Altruism [ăl'trū-ĭz'əm]

Zadnjič sem prebral zanimiv intervju z Dinom Radjo - v Sportskih novostih. Malo je predel o tem kako mu je težko spremljati današnjo košarko, ko je vse skupaj en velik biznis. Kako v košarki (v športu na splošno) ne veljajo več vrednote, ki so veljale pred 10 in več leti. En stavek mi je še posebej ostal v spominu - Dino namreč pravi, da ni več ljubezni v košarki in da so situacije, ko se igralec vrže za žogo bolj izjema kot pravilo.

Živa resnica! Da ne bom spet izpadel "star in betežen" - ampak včasih si moral na treningu krvavo zaslužiti svoje minute na igrišču. Na igrišču pa si moral vedno dati 150% od sebe. Če je to pomenilo "na glavo v tribune" da bi le dobili žogo, potem smo se borili kdo bo prvi skočil. Danes? Danes si moramo trenerji izmišljati vaje, ki bi povečale agresivnost - pa ne kako bolano agresivnost, ampak tisto "zdravo" tekmovalnost - tisto, ki da vedeti, da se človek (v tem primeru igralec) ne bo predal ob prvi oviri. Tisto, ki da vedeti da človeku (v tem primeru igralcu) ni vseeno kaj se dogaja in da je pripravljen na "lastno žrtvovanje" za skupno dobro. Ja, živimo v svetu, kjer egoizem prevladuje, kjer so vrednote zmešane, kjer se uspeh skuša doseči "čez noč", kjer se gleda najprej nase, potem še malo na sebe, potem na svoje bližnje... pa še malo na sebe, šele potem na ljudi okoli sebe. Zato pa se ljudji (v tem primeru igralce), ki vidijo svet okoli sebe in ki znajo pravilno reagirati, toliko bolj ceni.

Jaz sem "svojim mulcem" razložil kaj hočem od njih - iščem in našel bom tistega, ki bo šel v gužvo in izvlekel žogo ven! V košarki namreč največkrat zmaga tista ekipa, ki naredi najmanj napak! Ker pa se napake pojavljajo povsod bom našel nekoga, ki bo iz napak naredil pozitivne stvari. Ki bo "izgubljeno" žogo rešil in vrnil v igro, ki bo priboril "mrtvo" žogo.

Takšni igralci so danes izjeme - izjeme, ki na koncu naredijo razliko. Če ne drugega pa naredijo tekmo bolj živo, predramijo zaspane soigralce, dvignejo na noge občinstvo v dvorani. Seveda bi vsak rad dal 40 točk ampak jaz potrebujem tistega, ki bo ukradel žogo (ne dobesedno seveda ampak v košarkarskem pomenu besedne zveze), tistega, ki se bo vrgel za zadnjo žogo in jo priboril.

Koše v napadu bomo že nekako "zbalinali" skupaj, tekme pa bo zmagala tista ekipa, ki si bo priborila več "mrtvih" žog, ki bo iz "izgubljenih" žog dosegla kak koš več. Za to pa potrebujemo brezkompromisnega borca, športnika (v pravem pomenu besede), ki je za "še eno priložnost" pripravljen narediti vse.

Izjava dneva - Hannibal - We will either find a way, or make one!

Video dneva - Shaq -

Tactic [ˈtaktik]

Nekaj časa nisem pisal, ker so mi "novi" mulci vzeli precej prostega časa sicer namenjenega pisanju. Sem pa pisal in predvsem iskal vaje, ki se jih gremo in se jih bomo šli na treningih. Tako sem našel stran trenerja Pål Degerstrøma, na kateri najdemo res ogromno raznoraznih vaj za igralce in igralke vseh starosti. Ene so sicer precej čudne in težko razumljive - tiste pač izpustim, ostalih nekaj pa si je vredno zapisati. Danes bom malo pisal o taktiki. Zadnjič (pred enim tednom) smo imeli turnir na katerem so nastopale 4 ekipe (dve iz Slovenije, 1 iz Hrvaške in 1 iz Italije). Rezultat ni pomemben - bolj pomembno je nekaj drugega - sem gledal te mulce in njihov način igre - totalen presing, conski presing, cona,... Vse lepo in prav ampak to je taktičen del, ki se ga "igrajo" odrasli košarkaši, ki že obvladajo osnove, ki vedo kaj in kako. Ko pa gledam te mulčke, ki šele prav vstopajo v svet košarke pa se nekako ne morem upreti misli, da so samo orodje v bildanju ega trenerjev, ki niso dorasli stvari. Saj trenutno lahko celo dosežejo nek "odmeven" rezultat - na dolgi rok pa iz igralcev, ki so lahko celo perspektivni, delajo enodimenzionalce, ki bodo sicer znali igrati nek conski presing, ne bodo pa znali reagirati na situacijo, ko se conski presing prebije.

Conski presing je namreč del košarke, ki naj bi spremenil ritem igre - z nekaj ukradenimi žogami. Ni pa to obramba, ki bi jo moštva igrala skozi celo tekmo. Pri kadetih (vsaj kar imam jaz izkušenj s tekmovanji v kadetskem nivoju) pa je to bolj pravilo kot izjema. Na tak način se skuša streti nasprotnika, pa če je razlika še tako neulovljiva - "trenerji" vztrajajo v presingu. Ajme bože, komu koristi zmaga z 80 razlike?! Razen bolanim ego-tripom tipov, ki svoje neizživete ambicije zdravijo s pomočjo otrok, ne koristijo nikomur. Ne njihovim varovancem še manj pa nasprotnikom. Obstaja neke vrste kodeks za trenerje mlajših, ki pa je bolj "mrtvo slovo" na papirju. Sicer se lepo sliši in še lepše bere ampak v praksi pa tega ni - razen redkih izjem seveda.

Moja košarkaška filozofija je enostavna - nepopustljivo v obrambi, sproščeno, hitro in precizno v napadu. Vedno dati vse od sebe. To je to - ni potrebe po nekih strašnih taktičnih prijemih, po nekem presingu in gnjavaži nasprotnikov - to govorim za mlajše selekcije. Pri članih je "prosto po Prešernu" - tam igrajo odrasli ljudje in to ni primerljivo z igro otrok.

Prav na tem turnirju prejšnji teden sem dal priložnost prav vsem igralcem, celo dvema igralcema, ki sta bila vsaj 2 leti mlajša od ostalih. Zakaj? Ja, prišla sta na tekmo in naj igrata - vsaka minuta jima bo koristila in to je edino pomembno. Rezultat je pri teh kategorijah postranskega pomena. Seveda se bomo potrudili vsako tekmo zmagati - ampak košarka pri mlajših je še kaj več od golega gnanja za rezultatom.

Izjava dneva : ena od točk trenerskega kodeksa:
"Spoštuj dostojanstvo igralcev in igralk ter trenerja nasprotnega moštva. Če je tvoje moštvo premočno, daj možnost tistim, ki manj igrajo. Ne izživljaj se nad šibkejšimi! Pokaži svojo vrednost proti sebi enakim!"

Video dneva : Wayne Badgers - da ne bo kdo kdaj jokal, da ne more več ali da česa ni možno narediti:

Score [skōr]

Rezultat - ves šport je usmerjen proti rezultatu - ali je to tek, šah, "ščinke", košarka - vse se zaključi z nekim rezultatom. Včasih se borimo proti štoparici (tek), proti metru (skoki v daljavo, višino, met česarkoliže,...), včasih proti nasprotniku (šah, nogomet, košarka,...). V vseh primerih pa se v bistvu poleg vsega borimo še proti sebi.

Proti svojim strahovom, omejitvam ki smo si jih postavili v glavi, proti malodušju, ki nas "premaga" v trenutkih krize,... ta borba bo definirala končni rezultat. Če uspemo premagati svoje strahove, če premaknemo meje ki smo jih postavili v naših glavah, če premagamo malodušje ob trenutkih krize, potem smo na odlični poti, da bomo hitrejši, da bomo skočili dlje, da bomo premagali nasprotnika.

Se bo včasih zgodilo, da bomo vse naredili idealno, pa bomo še vedno izgubili tekmo. Nič hudega - porazi so del športa tako kot so del športa zmage. Na žalost (ali pa na srečo!) lahko - na koncu - vedno zmaga samo en (Ok, pri kakem teku niti fotofiniš ne more določiti zmagovalca, ampak skozi sezono se iskristalizira en zmagovalec - tisti, ki je skozi celotno sezono pokazal največ konstatnosti, ki je bil največkrat najboljši. Ne nujno vedno, pomembno je, da je bil največkrat najboljši.

Mene na tekmah, vsaj tistih manj pomembnih zanima vse kaj drugega kot samo rezultat. Zanima me kako igralci reagirajo v določenih situacijah (zato včasih pustim da se sami rešijo iz krize in jih ne rešujem z minuto odmora). Kako se reagira na več zaporednih napak, kako se spremeni tempo igre. Recimo, če igramo "divjaka", ko se brezglavo teče po igrišču - takrat hočem videti nekoga, ki bo ustavil konje brez da jaz "pokurim" glasilke na klopi. Zanima me kako bodo "starejši in izkušenejši" igralci reagirali, ko bom v igro poslal mlajše, manj izkušene - jih bodo "pozabili" ali jim bodo pomagali? Z nasveti, s tem, da se jih vključi v igro, da se jim poda žogo, da se jih spodbuja, krije hrbet. Vsi smo enkrat bili "najmlajši v ekipi" in brez podpore starejših ne bi bilo nič iz nas. Saj je bila zafrkancija ampak na tekmah in treningih so starejši vedno (vsaj pri meni je bilo tako) znali profesionalno reagirati. Z nasvetom, včasih se je tudi povzdignil glas - kot je bilo potrebno. Nikoli pa ni bilo "maltretiranja" in/ali ignoriranja. Vedno in povsod sem se (vsaj kar se soigralcev tiče) počutil del ekipe. To hočem narediti v ekipi ki jo zdaj treniram - da so tudi najmlajši enakovreden del ekipe in da jih starejši vodijo, tako kot bo nekdo enkrat vodil njih - ko bodo prišli v članske ekipe.

Izjava dneva : Vince Lombardi : "Contrary to the opinion of many people, leaders are not born. Leaders are made, and they are made by effort and hard work."

Video dneva : Ray Allen - o metu:

Why? [wī]

Lani sem "svoje" kadete na enem od mizernih treningov vprašal zakaj hodijo na treninge. Enostavno vprašanje na katerega več ali manj nihče ne zna dati jasnega odgovora.

Zakaj hodimo na treninge?

Zaradi družbe, ker nam je všeč košarka, ker nimamo kaj boljšega za počet, ker nas silijo starši, ker....

Če bi danes vprašal ekipo v kateri se udejstvujem bi verjetno dobil enake pol-odgovore kot lani pri kadetih. Zakaj potem sploh hodite na treninge, če ne veste za kaj hodite na treninge?? Če je to družba, potem smo rekreativci, ki gredo po "treningu" na pijačo in je to popoln amaterizem kjer je vsaka stvar dobrodošla - pa četudi je slaba.

Če je odgovor "ker nam je všeč košarka", potem se pričakuje, da se košarko kot šport spoštuje, da se vedno in v vsakem primeru dela 100%. Če je komu "všeč košarka", potem jo namreč lahko tudi samo gleda - če pa je prišel na trening je pa potrebno delati.

Če je odgovor "ker nimamo česa boljšega za počet", potem si najdite kak drugi hobi, ker se jaz ne bom ukvarjal z nekom, ki ima višek prostega časa. Obstaja zbiranje znamk, sestavljanje puzzlov,.. lahko greste do kakega zavetišča in sprehodite kakega kužka. Če ste prišli na trening ste prišli delat. Prosti čas lahko "izgubljate" drugje.

Če koga silijo starši je to malo nerodno za polnoletne "frajerje" tako da tega odgovora resnično ne bi pričakoval.

Zakaj to pišem? Ker bi res rad slišal odgovore - zadnje čase smo namreč precej "labavi" na treningih, nekaterim se ne "da" več, eni bi se malo zabavali, tretji niso čisto na jasnem kaj bi radi, meni se pa ne da več trošiti časa z ljudmi, ki si niso na jasnem o osnovni stvari - "zakaj sem prišel na trening?"

PS - samo en od kadetov je takrat odgovoril "Zato, da se kaj naučim!" (in to je tudi izjava dneva!)

Video dneva : živemu človeku se vse zgodi - Marcin Gortat