Motivation [mō'tə-vā'shən] - 2.del

Kolegica je v svojem komentarju postavila zanimivo vprašanje - kako motivacija trenerja vpliva na igralce. Vprašala pa je tudi kako pričakovanja trenerja vplivajo na igralca.

Bom začel na začetku - ko je že govora o motivaciji. Motivacija trenerja je precej pomemben dejavnik predvsem pri mlajših selekcijah, ko morajo otroci videti in začutiti navdušenje in motiviranost trenerja, da jih "šport potegne". Če otroci radi hodijo na treninge in na treninge radi hodijo tudi zaradi trenerja, potem delamo koristno (ali delamo tudi dobro je drugo vprašanje).

Čisto drugače pa je z motivacijskim "vložkom" trenerja pri odraslih. Tukaj menim, da je vloga trenerja v obliki motivatorja manjša - čeprav ni niti tukaj zanemarljiva. Ampak pri odraslih ljudeh pričakujemo (vsaj jaz) da se bodo znali sami motivirati do te mere, da bodo treninge oddelali 100%.

Vem, sem bil tudi sam športnik in razumem da se nam vedno ne da delati 100% - takih "se mi ne da" mora biti malo. Manj kot jih je, večje možnosti imamo, da iz sebe iztisnemo maximum. Od trenerja sem jaz - ko sem bil še v vlogi igralca - pričakoval, da mi bo dal znanje na področjih, kjer je moje znanje potrebovalo nadgradnjo - nikoli pa nisem pričakoval, da me bo moral prositi (motivirati??) za delo. Ko sem prišel na trening sem svoje odgaral.

Motivacijski vložek trenerja je tisti dodatni impulz, ki igralca porine "preko" meja, ki doda tisto kar mogoče v določenem trenutku manjka, ki zbije tremo, dvigne moralo. Nikakor pa ne moremo od trenerja pričakovati, da bo "zbujal mrtvece". Če igralci v osnovi nimajo motivacije, potem ne pomaga nobena čarovnija.

Pričakovanja trenerjev? Hja, so precej različna. Če govorim v svojem imenu, potem pričakujem od igralcev, da bodo svojo prisotnost na treningih "upravičili" z brezpogojnim trudom. Absolutno pa od odraslih ljudi ne pričakujem, da jih bom moral prositi da se premaknejo. To ni niti približno motivacija - to je muka. Če se vrnem še malo h motivaciji in trenerju. Trener uporabi motivacijske prijeme v trenutkih ko igralcu prične primankovati energije, zbranosti,... v trenutkih krize - naj si bo to med treningom ali med tekmo.

Če bi mislil, da moram svoje igralce prositi da se skoncentrirajo na banalnosti, potem bi jih v bistvu žalil. Smo namreč dovolj odrasli, da se moramo zavedati svojih odgovornosti.

Če pričakujem 100% predanost delu in trenutni nalogi, ne pričakujem ničesar več kot bodo šefi v službi pričakovali od teh istih ljudi (nihče od nas namreč ne bo živel od športa), ne pričakujem ničesar več kot bodo otroci zahtevali od njih (ko bodo enkrat starši).

Trening je namreč priprava tudi na življenje - tudi v življenju so težki trenutki, ko se je treba "pregrizti" skozi težave, da je potem rezultat toliko lepši.

Se strinjam - obstajajo trenerji, ki pričakujejo in zahtevajo res precej neverjetne stvari, seveda vsak s svojim prepričanjem da je to dobro za igralca ali ekipo. Nisem pa še slišal za trenerja, ki bi od 210cm visokega in 130kg težkega igralca pričakoval tek na 100m pod 12 sekundami (kar bi bilo nekaj nerealnega).

Video stoletja - ne vem če tej fighterji potrebujejo trenerja, da jih motivira za tekmo!

Holidays [hŏl'ĭ-dā's]

Vesel Božič in mirne praznike,
v letu 2008 pa čimveč ljubezni, zdravja, sreče, veselja, športnih uspehov...

Relentlessness [rilentlisnis]

Včeraj smo odigrali eno res lepo tekmo. Tekmo v kateri nismo delali nekaterih drastičnih napak - čeprav smo naredili tudi marsikatero "bistro". Ampak več ali manj smo na igrišču izgledali suvereno.

Na koncu tekme pa mi je en od igralcev rekel, da sva bila s trenerjem malo preveč nervozna, kljub 30 točkam razlike. Mogoče bi se lahko celo strinjal s tem - čeprav se ne bom in to iz dveh razlogov:

1. smo ekipa mladeničev, ki lahko pade v "samozadovoljstvo" in začne čarati ter iz košarke naredi cirkus. Ker smo neizkušeni se potem iz tega cirkusa ne znamo rešiti in gre tekma po svoje. OK, včeraj smo igrali proti slabšim nasprotnikom, kar pa ne pomeni, da lahko koga podcenjujemo, da lahko proti komu igramo z manj kot 100% osredotočenosti na naše naloge. Poleg tega pa - prej ko se bodo igralci naučili, da je potrebno vse naloge izpolnjevati 100%, prej bodo igralci naredili tisti preskok, ki jih zdaj loči od bolj ali manj talentiranih do pravih igralcev. So na dobri poti, samo še to banalnost jim moramo "zbiti iz glave".

2. precej drugega polčasa so igrali igralci, ki igrajo manj. Čeprav je bila tekma praktično odločena to še ne more pomeniti, da se naloge ne izpolnjujejo več. Še vedno je potrebno igrati v obrambi, še vedno je potrebno igrati v napadu. Sploh pa je vedno potrebno spoštovati nasprotnika in odigrati 100%. To ne pomeni, da je treba dati 100% koš ali da je treba divjati - potrebno je uporabljati glavo. Ko se šprinta se šprinta, ko se igra počasi se igra počasi. Pri nas pa še zdravimo "otroške bolezni", ko smo počasni ko je treba šprintat in obratno. Tega je bilo včeraj sicer manj kot ponavadi vendar bo potrebna še kakšna tekma, da bi sami sebi dokazali, da to ni bil slučaj ampak da smo dejansko postali bolj odrasli (kar se razmišljanja o košarki tiče). Še malo o igralcih, ki so včeraj zaključili tekmo - tudi če manj igrajo in tudi če je bila tekma odločena morajo biti osredotočeni na svoje naloge - če nama s trenerjem dokažejo, da jih uspejo izpolniti, potem bodo igrali več - če pa nama s trenerjem "dokažejo", da svojih nalog ne zmorejo rešiti niti ko je tekma odločena, potem se ne gre čuditi, če ne dobijo nekih bistvenih priložnosti, ko je tekma "živa". Včeraj recimo je bilo precej korektno vse skupaj.

Sva si pa s trenerjem enotna v eni stvari - komaj čakava tisto tekmo, ko nama ne bo treba "prešvicati" vsega kar imava oblečeno. Ko bodo igralci sami - brez najinega spodbujanja in opozarjanja - zmagali tekmo. Ok, za začetek bova navdušena že če jo bodo odigrali tako kot je treba. Brez dretja "zapiraaaaj!!!" ali pa "kje stojiš?!" ali pa "$#()$/(!(&!"=)!" :)

Ni, da si midva želiva "kričanja in nervoze". Ampak to je že domena mojega pisanja izpred par dni.


Izjava dneva: Pat Riley - "You can only receive what you're willing to give."

Video dneva : NBA fundamentals - Steve Nash o podajanju

Motivation [mō'tə-vā'shən]

Ta teden enkrat sem prebral eno zanimivo izjavo Roberta Prosinečkega. Rekel je nekaj v stilu "preziram športnike, ki jih je potrebno motivirati".

Koliko resnice v enem enostavnem stavku. Gledam danes eno tekmo - mladinska liga, lokalni klub proti lokalnemu športnemu društvu. Ne bom šel v analizo posameznikov in strategij, klubskih naravnanosti in ambicij. Bolj se bom osredotočil na motiviranost igralcev obeh ekip, potem pa vse to zaključil z današnjim treningom, ki smo ga imeli priložnost videti.

Skratka - na eni strani nekaj mladincev po letih in precej kadetov od katerih sta dva igrala zelo korektni in na koncu celo odločilni vlogi. Na drugi strani pa nekaj mladincev, ki so že lani bili "nosilci" v svoji mladinski ekipi ter nekaj mladincev, ki letos trenirajo (in včasih celo igrajo) pri članski ekipi.

Tako "od oka" bi rekel, da bo ekipa z več "izkušenimi" igralci zmagala. No, ni zmagala. Zakaj? Ker so bili nasprotniki bolj motivirani. Niso bili višji, hitrejši, bolj izkušeni,... vse to je bilo na strani višjih in bolj izkušenih. Razen motivacije!

In motivacija je tisti odločilen segment, ki loči pravega športnika od rekreativca, ki loči moškega od otroka. Če nimaš motivacije za vsakodnevno garanje, za odrekanje, za "sweat, blood and tears", potem je bolje da se nehaš resno ukvarjati s športom. Še vedno si lahko rekreativec, ki igra za gušt - in nič hudega ni v tem, amaterski šport je šport v pravem pomenu besede, profesionalizem je novodobno gladiatorstvo in samo mestoma spominja na šport.

Težava je v glavah - ko se mladi igralci motivirajo samo za določene "dogodke", ko izbirajo tekme na katerih bodo igrali (seveda igrali v smislu, da se bodo resnično trudili ipd.) - tega ni! Vsi bi bili radi "Jordani", pa "LeBroni",... nihče pa ne bi delal toliko kot je delal Jordan ali pa kot dela Lebron - ampak vsi bi radi izgledali in igrali kot oni. E ne gre.

Pa pridemo do današnjega treninga - glavnega trenerja ni bilo, tako da sem jaz vodil trening. Igralci so itak z glavami že na novoletnih počitnicah in vse skupaj je bila bolj "sprdačina". Nekaj malega se je teklo, ko smo igrali smo bili kot indijanci - malo gor, malo dol, vse skupaj pa je bilo podobno rekreaciji veteranov, ki skušajo za dve uri zbežati od žena.

Pa govorim o skupini igralcev starih od 17 let do nekje 25! Ko bi morali biti na vrhuncu moči, ko bi morali leteti po igrišču - jih moram jaz prositi, da se premaknejo. OK, so "utrujeni" (od česa je odlično vprašanje) - jim dam met na koš (da si med tekanjem gor in dol ne bi kdo česa naredil - saj veste, tu pa tam se kakšna črta dvigne in se igralec spotakne). Na koš smo metali kot da mečemo svinjam repo. Nič od nič - a jutri nas čaka verjetno najpomembnejša tekma v letošnji sezoni. Štartali smo namreč mizerno (0-3), nato pa zabeležili 7 zaporednih zmag - ki pa ne bodo pomenile dosti, če jutri ne zmagamo.

S takim odnosom, kot smo ga prikazali danes si ne zaslužimo zmagati.

Ne razumem enega osnovnega koncepta - nihče igralcev ne sili na trening, vsak pride tja prostovoljno. E pa če prideš na trening, potem prideš delat in garat, prideš izpolnjevat trenerjeva navodila. Če ne ostani doma! Raje ne vidim igralca na treningu, kot da pride in se potem "vleče kot kišna glista" po igrišču. Malodušja se potem nalezejo še ostali, eni trije pa bi radi igrali in pride do konflikta - začne se prerekanje, enemu se ne da, drugi bi se zlomil za žogo - vse skupaj pa izgleda žalostno.

Še bolj žaslotno pa je gledati mlade, ZDRAVE ljudi, ko se jim nekaj ne da. To je resnična tragedija. Neznanje se da popraviti, pomanjkanje volje pa je smrt.

Izjava tedna : Robert Prosinečki: "Preziram športnike, ki jih je potrebno motivirati"

Video tedna : Vse se da, če se hoče:

Scouting [skou'tĭng]

Včeraj zvečer smo odigrali eno res zanimivo tekmo - prvo na katero smo se kot ekipa malo bolj intenzivno pripravljali. OK, intenzivnost ne pomeni, da smo cel teden debatirali o nasprotniku, ker sva si ga s soigralcem prvič ogledala šele dva dneva pred našo tekmo ampak vseeno - ogledala sva si tekmo, popisala nekaj značilnosti nasprotnika in to pokazali na treningu.

Po moje se je zadeva izplačala - na tekmo smo prišli bolje pripravljeni saj smo "poznali" značilnosti nasprotnikov - kdo kam rad teče, kdo raje vodi z desno roko, kot z levo, kdo izključno meče trojke, kam se kdo premika, kako se kdo znajde,... kakšne akcije igrajo nasprotniki, kaj delajo po prostih metih,... vse te malenkosti so bile opažene na tekmi, ki sva si jo ogledala.

Seveda si ne domišljam, da lahko nasprotnika "prebereš" v eni tekmi. Da bi lahko prišli do nekih globjih spoznanj in resnično dobro "scoutirali" nasprotnika je potrebno več podrobnih ogledov tekem. Vse kar je manj kot 10 ogledov tekem bo težko dalo neka podrobnejša spoznanja o NAVADAH igralcev. Ko na desetih tekmah opaziš, da se igralec po levem vodenju ustavlja v met, po desnem vodenju pa se ustavlja in naredi "finto" meta, potem že lahko govorimo o pravilu. Seveda je potem toliko lažje obrambnemu igralcu - če nasprotnika usmerja v levo, potem ve da bo (v največjem številu primerov) ustavljanju sledil met, če pa gre v desno pa ve, da ne sme skočiti na finto, ker po desnem vodenju nikoli (oz. zelo redko) sledi takojšen met, prej finta.

To so te malenkosti, ki pa lahko odločijo tekmo, v končni fazi prvenstvo. Malenkosti, ki delajo razliko. Tudi pri igralcih se opazi, da so vsaj malo bolj skoncentrirani na trening ko se pripravljajo na akcije nasprotnika, ko se pripravljajo na točno določene naloge.

Meni je to čisti gušt, to bi lahko delal za službo. Seciranje in iskanje malenkosti, ki nam bodo pomagale priti skozi tekmo in ki nam bodo pomagale tekmo dobiti. Največja sreča pa je, ko vidiš, da napotki dejansko pomagajo - da ekipa točno ve kaj se bo dogajalo in zgodilo, kaj se pripravlja in je na vse te trike pripravljena. In adekvatno odgovori na izzive nasprotnika.

Scouting je del, ki ga javnost nikoli ne vidi - vsaj laična javnost ne, je pa izrednega pomena za pravilno pripravo tekme. Zato pa mi je toliko bolj všeč.

Izjava dneva : Bob Knight - "Everyone wants to win, but not everyone is willing to prepare to win."

Video dneva - Rip Hamilton "TNT NBA fundamentals - moving without the ball"

Attitude [ae´titju:d]

Odigrali smo še eno tekmo, ki bi jo bilo bolje pozabiti, čeprav se jo lahko vzame tudi kot odličen primer kako raje ne igrati košarke. Bo rekel kdo, da sem konstantno nezadovoljen in da kaj mi je, ko pa smo ja zmagali "za 30 pik".

Problem je naš odnos do košarke. Igramo kot en kup indijancev, ki mislijo da je košarka malo nažiganja in brezglavega tekanja gor/dol. Pa OK, igramo smešno tretjo ligo in za ta nivo niti ne izgledamo tako zelo slabo. Tragedija pa je, da igralci mislijo da igrajo ne vem kakšno ligo. Ta tretja liga ni nič. Čista rekreacija.

V glavah pa... e v glavah smo pa najmanj prva slovenska liga, če ne celo GYL. V glavah mislimo, da se nam godi krivica če nekdo nekaj ne naredi kot mi mislimo, če se nekoga zamenja se gre iz igre kot "žalostna sova", ki so ji naredili največjo krivico na svetu, kot da smo od boga dani in da se nas ne sme menjati. Če kdo opozori na kako napako smo takoj užaljeni češ "kaj samo mene gledaš", da o masi izgovorov, ki jih uspemo sproducirati niti ne izgubljam besed. Je ni opombe, da ne bi nazaj dobili "izgovora". Od najbolj banalnih do pravih strokovnih expertiz kako so vsi drugi naredili napake "razen mene!".

Od vedno me je najbolj jezilo izgovarjanje - košarka je enostaven šport, na eni strani moraš obraniti koš, na drugi ga moraš dati. Vse kar je "znanosti" so načini kako obraniti ali doseči koš.

Za obrambo potrebujemo voljo, željo, srce, "jajca" in košček znanja (pravijo, da je obramba 80% želja, 20% znanja) - resnične težave se pojavijo, ko naše znanje (10%?) prištejemo 30% želje po igranju obrambe. Pri nas je obramba "nujno zlo", 24 sekund med napadoma... Pa ni ravno tako. Obramba zmaguje prvenstva! Nam se pa dogaja, da pridejo smešne ekipe in nas nadskačejo (pod 10 napadalnih skokov še nismo spravili nikogar!), vsako vtekanje je priložnost za koš, ker stojimo kot drevesa v parku, vsako podajo zamudimo, redko kateri met na koš oviramo.... To je naša igra v obrambi. Da o komunikaciji ne izgubljam besed - kot da nismo soigralci - komuniciramo samo, ko je potrebno koga nekam poslati. V obrambi sramežljivi kot pubertetnik na prvem zmenku, nekam tihi... kot da se ne zavedamo, da je komunikacija v obrambi izredno pomembna. Pa če se samo dereš kot idiot je to bolje kot nič. Vsak, ki je igral kolikortoliko resno košarko bo znal povedati, da je glasna obramba avtomatično bolj agresivna in če igraš proti glasni obrambi imaš občutek, da je obrambnih igralcev več. Tako to je, zato so se indijanci drli, ko so šli v napad - da so nasprotniku dali občutek da jih je več in da so močnejši. Nas je pa sram. Mi smo tiho kot riti.

Vse pa se začne na treningu - cel teden smo bili z glavami drugje samo na treningu ne. Logično je, da potem na tekmi ne moreš biti 100%. Oddelamo dva malo močnejša treninga in naslednji je totalna žalost. Ok, če nimamo ambicij, potem ne moremo pričakovati čudežev ampak jaz dvomim, da so v naši ekipi ljudje, ki nimajo nobene ambicije več. Sigurno je kdo, ki misli, da bi lahko igral kako višjo ligo, kdo ki misli, da bi lahko bolje in več igral to ligo, kdo ki sanja tujino... vse to je lepo in prav, če svojo angažiranost na treningih uskladimo z ambicijo. Če pa na treningu ne delamo tega kar moramo potem so vse predstave o nas samih zgrešene. Že v štartu zgrešene. Udarec ob realna tla bo toliko bolj boleč. Bo pa vzgojen. Definitivno.

Izjava dneva: - Vince Lombardi - "A man can be as great as he wants to be. If you believe in yourself and have the courage, the determination, the dedication, the competitive drive and if you are willing to sacrifice the little things in life and pay the price for the things that are worthwhile, it can be done."

No excuses [nō ĭk-skyūz'es] - 2

Enkrat sem o nečem podobnem že pisal, bom pa danes samo malo nadaljeval. Današnji trening je bil pravi "spektakel" - toliko pomanjkanja želje in volje, da bi bilo mogoče bolje vse skupaj poslati domov in uživati sredin večer.

Pa smo se odločili matrati in vztrajati čeprav se mi zdi, da trening ni koristil ničemer. Mogoče pa bo vsaj dober blog nastal iz tega.

Dajmo napisat besedo ali dve o izgovorih. Na to sem resnično alergičen - utemeljen razlog je OK, butasti izgovori, kot da smo ostali popolni tepci, pa me iritirajo.

Zadnje čase opažam, da izgovorom ni videti konca - je ni stvari, ki bi se zgodila da ne bi bil "kdo drugi kriv". Ali je to slabo zapiranje pod košem, napačno prevzemanje,...vedno je nekdo drugi kriv pa čeprav je vsem jasno kdo je dejansko naredil napako. Ampak lažje kot razmisliti o napaki in slišati napotke, lažje je s prstom pokazati na soigralca, ki naj ne bi opravil svojega dela. In če ne najdemo soigralca, potem je kriv sodnik. Danes smo celo slišali, da ima nasprotnik srečo, potem ko obramba ni uspela (skoraj 20 minut!) obraniti ničesar. Kot otroci v peskovniku.

Vprašanje nikoli ni "kaj je soigralec naredil, da nismo dobili koša" ampak "kaj sem JAZ naredil, da ne bi dobili koša!". Ker sem samo jaz odgovoren za svoja dejanja - in če moj igralec da koš sem jaz odgovoren. Je tudi res, da smo VSI dobili koš ampak kolektivna odgovornost nikoli ne bo pred individualno odgovornostjo. Vsak naj dela svoje delo tako kot se spodobi, pa bo skupni rezultat takšen kot mora biti. Če bo pa vsak gledal česa nekdo drugi ni naredil, sam pa dela iste napake potem smo obsojeni na muko.

Danes je bil tak dan - samo jamranje, vsi nekaj zmatrani (po dveh malenkost bolj napornih treningih!), vsi tečni - nihče pa ni naredil nič, da bi "tragiko" presekal, da bi zbudil ekipo. Nič od nič, nihče ne upa prevzeti odgovornosti - no ja, v napadu bi vsi bili heroji in bi vsi želeli doseči "zmagovalni koš", nihče pa se ne bo pomatral, da bo "zmagovalni koš" OBRANIL! Že zelo dolgo nisem bil priča taki žalosti.

Mi je prav žal ampak s takim odnosom ne bo napredka.

Statistics [stə-tĭs'tĭks]

Zadnjič sem poslušal (in bral) intervju s trenerjem Donom Kelbickom (intervju v sklopu datotek, ki sem jih nabavil preko portala Breakthrough basketball) ki je omenjal (poleg kupa podrobnosti o tem kako je potrebno igrati v obrambi) pomembnost in "pomembnost" statistike.

Možakar opaža, da smo precej obremenjeni s statistiko - kdo je kaj naredilo, koliko česa je naredil - predvsem smo obremenjeni z golimi podatki, bistvo statistike pa naj bi bila prava interpretacija podatkov.

To mi je dalo misliti - recimo včeraj na tekmi, smo imeli kar nekaj skokov v napadu. Teoretično je to dober podatek, ki pa skriva en pomembnejši podatek, ne razkirva pa drugega podatka.

Skriva podatek, da smo očitno zmetali precej žog mimo obroča (kar je pogoj za skok v napadu), ne razkriva pa podatka kaj smo s temi skoki kasneje naredili. Ali smo dosegli koš? Smo izgubili žogo? Smo vrgli "še enkrat mimo"? Teh podatkov statistika ne pove zato sem se odločil, da bom pripravil statistiko, ki bo "povedala" več od golih številk.

Ena od stvari na katero se bom osredotočil je koliko točk smo dobili po nasprotnikovem skoku v napadu, druga je - kaj smo mi naredili s skokom v napadu (ali smo dosegli koš, odigrali nov napad in dosegli koš, zgrešili,...), tretja kategorija bodo pridobljene žoge. Pridobljene žoge so še ena od (po Kelbicku) precenjenih kategorij, ker nikjer ni označeno število "izpadanj iz igre", ki so posledica preagresivne igre in "špekuliranja" v obrambi. Tudi na to bomo pazili v bodoče.

Enkrat si bom vzel čas in pripravil eno excel datoteko z vsemi temi podatki - pa če bo kdo želel dobiti "mušter" tega mi bo napisal prijazen mail :) Seveda bo potrebno podrobno pogledati posnetke tekem, da bi si uspeli zapisati vse te dogodke, bodo pa zapisi toliko bolj natančni.

Izjava dneva: "Statistics are like bikinis. What they reveal is suggestive, but what they conceal is vital." Aaron Levenstein

Video dneva: malo za šalo malo za res - Hri-Bar in time out

Excellence [ĕk'sə-ləns]

Danes se bom malo razpisal o odličnosti.

Več ali manj vsi želimo biti odlični v tem kar počnemo. Ne poznam nikogar, ki bi delal kar počne in si ne bi želel biti najboljši v tem. Ne nujno najboljši "na svetu" ampak vsaj doseči svoj maksimum. Eni se trudimo bolj, drugi se trudimo manj vendar je vedno prisotna notranja želja po tem, da se doseže odličnost.

Tukaj se takoj pojavi vprašanje - koliko smo pripravljeni žrtvovati za to, da bi dosegli odličnost. Dejstvo namreč je, da se ničesar ne da doseči preko noči in da je za vsako stvar potreben čas, predvsem pa želja in odrekanje.

Skozi svoje treniranje košarke sem večkrat opazil, da bi ljudje radi "preskakovali stopnice". Kot se tega ne da narediti v življenju, tako se tega ne da delati pri športu. Vsak gib je potrebno pravilno ponoviti neštetokrat, da bi ga lahko kasneje ponovili (pravilno) na tekmi. Svojedni smo pilili malenkosti, poslušali starejše igralce, ko so nam svetovali določene stvari za katere smo mislili, da jih že znamo, vpijali vsako malenkost, ki jo je kdo omenil in se nam je zdela koristna - vse to smo potem skušali prikazati na treningih in dodati našemu repertoarju znanja. Seveda smo še vedno počeli napake - vedno smo pa razumeli bistvo koncepta in pomembnost določenih aktivnosti, določenih gibanj ali postavitev.

Igralci se - po večini - ne zavedajo, da je - za potrebe razvoja navade - potrebno ogromno časa. Navade v smislu pravilnega izvajanja določenega giba, recimo prehoda v vodenje s križnim korakom. Vsak to zna, redkokdo pa obvlada to preprosto gibanje do potankosti. Kdaj uporabljamo prehod v vodenje s križnim korakom, kje je žoga, kako je postavljeno telo, s čim ščitimo žogo, kam postavimo nogo pri prehodu v vodenje,... Podrobnosti je malo morje in ravno te podrobnosti lahko pomenijo razliko med "solidnim" in "odličnim".

Ko že pišem o navadah - odpravljanje razvad zahteva še več časa! Razvade so recimo malenkosti pri mehaniki meta, površno gibanje, površno igranje obrambe, pomanjkanje koncentracije,... to so vse razvade na katere nas trenerji v naših mlajših letih niso opozarjali, nam so pa postale "navada" (navada v negativnem kontekstu seveda).

Zato moramo trenerji - predvsem mlajših igralcev - veliko časa posvetiti osnovam košarke. Za ceno rezultata, če je potrebno. Igralci nam bodo hvaležni, četudi bomo izgubili kakšno tekmo več. Ko bodo namreč prehajali na višje nivoje jih bodo malenkosti reševale, trdne osnove pa jim bodo podaljševale kariere (kakršne že te bodo). Je vse zastonj, če pionirji nasprotnika maltretirajo z agresivnim pokrivanjem preko celega igrišča, ko pa bodo tej isti igralci pri mladincih nesposobni igranja normalne obrambe. Pri pionirjih otrok ni težko "prestrašiti" z agresivnejšim pokrivanjem, v starejših kategorijah pa se nek agresiven presing prebije z dvema podajama in naš koncept se hitro sesuje.

Samo vsakodnevno vztrajanje na osnovah košarke, nadgrajeno z logičnim in postopnim nadgrajevanjem znanja lahko pripelje do dolgoročnega uspeha.

Izjava dneva - Pat Riley - Excellence is the gradual result of always striving to do better.


Video dneva - Michael Jordan - Excellence