9 Nov 2007

Character [kăr'ək-tər]


Danes bom "izgubil" par besed s pisanjem o karakterjih. Ne bom šel pregloboko v psihologijo karakterjev in njihove delitve, bolj se bom osredotočil na igralce s katerimi imam ali pa sem imel opravka.

Od vedno so me učili, da se trudim in dam vse od sebe, da se maksimalno potrudim za dobro ekipe, da naredim kar zmorem - če ni dovolj, pač ni dovolj, da sem le dal vse od sebe.

Potem pa pridem na trening in vidim igralce, ki jim kao ni vseeno, ne naredijo pa nič za to, da bi se premaknili z mesta na katerem cepetajo. Dodatno težavo pa predstavlja diskrepanca med realnim znanjem in sposobnostmi ter lastno predstavo o svojem znanju in sposobnostih (začuda je lastna predstava vedno bistveno lepša od realnosti).

Pridem na trening in srečam mlade ljudi, ki so dovolj stari, da bi morali začeti malo razmišljati o stvareh ki jih počnejo, mlade ljudi ki jih ne bi smelo biti potrebno prositi da se angažirajo pri določenih vajah, aktivnostih ipd. Dokler se "igramo" košarke je vsak angažman dovolj dober. Če pa se gremo resnejšega treniranja, potem pa "saj se trudim" ni dovolj dobro, če je ta trud občasen preblisk. Potrebno se je truditi skozi celoten trening - potrebno je priti pripravljen na trening. To pomeni - priti na trening dovolj zgodaj, z vso potrebno opremo, skoncentriran in pripravljen na makismalno delo.

Samo tako imamo možnost napredovanja - če pridemo na trening, z glavo pa smo drugje, potem treninga (ponavadi) ne bomo oddelali tako kot bi ga morali - kar pomeni, da tudi napredovali ne bomo tako kot bi morali. Da o bistveno večjih možnostih za poškodbe sebe in/ali soigralcev niti ne govorim. Če nismo pri stvari, potem se možnost za napake bistveno veča.

Skozi trening se trudim zadržati določen nivo intenzivnosti - saj se le tako lahko pripravimo na intenzivnost tekme (izredno redki so treningi, ki se po intenzivnosti lahko primerjajo s tekmami). Ko se igra na en ali dva koša redno puščam "prednost" pri malih dotikih. S tem "treniram" sposobnost koncentracije igralcev, "treniram" njihovo sposobnost prilagajanja na situacije znotraj tekme, predvsem pa jih skušam navaditi na kontakt-igro. Košarka je namreč igra kontakta in tudi če igralec izbori prekršek nasprotnika mora še vedno biti sposoben doseči koš.

Kako na to reagirajo igralci? Različno - eni "jokajo" češ "zakaj nisi piskal faula??", drugi postanejo nervozni, tretji se ne obremenjujejo preveč ampak se trudijo naprej.

Koga od teh imam najmanj "rad"? Tiste, ki jokajo. V košarki, tako kot v življenju, se nam bodo dogajale krivice - lahko jokamo in se smilimo sami sebi, lahko pa se dodatno potrudimo in premaknemo. Lahko se borimo. Moramo se boriti naprej. Tako je tudi v košarki - včasih bodo sodniki dosodili kaj, kar nam ne bo po godu (to se dogaja precej pogosto) - lahko jokamo in se smilimo sami sebi, lahko pa se pripravimo do tega, da nam taka "krivica" da dodatne energije. Samo pametni moramo biti dovolj, da se znamo kontrolirati. Seveda tega ne morem pričakovati od 14 let starih otrok, ni pa nič pretiranega, če to pričakujem od 20+ let starih fantov. Tragedija je samo v tem, da 20+ let stari fantje še ne uspejo (ne vsi, nekateri se premikajo naprej) razumeti tega in reagirajo kot 14 let stare punce, ki so jim začeli nagajati hormoni.

H karakterju posameznika spada tudi odnos do dela - če imaš razvit odnos do dela potem imaš lepe možnosti za napredovanje. Če pa nimaš razvitega občutka za odgovornost, če nimaš odnosa do dela, potem je pa ves čas na treningu vržen stran.

Tako imamo v naši ekipi primer igralca, ki se vsak trening vozi 70km v eno smer in prihaja na treninge tudi poškodovan (!), imamo pa igralce, ki stanujejo v blokih poleg dvorane, pa jih ne srečamo prav pogosto.

Seveda bomo trenerji z veliko večjim veseljem delali z igralcem, ki se trudi, ki si želi delati, kot pa z igralcem, ki trening razume kot neke vrste prisilo. Igralcu, ki se trudi in dela in je prizadeven se bodo tudi napake gledale skozi druge oči.

Še en "moment" je zanimiv pri igralcih - redko kateri razume bistvo trenerjevega "dretja". Večina misli, da ima trener kaj proti njim, da jih ima "na piki",... Redko kdo pa razume, da trener glasneje opozarja na napake samo tiste igralce od katerih pričakuje nekaj več. Če sem, kot trener, nekoga "prekrižal" (v glavi), potem bom tega igralca manj opozarjal na napake. Bo pač treniral, razložil bom vsakemu stvari, ki jih ne bo razumel - ne bom pa izgubljal pretirano veliko časa, če nekdo ne bo delal vaj pravilno (opomba - v glavi prekrižam samo "pametnjakoviče", ki se jim ne da delati! Verjamem namreč, da lahko še tako malo sposoben igralec postane boljši, če v svoj napredek vloži določen trudi. Moje delo pa je, da vsakega igralca ki se trudi, nagradim s svojo pozornostjo!)

Nikoli nisem razumel ljudi, ki pridejo na trening, niso pa pripravljeni na 150% delo. Če se ti ne da, potem ostani doma. Če pa si prišel na trening, potem moraš biti pripravljen na "blood, sweat and tears!" To je namreč edini recept za napredovanje. Vse ostalo je metanje peska v oči in trošenje dragocenega časa!

Izjava dneva : A man can be as great as he wants to be. If you believe in yourself and have the courage, the determination, the dedication, the competitive drive and if you are willing to sacrifice the little things in life and pay the price for the things that are worthwhile, it can be done. Vince Lombardi

Dokument dneva : Umetnost treniranja - Kvaliteta izvedbe in vedenja (prevod s strani www.cybersportsusa.com)




Video dneva : Pistol Pete Maravich, človek ki je naredil briljantno NBA kariero kljub prirojeni srčni napaki. Toliko o tem, da se "nečesa ne da". Vse se da, če imamo dovolj veliko željo.


No comments: