz pričakujem določeno stopnjo samoiniciative in iznajdljivosti, predvsem pa prevzemanja odgovornosti. OK, ukvarjam se s pubertetniki in seveda mi je jasno, da čudežev ne gre pričakovati in da bo še treba pisati prošnje.

Pričakujem, da bodo tisti fantje, ki so malo boljši, ki imajo malo več "pravic" (in seveda s tem tudi odgovornosti!) pokazali pot ostalim. Kako? S primerom - tako, da bodo prvi na treningu, da bodo vsako vajo oddelali tako kot se spodobi, da bodo vedno skušali biti za primer ostalim, da bodo s svojim delom ostale premaknili in spodbudili. Samo tako se postane leader ekipe in vzor ostalim. Tako se premakne tiste, ki se jim mogoče "ne da delati", ki so prišli na trening samo malo "izgubiti čas". Take igralce jaz potrebujem in pričakujem, da se bo to tudi uredilo. Da se mi ne bo treba ukvarjati z motiviranjem tistih, ki bi morali motivirati ostale. Da bom lahko energijo pokuril na pomembnih stvareh, ne pa na prošnjah po resnosti na treningih.

Če torej skrajšam vse skupaj - kvalitetnejši kot je posameznik, večjo odgovornost ima do ekipe in manj ima "priložnosti", da bi odgovornost in pravice zlorabljal. Leaderji ekipe so na stalnem prepihu in testiranju - tako s strani trenerjev (ki od najboljših pričakujemo največ - v smislu zagnanosti, želje do dela, pripravljenosti pomagati soigralcem,....) kot s strani soigralcev. Soigralci namreč vidijo ali "najboljši" hvata krivine in se izogiba delu ali pa gara kot pes. V prvem primeru bodo tudi ostali začeli iskati luknje v sistemu in ne bodo delali tako kot bi morali. V drugem primeru pa bodo tudi ostali delali 110% - če ne bodo, bo pa imel trener odlično "orodje" v svojih rokah - najboljše igralce bo lahko dal za zgled! Če se lahko najboljši igralec meče po tleh, potem se tudi ostali morajo! Če pa najboljši igralec ni tisti, ki bi bil najbolj zagnan, potem pa imamo vsi skupaj problem.

Najboljši igralec ima problem, ker ne bo nikoli dosegel svojega maksimuma, ostali igralci, ker jih zgled zavira pri doseganju svojih potencialov in trener, ker se mora ukvarjati z banalnostmi - kar zagnanost na treningu definitivno je.

Če namreč igralec nima volje do dela, potem je ves trud zastonj.

Izjava dneva : Jutri je nov dan!

Video dneva : Najboljši vseh časov o prevzemanju odgovornosti:

Watch [wŏch]

Zadnjih nekaj treningov smo preživeli z uporabo pripomočka, ki sem ga opisal v prejšnjem blogu.

Bilo je pestro in poučno, predvsem pa je ubadanje z očali pomenilo dodatno delo za igralce. Danes smo zadevo "pojačali" in smo se lotili igranja 5:5 z očali. Vem, ja - to je bil bolj experiment, ker vem, da se očala uporabljajo bolj za individualne vaje. Hotel pa sem videti kako bodo igralci reagirali na dodatno oteženo delo. Dejstvo namreč je, da je igra s temi očali zelo naporna, saj očala odvzamejo periferni vid, ki je zelo pomemben. Po nekaj minutah brezglavega gibanja in komentarjev češ, da nič ne vidijo sem zadevo ustavil in igralci so nadaljevali z igro brez očal.

Do tukaj so imeli "odličen izgovor" za svoje napake, saj so krivdo vedno lahko "zvalili" na očala - brez očal pa smo vsi skupaj prišli do zaključka, da sploh ni težava v tem, da ne bi videli nečesa. Težava je v tem, da nekateri sploh niso GLEDALI! Izredno težko je nekaj videti, če ne gledaš! Ta segment igre bomo morali nujno popraviti. Res je, da je košarka danes postala "fizika" kjer najpogosteje zmaga najmočnejši jaz pa še vedno prisegam na košarko, kjer bo zmagal tisti, ki je pametnejši in bolj prebrisan. Fizikalci naj skačejo v višino in mečejo kugle, mi bomo brihtni, prebrisani, pametni in na tak način bomo zmagovali tekme. Na golo moč lahko dobimo tekmo ali dve, prvenstva bodo zmagali tisti, ki bodo uporabljali glave še za kaj drugega kot samo za držalo za slušalke iPoda ali za pričesko.

Še eno zadevo se moramo naučiti - in tukaj ne bom popuščal niti za milimeter. Izgovori mi itak požrejo živce, ker za neumnosti, ki jih igralci naredijo pričakujem, da bodo prevzeli odgovornost in da se bodo iz napak kaj naučili. Izgovori so bedarija in trošenje časa in energije.

Tisto reč, ki jo moram igralcem "izbiti iz glave" je računanje na soigralca. V kakšnem smislu? Velikokrat se nam namreč dogaja, da čakamo da bo soigralec naredil določeno stvar - recimo obrambni skok. Imamo kar nekaj visokih fantov, ki uspejo skočiti in so dovolj močni ter gibčni, da bi lahko uspešno ujeli žogo. Kaj delajo "frajerji"? Čakajo, da bo nekdo tretji pobral žogo, ki se odbije od obroča. In kaj se ponavadi zgodi? Tako žogo dobi nasprotnik!! Tukaj "dobim ošpice".

Iščem in našel bom 5 igralcev, ki bodo za žogo pripravljeni razsuti svojega soigralca, kaj šele nasprotnika. Seveda karikiram, ampak bistvo je to - igralec mora biti konstantno aktiven, konstantno si mora želeti žoge! Kolikokrat slišimo "ma se odbija direktno njemu!!". Ne bo držalo - žoga se "vedno odbije" do tistega igralca, ki si žoge bolj želi! Samo to je pomembno - želja! Brez želje imamo lahko "3 metre" visokega igralca - žogo bo dobil tisti, ki ima "meter in čevapčič". In prav je tako, ker se morajo otroci naučiti da v življenju ni nič podarjeno in da si lahko še tako talentiran (visok, močan,....) - brez dela in truda ne boš dosegel dosti. Imaš sicer boljši štartni položaj - to je pa tudi vse.

Izjava dneva - Dennis Rodman - "The one thing I do that nobody else does is jump three and four times for one rebound.”

Video Dneva - Dwight Howard o skoku!