Sem pa nabavil vrhunsko knjigo - Sacred Hoops, Phil Jackson. Knjiga spominov na obdobje, ko je vodil ekipo Chicago Bulls, pisana v obdobju, ko se je Shaq že sončil v Miamiju in je bil Kobe "samohranilec" v Los Angelesu.
Danes sem jo dobil po pošti in "pojedel" prvih 20 strani. Če gre zadeva v tem tempu do konca, potem je to knjiga, ki si jo mora prebrati VSAK - ne glede na to ali se ukvarja s športom ali ne. Kup majhnih resnic na katere, v turbosvetu v katerem životarimo, zelo radi pozabljamo. Pa ne bi smeli.
Seveda bom več napisal ko bom knjigo prebral do konca - in seveda bom vmes kak blog posvetil mislim, ki se mi zdijo resnično pomembne. Tako sem si za današnje pisanje izbral dve misli bivšega prvega centra ekipe iz Chicaga. Bill Cartwright je bil možakar ki ni zahteval svojih “19 žog na tekmo” ampak je dodajal svoj košček v mozaik ne glede na to kaj se je od njega pričakovalo in predvsem ne glede na to ali so bila ta pričakovanja v skladu z njegovimi. Vedel je kaj je pomembno za ekipo.
“Most teams have guys who want to win, but aren’t willing to do what it takes. What it takes is to give yourself over to the team and play your part. That may not always make you happy but you’ve got to do that. Because when you do is when you win!”
Kakšna enostavna resnica, ki jo z lahkoto apliciramo na vsakdanje življenje. Vsi bi radi imeli “raketo od avtomobila”, “sanjsko hišo”,... in načeloma lahko vse to tudi dosežemo. Vprašanje je samo “kaj smo pripravljeni žrtvovati, da bi to dosegli”. Pri košarki je to precej enostavno - vsi bi radi zmagovali izredno malo pa je takih, ki bi naredili vse kar je v njihovi moči (na korekten, športen način seveda), da bi to tudi uresničili. Koliko igralcev je pripravljeno dodatno trenirati, da bi bili boljši? Koliko njih ostaja po treningih “še malo v dvorani”? Koliko mladih igralcev dejansko posluša trenerjeva navodila? Koliko njih se potrudi, da bi se teh navodil držalo? Številke so majhne - je pa resnično zanimivo, da je večina res res vrhunskih košarkašev (če se omejim na košarko) delalo ravno to - dodatno so trenirali, razmišljali so o košarki, poslušali so trenerje,... Legendarne so “urbane legende” (ki so bile resnične) o Draženu, ki je zmetal svojih 500 metov na koš pred prvo uro pouka, o Jordanu, Larryu,... Če so oni lahko delali to kar so, potem ni izgovora da ostali ne bi.
Temu je potrebno dodati še aspekt “žrtvovanja za ekipo” - koliko je vsak od nas pripravljen “potrpeti”, da bi bila ekipa uspešna. Je vse zastonj, če si še tako dober posameznik, če ekipa ne zmaguje. Oscar Robertson (možakar je povprečno dosegal “tripple double” skozi celo NBA sezono!!) je znal povedati, da je je resnično vrhunski tisti košarkaš, ki “vzame” najslabšega igralca v ekipi in iz njega naredi dobrega igralca! Briga mene 100 točk posameznika, če pa smo izgubili tekmo. Briga me osebna statistika, če nismo premagali nasprotnika. Ker je ekipa sestavljena iz vsaj 12 igralcev, potem je logično pričakovati, da bodo - vsak po svoje - prispevali koščke v mozaik skupnega uspeha. Nikoli ni za zmago zaslužen samo en igralec, kot tudi za poraz ni kriv samo en igralec. Vsi skupaj zmagamo in vsi skupaj smo poraženi. Podoben “štos” je z igro v obrambi - vsi smo dobili koš. Je pa potrebno biti pošten do ekipe - v vsakem trenutku je potrebno dajati vse od sebe. Se bom vrnil h Jordanu - možakar ni popuščal v obrambi zato da bi prihranil energijo za napad. Jordan je bil 11krat izbran v najboljšo obrambno peterko lige!!! Ne bi bil nikoli izbran tja, če bi “hranil moči” za napad. Danes? Danes takih igralcev ni ali pa jih lahko preštejemo na prste ene roke mizarja dve leti pred penzijo. Malo jih je, če je sploh kakšen. Ne rečem, da se ne trudijo - daleč od tega. Vendar sem prepričan, da bi lahko vsak vedno dal še nekaj več. Da bi igral “brez zavor”, 110% tako v napadu kot v obrambi, predvsem pa 110% za ekipo.
Še ena zanimiva resnica - spet Bill Cartwright - “A great team will have trust. I’ve seen teams in this league where players won’t pass the ball to a guy because they think he won’t catch the ball! But a great basketball team will always throw the ball to everyone. If a guy drops it or bobbles it out of bounds, the next time they’ll throw it to him again. And because of their confidence in him, he will have confidence. That’s how you grow!”
Spet živa resnica - se je vsakemu dogajalo (tekom športne kariere), da je igral z nekom, ki ni bil ravno najbolj spreten v nečem - je pa bil vseeno koristen za ekipo. Bolj kot je ekipa zaupala in vključevala takega igralca, boljše je igral. Če se je tega “naučil” Jordan, ki je povprečneže tipa Bill Wennington (ki je težko igral v Bologni, kaj šele v NBA) “promoviral” v solidne NBA centre potem si lahko čisto vsak igralec to “privošči”. Ni ga lepšega in bolj motivirajočega občutka kot je zavedanje da je vsak člen ekipe prispeval nekaj h zmagi. Tako 12 igralec, ki je igral minuto (ali pa nič), kot “najboljši strelec”.
Ah ja, danes bo dolga noč. Najprej tekma, po tekmi pa knjiga! Priporočam!
Izjava dneva : Rudyard Kipling “Second Jungle book”:
Video dneva: je pošteno da se spomnimo tistih časov, ko nismo hodili spat, da smo lahko gledali NBA finale
Danes sem jo dobil po pošti in "pojedel" prvih 20 strani. Če gre zadeva v tem tempu do konca, potem je to knjiga, ki si jo mora prebrati VSAK - ne glede na to ali se ukvarja s športom ali ne. Kup majhnih resnic na katere, v turbosvetu v katerem životarimo, zelo radi pozabljamo. Pa ne bi smeli.
Seveda bom več napisal ko bom knjigo prebral do konca - in seveda bom vmes kak blog posvetil mislim, ki se mi zdijo resnično pomembne. Tako sem si za današnje pisanje izbral dve misli bivšega prvega centra ekipe iz Chicaga. Bill Cartwright je bil možakar ki ni zahteval svojih “19 žog na tekmo” ampak je dodajal svoj košček v mozaik ne glede na to kaj se je od njega pričakovalo in predvsem ne glede na to ali so bila ta pričakovanja v skladu z njegovimi. Vedel je kaj je pomembno za ekipo.
“Most teams have guys who want to win, but aren’t willing to do what it takes. What it takes is to give yourself over to the team and play your part. That may not always make you happy but you’ve got to do that. Because when you do is when you win!”
Kakšna enostavna resnica, ki jo z lahkoto apliciramo na vsakdanje življenje. Vsi bi radi imeli “raketo od avtomobila”, “sanjsko hišo”,... in načeloma lahko vse to tudi dosežemo. Vprašanje je samo “kaj smo pripravljeni žrtvovati, da bi to dosegli”. Pri košarki je to precej enostavno - vsi bi radi zmagovali izredno malo pa je takih, ki bi naredili vse kar je v njihovi moči (na korekten, športen način seveda), da bi to tudi uresničili. Koliko igralcev je pripravljeno dodatno trenirati, da bi bili boljši? Koliko njih ostaja po treningih “še malo v dvorani”? Koliko mladih igralcev dejansko posluša trenerjeva navodila? Koliko njih se potrudi, da bi se teh navodil držalo? Številke so majhne - je pa resnično zanimivo, da je večina res res vrhunskih košarkašev (če se omejim na košarko) delalo ravno to - dodatno so trenirali, razmišljali so o košarki, poslušali so trenerje,... Legendarne so “urbane legende” (ki so bile resnične) o Draženu, ki je zmetal svojih 500 metov na koš pred prvo uro pouka, o Jordanu, Larryu,... Če so oni lahko delali to kar so, potem ni izgovora da ostali ne bi.
Temu je potrebno dodati še aspekt “žrtvovanja za ekipo” - koliko je vsak od nas pripravljen “potrpeti”, da bi bila ekipa uspešna. Je vse zastonj, če si še tako dober posameznik, če ekipa ne zmaguje. Oscar Robertson (možakar je povprečno dosegal “tripple double” skozi celo NBA sezono!!) je znal povedati, da je je resnično vrhunski tisti košarkaš, ki “vzame” najslabšega igralca v ekipi in iz njega naredi dobrega igralca! Briga mene 100 točk posameznika, če pa smo izgubili tekmo. Briga me osebna statistika, če nismo premagali nasprotnika. Ker je ekipa sestavljena iz vsaj 12 igralcev, potem je logično pričakovati, da bodo - vsak po svoje - prispevali koščke v mozaik skupnega uspeha. Nikoli ni za zmago zaslužen samo en igralec, kot tudi za poraz ni kriv samo en igralec. Vsi skupaj zmagamo in vsi skupaj smo poraženi. Podoben “štos” je z igro v obrambi - vsi smo dobili koš. Je pa potrebno biti pošten do ekipe - v vsakem trenutku je potrebno dajati vse od sebe. Se bom vrnil h Jordanu - možakar ni popuščal v obrambi zato da bi prihranil energijo za napad. Jordan je bil 11krat izbran v najboljšo obrambno peterko lige!!! Ne bi bil nikoli izbran tja, če bi “hranil moči” za napad. Danes? Danes takih igralcev ni ali pa jih lahko preštejemo na prste ene roke mizarja dve leti pred penzijo. Malo jih je, če je sploh kakšen. Ne rečem, da se ne trudijo - daleč od tega. Vendar sem prepričan, da bi lahko vsak vedno dal še nekaj več. Da bi igral “brez zavor”, 110% tako v napadu kot v obrambi, predvsem pa 110% za ekipo.
Še ena zanimiva resnica - spet Bill Cartwright - “A great team will have trust. I’ve seen teams in this league where players won’t pass the ball to a guy because they think he won’t catch the ball! But a great basketball team will always throw the ball to everyone. If a guy drops it or bobbles it out of bounds, the next time they’ll throw it to him again. And because of their confidence in him, he will have confidence. That’s how you grow!”
Spet živa resnica - se je vsakemu dogajalo (tekom športne kariere), da je igral z nekom, ki ni bil ravno najbolj spreten v nečem - je pa bil vseeno koristen za ekipo. Bolj kot je ekipa zaupala in vključevala takega igralca, boljše je igral. Če se je tega “naučil” Jordan, ki je povprečneže tipa Bill Wennington (ki je težko igral v Bologni, kaj šele v NBA) “promoviral” v solidne NBA centre potem si lahko čisto vsak igralec to “privošči”. Ni ga lepšega in bolj motivirajočega občutka kot je zavedanje da je vsak člen ekipe prispeval nekaj h zmagi. Tako 12 igralec, ki je igral minuto (ali pa nič), kot “najboljši strelec”.
Ah ja, danes bo dolga noč. Najprej tekma, po tekmi pa knjiga! Priporočam!
Izjava dneva : Rudyard Kipling “Second Jungle book”:
"Now this is the law of the Jungle
- as old and as true as the sky;
And the Wolf that shall keep it may prosper,
but the Wolf that shall break it must die.
As the creeper that gridles the tree trunk,
the Law runneth forward and back
For the strenght of the Pack is the Wolf,
and the strenght of the Wolf is the Pack!”
- as old and as true as the sky;
And the Wolf that shall keep it may prosper,
but the Wolf that shall break it must die.
As the creeper that gridles the tree trunk,
the Law runneth forward and back
For the strenght of the Pack is the Wolf,
and the strenght of the Wolf is the Pack!”
Video dneva: je pošteno da se spomnimo tistih časov, ko nismo hodili spat, da smo lahko gledali NBA finale
No comments:
Post a Comment