Včeraj smo odigrali eno res lepo tekmo. Tekmo v kateri nismo delali nekaterih drastičnih napak - čeprav smo naredili tudi marsikatero "bistro". Ampak več ali manj smo na igrišču izgledali suvereno.
Na koncu tekme pa mi je en od igralcev rekel, da sva bila s trenerjem malo preveč nervozna, kljub 30 točkam razlike. Mogoče bi se lahko celo strinjal s tem - čeprav se ne bom in to iz dveh razlogov:
1. smo ekipa mladeničev, ki lahko pade v "samozadovoljstvo" in začne čarati ter iz košarke naredi cirkus. Ker smo neizkušeni se potem iz tega cirkusa ne znamo rešiti in gre tekma po svoje. OK, včeraj smo igrali proti slabšim nasprotnikom, kar pa ne pomeni, da lahko koga podcenjujemo, da lahko proti komu igramo z manj kot 100% osredotočenosti na naše naloge. Poleg tega pa - prej ko se bodo igralci naučili, da je potrebno vse naloge izpolnjevati 100%, prej bodo igralci naredili tisti preskok, ki jih zdaj loči od bolj ali manj talentiranih do pravih igralcev. So na dobri poti, samo še to banalnost jim moramo "zbiti iz glave".
2. precej drugega polčasa so igrali igralci, ki igrajo manj. Čeprav je bila tekma praktično odločena to še ne more pomeniti, da se naloge ne izpolnjujejo več. Še vedno je potrebno igrati v obrambi, še vedno je potrebno igrati v napadu. Sploh pa je vedno potrebno spoštovati nasprotnika in odigrati 100%. To ne pomeni, da je treba dati 100% koš ali da je treba divjati - potrebno je uporabljati glavo. Ko se šprinta se šprinta, ko se igra počasi se igra počasi. Pri nas pa še zdravimo "otroške bolezni", ko smo počasni ko je treba šprintat in obratno. Tega je bilo včeraj sicer manj kot ponavadi vendar bo potrebna še kakšna tekma, da bi sami sebi dokazali, da to ni bil slučaj ampak da smo dejansko postali bolj odrasli (kar se razmišljanja o košarki tiče). Še malo o igralcih, ki so včeraj zaključili tekmo - tudi če manj igrajo in tudi če je bila tekma odločena morajo biti osredotočeni na svoje naloge - če nama s trenerjem dokažejo, da jih uspejo izpolniti, potem bodo igrali več - če pa nama s trenerjem "dokažejo", da svojih nalog ne zmorejo rešiti niti ko je tekma odločena, potem se ne gre čuditi, če ne dobijo nekih bistvenih priložnosti, ko je tekma "živa". Včeraj recimo je bilo precej korektno vse skupaj.
Sva si pa s trenerjem enotna v eni stvari - komaj čakava tisto tekmo, ko nama ne bo treba "prešvicati" vsega kar imava oblečeno. Ko bodo igralci sami - brez najinega spodbujanja in opozarjanja - zmagali tekmo. Ok, za začetek bova navdušena že če jo bodo odigrali tako kot je treba. Brez dretja "zapiraaaaj!!!" ali pa "kje stojiš?!" ali pa "$#()$/(!(&!"=)!" :)
Ni, da si midva želiva "kričanja in nervoze". Ampak to je že domena mojega pisanja izpred par dni.
Izjava dneva: Pat Riley - "You can only receive what you're willing to give."
Video dneva : NBA fundamentals - Steve Nash o podajanju
Na koncu tekme pa mi je en od igralcev rekel, da sva bila s trenerjem malo preveč nervozna, kljub 30 točkam razlike. Mogoče bi se lahko celo strinjal s tem - čeprav se ne bom in to iz dveh razlogov:
1. smo ekipa mladeničev, ki lahko pade v "samozadovoljstvo" in začne čarati ter iz košarke naredi cirkus. Ker smo neizkušeni se potem iz tega cirkusa ne znamo rešiti in gre tekma po svoje. OK, včeraj smo igrali proti slabšim nasprotnikom, kar pa ne pomeni, da lahko koga podcenjujemo, da lahko proti komu igramo z manj kot 100% osredotočenosti na naše naloge. Poleg tega pa - prej ko se bodo igralci naučili, da je potrebno vse naloge izpolnjevati 100%, prej bodo igralci naredili tisti preskok, ki jih zdaj loči od bolj ali manj talentiranih do pravih igralcev. So na dobri poti, samo še to banalnost jim moramo "zbiti iz glave".
2. precej drugega polčasa so igrali igralci, ki igrajo manj. Čeprav je bila tekma praktično odločena to še ne more pomeniti, da se naloge ne izpolnjujejo več. Še vedno je potrebno igrati v obrambi, še vedno je potrebno igrati v napadu. Sploh pa je vedno potrebno spoštovati nasprotnika in odigrati 100%. To ne pomeni, da je treba dati 100% koš ali da je treba divjati - potrebno je uporabljati glavo. Ko se šprinta se šprinta, ko se igra počasi se igra počasi. Pri nas pa še zdravimo "otroške bolezni", ko smo počasni ko je treba šprintat in obratno. Tega je bilo včeraj sicer manj kot ponavadi vendar bo potrebna še kakšna tekma, da bi sami sebi dokazali, da to ni bil slučaj ampak da smo dejansko postali bolj odrasli (kar se razmišljanja o košarki tiče). Še malo o igralcih, ki so včeraj zaključili tekmo - tudi če manj igrajo in tudi če je bila tekma odločena morajo biti osredotočeni na svoje naloge - če nama s trenerjem dokažejo, da jih uspejo izpolniti, potem bodo igrali več - če pa nama s trenerjem "dokažejo", da svojih nalog ne zmorejo rešiti niti ko je tekma odločena, potem se ne gre čuditi, če ne dobijo nekih bistvenih priložnosti, ko je tekma "živa". Včeraj recimo je bilo precej korektno vse skupaj.
Sva si pa s trenerjem enotna v eni stvari - komaj čakava tisto tekmo, ko nama ne bo treba "prešvicati" vsega kar imava oblečeno. Ko bodo igralci sami - brez najinega spodbujanja in opozarjanja - zmagali tekmo. Ok, za začetek bova navdušena že če jo bodo odigrali tako kot je treba. Brez dretja "zapiraaaaj!!!" ali pa "kje stojiš?!" ali pa "$#()$/(!(&!"=)!" :)
Ni, da si midva želiva "kričanja in nervoze". Ampak to je že domena mojega pisanja izpred par dni.
Izjava dneva: Pat Riley - "You can only receive what you're willing to give."
Video dneva : NBA fundamentals - Steve Nash o podajanju
No comments:
Post a Comment