Ahhhhh [Ahhhhh]

Zadnja dva vikenda sem bil prisoten na trenerskem tečaju v Ljubljani. Bilo je malo naporno, predvsem zaradi vožnje gor in dol in pa zato, ker smo bili tam cele dneve, vročina in predvsem praktično 2 treninga dnevno (ja, imeli smo po 2 "treninga" - ki sta bila sicer na nivoju vaške rekreacije, kar se fizičnega napora tiče ampak tudi to je veliko če že dolgo nisi migal).

Ta seminar je bil pravi - srečal sem en kup starih znancev s katerimi smo gulili parkete, ko je košarka v Sloveniji še izgledala kot košarka. Miki Šporar, Andrej Božič, pa Jadranko Čovič in Ervin Dragšič (ta dva še migata v Mariboru)... Pravi frajerji.

Skratka - to kar bom danes opisal se je zgodilo na včerajšnji popoldanski seansi. Morali smo pripraviti obrambo proti coni. Razdeljeni smo bili v peterke, vsaka peterka je imela svojega trenerja, ki je moral razložit in prikazat določeno obrambo, njena pravila,.. Potem je na igrišče prišla druga peterka in "glumila" napad. Enim se je dalo bolj, drugim manj - mene so pa redno uvalili v "govna" :) Sicer mi ni bilo nič hudega, ker sem prav užival v basketu. Tako smo v enem trenutku na igrišču bili skupaj Miki, Božo, Čova in jaz + en od ostalih trenerjev. V napadu, proti coni. Če bi otroci videli kako se je to igralo. Pa ne da se zdaj nekaj hvalim ampak zavozlali smo obrambno peterko da niso vedeli kje je kdo in kaj tam počne. Hitre in ostre podaje na vedno pravo mesto, vedno prostemu igralcu, brez milimetra napora. Poezija bi rekel. Saj fizično mogoče res nismo več pravi (eni so se zredili, eni nimamo več kolen, enim se več ne da) ampak glava je prava. In kar je najpomembneje - IGRALI SMO SE! Bi bilo treba videti nas "starce" upokojene kako se smejimo in kako uživamo v podajah in igri. Če bi imel denar bi nas kupil, da odigramo eno sezono za čisti gušt.

Še ena anedota s tečaja. Prejšnji vikend smo imeli na sporedu ogled videoposnetka enega od seminarjev, ki ga je imel Zmago Sagadin. Zmago ima tak značilen glas - če se je enkrat zadrl nate ga boš prepoznal čez 100 let. In tako mi to gledamo in gledamo, v enem momentu Miki Šporar vstane in gre na WC. Hodi proti vratom, Zmago pa se na posnetku nekaj zadere v stilu "EJJJJJJJJJJJJJJ!!!!!!". Miki pa "KA 'EE??" Popadali smo po tleh od smeha. Miki je sicer rekel, da je to naredil nalašč (za foro, kar dokazuje da je zelo brihten), mi pa vseeno verjamemo da je nekaj tega ostalo v podzavesti in da se "trza na vsak dražljaj" :) Zmago je namreč bil Mikijev trener nekaj časa.

Še ena zadeva, ki mi je všeč na takih seminarjih - z veliko trenerji se navežejo kontakti, širi se "mreža" poznanstev kar nam bo samo koristilo.

Izjava dneva : Dean Smith : If you're going to make every game a matter of life or death, you're going to have a lot of problems. For one thing, you'll be dead a lot.

Internetna stran dneva : Free Hugs Campain

Video dneva :

Start [stärt]

Nekaj časa se spet nisem javljal - malo zastran vročine, malo zato, ker je praktično konec sezone in bo blog (tako kot jaz) malo počival. Moja ekipa s tem tednom zaključuje z organiziranim miganjem. Trenutno še imamo treninge, ta vikend pa še zaključimo en turnir v Kopru. To bo za letos vse, spet se bomo dobili v začetku avgusta, ko bomo začeli s postavljanjem temeljev za naslednjo sezono.

Zadnjih nekaj dni z nami v Portorožu trenira Predrag Milović - nekateri ga poznate, nekateri mogoče zanj še niste slišali. Urbane legende ki krožijo o njem so take in drugačne - dejstvo ostaja, da je Pedja en redkih trenerjev v Sloveniji, ki ima jajca "v ogenj" poriniti mularijo. Ki ima jajca dati pošteno priložnost mlajšim igralcem. Pedja je garač - tisti, ki so imeli priložnost delati z njim bodo to potrdili. Jaz na žalost nisem nikoli treniral z njim (kot igralec) mi je pa v veliko veselje delati z njim zdaj - tudi če samo gledam kaj počne z mularijo. (opomba: včeraj sem si "izpolnil željo" in malo potreniral z njim. Preživel sem, to je najbolj pomembno)

Ogromna večina ostalih trenerjev je sužnjev rezultata - igra se samo na rezultat, ker samo rezultat (pa še ta ne nujno - prav Pedja bi znal o tem veliko povedati) ti rešuje kožo (da ne napišem riti). Mladi igralci so tako obsojeni na sedenje na klopi in podajanje brisač tujim pol-izdelkom, lokalnim veteranom in namišljenim zvezdnikom.

Pedja je v svoje roke vzel nekaj mojih bolj ambicioznih fantov in še nekaj mularije stare okoli 12 let. Z njimi vsak dan oddela dva treninga na katerih se ponavljajo osnove košarke, na katerih se pilijo podrobnosti na katere večina nas tako rada pozabi. V podrobnostih pa je VSE! V tem kako postaviš noge pri ustavljanju vodenja, do tega kako primeš žogo, kam usmeriš pogled po "rollingu". Malenkosti so razlika ki razlikujejo navadnega igralca od vrhunskega igralca.

Z malenkostmi, ki to niso pa bom tudi nadaljeval svoj blog - igramo namreč en simpatičen turnir na obali. V sredo smo turnir začeli z zmago proti ekipi zamejskega Jadrana, včeraj pa smo izgubili proti ekipi iz Cazina. Obe tekmi pa smo odigrali na čisto identičen način - s tem, da smo se prvič "izvlekli", včeraj pa nam (hvala bogu!) ni uspelo. Začeli smo površno, brez volje, brez energije,... nič od nič. Nekaj smo tekli, nekaj smo se kujali, žoga je bila kriva marsičesa, nismo uspeli zadeti enostavnih metov na koš. Nasprotniki - po drugi strani - pa so odigrali svoje. Po začetnem zaostanku smo sicer prišli do ugodnega rezultata in v sredo celo dobili tekmo, včeraj pač ne.

Tisto kar mene osebno najbolj moti pri vsemu skupaj je to, da imamo v "DNK" zapisano to, da tekme začnemo mehko. To so fantje lahko še obračali pri pionirjih, kjer so na neko individualno kvaliteto reševali tekme. Starejši kot bodo nasprotniki, težje bo! In tega jim nekako ne uspem dopovedati. Da se tekma začne s prihodom v garderobo, kjer se v miru pripravimo na tekmo, da se tekma nadaljuje na segrevanju, kjer se skoncentriramo na malenkosti (spet smo tam!) ki jih bomo morali kvalitetno oddelati,... da se tekma ne začne po prvem polčasu! To se nam je zdaj zgodilo že nekajkrat.

Razumem, da so to pubertetniki, ki jim po glavi skačejo vse mogoče neumnosti - ampak tej pubertetniki bodo enkrat mogoče resni športniki - če bodo danes začeli razumeli, da vsaka malenkost šteje, potem jim bo čez 10 let veliko lažje. Če pa bodo površni in slabo skoncentrirani, potem je vprašanje če se bodo kdaj uspeli povzpeti na nivo, ki bi ga lahko dosegli. In to bo največja žalost - da ne bodo dosegli svojega maksimuma.

Za zaključek - prvo tekmo smo dobili za 4 točke, drugo izgubili za 5. Če bi recimo včeraj izgubili za 3 ali celo zmagali, potem bi jutri igrali v finalu (če seveda danes zmagamo) - tako pa finala v nobenem primeru ne bomo videli. V najboljšem primeru bomo igrali za "leseno" medaljo. Glede na to kako smo igrali si drugega niti ne zaslužimo. Leseno medaljo za "reminder" kako se ne sme igrati.

Izjava dneva: Vince Lombardi - It's easy to have faith in yourself and have discipline when you're a winner, when you're number one. What you got to have is faith and discipline when you're not a winner.

Video dneva : Ni popuščanja!

End [ĕnd]

Ne, ne - ni konec bloga :) Hvala bogu je konec slovenskega prvenstva v košarki. Včeraj je namreč Olimpija premagala Helios in zaključila sezono.

Finalna serija je bila namreč ena mizerija - za razliko recimo od hrvaške. Tekme nezanimive - če odštejemo dogodka, ki ne sodita na športna igrišča (pljuvanje sodnika in pretep), publika "gledališka" brez prave energije. Še posebej pa je včerajšnja tekma pomenila pravo karikaturo kompletne finalne serije.

Olimpija igra brez 4 igralcev (vsi štirje so tujci, kar pomeni da so imeli solidne vloge v ekipi), Helios brez 1 ugralca (pravtako tujca, po moje najboljšega igralca). No, taka razsuta Olimpija (v prvi peterki je začel Sašo Ožbolt, ki se je vračal po 3 operacijah kolena! - sem samo upal, da preživi vse skupaj!) je mirno požrla Heliosa. V Domžalah!! Domači so se praktično predali v drugi četrtini - Olimpija postavi zono, domači pa mečejo kamne ob tablo. Nič od nič, ne spomnim se kake izdelane akcije proti coni - tekanje naokoli, potem pa mora nekdo zadeti koš. Na žalost ga ni nihče (rezultat 6:22 v drugi četrtini pove dovolj).

Na koncu je izgledalo tako, kot da bi Heliosu manjkali 4 igralci (tudi kak več), Olimpija pa bi imela samo enega, ki ni igral. Narobe svet.

Je pa ta finalna serija pokazala vso bedo in žalost slovenske košarke, vse nedorečenosti, vse nedoslednosti. V drugi tekmi igralec Olimpije (Begić) pljune sodnika in je zato izključen. KZS ga kaznuje s tremi tekmami (na treh tekmah ne sme igrati), kar je korektna kazen. Za to bi si zaslužil celo kaj več.

Naslednja tekma je "ponudila" še celo nekaj več - pretep kakih 5 minut pred koncem tekme, ko je Olimpija vodila že za 20 točk. Taylor (Olimpija) in Troha (Helios) sta se zapletla pod košem, padeta na tla, Troha dvigne nogo (Taylor je bil nad njim in se je nekaj drl nad njega), sledi brca Taylorja in naval na Troho. Vključijo se vsi igralci s klopi Olimpije (razen Ožbolta, ki je gledal s strani, verjetno je pametno ocenil, da se ne splača iti v vojno, če imaš samo eno nogo!). Eni mirijo, drugi mirijo malo manj, tretji samo gledajo,... pravila pa jasno pravijo, da morajo sodniki izključiti vsakogar, ki ni v igri (5 igralcev) in med pretepom stopi na igrišče (zapusti klop). Edini ljudje s klopi, ki lahko pomagajo so trenerji. Oni lahko stopijo na igrišče z namenom miritve igralcev. Če mirijo je OK, če pomagajo pri "škandalu" so izključeni.

In kaj se je zgodilo na tej tekmi? Sodniki so izključili Taylorja (ki je začel s pretepom), Bookerja (ki je s klopi prišel na igrišče in - vsaj po posnetkih - vse prej kot miril), ter Baiyleja, ki je prišprintal s polovice igrišča, da bi "pobožal" Troho. Troha je dobil tehnično napako.

Razumem dilemo sodnikov, ki bi morali tekmo prekiniti, če bi se strogo držali pravil ampak, če se strogo ne držimo pravil - zakaj jih potem sploh imamo? Za okras? V NBA je bilo lani podobno - San Antonio vs. Phoenix. Robert Horry naredi nameren prekršek nad Steveom Nashom, na igrišču se začne prerivanje, s klopi VSTANETA Stoudemire in Diaw pa nista prišla niti blizu prerivanju. Kazen? Prepoved igranja na naslednji tekmi - kar se je tudi zgodilo!

Po moje se je enkrat (pa če je to finale, naj bo finale!) potrebno začeti držati pravil tako kot so napisana. Če pustimo, da se vsak odloča po svoje in si pravila, ki so jasna (!) razlaga po svoje, potem je bolje, da se nehamo igrati. Če bi to naredili samo enkrat in bi morala Olimpija včeraj igrati z mladinci, potem sem prepričan, da se to nikoli več ne bi zgodilo. Tako pa bomo vsi vedno imeli izgovor češ - takrat pa se ni izključilo nobnega, zakaj bi se moralo zdaj nas, če pa smo šli na igrišče miriti situacijo?!

Sicer pa - kdor si je hotel ogledati resno košarko je gledal hrvaški finale med Zadrom in Splitom. Zadar je zasluženo prvak, so pa bile to tekme, ki jih je bil greh zamuditi. Od nabito polnih tribun ki niso prenehale s spodbujanjem svojih igralcev do tekem polnih čustev, nbitih z energijo - tekem v katerih je mlada ekipa Splita pokazala kako se igra košarka. Res, da so izgubili finale vendar sta bili obe tekmi v Splitu prava poslastica. S kako energijo in željo so šli ti fantje na igrišče!! Tisti, ki je gledal je videl. Na našo žalost na slovenskih igriščih še nismo imeli priložnosti gledati. Glede na to kako so stvari zastavljene pa se tudi postavlja vprašanje če sploh bomo kdaj to videli. Ni sicer vse tako žalostno, je pa dejstvo, da klubi pri nas (razen mogoče redkih izjem) nimajo repa in glave, nimajo strategije, ciljev,... nič od nič. Vse eno golo životarjenje, važno da se preživi sezona. Lani je imel Split ekipo, ki ni izgledala nikakor. Kanta za nabijanje. Letos so dodali dva-tri igralce, okostje je ostalo lansko, trenerju je uprava zaupala (čeprav je bil lani deležen napadov javnosti češ da je to vse skupaj tragedija) kljub slabšim rezultatom lani - in evo, letos so v finalu.

Pri nas bi trenerja že lani odstavili, ekipa pa bi se premešala vsaj dvakrat (enkrat lani med sezono, drugič letos na začetku sezone, ker od lanske nihče več ne bi hotel biti zraven). In imamo đumbus.

Enkrat se bom razpisal o tem kako bi morali biti nastavljeni klubi. Bo kaj pisati, bo kaj brati.

Izjava dneva : Hrvoje Perić (KK Split) : "Nismo navikli igrati pred punom dvoranom, što se osjetilo na početku susreta, ali svi su dali svoj obol i uspjeli smo pobjediti. Presudile su tri trice u posljednjoj četvrtini. Iz kluba su mi dužni 13 plaća a ovaj osjećaj ne može nitko platiti."

Video dneva : četrta tekma hrvaškega finala Split-Zadar (95:79)

Tribute [trĭb'yūt]

Danes mineva 15 let od smrti enega najboljših košarkarjev Evrope - Dražena Petroviča.

Izjava dneva - Dražen Petrovič : "NBA players are good, but even they're not supermen. Thirty minutes in the game and there won't be an NBA team to whom I won't put in twenty points"

Video dneva : Tribute to Dražen Petrovič :

Weekend [wēk'ĕnd']

Ta vikend je bil pa naporen - sobota niti ne toliko, ker sem šel šele popoldan na dogovorjen basket z Ričijem. Ko sem prišel na Bonifiko je bil Riči že tam, skupaj z bratom in ostalo kompanijo. Kao je že igral nekaj časa in je malo utrujen. Lame excuse! Na basketu nisi nikoli utrujen! Samo vprašanje časa je, kdaj pride boljši na igrišče in takrat greš pač domov s porazom. In je prišel boljši in je moral Riči s porazom domov.

Prva tekma je bila bolj ogrevalna - mirno smo jo izgubili, ampak na te poraze na začetku sem že navajen, ker se morajo kolena najprej malo ogreti, potem mora glava preklopiti s coach mode na player mode, da lahko sploh funkcioniram kot basketaš. Druga in tretja tekma (potem Riči ni mogel več igrati, verjetno se je zbal blamaže!) sta minili v mirnem basketu, kjer smo z lahkoto uveljavili prednost v višini, izkušnjah, spretnosti, moči,... kjer smo pokazali 1/4 našega znanja, pa je že bilo dovolj za zmago. Z lahkoto! Sem pa slišal, da se Riči pospešeno pripravlja in da je nabavil privat trenerja! Upam, da ne zaradi serije porazov na basketu. Naj raje pove, pa pustimo eno tekmo za njegov gušt. Še bolje pa bi mu bilo, če bi nehal trmariti in raje prišel skupaj z mano na basket. Tako bova skupaj v trojki in nima šanse, da gre s porazom domov. E Riči, Riči - si strelec ja. Po horoskopu (majster je rojen na isti dan kot Jugoslavija!)

To je bil ta lepši del košarkaškega vikenda. Drugi del se je začel dan kasneje, ko smo imeli na sporedu kvalifikacije za kadetsko ligo. Igrali smo proti ekipama iz Kopra in Tolmina. Že prva tekma je bila odločilna, saj smo se pomerili proti sosedom iz Kopra. Na začetku nam je še kar šlo - dokler smo tekli smo vodili (tudi že za 12 točk), potem pa so gostje sestavili skupaj eno cono na katero celo tekmo nismo našli odgovora, mi smo padli v njihov ritem in na koncu izgubili. Zasluženo. Lahko zdaj meditiram in razglabljam in se tolažim, da smo vsi leto mlajši od nasprotnika - vendar je to isti lame izgovor kot tisti od Ričija! Morali bi zmagati! Na žalost pač nismo, koprčanom čestitamo in jim želimo, da bi se dostojno borili v prvi ligi. Mi bomo leto dni nabirali izkušnje v 2. ligi, nekateri od kadetov pa bodo verjetno igrali svojo prvo člansko sezono v drugi ekipi kluba. To je novost, ki naj bi se potrdila v kratkem. Po moje je to zelo dober način kako mladim igralcem ponditi priložnost, da si naberejo prepotrebne izkušnje za nadaljnje igranje.

V tej B ekipi bi tako igralo nekaj kadetov,2-3 mladinci, nekaj igralcev, ki ne igrajo v prvi ekipi, mogoče celo kak veteran (če se uspem fizično pripraviti in če zdravje dopušča!). V naši 4. ligi bomo nabirali izkušnje, otroci bodo dobili občutek kako izgleda košarka na malo bolj fizičnem nivoju, tisti ki so manj igrali (pri prvi ekipi), bodo dobili možnost večje minutaže. Po moje je to zelo lepa priložnost za vse. Dejstvo namreč je, da igranje na višjem nivoju (s podporo nekaj starejših igralcev) samo koristi. Ne bom pozabil kako so izgledale kvalifikacije za mladinsko ligo pred dvemi leti, ko sta dva igralca iz Portoroža (danes igrata v prvi ekipi) izgledala kot odrasla moška med otroci, pa sta igrala proti vrstnikom! Zakaj? Ker sta imela za sabo 1-2 leti igranja članske košarke! Tam se fantje privadijo na bolj fizično košarko, na postavljanje, na kontakt, na agresivnost - potem pa to preslikaš na tekmo z vrstniki in dobiš takojšnjo prednost. Če bi mi v nedeljo imeli pol več agresivnosti bi verjetno zmagali. Agresivnosti v smislu napadalnih aktivnosti, v obrambi smo bili korektni (razen nekaterih banalnosti v obrambnem skoku!).

Ok, malo sem zabluzil - v nedeljo smo se potem (po porazu) pobrali in za dušo odigrali še drugo tekmo, ki ni odločala o ničemer. Zato so priložnost dobili vsi igralci, eni so jo izkoristili, drugi manj - smo jo pa preživeli in zmagali. Sledila je večerja za vse udeležence kvalifikacijskega turnirja potem pa počasi pot domov. Ker sem bil "znucan" sem se samo stuširal, pozdravil ženo in šel spat. Dovolj emocij za en vikend :)

Izjava dneva : Good intentions are not good enough... ultimately we are measured by our actions.

Video dneva : Larry Bird -