Nekaj časa se nisem javljal, ker sem bil absolutno zaseden in ni bilo nekega poštenega časa za karkoli spodobnega. Danes je sobota - ena bolj prostih v celem letu :)
V času od zadnjega javljanja smo seveda trenirali in garali, vmes gostovali v Pordenoneju (kako se sklanja Pordenone?), izgubili obe tekmi, na koncu pristali na četrtem mestu (kar je soliden uspeh, verjetno pa bi lahko bili vsaj tretji, če bi bili malo bolj skoncentrirani). Zdaj smo v zaključni fazi priprav na drugi krog kvalifikacij za kadetsko 1. slovensko ligo. Treniramo korektno in sam pričakujem, da se bomo v 1. ligo tudi uvrstili. Za to se bo treba seveda pošteno potruditi in premagati dva nasprotnika ampak če bomo pri stvari, če bomo "male stvari" počeli skoncentrirano, če bomo pripravljeni narediti VSE, da zmagamo, potem bomo uspešni. Če bomo pa "šlampasti", leni, počasni, brez volje... potem se nam ne piše dosti dobrega.
Danes bom porabil nekaj prostora na strežniku s pisanjem o enostavnih stvareh, ki jih otroci (pa tudi starejši igralci) radi kompliciramo. Jaz od svojih fantov zahtevam precizno izvajanje enostavnih gibov. Recimo podaja. Najlepša (to mularijo ponavadi najbolj zanima) je podaja, ki doseže svoj cilj. Naj bo to za hrbtom, med nogami, baseball pass, karkoli - da le doseže cilj pravočasno in da je rezultat podaje pridobljeni prostor oz. priložnost za doseganje koša.
Otroci (tudi moji frajerji) pa imajo drugačne predstave o podaji. Velikokrat se možnost enostavne podaje "pokuri", ker se izgublja čas z izumljanjem težjih načinov. Velikokrat se žoga izgubi, ker se skuša podati na težji način (čeprav mogoče bolj atraktiven),... Mi na račun slabih podaj sigurno izgubimo 10 žog na tekmo. Vsak eno žogo pomeni 12 žog! To pomeni 12 dodatnih napadov za nasprotnika in če ima nasprotnik 50% realizacijo to lahko pomeni 12 točk!
Vemo pa, da vsaka pika šteje, da lahko centimeter loči zmagovalca od poraženca.
Druga košarkaška veščina, ki se rada komplicira je vodenje žoge - najboljši način za zmešnjavo je kompliciranje. Igralec mora poiskati najboljši in najhitrejši način kako žogo spraviti do koša/soigralca. Brez nepotrebnih menjav med nogami, za hrbtom,... vodenjem žoge, ki ne pomeni pridobivanja prostora je brezpotrebno. Žogo na mestu zna voditi vsak - resnično kvaliteten pa je igralec, ki med vodenjem žoge hitro in agresivno pridobiva prostor. Z agresivnim pridobivanjem prostora, s konstantnim napadanjem obrambe se delajo "majhne luknje v zidu". Posledica tega je, da se "zid" (obramba) v določenem momentu sesuje. Ta moment moramo poiskati (naj bo to prevzemanje bek-center, center-bek, napačna rotacija,...) in kaznovati.
Na tem področju še zelo šepamo. Igramo namreč košarko brez glave. Sicer od 14 let starih fantov ne gre pričakovati nekih strašnih miselnih akrobacij, ker nimajo še izkušenj - od nekaterih pa pričakujem, da bodo določene reči na igrišču opazili in izkoristili. Predvsem tukaj mislim na napačno prevzemanje. Pick&rolla v naši starostni kategoriji ne zna braniti praktično nihče in v 80% pride do napačnega prevzemanja. Mi to napačno prevzemanje kaznujemo minimalno - pa še to ponavadi napačno. V primeru, da center prevzame nizkega igralca z žogo, potem mora nizki igralec to rešiti. Kako to reši? S prodorom, ne z metom! Nizki igralci so pač hitrejši od visokih, pri teh letih pa še vidno spretnejši zato se MORAJO spustiti v prodor. Do konca! Istočasno pa spremljati kaj se dogaja. Ko nizki igralec "prebije" centra pride ponavadi do novega prevzemanja - kar mora "bek" spet prepoznati in zadevo rešiti s podajo na prostega igralca (če je bek daleč od obroča) oz. s polaganjem na koš (če je blizu obroča).
Tretja zadeva - prehod v napad. V tej starostni skupini ne moremo govoriti o izkušenih igralcih zato skušam svojim igralcem vcepiti v glavo čimbolj enostavno košarko. Ne maram gledati mularije, ki se privleče v napad in tam postavlja akcijo. To se bo igralo, ko bomo stari 40 let, pri 14ih pa morajo fantje šprintati v napad, odigrati čimveč protinapadov, biti aktivni in agresivni. Vem, da je to naporno in da se ne bo zdržali 40 minut konstantnega šprintanja. Vem pa tudi, da bo tekma takoj lažja in večje veselje, če z nekaj truda na začetku pokažemo kdo je gospodar na igrišču in s precej tekanja naredimo razliko, ki jo potem kontroliramo. Tukaj igra psihologija veliko vlogo - posledica nekaj lahkih košev je nervoza pri nasprotnikih. Nervoza pri teh letih pa ponavadi pomeni "kolaps sistema igre", trener vzame minuto odmora, začne se "pranje glave", samozavest pade,... in smo na pol poti do zmage. Starejši kot so igralci, manj možnosti je, da bi jih nekaj lahkih košev "sesulo" in več je možnosti, da se bodo pobrali.
Zato bom vztrajal pri agresivni igri v obrambi, z veliko komuniciranja in pomaganja, še hitrejšem prehodu v napad (več kot je protinapadov, več je lahkih košev...manj smo utrujeni!!). Akcije bomo imeli samo za res extremne situacije, ko se bomo znašli v igri 5:5 in ko ne bomo uspeli poiskati luknje v obrambi. Dokler pa bomo luknje opazili brez akcij bomo pa te luknje napadali do onemoglosti. V roku 40 minut, kolikor tekma traja ni vrag, da se "obrambni zid" ne bo sesul. Naj bo to 3. osebna napaka nasprotnika v prvem polčasu kar bi pomenilo manjšo agresivnost in s tem večje možnosti v obrambi, naj bo to menjava igralca, kar ponavadi pomeni da v igro pride manj kvaliteten igralec.... vse to je del enostavnih taktik.
Izjava dneva : Keep it simple, when you get too complex you forget the obvious. Al McGuire
Video dneva : Hakeem Olajuwon
V času od zadnjega javljanja smo seveda trenirali in garali, vmes gostovali v Pordenoneju (kako se sklanja Pordenone?), izgubili obe tekmi, na koncu pristali na četrtem mestu (kar je soliden uspeh, verjetno pa bi lahko bili vsaj tretji, če bi bili malo bolj skoncentrirani). Zdaj smo v zaključni fazi priprav na drugi krog kvalifikacij za kadetsko 1. slovensko ligo. Treniramo korektno in sam pričakujem, da se bomo v 1. ligo tudi uvrstili. Za to se bo treba seveda pošteno potruditi in premagati dva nasprotnika ampak če bomo pri stvari, če bomo "male stvari" počeli skoncentrirano, če bomo pripravljeni narediti VSE, da zmagamo, potem bomo uspešni. Če bomo pa "šlampasti", leni, počasni, brez volje... potem se nam ne piše dosti dobrega.
Danes bom porabil nekaj prostora na strežniku s pisanjem o enostavnih stvareh, ki jih otroci (pa tudi starejši igralci) radi kompliciramo. Jaz od svojih fantov zahtevam precizno izvajanje enostavnih gibov. Recimo podaja. Najlepša (to mularijo ponavadi najbolj zanima) je podaja, ki doseže svoj cilj. Naj bo to za hrbtom, med nogami, baseball pass, karkoli - da le doseže cilj pravočasno in da je rezultat podaje pridobljeni prostor oz. priložnost za doseganje koša.
Otroci (tudi moji frajerji) pa imajo drugačne predstave o podaji. Velikokrat se možnost enostavne podaje "pokuri", ker se izgublja čas z izumljanjem težjih načinov. Velikokrat se žoga izgubi, ker se skuša podati na težji način (čeprav mogoče bolj atraktiven),... Mi na račun slabih podaj sigurno izgubimo 10 žog na tekmo. Vsak eno žogo pomeni 12 žog! To pomeni 12 dodatnih napadov za nasprotnika in če ima nasprotnik 50% realizacijo to lahko pomeni 12 točk!
Vemo pa, da vsaka pika šteje, da lahko centimeter loči zmagovalca od poraženca.
Druga košarkaška veščina, ki se rada komplicira je vodenje žoge - najboljši način za zmešnjavo je kompliciranje. Igralec mora poiskati najboljši in najhitrejši način kako žogo spraviti do koša/soigralca. Brez nepotrebnih menjav med nogami, za hrbtom,... vodenjem žoge, ki ne pomeni pridobivanja prostora je brezpotrebno. Žogo na mestu zna voditi vsak - resnično kvaliteten pa je igralec, ki med vodenjem žoge hitro in agresivno pridobiva prostor. Z agresivnim pridobivanjem prostora, s konstantnim napadanjem obrambe se delajo "majhne luknje v zidu". Posledica tega je, da se "zid" (obramba) v določenem momentu sesuje. Ta moment moramo poiskati (naj bo to prevzemanje bek-center, center-bek, napačna rotacija,...) in kaznovati.
Na tem področju še zelo šepamo. Igramo namreč košarko brez glave. Sicer od 14 let starih fantov ne gre pričakovati nekih strašnih miselnih akrobacij, ker nimajo še izkušenj - od nekaterih pa pričakujem, da bodo določene reči na igrišču opazili in izkoristili. Predvsem tukaj mislim na napačno prevzemanje. Pick&rolla v naši starostni kategoriji ne zna braniti praktično nihče in v 80% pride do napačnega prevzemanja. Mi to napačno prevzemanje kaznujemo minimalno - pa še to ponavadi napačno. V primeru, da center prevzame nizkega igralca z žogo, potem mora nizki igralec to rešiti. Kako to reši? S prodorom, ne z metom! Nizki igralci so pač hitrejši od visokih, pri teh letih pa še vidno spretnejši zato se MORAJO spustiti v prodor. Do konca! Istočasno pa spremljati kaj se dogaja. Ko nizki igralec "prebije" centra pride ponavadi do novega prevzemanja - kar mora "bek" spet prepoznati in zadevo rešiti s podajo na prostega igralca (če je bek daleč od obroča) oz. s polaganjem na koš (če je blizu obroča).
Tretja zadeva - prehod v napad. V tej starostni skupini ne moremo govoriti o izkušenih igralcih zato skušam svojim igralcem vcepiti v glavo čimbolj enostavno košarko. Ne maram gledati mularije, ki se privleče v napad in tam postavlja akcijo. To se bo igralo, ko bomo stari 40 let, pri 14ih pa morajo fantje šprintati v napad, odigrati čimveč protinapadov, biti aktivni in agresivni. Vem, da je to naporno in da se ne bo zdržali 40 minut konstantnega šprintanja. Vem pa tudi, da bo tekma takoj lažja in večje veselje, če z nekaj truda na začetku pokažemo kdo je gospodar na igrišču in s precej tekanja naredimo razliko, ki jo potem kontroliramo. Tukaj igra psihologija veliko vlogo - posledica nekaj lahkih košev je nervoza pri nasprotnikih. Nervoza pri teh letih pa ponavadi pomeni "kolaps sistema igre", trener vzame minuto odmora, začne se "pranje glave", samozavest pade,... in smo na pol poti do zmage. Starejši kot so igralci, manj možnosti je, da bi jih nekaj lahkih košev "sesulo" in več je možnosti, da se bodo pobrali.
Zato bom vztrajal pri agresivni igri v obrambi, z veliko komuniciranja in pomaganja, še hitrejšem prehodu v napad (več kot je protinapadov, več je lahkih košev...manj smo utrujeni!!). Akcije bomo imeli samo za res extremne situacije, ko se bomo znašli v igri 5:5 in ko ne bomo uspeli poiskati luknje v obrambi. Dokler pa bomo luknje opazili brez akcij bomo pa te luknje napadali do onemoglosti. V roku 40 minut, kolikor tekma traja ni vrag, da se "obrambni zid" ne bo sesul. Naj bo to 3. osebna napaka nasprotnika v prvem polčasu kar bi pomenilo manjšo agresivnost in s tem večje možnosti v obrambi, naj bo to menjava igralca, kar ponavadi pomeni da v igro pride manj kvaliteten igralec.... vse to je del enostavnih taktik.
Izjava dneva : Keep it simple, when you get too complex you forget the obvious. Al McGuire
Video dneva : Hakeem Olajuwon
No comments:
Post a Comment