Tranzicija v obrambo (kot tudi v napad) je del košarkarske igre, ki je verjetno najmanj poudarjan. Pa bi mogoče moral biti najbolj! Prehod v napad je nekaj sekund igre, ko obramba še ni postavljena in je možnost lahkih košev bistveno večja. Če pa gledamo skozi oči obrambe je to del igre, ki mora trajati kar se da malo časa oz. del igre, ko se mora obrambnih 5 igralcev karseda hitro postaviti na svoje položaje in organizirano braniti koš. Najlepše je seveda, če že sam prehod iz napada v obrambo poteka organizirano - ne pa "na juriš" in brez glave.
To "anomalijo" opažam zdaj že drugo leto - pri prehodu iz napada v obrambo se večina igralcev osredotoča na iskanje "svojega" igralca, pozablja pa na eno bistveno točko - koš lahko doseže samo igralec z žogo! Zato je potrebno ustaviti igralca z žogo in ne tistih, brez žoge.
Seveda so pomembni tudi ostali igralci in moramo tudi na njih paziti ampak nikakor se ne sme dogajati, da puščamo igralcu z žogo prost prehod v našo polovico, mi pa "iščemo svojega igralca", ki si na drugi strani igrišča veže vezalke.
Cilj tranzicijske obrambe je v tem, da so vsi igralci čimprej "za žogo". Če je prišlo do kakega prevzemanja ali je en od igralcev bližji prenašalcu žoge, kot tisti, ki je direktno odgovoren za tega igralca (vsi igralci pa so odgovorni za prejet koš!), potem mora ta igralec prevzeti prenašalca žoge.
Pri nas pa se izgovarjamo češ "to ni moj igralec", "potem bo moj dal koš" ipd - no, tudi če bo "tvoj" dal koš, bomo "MI" dobili koš! Vsi smo odgovorni za to, da koš dosežemo, še bolj pa smo odgovorni, ko koš dobimo!
Danes sem zato izbrskal eno vajo, ki omogoča učenje tranzicije v obrambo. Na risbah so sicer narisani 3 igralci v obrambi in 3 v napadu, lahko pa se vaja dela tudi 5:5
Zgornja slika kaže osnovno postavitev igralcev - 3 krogci so napadalci, trikotniki pa obrambni igralci. Trener "C" ima žogo.
Trener poda enemu od treh napadalcev - takrat začne protinapad. Obrambni igralec, ki je točno nasproti igralca, ki je prejel žogo mora teči do spodnje linije, se dotakniti črte in ujeti napadalce, ki so stekli v protinapad. S tem smo obrambi "vzeli" enega igralca in jo prisilimo v pomaganje.
Spodnja slika kaže premikanje obrambnih igralcev. Prvi "sosed" igralca, ki je moral teči do spodnje "aut" linije, prevzame igralca z žogo (ne skrbi za "svojega" igralca!), drugi igralec (čisto desno) se premakne v sredino in skuša motiti podajo levo ali desno v napad. Vse to traja toliko časa dokler se ne vrne tretji obrambni igralec, ki v bistvu prevzame tistega napadalca, ki je sam. Od tu naprej se igra klasična man-to-man obramba!
Vajo lahko delamo v različnih številčnih kombinacijah - moje mnenje je, da je najbolje začeti takoj z vsaj 4:4, da igralci dobijo realen občutek. 3:3 omogoča preveč prostora in možnosti nekih podaj v globino, ki jih v realni košarki (5:5) ne bi bilo.
To "anomalijo" opažam zdaj že drugo leto - pri prehodu iz napada v obrambo se večina igralcev osredotoča na iskanje "svojega" igralca, pozablja pa na eno bistveno točko - koš lahko doseže samo igralec z žogo! Zato je potrebno ustaviti igralca z žogo in ne tistih, brez žoge.
Seveda so pomembni tudi ostali igralci in moramo tudi na njih paziti ampak nikakor se ne sme dogajati, da puščamo igralcu z žogo prost prehod v našo polovico, mi pa "iščemo svojega igralca", ki si na drugi strani igrišča veže vezalke.
Cilj tranzicijske obrambe je v tem, da so vsi igralci čimprej "za žogo". Če je prišlo do kakega prevzemanja ali je en od igralcev bližji prenašalcu žoge, kot tisti, ki je direktno odgovoren za tega igralca (vsi igralci pa so odgovorni za prejet koš!), potem mora ta igralec prevzeti prenašalca žoge.
Pri nas pa se izgovarjamo češ "to ni moj igralec", "potem bo moj dal koš" ipd - no, tudi če bo "tvoj" dal koš, bomo "MI" dobili koš! Vsi smo odgovorni za to, da koš dosežemo, še bolj pa smo odgovorni, ko koš dobimo!
Danes sem zato izbrskal eno vajo, ki omogoča učenje tranzicije v obrambo. Na risbah so sicer narisani 3 igralci v obrambi in 3 v napadu, lahko pa se vaja dela tudi 5:5
Zgornja slika kaže osnovno postavitev igralcev - 3 krogci so napadalci, trikotniki pa obrambni igralci. Trener "C" ima žogo.
Trener poda enemu od treh napadalcev - takrat začne protinapad. Obrambni igralec, ki je točno nasproti igralca, ki je prejel žogo mora teči do spodnje linije, se dotakniti črte in ujeti napadalce, ki so stekli v protinapad. S tem smo obrambi "vzeli" enega igralca in jo prisilimo v pomaganje.
Spodnja slika kaže premikanje obrambnih igralcev. Prvi "sosed" igralca, ki je moral teči do spodnje "aut" linije, prevzame igralca z žogo (ne skrbi za "svojega" igralca!), drugi igralec (čisto desno) se premakne v sredino in skuša motiti podajo levo ali desno v napad. Vse to traja toliko časa dokler se ne vrne tretji obrambni igralec, ki v bistvu prevzame tistega napadalca, ki je sam. Od tu naprej se igra klasična man-to-man obramba!
Vajo lahko delamo v različnih številčnih kombinacijah - moje mnenje je, da je najbolje začeti takoj z vsaj 4:4, da igralci dobijo realen občutek. 3:3 omogoča preveč prostora in možnosti nekih podaj v globino, ki jih v realni košarki (5:5) ne bi bilo.
No comments:
Post a Comment