Entertainment [entərˈtānmənt]

Včeraj smo odigrali še eno "lušno" tekmo ampak ne bi dosti o tem - danes si bom vzel čas in napisal nekaj o debati, ki smo jo imeli na zadnjem treningu.

Trening (košarka) kot zabava ali "zajebancija"? To je bilo vprašanje. Si lahko predstavljam, da veliko ljudi (razen profesionalcev in tistih, ki imajo ambicijo to postati) jemlje trening kot "zajebancijo" - ki je na trenutke resna stvar, v bistvu pa ni nič drugega kot trošenje časa. Jaz se s tem ne bom nikoli strinjal, razen če se bom ukvarjal z ekipo "veterinarjev, ki ob nedeljah vrežjo en basket" - takrat mi bo vseeno.

Košarka mora biti zabava in nikoli zajebancija. Tako kot služba - ki mora biti zabava (Ok, če je ali ni zabava je druga debata), nikoli pa si ne smeš privoščiti zajebancije. V službi ne. Seveda se bodo pri nas fantje "postavili na zadnje noge" in znali povedat, da njim košarka ni služba in da če ni služba, potem je lahko tudi zajebancija. Ne more biti. V bistvu mora biti to kot služba - kot obveznost, ki jo ima vsak zase do svojih ambicij in želja. Če si prišel na trening, potem si prišel garat. Če misliš drugače, potem ostani doma. Seveda trening ni "rudarjenje", kjer bi te "pazniki" mlatili če ne delaš točno tako kot si je nekdo zamislil - ampak to, da imaš na treningu odnos do dela tak kot se spodobi pa ni nobeno "preveliko pričakovanje". Na treningu in tekmi se bodo pojavile situacije, ki bodo smešne, ki bodo zabavne,... saj je to v končni fazi šport in šport MORA biti zabava, ne sem pa postati zajebancija!

Podobno je v službi - segmentu življenja, ki nam bo pokuril 40 let "stanovanja na Zemlji". Služba bo morala postati zabava (šefi bodo navdušeni če bo to dejansko postala), če pa bo postala zajebancija bomo pa leteli iz službe. S treningi je isto - trening košarke je trening za življenje. Tudi v življenju so priprave, so kondicijski treningi, so porazi in so zmage. Je pa tudi v življenju čas za smeh in zajebancijo, samo to se dela v prostem času, ne na "treningih". Če je zajebancija na treningih, potem tudi na tekmah ne more biti drugače.

Smo pač v letih, ko se bomo morali naučiti razlikovati zabavo od zajebancije.

Še ena pomembna zadeva - vsak, ki se je kdajkoli poškodoval bo znal povedati, da se večina poškodb zgodi, ko je na treningih ali tekmah določene stvari delal manj kot 100% - zvit gleženj na basketu je posledica zajebancije (več ali manj), moje strgane križne so bile posledica zajebancije (če bi delal tisto kar bi moral in ne tistega kar sem mislil da lahko, bi bil danes verjetno manjkrat operiran), nabiti prsti - posledica "šlampastega" lovljenja žoge,... seveda se poškodbe zgodijo tudi, ko si 110% v igri - nesreča pač nikoli ne počiva - ampak daleč največ poškodb se zgodi kot posledica zajebancije - neresnosti, nezbranosti,...

Po drugi strani pa zabava pomeni sproščenost, koš izgleda kot "olimpijski bazen", vse kar narediš delaš z lahkoto,...

Izjava dneva - Vince Lombardi : If you aren't fired with enthusiasm, you will be fired with enthusiasm.

Video dneva : Živemu človeku se vse zgodi

Moment [ˈmōmənt]

Zdaj sem imel več kot 10 dni časa za branje in razmišljanje, o fizičnih aktivnostih je bilo dovoljeno samo sanjati.

Kot sem že zadnjič pisal sem se lotil branja knjig - o Sacred Hoops sem že nekaj napisal, kakšno malenkost bom še dodal, tokrat pa bom pisal o eni zanimivi stvari iz knjige “Mindgames”, knjigi ki opisuje Phila Jacksona iz “ne njegove” perspektive.

V začetku knjige je opisan dogodek, ki je Phil Jackson - v trenažni proces - vpeljal meditacijo. Bivši center Bullsov Bill Wennington je znal povedati tole:
“You have to be in the moment. You can’t worry about what just ahppened, the basket you missed, the foul you made two minutes ago, because it is over. You can’t worry about what/s gonna happen the next time on the floor. You have to be right there in the moment. It’s most important especially in the playoffs because that’s the time of the year where you have to live for the moment. It doesn’t matter what’s gonna happen in Game 3 when you have to play Game 1. You have to be here right now to play basketball when it is happening.”

Ah, če bi se vsi znali “obnašati” na tak način! Če se ne bi ljudje predajali ob prvi oviri, ob prvem zgrešenem metu. Ni konec sveta, če se zgreši! Ni konec sveta, če se izgubi žoga, ni konec sveta če se naredi osebna napaka - konec sveta je če pustimo, da to vpliva na našo igro.

Na to bom dodal še eno bolj simpatičnih filozofij košarke, kar sem jih imel priložnost doživeti v živo. Pred leti sem imel privilegij, da sem ene pol leta igral košarko z Nenadom Slavico, bivšim košarkarje Šibenke (iz časov legendarne tekme z Bosno, soigralec takrat nadebudnega Dražena). Mi smo bili mulci, on pa proti koncu kariere (ni mu bilo lahko z nami!) - vedno je znal reči “dečki, SAMO +!” Samo plus, kar bi pomenilo, da se moramo vsak trenutek potruditi, da delamo pozitivno - če naredimo napako se moramo v prvem naslednjem napadu potruditi da to napako popravimo. Hotel nam je razložiti, da ni nič narobe če naredimo napako, narobe je če je ne skušamo popraviti! Še bolj narobe pa je, če se iz napake ničesar ne naučimo.

V tem duhu bi morali učiti košarke, v tem duhu bi morali živeti življenje. Živeti TUKAJ in ZDAJ. Z uporabljanjem izkušenj (napak, ki smo jih naredili) in z nekim ciljem v prihodnosti. Brez, da bi nam pretekle izkušnje ali cilj v prihodnosti onemogočale biti TUKAJ in ZDAJ! V istem momentu pa delati “SAMO +!”, tako zase, kot za ljudi okoli nas (soigralce). Vem ja, sem romantik - ampak tako je.

Izjava dneva : Vince Lombardi
Perfection is not attainable, but if we chase perfection we can catch excellence.

Video dneva : Shawn Marion (se zgodi)

Sacred Hoops [sā'krĭd hūps]

Sem pa nabavil vrhunsko knjigo - Sacred Hoops, Phil Jackson. Knjiga spominov na obdobje, ko je vodil ekipo Chicago Bulls, pisana v obdobju, ko se je Shaq že sončil v Miamiju in je bil Kobe "samohranilec" v Los Angelesu.

Danes sem jo dobil po pošti in "pojedel" prvih 20 strani. Če gre zadeva v tem tempu do konca, potem je to knjiga, ki si jo mora prebrati VSAK - ne glede na to ali se ukvarja s športom ali ne. Kup majhnih resnic na katere, v turbosvetu v katerem životarimo, zelo radi pozabljamo. Pa ne bi smeli.

Seveda bom več napisal ko bom knjigo prebral do konca - in seveda bom vmes kak blog posvetil mislim, ki se mi zdijo resnično pomembne. Tako sem si za današnje pisanje izbral dve misli bivšega prvega centra ekipe iz Chicaga. Bill Cartwright je bil možakar ki ni zahteval svojih “19 žog na tekmo” ampak je dodajal svoj košček v mozaik ne glede na to kaj se je od njega pričakovalo in predvsem ne glede na to ali so bila ta pričakovanja v skladu z njegovimi. Vedel je kaj je pomembno za ekipo.
“Most teams have guys who want to win, but aren’t willing to do what it takes. What it takes is to give yourself over to the team and play your part. That may not always make you happy but you’ve got to do that. Because when you do is when you win!”

Kakšna enostavna resnica, ki jo z lahkoto apliciramo na vsakdanje življenje. Vsi bi radi imeli “raketo od avtomobila”, “sanjsko hišo”,... in načeloma lahko vse to tudi dosežemo. Vprašanje je samo “kaj smo pripravljeni žrtvovati, da bi to dosegli”. Pri košarki je to precej enostavno - vsi bi radi zmagovali izredno malo pa je takih, ki bi naredili vse kar je v njihovi moči (na korekten, športen način seveda), da bi to tudi uresničili. Koliko igralcev je pripravljeno dodatno trenirati, da bi bili boljši? Koliko njih ostaja po treningih “še malo v dvorani”? Koliko mladih igralcev dejansko posluša trenerjeva navodila? Koliko njih se potrudi, da bi se teh navodil držalo? Številke so majhne - je pa resnično zanimivo, da je večina res res vrhunskih košarkašev (če se omejim na košarko) delalo ravno to - dodatno so trenirali, razmišljali so o košarki, poslušali so trenerje,... Legendarne so “urbane legende” (ki so bile resnične) o Draženu, ki je zmetal svojih 500 metov na koš pred prvo uro pouka, o Jordanu, Larryu,... Če so oni lahko delali to kar so, potem ni izgovora da ostali ne bi.

Temu je potrebno dodati še aspekt “žrtvovanja za ekipo” - koliko je vsak od nas pripravljen “potrpeti”, da bi bila ekipa uspešna. Je vse zastonj, če si še tako dober posameznik, če ekipa ne zmaguje. Oscar Robertson (možakar je povprečno dosegal “tripple double” skozi celo NBA sezono!!) je znal povedati, da je je resnično vrhunski tisti košarkaš, ki “vzame” najslabšega igralca v ekipi in iz njega naredi dobrega igralca! Briga mene 100 točk posameznika, če pa smo izgubili tekmo. Briga me osebna statistika, če nismo premagali nasprotnika. Ker je ekipa sestavljena iz vsaj 12 igralcev, potem je logično pričakovati, da bodo - vsak po svoje - prispevali koščke v mozaik skupnega uspeha. Nikoli ni za zmago zaslužen samo en igralec, kot tudi za poraz ni kriv samo en igralec. Vsi skupaj zmagamo in vsi skupaj smo poraženi. Podoben “štos” je z igro v obrambi - vsi smo dobili koš. Je pa potrebno biti pošten do ekipe - v vsakem trenutku je potrebno dajati vse od sebe. Se bom vrnil h Jordanu - možakar ni popuščal v obrambi zato da bi prihranil energijo za napad. Jordan je bil 11krat izbran v najboljšo obrambno peterko lige!!! Ne bi bil nikoli izbran tja, če bi “hranil moči” za napad. Danes? Danes takih igralcev ni ali pa jih lahko preštejemo na prste ene roke mizarja dve leti pred penzijo. Malo jih je, če je sploh kakšen. Ne rečem, da se ne trudijo - daleč od tega. Vendar sem prepričan, da bi lahko vsak vedno dal še nekaj več. Da bi igral “brez zavor”, 110% tako v napadu kot v obrambi, predvsem pa 110% za ekipo.

Še ena zanimiva resnica - spet Bill Cartwright - “A great team will have trust. I’ve seen teams in this league where players won’t pass the ball to a guy because they think he won’t catch the ball! But a great basketball team will always throw the ball to everyone. If a guy drops it or bobbles it out of bounds, the next time they’ll throw it to him again. And because of their confidence in him, he will have confidence. That’s how you grow!”

Spet živa resnica - se je vsakemu dogajalo (tekom športne kariere), da je igral z nekom, ki ni bil ravno najbolj spreten v nečem - je pa bil vseeno koristen za ekipo. Bolj kot je ekipa zaupala in vključevala takega igralca, boljše je igral. Če se je tega “naučil” Jordan, ki je povprečneže tipa Bill Wennington (ki je težko igral v Bologni, kaj šele v NBA) “promoviral” v solidne NBA centre potem si lahko čisto vsak igralec to “privošči”. Ni ga lepšega in bolj motivirajočega občutka kot je zavedanje da je vsak člen ekipe prispeval nekaj h zmagi. Tako 12 igralec, ki je igral minuto (ali pa nič), kot “najboljši strelec”.

Ah ja, danes bo dolga noč. Najprej tekma, po tekmi pa knjiga! Priporočam!

Izjava dneva : Rudyard Kipling “Second Jungle book”:

"Now this is the law of the Jungle
- as old and as true as the sky;
And the Wolf that shall keep it may prosper,
but the Wolf that shall break it must die.
As the creeper that gridles the tree trunk,
the Law runneth forward and back
For the strenght of the Pack is the Wolf,
and the strenght of the Wolf is the Pack!”

Video dneva: je pošteno da se spomnimo tistih časov, ko nismo hodili spat, da smo lahko gledali NBA finale

Point of view [po´int ŏv vyū]

V soboto smo odigrali eno res zanimivo tekmo - v derbiju kroga smo precej zasluženo premagali - do sobote - nepremagano moštvo. Ta post ne bo "busanje u prsa" češ kako odlično smo igrali, ker nismo bili tako zelo odlični kot si mogoče predstavljamo.

Pisal bom o sodnikih. Si bom vzel ta privilegij in spisal par besed o vlogi sodnikov. Sploh o vlogi sodnikov z novimi "pooblastili". Sodniki naj bi, pred sezono, dobili navodila da strožje (s tehnično napako, ki ni zastonj) sankcionirajo izsiljevanje osebnih napak v napadu.

Menim, da je že v osnovi tak pristop napačen - sodniki so servis košarke, dodatek brez katerega sicer ni tekme, v samem bistvu pa bi se lahko tekme igrale tudi brez njih. Malo težje bi se dogovorili glede kočljivih situacij ampak "bohpomagi", nekako bi se zmenili. Ali pa bi "vrgli trojko" - pa če zadaneš je žoga tvoja, če zgrešiš pač od nasprotnika.

Da se torej vrnem h tekmi in tistimi situacijami, ki so me zmotile. Na tekmi, relativno mirni - glede na vložek - so bile dosojene 3 tehnične napake. Človek bi si mislil, da je bila tekma "škandal", da so se dogajali čudeži,... nič takega. Dve tehnični sta bili dosojeni kot posledica "izsiljevanja osebnih napak v napadu". Eno smo kasirali mi, eno nasprotnik. Ne bom debatiral o tem ali so igralci dejansko "odigrali" in si (po novih normativih) zaslužili kazen.

Bolj me moti dejstvo, da si sodniki jemljejo pravico in dolžnost ocenjevati situacije, ki so vedno relativne. Če za osebno napako lahko z precejšnjo gotovostjo trdimo, da se je zgodila (udarec po roki je udarec po roki in tukaj ni debate) tega za izsiljevanje osebne v napadu ne moremo trditi. Kdo namreč lahko odloči, da je bil udarec dovolj močan, da "premakne" nasprotnika? Sploh pa - košarka je bila in bo šport v katerem se nasprotnik trudi ukaniti nasprotnika na vsemogoče načine - seveda v športnem duhu. En od takih načinov je tudi izsiljevanje osebne napake v napadu. Igralec, ki "odigra" situacijo, sodnik pa ne nasede je že kaznovan s tem, ko ne more zadovoljivo odigrati svoje obrambe - ponavadi namreč leži na tleh, nasprotnik pa ima prosto pot do koša.

Ne vidim nobene potrebe po tem, da se take situacije dodatno kaznujejo - tehnična napaka namreč pomeni dodatno osebno napako igralca - kar lahko neposredno vpliva na igro - sodniki pa naj ne bi neposredno vplivali na igro in rezultat. Še posebej zato, ker take situacije niso ravno "nešportno obnašanje" za kar bi si igralci zaslužili tehnične napake. Do sedaj so sodniki odločali o dokaj jasnih situacijah - koraki, dvojna, osebna,.... zdaj se morajo pa odločati še o tem ali je nekdo namenoma padel ali ne.

Vem, sodnikom definitivno ni lahko - igralci pritiskajo nanje, trenerji, občinstvo,... sodniška organizacija pa jim je - s svojim napotkom - naredila medvedjo uslugo. Sodniki bodo tako podvrženi še hujšim pritiskom, saj bodo morali odločati o situacijah, ki so največkrat nejasne in relativne. Že tako so njihove odločitve vedno predmet kritike ali igralcev/trenerjev ene ekipe, ali druge. Tako bo pritiskov še več - s tem pa tudi napak. Na žalost vseh, ki se udejstvujemo v košarki. S sodniki vred.

Izjava dneva - "I asked a ref if he could give me a technical foul for thinking bad things about him. He said, of course not. I said, well, I think you stink. And he gave me a technical. You can't trust em." Jim Valvano

Video dneva - Dennis Rodman - kakšno tehnično si je zaslužil, brez njega pa bi bil definitivno en velik dolgčas!

Nutrition [nū-trĭsh'ən]

Najprej še enkrat vse lepo v 2008 - nekaj dni sem bil "odsoten", saj sem jih preživel v namakanju v bazenih in "švicanju" po savnah. Poročno darilo je pač potrebno izkoristiti.

V tem času se ni zgodilo nič kaj pretresljivega - Olimpija je še enkrat izgubila (dvakrat če sem precizen - v Evroligi in v NLB ligi), mi smo se pa pripravljali na derbi tekmo, ki smo jo včeraj zasluženo dobili.

Vmes pa je "anonimni kolega" spisal komentar na moje pisanje izpred nekaj dni - pravi, da bi rad prebral nekaj o prehrani športnikov.

Nisem noben nutricionist niti se s tem dejansko nikoli nisem pretirano ubadal. Zavedam se, da je prehrana zelo pomembna v življenju nasploh, za športnike še posebej, za vrhunske športnike pa je lahko ključnega pomena. Ker nimam nekega znanja niti afinitete do tega bom spisal samo svoje izkušnje s "prehrano športnika"

Vedno sem bil "šlank", včasih tudi "zelo šlank". Vedno sem tudi jedel - sicer precej "pubertetniško" v tistih letih, ko je bilo prehranjevanje zelo pomembno. Pač sendvič nekje za malico, nekaj na brzino za kosilo, potem še nekaj v obliki sendviča za večerjo - vmes pa šola in na koncu en ali dva treninga. Se je zdržalo, ni pa bilo najbolj zdravo.

Prva večja težava, ki bi jo lahko pripisal mojim prehranjevalnim navadam je bila pomanjkanje železa v krvi. Sicer nikoli nihče ni uspel napisati zakaj je dejansko prišlo do takega padca vrednosti železa v moji krvi ampak če pogledam nazaj je bilo to verjetno povezano s hrano. Pristal sem v bolnišnici (po moje nič alarmantnega, po zdravnikovo pa "Vi niste normalen, saj nam boste še umrl!") kjer so tuhtali in gruntali od kod ta situacija. Po korektnem število raznoraznih preiskav smo ugotovili, da ni nekega kroničnega razloga za pomanjkanje železa in da bomo to rešili z "20 ampulami v žilo". S tem bomo nafilali zaloge jaz pa moram paziti na to, da jem karseda raznovrstno hrano. Zelenjave namreč skorajda ni bilo na mojem jedilniku (kar je sploh zanimivo, ker sem zdaj že 7 let vegetarjanec).

Po tej avanturi sem šel "s trebuhom za kruhom" v en drugi klub, kjer se je prehrani začela posvečati večja pozornost. Tukaj sem se tudi prvič srečal z raznimi dodatki h prehrani. Nekaterim so tej preparati (legalni seveda!) pomagali, jaz pa ne morem biti ravno "poster boy". Začetki so bili sicer navdušujoči - vaga je pokazala pridobitev celih 5 kilogramov v 10 dneh! (glede na mojo tedanjo silhueto je bilo to precej in vsekakor dobrodošlo). Potem se je pa ustavilo - edina posledica dodatka h prehrani so bili pogostejši in produktivnejši obiski stranišča! Nič od nič, niti dekagram se me ni več prijel. Pa nisem "žrl" samo prahu z mlekom, nikakor. To je bil samo dodatek rednim obrokom.

Tudi ta priložnost je "šla po zlu". Od takrat naprej se tudi nisem več obremenjeval s težo.

Zavedam se, da imamo ljudje različne metabolizme - jaz bi lahko pojedel kilo železa pa se na vagi ne bi poznalo nič, nekateri pa so pojedli 2 bonbona, vaga bi pa kazala +3 kg. Zato mislim, da je debata o prehrani zelo specifična - lahko sicer nakladam o redni prehrani, čibolj raznovrstni, pa "kraljevski zajtrk, kmečko kosilo, hlapčeva večerja".... Vse to je lepo in prav vendar menim, da mora čisto vsak posameznik, ki skrbi (ali pa bi rad skrbel) za svojo prehrano, sam ugotoviti kaj mu pomaga, kaj mu koristi, kaj mu škodi - koliko česa in ob kakšni uri. Ali bo za zajtrk pred treningom jedel "hemendeks" ali kosmiče z jogurtom, ali mogoče nič - kako zgodaj pred treningom bo jedel,... vse te "malenkosti" se človek najlažje sam nauči. V knjigah bi sicer pisalo da je zaželjeno jesti vsaj 2 uri pred fizično aktivnostjo vendar so to lahko samo neke "smernice", napotki - od vsakega posameznika pa je odvisno kaj in kdaj bo jedel. In če je posameznik dovolj pameten, da se nauči iz lastnih izkušenj, potem je zmagal.

Podobno velja za hrano, ki jo jemo pred tekmami - eni pravijo "nič juhe", drugi pravijo "juho!"...vsak zase pa mora ugotoviti, kaj mu paše, kaj mu bo dalo energijo za tekmo, kaj mu ne bo obtežilo želodca in kaj ga ne bo "pritisnilo na skret" med tekmo.

Jaz sem dopoldan rad jedel kosmiče z jogurtom (vsaj 2 uri pred treningom), za kosilo (po treningu in če ni bilo treninga ali tekme do večernih ur) nekaj konkretnega, vmes (spet, če ni bilo treninga ali tekme do večernih ur) eno malico (mali sendvič ali kaj podobnega), zvečer - po treningu nekaj za premagat lakoto (spet sendvič) ali kaj bolj konretnega (ne nujno zdravega!) po tekmi. Pa sem nekako zvozil svojo kariero.

Zda, na "stara leta", ko imam manj fizičnih aktivnosti pa sem se začel celo rediti - in to kljub temu, da sem vegetarijanec. Ko sem bil mulc so rekli, da moram jesti meso če hočem biti močen in dobiti na teži, pa pridobivam na teži šele zdaj, ko sem meso vrgel z jedilnega lista. Vam pravim, da ne morem biti "poster boy" :)

Izjava dneva : soigralec iz sežanskih časov Mladžen Džino:"Hrana je najboljša prehrana!"

Video dneva: Michael Jordan o prehrani