Leadership [lē'dər-shĭp']

Danes se bom malo ukvarjal s "psihologijo" - predvsem z vplivom vodje na skupino ljudi (prevedeno v košarko - vpliv vodje na soigralce)

Kdo je "vodja"?

Človek, ki lahko s svojim zgledom in delovanjem "vbije" strast in smer skupini ljudi. Gledano v košarkaškem smislu je to igralec, ki mu soigralci popolnoma zaupajo in se nanj zanašajo v odločilnih trenutkih. Je igralec, ki je sposoben prevzeti nadzor nad igro in situacije reševati v dobrobit ekipe.

Pravi vodja je vedno prvi na igrišču (pri treningih), se nikoli ne pritožuje čez vaje, ima svoje mnenje glede določenih stvari in to svoje mnenje uspešno predstavi, ko je to potrebno. Pravega vodjo mora ekipa sama "narediti", izluščiti iz ekipe.

Napaka, ki se pogosto pojavlja je "postavljanje vodje" s strani trenerja. Ko trener izbere vodjo nezavedno poruši hierarhijo znotraj ekipe. Igralec, ki je bil prej "en od nas" je zdaj umetno postal "nekaj več" in to pri ostalih pomeni neke vrste diskreditacijo njihovega znanja in njihovih sposobnosti. Zato bi moral trener - če že želi svojega vodjo - to narediti na malo bolj subtilen način. Ne z javnim imenovanjem ampak skozi trening. Je pa to vedno precej "nevarno" početje, saj lahko ostali igralci to zadevo prepoznajo in smo spet v situaciji rušenja hierarhije odnosov znotraj ekipe.

Kot že rečeno - če ekipa sama "rodi" vodjo, potem ima ta praktično neomejeno zaupanje ostalih članov ekipe. Izredno pomembno je, da vodja tega zaupanja ne izkorišča in izrablja za stvari, ki ne pripomorejo h izboljšavi statusa ekipe. V tem primeru ga bo ista ekipa, ki ga je "nastavila" tudi "odstavila". Težava bo v tem, da tak igralec težko ostane del ekipe!

"Contrary to the opinion of many people, leaders are not born. Leaders are made, and they are made by effort and hard work." Vince Lombardi

Kako prepoznati pravega vodjo?

Pravi vodja ni nujno najglasnejši igralec v ekipi, najvišji, najmočnejši - niti ni nujno najboljši strelec! Vodja je lahko tudi tisti, ki je tih in miren, na igrišču (predvsem ta del je pomemben) pa da vedno vse od sebe in s svojim zgledom spodbudi ostale člane ekipe, da počnejo isto. Če to pomeni z glavo skozi zid, potem mora vodja PRVI skozi zid, ostali pa mu bodo sledili.

Pravi vodja bo prvi v dvorani in zadnji bo dvorano zapustil, pravi vodja se ne bo pritoževal nad metodami dela in jamral nad napornimi treningi, ker se mora zavedati, da je ZGLED! Če se pravi vodja ne pritožuje, potem se niti ostali ne smejo. Če pravi vodja "joka in jamra", potem bo cela ekipa delala slabo!

Vpliv vodje na ekipo

Vodja ekipe ima ogromen vpliv na ostale - tako pozitiven kot negativen. S svojim zgledom je spodbuda za ostale - nekateri se bodo celo trudili, da delajo več kot vodja, nekateri bodo skušali doseči vodjo - vse skupaj pa bo pripeljalo do napredovanja vseh članov ekipe.

Vodja ima lahko tudi negativen vpliv - če izkorišča svoje "privilegije", če se "dvigne nad ekipo", potem v očeh ostalih članov ekipe izgublja pomen - ne glede na število doseženih košev se tista nevidna nit, ki se je spletla med člani ekipe, trga

Leadership is action, not a position!

Izjava dneva : When you give it your best effort, you may run out of time, but you will never lose a game, regardless of the score!

Video dneva : Dražen Petrovič

No excuses [nō ĭk-skyūz'es]

Gledam tekme zadnje čase in pogrešam eno "malenkost" - že dooolgo časa nisem videl igralca, da bi se vrgel za žogo. Kot da je to nekakšna sramota, kot da ni prav, če se igralec vrže za žogo.

Kot da se nihče ne zaveda, da taka "malenkost" definira tok tekme, taka malenkost dvigne moralo soigralcem, takšna malenkost da nasprotni ekipi vedeti, da ni zajebancije in da bodo morali "umreti" na igrišču, če bodo želeli zmagati. Ne, mi se gledamo kdo bo prvi idiot, ki se bo vrgel za žogo, da se mu bodo vsi smejali!

A še vedno nikjer mulca, ki bo zaril kolena v parket. Niti da bi padel. Nič od nič. Vsi bi igrali lepo košarko, brez kontakta, brez udarcev, brez truda. No - brez truda ni nič.

Kje so časi, ko si je Larry Bird zlomil ličnico na tekmi playoffa proti Indiana Pacersem in se vrnil v tretji četrtini, ko je videl, da soigralci izgubljajo tekmo. Seveda je odveč povedati, da so igralci Bostona tekmo dobili!

Danes pa te želje, te "obveze" do košarke, tega zavedanja, da če nekaj daš košarki, da lahko pričakuješ nekaj dobrega nazaj. Ne, danes je samo "daj, daj, daj", samo statistika, samo fancy superge, lepi dresi, če ni vse "tip-top", potem smo žalostni in "nam nekaj manjka in ne moremo igrati".

Dajte se skoncentrirat - tudi v allstarkah se da igrati košarka, tudi v dresu, ki ni iz najbolj finega materiala in ki ni najbolj bleščeč, se da igrati odlična košarka. Vse je namreč v naših glavah - ali si DOVOLJ ŽELIMO zmagati. Samo to je vprašanje - niti ne toliko ali je nasprotnik boljši, višji, močnejši - vprašanje je, ali si dovolj želi zmage.

Tisti, ki pravimo, da si želimo zmage se bomo metali na tribuno če bo potrebno, da rešimo žogo in da dobimo tekmo. Tisti, ki pa pravijo da si pravtako želijo zmage, niso pa pripravljeni na žrtvovanje, so pa zgrešili šport. Za njih je pravi šport šah, kjer bodo lahko cincali in se "šparali" po mili volji, saj bodo v ogenj porivali "kmete in konje", sami pa bodo generali. Generalov pa je v ekipah bore malo - in še tistih nekaj si je "položaj" izborilo z zgledom in obnašanjem.

V opomnik vsem, ki mislijo, da se jim ni potrebno truditi, ker so "nekaj že dosegli" - video dneva, najboljša "NBA hustle" akcija - Michael Jordan, igralec za katerega lahko mirno trdimo, da je najboljši vseh časov ni čutil niti najmanjše sramote, ko je - po doseženem košu, ukradeni žogi, izgubljeni žogi, šprintal nazaj v obrambo in preprečil koš. Če njemu ni bilo težko, potem ni izgovora da bi bilo kateremukoli drugemu košarkarju na planetu težko.

Izjava dneva - "Always acknowledge hustle plays in practice." Lou Campanelli

Vaja dneva - "Wolf" (kratek opis : vaja poteka v parih, en igralec ima žogo pod košem, drugi čaka žogo nekje na višini prostih metov. Igralec z žogo le-to poda igralcu na višini prostih metov in se kar najhitreje vrne v obrambo. Igralec, ki je prejel žogo pa skuša kar najhitreje priti do koša. Vaja se nato ponovi na drugi strani igrišča)

Video dneva - top 10 NBA hustle plays

300 [thrē hŭn'drĭd]

Včeraj sem si ogledal film "300" in "videl" kup malenkosti, ki povezujejo "špartance" in športnika, ki se - vsakodnevno - trudi izboljšati, napredovati - zmagati v tekmi.

Za danes sem si izbral nekaj odličnih "izjav" iz filma. Mislim, da pridejo prav tako v življenju (ki je itak vsakodnevna borba za preživetje) kot tudi na športnih prizoriščih. Že res, da vzgajamo predvsem ljudi (ne športnike ampak LJUDI!) - je pa tudi res, da je trdo delo najboljša priprava na vse kar nas napornega čaka v "odraslih letih".

Prvo takšno izjavo se "prebere" takoj na začetku filma, ko Kralj Leonidas uči svojega sina. Očetovski nasvet je naslednji: "First you fight with your head", nato svoje doda še mati "then you fight with your heart!"

Tole bi bilo potrebno vcepiti današnji mulariji, ki misli, da se dandanes ni potrebno boriti za nič, ker je vse itak samoumevno. Če pa se že najde kakšna izjema pa se bori s pestmi. Potrebno je biti pameten in si stvari iskreno želeti - če dodamo še neusahljivo željo po delu potem imamo potencialnega Človeka (z veliko začetnico).

Druga takšna izjava je izjava Kralja Leonidasa, ko je slišal, da se jim približujejo "nesmrtni" (to je bila elitna vojska perzijskega kralja Xerxesa). "Immortals? We put their name to the test!"

Takoj ko se pojavi malo večja ovira se otroci (v veliki večini) predajo in zasmilijo sami sebi. Nehajo se boriti. Napaka. Vedno in v vsakem trenutku je potrebno dati vse od sebe in POSKUSITI! Lahko ne bo šlo, ampak če ne poskusimo ne bomo nikoli vedeli.

"This is where we hold them. This is where we fight. This is where they die." - spet Kralj Leonidas v delu, kjer jih napade prvi val perzijcev. Trenutek, ko je potrebno narediti tisto za kar smo poklicani - v košarki je to lahko samo ena obramba na tekmi, ko je potrebno dati vse od sebe in NAREDITI stvari tako kot jih je potrebno narediti. Brez izgovorov, brez smiljenja. Narediti!

"Give them nothing! But take from them everything!" iz istega dela filma - "attitude", ki bi ga morala vsaka ekipa zavzeti pred vsako tekmo. Zavedanje, da nekaj imamo in da tega ne damo, da se bo potrebno nadnaravno potruditi, če se nas hoče premagati, da bo potrebno "umreti" za zmago. Ja, se sliši precej "komunistično" in precej "filmsko" ampak tako na tekmah v večini primerov je. Ne zmaga vedno najboljši in najlepši, največkrat zmaga tisti, ki si zmage bolj želi in ki je za zmago pripravljen "umreti".

In to je bistvo ekipnega športa - da smo VSI pripravljeni narediti vse, da MI zmagamo. Ne, da vsak dela nekaj po svoje in nihče ne zaupa soigralcu - že če en sam igralec na igrišču ne zaupa soigralcu oz. če en sam igralec na igrišču ne da vsega od sebe, je trud ostalih zaman. Vedno sem občudoval igralce, ki so lahko svoj lasten ego in svojo lastno potrebo po dokazovanju, podredili ekipi. In vedno jih bom občudoval.

Video dneva : Top 10 ekipnih akcij NBA:

Phenomenon [fĭ-nŏm'ə-nŏn']

Ricard Vives Rubio. Zapišite si to ime, tisti ki še niste slišali zanj. Danes je star 16 let in je, v letošnji Evroligi (!) igral povprečno 18,3 minute! V teh minutah je dosegel 3,6 točke, 2,4 skoka, 2,8 podaje in 3,2 ukradeni žogi na tekmo! Pri 16 letih!!

Fant je svoje prve minute v prvi španski ligi odigral ko je bil star 14 let (!) Zdaj si pa vi predstavljajte najprej - kaki smo mi izgledali ko smo bili stari 14 let in potem, kako bi danes en mulc izgledal na igrišču, če bi ga dal v ekipo s samimi odraslimi. Potem to preslikajte v slovenske razmere in pomnožite nekje z 8 (1. SLO liga je smešen nivo proti prvi španski ligi).

Dulcis in fundo je bilo igranje na lanskoletnem evropskem prvenstvu za košarkarje mlajše od 16 let. Ricky je v finalu praktično sam premagal ekipo Rusije. Nekaj sekund pred koncem tekme so Rusi vodili za 3, ko je Ricky dosegel trojko s polovice igrišča in izsilil podaljšek. Statistika na koncu tekme je pa skoraj neverjetna: 51 točk (met iz igre 16/25, prosti meti 13/17), 24 skokov, 12 podaj!!!

Nota bene - v polfinalu proti Hrvaški je dosegel "quadruple-double" - 19 točk, 10 skokov, 13 podaj in 11 ukradenih žog!!!

Njegov trener Garcia Aito Renses mu da prepotrebne minute v katerih lahko mulc napreduje - ponuja mu minute na igrišču, ko te minute nekaj pomenijo, ne "smeti" od minut, ko so tekme odločene.

Še ena zanimivost v zvezi s klubom in trenerjem - interni pravilnik, ki so ga uvedli predvsem zaradi Rubia temu prepoveduje kakršnokoli izpostavljanje v javnosti (intervjuji ipd). S tem želijo fanta obvarovati pred pastmi, ki bi lahko vplivale nanj in na njegov razvoj. Samo mislimo si lahko koliko jastrebov bi se v trenutku obrnilo okoli 16 let starega čudeža!

In to je tisto kar manjka ogromni večini trenerjev članskih ekip - jajca, da talentiranega mulca porinejo v ogenj tudi za ceno rezultata. Smo sužnji rezultata in dokler bo tako bomo naše lokalne "rikije" dušili z polkvalificiranimi tujci, ki so malenkost boljši od našega "rikija", nikoli pa ne bomo vedeli kako dober bi naš "riki" postal.

Klubi "jokajo" češ, da ni mulcev, ki bi igrali košarko, trenerji mlajših kategorij jokamo češ da mularija nima delovnih navad - nihče pa nima jajc (za ceno rezultata) dati priložnosti talentiranemu kadetu. Še več - naša krovna organizacija prepoveduje registracijo igralcev mlajših od 15 let (za članske ekipe!). Ja "super"... Od česa hočemo obvarovati te naše mulce? A smo pozabili stari rek, da na mladih svet stoji?

V svojem "mikro kozmosu" se borim proti temu kakor pač vem in znam - v letošnji mladinski ligi sem (v drugem delu sezone, ko sem malo "preštel" kdo je kdo) redno dajal priložnost 3 nadebudnim in pridnim pionirjem. V mladinski ligi so dobivali minute, ki so štele.

Kaj sem s tem skušal doseči?
- želel sem, da fantje na svoji koži začutijo kako se igra prava košarka, kako izgleda resna košarka od blizu

- od starejših soigralcev pa sem želel, da se navadijo na to, da morajo "čuvati rit" nekomu mlajšemu, da se naučijo odgovornosti v igri. Zdaj so to "mulci v članskih ekipah" - drugi njim ščitijo riti. Čez par let pa bodo morali postati nosilci in se bo cela ekipa naslanjala na njih. Če ne bodo že danes "pripravljani", potem bo čez nekaj let kriza bistveno hujša kot bi lahko bila.

In to je bistvo trenerskega dela - da učimo otroke odgovornosti. Tako kot bodo morali enkrat v službo ob uri, tako ni zamujanja na trening. Kot bodo morali enkrat javiti, da zamujajo, tako morajo danes javljati - trenerji, še posebej mlajših, se vse premalo zavedamo, da imamo ogromen vpliv na otroke. Ne samo v košarkaškem smislu (ta je skoraj najmanj pomemben, ker bo mogoče 1 od vseh ki gredo skozi naše roke živel od košarke!) ampak še posebej v smislu navajanja na življenje.

Izjava dneva : "Insanity is doing the same thing over and over and expecting a different result." Albert Einstein


Video dneva - zaključek evropskega prvenstva U16 (Španija - Rusija) - Ricky Rubio s polovice igrišča za podaljšek:

Nickname [nĭk'nām']

Danes bo tema malo manj "naporna". Nadimki igralcev. Evropski igralci imajo bolj enostavne nadimke, ameriški so bolj slikoviti. Domači nadimki so bolj kot ne izpeljanke iz imen ali priimkov (Primož "Breza" Brezec a.k.a Brzi ali pa Marko "Milko" Milič), ameriški nadimki pa so tisti pravi nadimki. Nekateri igralci so skoraj bolj znani pod nadimku kot pravem imenu. Kdo pozna Earvina Johnsona? Malo kdo. Magic? Sure...Magic Johnson :)

Ko sem začel spremljati košarko sem več ali manj občudoval Mozarta, Pink Panterja, Magica,... še starejši poznajo Prajo, Moko - sigurno jih je še vsaj 50 odličnih.

Pa si dajmo prebrat nekaj aktualnih in najbolj slikovitih:
Dwayne "Flash" Wade
Rafer "Skip to my Lou" Alston (legenda ameriških playgroundov)
Andrej "AK47" Kirilenko (AK47 je "službeno ime" za puško Kalašnikov)
Shawn "the Matrix" Marion
Paul "the truth" Pierce
Ben "Big Ben" Wallace
Jason "white chocolate" Williams
Gilbert "Agent 0" Arenas
Richard "RIP" Hamilton
Tracy "T-Mac" McGrady
Vince "Air Canada" Carter
Kevin "the big tickett" Garnett
Allen "The Answer" Iverson
Paul "the truth" Pierce

Pred leti so se po igriščih podili (nekateri se še vedno):
Shawn "the Reignman" Kemp
Lattrell "the Landlord" Spreewell
Stacey "plastic man" Augmon
Brent "Bones" Berry
Sam "I am" Cassell
Dale "D square" Davis
Chris "the Energizer" Gatling
Anfernee "Penny" Hardaway
Larry "Grandma" Johnson
Toni "the Croatian sensation" Kukoč
Dan "Thunder Dan" Majerle
Vernon "mad Max" Maxwell
Charles "Oak" Oakley
Sam "Big Smooth" Perkins
Scott "the butcher" Pollard
Vitaly "Ukraine Train" Potapenko
Bryant "big country" Reeves
Glen "big dog" Robinson
Damon "mighty mouse" Stoudamire
Robert "Tractor" Trailor
Nick "the quick" Van Exel
Jerome "Junk Yard Dog" Williams

Za konec pa še nekaj "top of the top" legendarnih:
Earvin "Magic" Johnson
Larry "the legend" Bird
Michael "AIR" Jordan
Shaquille "Big Diesel" O'Neal
David "the admiral" Robinson
Karl "the mailman" Malone
Gary "the glove" Payton
Charles "Sir Charles" Barkley
Dennis "the worm" Rodman
Vinnie "the microwave" Johnson
Clyde "the glide" Drexler
Hakeem "the dream" Olajuwon
Robert "the Chief" Parish
Dominique "the Human Highlight film" Wilkins
Rick "Dunkin Dutchman" Smits
Jerry "the logo" West
George "the Iceman" Gervin
Pete "Pistol" Maravich
Earl "the pearl" Monroe
Julius "dr.J" Erving
Chuck "the rifleman" Person

Izjava dneva : "Winning is about having the whole team on the same page." -- Bill Walton

Video Dneva : Amazing shots (nekaj bolj neverjetnih košev posnetih na kamero)

Offensive rebound [ə-fĕn'sĭv rĭ'bound']

Več ali manj vsi poznamo pomen obrambnega skoka, vsi znamo poudariti pomen "zapiranja", vsi vemo kaj pomeni, če dobimo obrambni skok. Tudi naši igralci se tega "zavedajo", niso pa še ugotovili pomena skoka v napadu.

V čem je bistveni pomen napadalnega skoka? Moje mnenje je, da je skok v napadu izredno pomemben zato, ker nam omogoči dodaten met na koš. Kot sem že enkrat prej pisal - napad nikoli ni 100%, vedno zgrešimo kak met iz igre. Z močnim napadalnim skokom si priigramo dodatne možnosti meta na koš in s tem povečamo možnost za končni uspeh.

Kaj definira odličnega skakalca v napadu? Če sta moč in višina izredno pomembni pri skoku v obrambi, je skok v napadu predvsem posledica zmožnosti predvidevanja situacije, želje in borbenosti.

Predvidevanje situacije igralcu omogoča boljšo pozicijo pri skoku v napadu. Odlični napadalni skakalci so znali povedati, da "vidijo" kam se bo odbila žoga. V bistvu tega ne vidijo, samo predvidevajo glede na izkušnje. Če igralec meče žogo s strani, potem je veliko večja verjetnost, da se bo odbila na drugo stran (bo met predolg), kot pa da se bo žoga odbila nazaj (prekratek met). Statistika pravi, da se kar 70% vseh odbitih žog odbije na drugo stran od meta na koš!

Če igralec meče z vrha rakete (z obrazom proti tabli), pa se bo 70% žog odbilo nazaj proti njemu, 30% žog pa se odbije levo ali desno od obroča.

Če torej zadevo spravimo v "banalno" - najboljšo pozicijo za napadalni skok imata :
- igralec na nasprotni strani meta ter igralec, ki meče. Samo on točno ve kam se bo žoga odbila, saj takoj vidi let žoge in lahko predvidi kam se bo odbila.
- igralec na nasprotni strani meta

Kdaj se izborimo za pozicijo? V tako imenovanem "mrtvem času", ko je žoga v zraku. Ponavadi sta to 2 ali 3 sekunde. Takrat obrambni igralci ponavadi gledajo let žoge, napadalec pa ima dovolj časa, da se postavi v položaj, ki mu omogoča največ možnosti za napadalni skok.

Povprečni igralci gledajo kako žoga leti, odlični igralci pa si takrat izborijo pozicijo!

Za odličen napadalni skok mora biti cela ekipa agresivna - če ne za skok, pa zato, da "utrujajo" obrambo in skušajo izkoristiti pomanjkljivosti, ki jih ta ponuja. Z vsakim napadalnim skokom in nato doseženim košem (ali pa priborjeno osebno napako) popušča zbranost obrambe in je možnost za končni uspeh večja.

Nekaj zelo pomembnih "malenkosti", ki pomagajo pri skoku v napadu:
- 70% žog se odbije na nasprotno stran meta oz. proti igralcu ki meče, če je ta obrnjen z obrazom proti tabli
- 2-3 sekunde po izmetu žoge so najpomembnejše za pridobivanje prave pozicije za napadalni skok
- tudi napadalci lahko "zapirajo" in s tem naredijo več prostora za svoje skakalce

Izjava dneva : I'm hungrier than those other guys out there. Every rebound is a personal challenge. Dennis Rodman

"Priročnik" dneva - tehnika skoka v napadu

Video dneva - Tribute to Dennis Rodman (en najboljših skakalcev vseh časov)