Odigrali smo še eno tekmo, ki bi jo bilo bolje pozabiti, čeprav se jo lahko vzame tudi kot odličen primer kako raje ne igrati košarke. Bo rekel kdo, da sem konstantno nezadovoljen in da kaj mi je, ko pa smo ja zmagali "za 30 pik".
Problem je naš odnos do košarke. Igramo kot en kup indijancev, ki mislijo da je košarka malo nažiganja in brezglavega tekanja gor/dol. Pa OK, igramo smešno tretjo ligo in za ta nivo niti ne izgledamo tako zelo slabo. Tragedija pa je, da igralci mislijo da igrajo ne vem kakšno ligo. Ta tretja liga ni nič. Čista rekreacija.
V glavah pa... e v glavah smo pa najmanj prva slovenska liga, če ne celo GYL. V glavah mislimo, da se nam godi krivica če nekdo nekaj ne naredi kot mi mislimo, če se nekoga zamenja se gre iz igre kot "žalostna sova", ki so ji naredili največjo krivico na svetu, kot da smo od boga dani in da se nas ne sme menjati. Če kdo opozori na kako napako smo takoj užaljeni češ "kaj samo mene gledaš", da o masi izgovorov, ki jih uspemo sproducirati niti ne izgubljam besed. Je ni opombe, da ne bi nazaj dobili "izgovora". Od najbolj banalnih do pravih strokovnih expertiz kako so vsi drugi naredili napake "razen mene!".
Od vedno me je najbolj jezilo izgovarjanje - košarka je enostaven šport, na eni strani moraš obraniti koš, na drugi ga moraš dati. Vse kar je "znanosti" so načini kako obraniti ali doseči koš.
Za obrambo potrebujemo voljo, željo, srce, "jajca" in košček znanja (pravijo, da je obramba 80% želja, 20% znanja) - resnične težave se pojavijo, ko naše znanje (10%?) prištejemo 30% želje po igranju obrambe. Pri nas je obramba "nujno zlo", 24 sekund med napadoma... Pa ni ravno tako. Obramba zmaguje prvenstva! Nam se pa dogaja, da pridejo smešne ekipe in nas nadskačejo (pod 10 napadalnih skokov še nismo spravili nikogar!), vsako vtekanje je priložnost za koš, ker stojimo kot drevesa v parku, vsako podajo zamudimo, redko kateri met na koš oviramo.... To je naša igra v obrambi. Da o komunikaciji ne izgubljam besed - kot da nismo soigralci - komuniciramo samo, ko je potrebno koga nekam poslati. V obrambi sramežljivi kot pubertetnik na prvem zmenku, nekam tihi... kot da se ne zavedamo, da je komunikacija v obrambi izredno pomembna. Pa če se samo dereš kot idiot je to bolje kot nič. Vsak, ki je igral kolikortoliko resno košarko bo znal povedati, da je glasna obramba avtomatično bolj agresivna in če igraš proti glasni obrambi imaš občutek, da je obrambnih igralcev več. Tako to je, zato so se indijanci drli, ko so šli v napad - da so nasprotniku dali občutek da jih je več in da so močnejši. Nas je pa sram. Mi smo tiho kot riti.
Vse pa se začne na treningu - cel teden smo bili z glavami drugje samo na treningu ne. Logično je, da potem na tekmi ne moreš biti 100%. Oddelamo dva malo močnejša treninga in naslednji je totalna žalost. Ok, če nimamo ambicij, potem ne moremo pričakovati čudežev ampak jaz dvomim, da so v naši ekipi ljudje, ki nimajo nobene ambicije več. Sigurno je kdo, ki misli, da bi lahko igral kako višjo ligo, kdo ki misli, da bi lahko bolje in več igral to ligo, kdo ki sanja tujino... vse to je lepo in prav, če svojo angažiranost na treningih uskladimo z ambicijo. Če pa na treningu ne delamo tega kar moramo potem so vse predstave o nas samih zgrešene. Že v štartu zgrešene. Udarec ob realna tla bo toliko bolj boleč. Bo pa vzgojen. Definitivno.
Izjava dneva: - Vince Lombardi - "A man can be as great as he wants to be. If you believe in yourself and have the courage, the determination, the dedication, the competitive drive and if you are willing to sacrifice the little things in life and pay the price for the things that are worthwhile, it can be done."
Problem je naš odnos do košarke. Igramo kot en kup indijancev, ki mislijo da je košarka malo nažiganja in brezglavega tekanja gor/dol. Pa OK, igramo smešno tretjo ligo in za ta nivo niti ne izgledamo tako zelo slabo. Tragedija pa je, da igralci mislijo da igrajo ne vem kakšno ligo. Ta tretja liga ni nič. Čista rekreacija.
V glavah pa... e v glavah smo pa najmanj prva slovenska liga, če ne celo GYL. V glavah mislimo, da se nam godi krivica če nekdo nekaj ne naredi kot mi mislimo, če se nekoga zamenja se gre iz igre kot "žalostna sova", ki so ji naredili največjo krivico na svetu, kot da smo od boga dani in da se nas ne sme menjati. Če kdo opozori na kako napako smo takoj užaljeni češ "kaj samo mene gledaš", da o masi izgovorov, ki jih uspemo sproducirati niti ne izgubljam besed. Je ni opombe, da ne bi nazaj dobili "izgovora". Od najbolj banalnih do pravih strokovnih expertiz kako so vsi drugi naredili napake "razen mene!".
Od vedno me je najbolj jezilo izgovarjanje - košarka je enostaven šport, na eni strani moraš obraniti koš, na drugi ga moraš dati. Vse kar je "znanosti" so načini kako obraniti ali doseči koš.
Za obrambo potrebujemo voljo, željo, srce, "jajca" in košček znanja (pravijo, da je obramba 80% želja, 20% znanja) - resnične težave se pojavijo, ko naše znanje (10%?) prištejemo 30% želje po igranju obrambe. Pri nas je obramba "nujno zlo", 24 sekund med napadoma... Pa ni ravno tako. Obramba zmaguje prvenstva! Nam se pa dogaja, da pridejo smešne ekipe in nas nadskačejo (pod 10 napadalnih skokov še nismo spravili nikogar!), vsako vtekanje je priložnost za koš, ker stojimo kot drevesa v parku, vsako podajo zamudimo, redko kateri met na koš oviramo.... To je naša igra v obrambi. Da o komunikaciji ne izgubljam besed - kot da nismo soigralci - komuniciramo samo, ko je potrebno koga nekam poslati. V obrambi sramežljivi kot pubertetnik na prvem zmenku, nekam tihi... kot da se ne zavedamo, da je komunikacija v obrambi izredno pomembna. Pa če se samo dereš kot idiot je to bolje kot nič. Vsak, ki je igral kolikortoliko resno košarko bo znal povedati, da je glasna obramba avtomatično bolj agresivna in če igraš proti glasni obrambi imaš občutek, da je obrambnih igralcev več. Tako to je, zato so se indijanci drli, ko so šli v napad - da so nasprotniku dali občutek da jih je več in da so močnejši. Nas je pa sram. Mi smo tiho kot riti.
Vse pa se začne na treningu - cel teden smo bili z glavami drugje samo na treningu ne. Logično je, da potem na tekmi ne moreš biti 100%. Oddelamo dva malo močnejša treninga in naslednji je totalna žalost. Ok, če nimamo ambicij, potem ne moremo pričakovati čudežev ampak jaz dvomim, da so v naši ekipi ljudje, ki nimajo nobene ambicije več. Sigurno je kdo, ki misli, da bi lahko igral kako višjo ligo, kdo ki misli, da bi lahko bolje in več igral to ligo, kdo ki sanja tujino... vse to je lepo in prav, če svojo angažiranost na treningih uskladimo z ambicijo. Če pa na treningu ne delamo tega kar moramo potem so vse predstave o nas samih zgrešene. Že v štartu zgrešene. Udarec ob realna tla bo toliko bolj boleč. Bo pa vzgojen. Definitivno.
Izjava dneva: - Vince Lombardi - "A man can be as great as he wants to be. If you believe in yourself and have the courage, the determination, the dedication, the competitive drive and if you are willing to sacrifice the little things in life and pay the price for the things that are worthwhile, it can be done."
No comments:
Post a Comment