Selflessness [selflisnis]

Nesebičnost je ena od prvih stvari, ki jih opazim pri igralcih - OK, mogoče ne ravno prva ampak definitivno tista, ki me najbolj pritegne. Verjetno bo nekaj na tem, da gledamo svet skozi svoje oči in da ostale "udeležence" naših življenj sprejemamo skozi naše lastne prioritete in vrednote.

Nesebičnost v službi ekipe je lastnost, ki jo bom vedno cenil in spoštoval - igralec, ki bo znal svoj ego podrediti ekipi bo, vsaj pri meni, imel vedno bonus. Tukaj seveda ne mislim, da mora igralec popolnoma zapostaviti svoje želje, potrebe, znanje - vsak je posameznik zase in vsak ima svoje "žute minute", vsak ima svoje želje, svoje videnje situacije - ampak vsi skupaj moramo imeti enak cilj in če je sredstvo za dosego cilja popolna predanost obrambi potem to pričakujem od vseh v ekipi - od zadnjega "mulca", ki nosi torbe, do glavnega igralca ki bo moral nositi breme ekipe na svojih plečih.

Tukaj ni popuščanja - ekipni cilj je vedno in absolutno pred vsakršnimi "tihimi" željami posameznika, pred vsako "lastno statistiko", pred "koliko točk sem dosegel? in zakaj ne več". Vse zastonj, če igralec odigra najboljšo tekmo v življenju, če je ekipa na koncu izgubila.

Nesebičnost v tem kontekstu pomeni, da ni "šparanja", ni izogibanja odgovornosti. Američani imajo en zanimiv rek, ki gre nekako tako "There is no I in the word TEAM". Enostaven rek, ki pomeni bistveno več kot zgolj nekaj črk spretno nametanih na kup.

Nesebičnost se kaže v malih stvareh - pomoč v obrambi, spodbuda po neuspeli akciji,... predvsem pa v tem, da vsi v ekipi iskreno privoščimo "trenutek slave" soigralcu. Če je nekdo "vroč" in ima svoj dan, potem mu morajo soigralci omogočiti, da ta svoj dan izkoristi do konca - pa čeprav je lahko to igralec, ki ponavadi ni ravno glavni igralec. Če se nekomu odpre in mu gre od rok vse, potem je treba takega igralca "hraniti z žogami" - ne pa, da se šteje število metov, da se gleda koliko žog je nekdo dobil, "jaz pa samo 2".

Nesebični ljudje so - ponavadi - precej priljubljeni v ekipi saj niso zavistni, ostalim privoščijo svoj del slave, za svoje zadovoljstvo pa ne potrebujejo individualnega uspeha. Pomemben je ekipni uspeh - zato bi vsakemu od nas privoščil čimveč iskreno nesebičnih soigralcev.

Izjava dneva : Mike Krzyzewski : "In all forms of leadership, whether you are a coach, a CEO or a parent, there are four words that, when said, can bring out the best in your team, your employees and your family. I BELIVE IN YOU! Those four words can mean the difference between a fear of failure and the courage to try!"

Video dneva : Top 10 NBA teamwork :



Datoteka dneva: Umetnost treniranja - 8 načinov kako pridobiti zaupanje igralcv

Success [sək-sĕs']

Včeraj je bil odličen dan. Kot sem že pisal se nisem uspel udeležiti tekme Portoroža, ker sem bil prisoten na dobrodelni prireditvi Kje si moj prijatelj. Če bi vam zdaj pisal kaj vse sem počel včeraj, potem bi se to res zavleklo nekam tako bom samo namignil, da sem se iz - pomočnika organizatorja prireditve - na koncu "preoblekel" v voditelja prireditve. Skupaj z Megijem seveda. On je bil voditelj, jaz sem bil "rdeča nit".

Istočasno pa se je v Portorožu odvijala tekma med KK Splošna plovba Portorož in KK Tolmin. Neke vrste "lokalni" derbi. Tolmin odlična ekipa, mi pa tudi ne dosti slabši vendar mogoče malo raztreseni na momente. Tekme si še nisem ogledal (moram najprej razvozlati 82 posnetkov tekme in jih združiti v eno veliko kepo, ki bi imela rep in glavo!) tako da o njej ne morem pisati kaj več od tega, da smo zmagali! Kar pomeni, da se približujemo tistemu kar s trenerjem Gregorjem želiva od ekipe - da postanemo ekipa s karakterjem, ki se nikoli ne preda.

Očitno je bil to moto včerajšnjega večera - never give up!

Video dneva: Charles Barkley - Born to be wild!

Charity [chăr'ĭ-tē]

Jutri igramo tekmo in mene ne bo zraven. Nič hudega, počel bom nekaj kar je bistveno bolj pomembno kot košarka, kar bo naredilo veliko več dobrega kot zmaga. Z bratom (bolj on kot jaz, če sem pošten) sva se - pred ene 3 meseci - lotila organizacije dobrodelnega koncerta v sklopu akcije "Kje si moj prijatelj". Želja je sicer bila, da bi se koncert zgodil med tednom, tako da bi utegnila še ujeti vikend-aktivnosti vendar so se stvari obrnile drugače in bo koncert pač jutri (sobota 24.11.2007) ob 20.00 v koprskem gledališču.

Za letos sva planirala koncert dueta "Silence" - vse je teklo tako kot bi moralo, celo koncertni klavir je bratu uspelo dobiti, nakar v ponedeljek sledi šok! Pevcu dueta so "škripnile" glasilke in na veliko žalost smo morali spremeniti plane in poiskati "rezervne" variante. Kljub temu, da danes nič več ni zastonj (duet Silence se je odpovedal svojemu honorarju, SAZAS na drugi strani se "honorarju" ne odpove niti če gre za dobrodelnost!) je brat našel izvajalce ki so bili pripravljeni pomagati in rešiti zadevo. Tako bomo jutri zbirali denar za Društvo Dojo - društvo, ki vključuje osebe s posebnimi potrebami v športne programe v športnih klubih.

Ni namen tega pisanja "busanje u prsa" z zgodbo o dobrodelnosti, bolj v razmislek o tem kako se vsakodnevno "borimo" za "čimboljši rezultat", kako včasih niti zmaga ni dovolj dobra, da o porazih ne govorimo. No - jutri bomo vsi, ki se pojavimo v koprskem gledališču zmagali, jaz bom pa držal pesti, da se zmaga tudi na košarki.

Video dneva - ta video sem že objavil na svojem blogu, vendar ga ni noben greh še objaviti. Bistvo športa

Supporters [sə-pôr'tər's]

Danes bom besedo pokuril na navijačih. Bolje rečeno "navijačih". Pustimo ob strani vse škandale, ki se dogajajo v sosednji Italiji - danes sem bil na tekmi prve slovenske lige in - na mojo veliko žalost - sedel ravno pod skupinico domačih "supporterjev".

V dvorani nas je bilo nekih 150 duš, ki se v četrtek zvečer nismo imeli kam dati in smo šli pogledat basket. Vzdušje gledališko kot ponavadi - z izjemo te skupinice. Me ne moti navijanje, nabijanje bobnov, kričanje (eni pravijo petje) navijaških pesmi, razumem negodovanje nad (pogosto pravilnimi) sodniškimi odločitvami, razumem željo po tem, da domači klub zmaga. Nasmejem se nad "strokovnimi" komentarji tipa "zakucaj ga, kaj je tako težko skočiti", ki prihajajo iz ust "navdušenca" obilnejše postave, ki v življenju ni skočil drugam kot na WC.

Nikoli pa ne bom razumel "navijaštva", ki se zreducira na žaljenje nasprotnika, žaljenje sodnikov - da ne omenjam "ubi ga", "zlomi ga", "udari ga".

Ja, ja, "spada" v navijaštvo - ampak tudi navijači bi morali vedeti, da so le del spektakla (dasiravno je bilo tole danes vse kaj drugega) in da jih gledajo otroci. Kak zgled dajejo tej ljudje otrokom? Konkretno danes - pod nami sedi oče z otrokom starim ene 7 let (maximalno 7), 8 stolov bolj desno pa še en očka s sinom.

Otroci potem 2 uri poslušajo dretje 10ih nekultiviranih neandertalcev, ki svoje frustracije zdravijo na športnih prireditvah. Nima to kaj dosti veze s športom in upam, da nikoli ne bo imelo veze s športom. Dasiravno nekateri pravijo, da ima. Pravi navijači navijajo za svoje moštvo - v dobrem in slabem, z žvižganjem, kričanjem, petjem,... motijo nasprotnika - ne more in ne sme pa se navijaštvo zreducirati na "železni repertoar" žalitev in pljuvanja po nasprotniku.

Kulminacija vsega se je zgodila proti koncu tekme, ko je postalo jasno, da domači ne bodo uspeli preobrniti tekme - takrat se je negodovati (čeprav sramežljivo in ne prav glasno, smo le sedeli za domačo klopjo!) začelo tudi nad igro domačega moštva. Igralcem, ki so jih prej spodbujali se zdaj kriči "menjaj gaaaa!!".

Danes bi morali uživati v igri igralca, ki je izumil košarko za kompletno slovensko ligo. Namesto da bi z občudovanjem gledali še zadnje ostanke prave košarke, ki jo lahko spremljali na domačih igriščih, smo poslušali "ubi ga", "udari ga",... in podobne žalostne.

Če greste na katerokoli športno (ali pa kako drugo) prireditev, potem pojdite tja spremljati in spodbujati SVOJE moštvo - nikakor pa ni treba iti nekam žaliti. Če niste sposobni boljšega, potem ostanite doma in se zamislite nad sabo. Kak zgled dajete otrokom, kak zgled dajete svojim otrokom (če jih imate), kako v ponos ste svojim staršem. Če na katero od teh vprašanj odgovorite v negativnem kontekstu, potem pojdite raje na njivo in obdelujte zemljo. Bo vsaj kaj koristi od vas.

Video dneva - navijači Srednje šole Novo mesto - letos na finalu ŠKL v Tivoliju!

Common Goal [kŏm'ən goul]

Tranzicija v obrambo (kot tudi v napad) je del košarkarske igre, ki je verjetno najmanj poudarjan. Pa bi mogoče moral biti najbolj! Prehod v napad je nekaj sekund igre, ko obramba še ni postavljena in je možnost lahkih košev bistveno večja. Če pa gledamo skozi oči obrambe je to del igre, ki mora trajati kar se da malo časa oz. del igre, ko se mora obrambnih 5 igralcev karseda hitro postaviti na svoje položaje in organizirano braniti koš. Najlepše je seveda, če že sam prehod iz napada v obrambo poteka organizirano - ne pa "na juriš" in brez glave.

To "anomalijo" opažam zdaj že drugo leto - pri prehodu iz napada v obrambo se večina igralcev osredotoča na iskanje "svojega" igralca, pozablja pa na eno bistveno točko - koš lahko doseže samo igralec z žogo! Zato je potrebno ustaviti igralca z žogo in ne tistih, brez žoge.

Seveda so pomembni tudi ostali igralci in moramo tudi na njih paziti ampak nikakor se ne sme dogajati, da puščamo igralcu z žogo prost prehod v našo polovico, mi pa "iščemo svojega igralca", ki si na drugi strani igrišča veže vezalke.

Cilj tranzicijske obrambe je v tem, da so vsi igralci čimprej "za žogo". Če je prišlo do kakega prevzemanja ali je en od igralcev bližji prenašalcu žoge, kot tisti, ki je direktno odgovoren za tega igralca (vsi igralci pa so odgovorni za prejet koš!), potem mora ta igralec prevzeti prenašalca žoge.

Pri nas pa se izgovarjamo češ "to ni moj igralec", "potem bo moj dal koš" ipd - no, tudi če bo "tvoj" dal koš, bomo "MI" dobili koš! Vsi smo odgovorni za to, da koš dosežemo, še bolj pa smo odgovorni, ko koš dobimo!

Danes sem zato izbrskal eno vajo, ki omogoča učenje tranzicije v obrambo. Na risbah so sicer narisani 3 igralci v obrambi in 3 v napadu, lahko pa se vaja dela tudi 5:5

Zgornja slika kaže osnovno postavitev igralcev - 3 krogci so napadalci, trikotniki pa obrambni igralci. Trener "C" ima žogo.

Trener poda enemu od treh napadalcev - takrat začne protinapad. Obrambni igralec, ki je točno nasproti igralca, ki je prejel žogo mora teči do spodnje linije, se dotakniti črte in ujeti napadalce, ki so stekli v protinapad. S tem smo obrambi "vzeli" enega igralca in jo prisilimo v pomaganje.

Spodnja slika kaže premikanje obrambnih igralcev. Prvi "sosed" igralca, ki je moral teči do spodnje "aut" linije, prevzame igralca z žogo (ne skrbi za "svojega" igralca!), drugi igralec (čisto desno) se premakne v sredino in skuša motiti podajo levo ali desno v napad. Vse to traja toliko časa dokler se ne vrne tretji obrambni igralec, ki v bistvu prevzame tistega napadalca, ki je sam. Od tu naprej se igra klasična man-to-man obramba!

Vajo lahko delamo v različnih številčnih kombinacijah - moje mnenje je, da je najbolje začeti takoj z vsaj 4:4, da igralci dobijo realen občutek. 3:3 omogoča preveč prostora in možnosti nekih podaj v globino, ki jih v realni košarki (5:5) ne bi bilo.

Faith [fāth]

Včeraj sem pisal o tem kako različni karakterji različno reagiramo na enake ali podobne situacije. To sem pisal zato, ker se je na treningu včeraj zgodila ena "malenkost", ki je malo zrušila moštveni duh (tako smo mislili včeraj), danes se je pa pokazalo, da se je moštveni duh malo okrepil.

Kaj se je dogajalo? Med treningom - proti koncu treninga - je prišlo do manjšega nesporazuma med eni igralcem in mano. Nič hujšega, nič česar še nismo videli - another day at the office bi rekel. Seveda je potrebno take "ekscese" zatreti že v kali tako da smo imeli včeraj po treningu še "quick meeting" na katerem smo se malo spričkali, padle so malo trše besede - smo pač malo bolj vročekrvni, eni so pa še malo mladi.

Ko so se glave ohladile, pa nam je bilo vsem malo žal - ker je vse skupaj dejansko bila malenkost. Seveda preko določenih dejanj ne moremo iti, ker je določeno hierarhijo potrebno obdržati, predvsem pa je potrebno obdržati določeno spoštovanje en do drugega.

Igralec, ki je včeraj "sprožil plaz" je - po treningu poklical glavnega trenerja in se mu opravičil za situacijo. Ta je opravičilo sprejel, danes pa se je soigralec opravičil še meni. Oba veva, da ni bilo nič tako drastičnega, da bi bilo potrebno o tem globoko debatirati - opravičilo je bilo sprejeto, ker vem kako hitro lahko kaj "izleti" iz ust, potem pa nam je žal. Na treningih in tekmah se itak izreče marsikaj - vedno pa verjamem igralcem (tako kot sem verjel trenerjem), da se stvari povejo predvsem iz želje po tem, da delamo dobro. Včasih pričakujemo "preveč" od igralcev, včasih ne razumemo kako nečesa ne vidijo "če je pa očitno" - ampak dvomim, da kdo opominja igralce ali pa se "na njih dere" samo zato, ker bi se mu tako zdelo prav in ker bi mu bilo to všeč - vsi reagiramo zgolj zato, ker si želimo delati dobro. Včasih nam to uspe, včasih pač ne.

Kar mi je bilo danes resnično všeč je to, da smo - kot ekipa - razumeli da se napake lahko dogajajo, da jih tolerirali ne bomo, da pa se o vsem da pogovoriti. Tudi igralec je to razumel, na njemu pa je, da se take banalnosti ne ponavljajo. Če se to ne bo ponavljalo, potem je bil včerajšnji trening (kljub temu, da smo ga kilavo oddelali) zelo koristen.

Izjava dneva: "We're shooting 100 percent - 60 percent from the field and 40 percent from the free-throw line". Norm Stewart

Link dneva : Kudda basketball - stran na kateri najdemo ogromno video posnetkov razlag določenih košarkarskih aktivnosti

Video dneva : Henry Bekkering - kdo pravi, da belci ne morejo leteti?! Predvsem sonožno zabijanje s črte prostih metov je spektakel!

Character [kăr'ək-tər]

Danes bom "izgubil" par besed s pisanjem o karakterjih. Ne bom šel pregloboko v psihologijo karakterjev in njihove delitve, bolj se bom osredotočil na igralce s katerimi imam ali pa sem imel opravka.

Od vedno so me učili, da se trudim in dam vse od sebe, da se maksimalno potrudim za dobro ekipe, da naredim kar zmorem - če ni dovolj, pač ni dovolj, da sem le dal vse od sebe.

Potem pa pridem na trening in vidim igralce, ki jim kao ni vseeno, ne naredijo pa nič za to, da bi se premaknili z mesta na katerem cepetajo. Dodatno težavo pa predstavlja diskrepanca med realnim znanjem in sposobnostmi ter lastno predstavo o svojem znanju in sposobnostih (začuda je lastna predstava vedno bistveno lepša od realnosti).

Pridem na trening in srečam mlade ljudi, ki so dovolj stari, da bi morali začeti malo razmišljati o stvareh ki jih počnejo, mlade ljudi ki jih ne bi smelo biti potrebno prositi da se angažirajo pri določenih vajah, aktivnostih ipd. Dokler se "igramo" košarke je vsak angažman dovolj dober. Če pa se gremo resnejšega treniranja, potem pa "saj se trudim" ni dovolj dobro, če je ta trud občasen preblisk. Potrebno se je truditi skozi celoten trening - potrebno je priti pripravljen na trening. To pomeni - priti na trening dovolj zgodaj, z vso potrebno opremo, skoncentriran in pripravljen na makismalno delo.

Samo tako imamo možnost napredovanja - če pridemo na trening, z glavo pa smo drugje, potem treninga (ponavadi) ne bomo oddelali tako kot bi ga morali - kar pomeni, da tudi napredovali ne bomo tako kot bi morali. Da o bistveno večjih možnostih za poškodbe sebe in/ali soigralcev niti ne govorim. Če nismo pri stvari, potem se možnost za napake bistveno veča.

Skozi trening se trudim zadržati določen nivo intenzivnosti - saj se le tako lahko pripravimo na intenzivnost tekme (izredno redki so treningi, ki se po intenzivnosti lahko primerjajo s tekmami). Ko se igra na en ali dva koša redno puščam "prednost" pri malih dotikih. S tem "treniram" sposobnost koncentracije igralcev, "treniram" njihovo sposobnost prilagajanja na situacije znotraj tekme, predvsem pa jih skušam navaditi na kontakt-igro. Košarka je namreč igra kontakta in tudi če igralec izbori prekršek nasprotnika mora še vedno biti sposoben doseči koš.

Kako na to reagirajo igralci? Različno - eni "jokajo" češ "zakaj nisi piskal faula??", drugi postanejo nervozni, tretji se ne obremenjujejo preveč ampak se trudijo naprej.

Koga od teh imam najmanj "rad"? Tiste, ki jokajo. V košarki, tako kot v življenju, se nam bodo dogajale krivice - lahko jokamo in se smilimo sami sebi, lahko pa se dodatno potrudimo in premaknemo. Lahko se borimo. Moramo se boriti naprej. Tako je tudi v košarki - včasih bodo sodniki dosodili kaj, kar nam ne bo po godu (to se dogaja precej pogosto) - lahko jokamo in se smilimo sami sebi, lahko pa se pripravimo do tega, da nam taka "krivica" da dodatne energije. Samo pametni moramo biti dovolj, da se znamo kontrolirati. Seveda tega ne morem pričakovati od 14 let starih otrok, ni pa nič pretiranega, če to pričakujem od 20+ let starih fantov. Tragedija je samo v tem, da 20+ let stari fantje še ne uspejo (ne vsi, nekateri se premikajo naprej) razumeti tega in reagirajo kot 14 let stare punce, ki so jim začeli nagajati hormoni.

H karakterju posameznika spada tudi odnos do dela - če imaš razvit odnos do dela potem imaš lepe možnosti za napredovanje. Če pa nimaš razvitega občutka za odgovornost, če nimaš odnosa do dela, potem je pa ves čas na treningu vržen stran.

Tako imamo v naši ekipi primer igralca, ki se vsak trening vozi 70km v eno smer in prihaja na treninge tudi poškodovan (!), imamo pa igralce, ki stanujejo v blokih poleg dvorane, pa jih ne srečamo prav pogosto.

Seveda bomo trenerji z veliko večjim veseljem delali z igralcem, ki se trudi, ki si želi delati, kot pa z igralcem, ki trening razume kot neke vrste prisilo. Igralcu, ki se trudi in dela in je prizadeven se bodo tudi napake gledale skozi druge oči.

Še en "moment" je zanimiv pri igralcih - redko kateri razume bistvo trenerjevega "dretja". Večina misli, da ima trener kaj proti njim, da jih ima "na piki",... Redko kdo pa razume, da trener glasneje opozarja na napake samo tiste igralce od katerih pričakuje nekaj več. Če sem, kot trener, nekoga "prekrižal" (v glavi), potem bom tega igralca manj opozarjal na napake. Bo pač treniral, razložil bom vsakemu stvari, ki jih ne bo razumel - ne bom pa izgubljal pretirano veliko časa, če nekdo ne bo delal vaj pravilno (opomba - v glavi prekrižam samo "pametnjakoviče", ki se jim ne da delati! Verjamem namreč, da lahko še tako malo sposoben igralec postane boljši, če v svoj napredek vloži določen trudi. Moje delo pa je, da vsakega igralca ki se trudi, nagradim s svojo pozornostjo!)

Nikoli nisem razumel ljudi, ki pridejo na trening, niso pa pripravljeni na 150% delo. Če se ti ne da, potem ostani doma. Če pa si prišel na trening, potem moraš biti pripravljen na "blood, sweat and tears!" To je namreč edini recept za napredovanje. Vse ostalo je metanje peska v oči in trošenje dragocenega časa!

Izjava dneva : A man can be as great as he wants to be. If you believe in yourself and have the courage, the determination, the dedication, the competitive drive and if you are willing to sacrifice the little things in life and pay the price for the things that are worthwhile, it can be done. Vince Lombardi

Dokument dneva : Umetnost treniranja - Kvaliteta izvedbe in vedenja (prevod s strani www.cybersportsusa.com)




Video dneva : Pistol Pete Maravich, človek ki je naredil briljantno NBA kariero kljub prirojeni srčni napaki. Toliko o tem, da se "nečesa ne da". Vse se da, če imamo dovolj veliko željo.

Beginning [biginin]

Kolega Robi mi je pisal mail na temo začetka treniranja košarke. Na mail sem mu seveda odgovoril, mi je pa Robi dal idejo da bi napisal malo o svojih začetkih.

Če se prav spominjam sem na prvi trening prišel, ko sem bil star nekje 14 let. Prej sem seveda brcal žogo, košarka je bila bolj kot ne drugi šport. Oče je rekreativec in je obvladal vse kar je imelo veze z žogo, tako da smo doma imeli tudi žogo za košarko. Enkrat me je tako "zaneslo na basket", kjer sem se spodobno znašel. Oče me je vprašal ali bi šel na trening in sem šel.

Poznal nisem nikogar, neroden sem bil kot redkokdo - tisti prvi trening je bil prava muka. Ekipa je bila formirana, jaz pa dolg in suh, brez nekega znanja - današnja mladina bi rekla, da sem bil "kr neki".

Po tem treningu sem šel še na enega, potem me je malo minilo, ker se nekako nisem počutil dovolj dobrega. Sem pa ostal blizu košarke. Skoraj vsak dan sem šel "na basket", kjer smo se matrali in borili proti starejšim igralcem. To so bili pravi fighti, kjer se ni popuščalo niti za milimeter. Starejši so se počutili "obvezne" mi mulci smo se pa počutili dovolj močne, da se borimo z njimi. Po nekaj mesecih "matranja" me je oče enega boljših košarkašev našega kraja vprašal, če bi mogoče začel resneje igrati košarko. Da bo prišel trener članske ekipe na basket pogledat kako igram. Seveda se mi je to zdelo odlično, počutil sem se pomembnega in ni bilo druge kot začeti spet.

"Padel" sem v isto kadetsko ekipo ki sem jo "srečal" na prvem treningu. Niti tokrat nisem bil bistveno boljši, mogoče samo malo bolj samozavesten, ker sem preživel nekaj pravih "basket" bitk.

Potem je bila samo še košarka. V prvem letniku srednje šole sem že treniral praktično dva treninga dnevno. Najprej s kadetsko ekipo, potem sem bil še mladinec, neredko pa nas je trener peljal še na članske treninge! Nič mi ni bilo težko! Ok, šola je trpela, ker sem bil totalen lenuh - važno, da se je naredilo letnik. Če pogledam nazaj mi je precej nerodno zaradi tega, ker vem kako pomembno je biti priden v šoli. Šola je zelo pomembna, čeprav se mulariji ne zdi tako. Potem, ko boste malo starejši (če to bere kak "mulc") boste vedeli da sem imel prav!

Prvo člansko tekmo sem odigral v Trbovljah. Ok, nisem igral, sem sedel na klopi. Ampak star sem bil 16 let in resno treniral šele pol leta. Takrat je bila to 1.slovenska liga - čeprav je bila še Jugoslavija :) Ja, star sem, nimaš kaj.

Kasneje sem se matral po skorajda vseh ligah Slovenije - najprej v prvi ligi (ko sem bolj kot ne sedel, ker sem bil precej mlad), potem v drugi Slovenski ligi, kjer sem se "kalil" in učil - takrat sem košarko imel "za službo" - treningi dvakrat dnevno, šolo sem že zaključil tako da je bila košarka edina preokupacija.

Po tem sem šel v vojsko in pomagal domačemu klubu obstati v drugi ligi (kar nam ni uspel), nato sem odigral še dve sezoni v prvi slovenski ligi (pri sosedih), nakar sem se spet vrnil v domač klub. Kariero sem zaključil v Portorožu, ko sem si - na nepomembni prijateljski tekmi - strgal križno vez v kolenu. Ko sem se "pozdravil" sem začel spet trenirati, pa sem si vse skupaj še enkrat strgal. Takrat mi je postalo jasno, da je s košarko konec. Nekaj časa me je še držalo, da bi pomagal in igral vendar so bile težave prehude. Desno koleno sem operiral trikrat, levo enkrat - kar je dovolj za celo življenje :)

Lani sem se lotil treniranja. Z bratom sva se odločila da se - za svoj gušt - prijaviva na tečaj za pridobitev licence za trenerja. Moram priznat, da mi je zelo všeč to delo. Sicer me nekatere reči iritirajo - predvsem "malenkost", ko vse svoje igralce gledam skozi "oči tistega, ki je za košarko žrtvoval skoraj vse" in mi potem ne gre v račun kako se nekomu ne da delati, če je pa prišel na trening.

Jaz košarko namreč razumem kot zabavo, ne kot zajebancijo. Zabava pa je tudi trdo delo, če veš za kaj delaš. Zajebancije se pa ne gremo v "službenem času". Če smo prišli na trening smo prišli odgarati svoji dve uri in temu primerno mora biti obnašanje, temu primeren mora biti odnos. Seveda nisem nek "sužnjelastnik", ki maltretira igralce, med treningom je dosti zabavnih trenutko, da so igralci sproščeni - ne maram pa zabušavanja in "hvatanja krivin" - če se dela se dela, kdor ne more je prost. Je škoda mojega časa, da bi se ukvarjal z ljudmi, ki košarke ne jemljejo resno, ki jim je košarka samo "polnjenje prostega časa" ali "prisila". V ekipi bom namreč vedno našel 10 ljudi, ki jim je košarka nekaj več in ki so pripravljeni garati, pa četudi znanje ni na nevemkakšnem nivoju. Znanje bomo že pridobili, voljo pa mora vsak prinesti s seboj!

Izjava dneva : The harder you work, the harder it is to surrender.- Vince Lombardi

Video dneva : Maquise Walker - nikoli ni prezgodaj!

Make your mark [meik jo: ma:k]

...ali "Kako narediti razliko, ne da bi dosegel piko" :)

Že lani, ko sem začenjal svojo trenersko kariero sem imel ogromne težave z razlaganjem igralcem bistva ekipnega športa! Veliko jih je namreč bilo "užaljenih", ker niso dosegli dovolj točk, ker niso igrali na svoji "naravni poziciji", ker so igrali "premalo",... Nihče pa se ni vprašal kaj bi lahko sam naredil, da bi EKIPA zmagala! Ne, pomembno jim je bilo kaj so ONI naredili na igrišču. Seveda jim je bilo vse skupaj bolj všeč, če so (ali pa smo) zmagali. Tukaj smo imeli "opasne borbe", ker je meni osebno ekipni cilj pred vsemi individualnimi cilji. Čisto vseeno je kdo doseže več točk, pomembno je (pri starejših selekcijah) da ekipa odgara svoje. Za igralce pa je pomembno, da si izborijo svoj položaj "pod soncem" in oddelajo svoj košček. Od igralcev torej pričakujem popolno predanost ekipnim ciljem - seveda s kančkom individualnosti in "svojeglavosti" - ne prenesem pa vase zagledanih povprečnežev, ki se jim ruši svet, če nekdo vrže dve žogi več ali pa če ne igrajo točno tega kar mislijo da morajo igrati.

Včeraj sem - po skoraj 6 letih pavziranja zaradi poškodbe kolena - odigral pravo prvenstveno tekmo. Seveda "silom prilike", ker smo imeli 2 poškodovana igralca in 2 igralca, ki nista smela igrati na včerajšnji tekmi. Tako smo se na vrat-na nos odločili, da poskusim pomagati kolikor lahko in kolikor bi zdravje dopuščalo. Cel teden smo se pripravljali in pazili in mazali, da bi zdržali do sobote in pač pomagali kolikor se bo pač dalo.

Moja kariera nikoli ni bila sestavljena iz doseganja točk in to me verjetno definira kot trenerja (obstaja "resnica", da se trenerjev košarkaški karakter vidi po tem kako igra njegova ekipa). Tudi včeraj je bilo podobno - odgaral sem svoje v obrambi, v napadu postavljal blokade in podajal ko je bilo potrebno. Seveda sem zalučal eno skalo proti obroču ampak to je bilo bolj nuja, ker se je napad iztekal.

Ne bom se zdaj hvalil kako oh in sploh je to izgledalo, ker je bilo - po moje - precej smešno vse skupaj ampak OK, ljudje, ki nas spremljajo nekaj časa so rekli, da se je videlo kako smo bili bolj "organizirani" v obrambi in da je to kao moja zasluga.

Ne vem če je kaj od tega res, sem pa zelo vesel, da smo končno uspeli zmagati in če sem prispeval vsaj "milimeter" h temu, potem je bilo vse žrtvovanje tega tedna poplačano. Zdaj pa je na soigralcih da nadaljujejo v tem slogu - videli so namreč kaj prinaša rezultat, tudi dovolj so pametni, da bodo to intenzivnost znali "prerisati" na naslednje tekme. Jaz bom svoje oddelal s klopi!

Slika dneva : včeraj smo tekmo zmagali predvsem zaradi odlične conske obrambe. Slika dneva prikazuje šibke točke conske postavitve 2:3 (A polja so glavne šibke točke, B polja

Video dneva : Better Basketball "attacking zones"

Defense [dĭ-fĕns']

Trenutno se ubadam z branjem in "prevajanjem" (za svoj gušt) knjige Let's talk defense, ki jo je spisal Herb Brown, brat bivšega trenerja Detroit Pistonsow, Philadelphia 76ersov,... Larrya Browna.

Glavo razbijam s tem kako čimveč res pomembnih "malenkosti" razložiti igralcem, kako jih pripraviti do tega, da začnemo živeti obrambo. Mi igramo obrambo samo zato, ker mora nasprotnik tudi kdaj imeti žogo in metati na koš, mi smo pa tam pač "silom prilike" in komaj čakamo da stečemo v napad. Po svoje mi je ta "koncept" razumljiv čeprav mi ni domač. Sam sem svojo "kariero" pač "izgradil" na obrambi - nikoli nisem bil igralec, ki bi dal 30 točk, sem pa bil vedno igralec, ki je kril tistega nasprotnika, ki je ponavadi dal 30 točk. Sem pač našel svoj prostor pod soncem.

Ne bom se spuščal v expertize o tem katera obramba je najboljša, kateri prijemi spadajo h določenim postavitvam ipd - to je več ali manj domena vsakega trenerja posebej in stvar prioritet posameznega trenerja.

Meni najbolj pri srcu je model man-to-man obrambe pri kateri se igralci trudijo nasprotnika usmeriti v en del igrišča, potem pa vsi naredimo kar je v naši moči, da se žoga ne prenese na drugi del igrišča - torej, če nasprotnika usmerjamo v levo, potem naredimo vse, da nasprotnik svojo napadalno aktivnost zaključi na levi strani. Seveda to za seboj "povleče" obvezo obrambnih igralcev, da preprečijo prodiranje v sredino, saj moramo napadalce usmeriti stran od koša.

Kaj s tem dosežemo?

Predvsem to, da vseh 5 obrambnih igralcev krije 2 ali največ 3 nasprotnike! Težko je namreč verjeti, da bi se vseh 5 napadalcev hkrati znašlo na levi napadalni polovici. Z gibanjem "na prvi podaji" in gibanjem igralcev na "strani pomoči" izvajamo pritisk na napadalca in ga silimo v reševanje situacije na "nenaraven" način, način ki ga ni vajen s treningov. Bolj podroben scouting nam lajša odločitve. Če recimo vemo, da nasprotnik spretno vodi žogo z desno roko, leva pa je bolj za okras, potem ga seveda usmerjamo tako, da ga silimo v vodenje s slabšo roko.

Seveda je načinov branjenja nasprotnikovih napadov skoraj toliko kot je različnih trenerjev, vsak košarki doda nekaj svojega. So pa osnove več ali manj enake pri vseh različicah. Preža, gibanje rok in nog, stran pomoči,...predvsem pa velika želja po igranju obrambe. Brez želje ni ničesar.

Slika dneva : pri prenosu žoge napadalca skuša obramba preprečiti gibanje skozi sredino z usmerjanjem v levo ali desno stran igrišča. (Cybersports USA)

Izjava dneva - "If you want team play, you must stress defense. Defense makes players unselfish." -- John Brady

Dokument dneva - prevedeni zapiski knjige "Let's play defense" (Herb Brown)


Video dneva : Michael Jordan uči pravilno postavitev obrambne preže