Beginning [biginin]

Kolega Robi mi je pisal mail na temo začetka treniranja košarke. Na mail sem mu seveda odgovoril, mi je pa Robi dal idejo da bi napisal malo o svojih začetkih.

Če se prav spominjam sem na prvi trening prišel, ko sem bil star nekje 14 let. Prej sem seveda brcal žogo, košarka je bila bolj kot ne drugi šport. Oče je rekreativec in je obvladal vse kar je imelo veze z žogo, tako da smo doma imeli tudi žogo za košarko. Enkrat me je tako "zaneslo na basket", kjer sem se spodobno znašel. Oče me je vprašal ali bi šel na trening in sem šel.

Poznal nisem nikogar, neroden sem bil kot redkokdo - tisti prvi trening je bil prava muka. Ekipa je bila formirana, jaz pa dolg in suh, brez nekega znanja - današnja mladina bi rekla, da sem bil "kr neki".

Po tem treningu sem šel še na enega, potem me je malo minilo, ker se nekako nisem počutil dovolj dobrega. Sem pa ostal blizu košarke. Skoraj vsak dan sem šel "na basket", kjer smo se matrali in borili proti starejšim igralcem. To so bili pravi fighti, kjer se ni popuščalo niti za milimeter. Starejši so se počutili "obvezne" mi mulci smo se pa počutili dovolj močne, da se borimo z njimi. Po nekaj mesecih "matranja" me je oče enega boljših košarkašev našega kraja vprašal, če bi mogoče začel resneje igrati košarko. Da bo prišel trener članske ekipe na basket pogledat kako igram. Seveda se mi je to zdelo odlično, počutil sem se pomembnega in ni bilo druge kot začeti spet.

"Padel" sem v isto kadetsko ekipo ki sem jo "srečal" na prvem treningu. Niti tokrat nisem bil bistveno boljši, mogoče samo malo bolj samozavesten, ker sem preživel nekaj pravih "basket" bitk.

Potem je bila samo še košarka. V prvem letniku srednje šole sem že treniral praktično dva treninga dnevno. Najprej s kadetsko ekipo, potem sem bil še mladinec, neredko pa nas je trener peljal še na članske treninge! Nič mi ni bilo težko! Ok, šola je trpela, ker sem bil totalen lenuh - važno, da se je naredilo letnik. Če pogledam nazaj mi je precej nerodno zaradi tega, ker vem kako pomembno je biti priden v šoli. Šola je zelo pomembna, čeprav se mulariji ne zdi tako. Potem, ko boste malo starejši (če to bere kak "mulc") boste vedeli da sem imel prav!

Prvo člansko tekmo sem odigral v Trbovljah. Ok, nisem igral, sem sedel na klopi. Ampak star sem bil 16 let in resno treniral šele pol leta. Takrat je bila to 1.slovenska liga - čeprav je bila še Jugoslavija :) Ja, star sem, nimaš kaj.

Kasneje sem se matral po skorajda vseh ligah Slovenije - najprej v prvi ligi (ko sem bolj kot ne sedel, ker sem bil precej mlad), potem v drugi Slovenski ligi, kjer sem se "kalil" in učil - takrat sem košarko imel "za službo" - treningi dvakrat dnevno, šolo sem že zaključil tako da je bila košarka edina preokupacija.

Po tem sem šel v vojsko in pomagal domačemu klubu obstati v drugi ligi (kar nam ni uspel), nato sem odigral še dve sezoni v prvi slovenski ligi (pri sosedih), nakar sem se spet vrnil v domač klub. Kariero sem zaključil v Portorožu, ko sem si - na nepomembni prijateljski tekmi - strgal križno vez v kolenu. Ko sem se "pozdravil" sem začel spet trenirati, pa sem si vse skupaj še enkrat strgal. Takrat mi je postalo jasno, da je s košarko konec. Nekaj časa me je še držalo, da bi pomagal in igral vendar so bile težave prehude. Desno koleno sem operiral trikrat, levo enkrat - kar je dovolj za celo življenje :)

Lani sem se lotil treniranja. Z bratom sva se odločila da se - za svoj gušt - prijaviva na tečaj za pridobitev licence za trenerja. Moram priznat, da mi je zelo všeč to delo. Sicer me nekatere reči iritirajo - predvsem "malenkost", ko vse svoje igralce gledam skozi "oči tistega, ki je za košarko žrtvoval skoraj vse" in mi potem ne gre v račun kako se nekomu ne da delati, če je pa prišel na trening.

Jaz košarko namreč razumem kot zabavo, ne kot zajebancijo. Zabava pa je tudi trdo delo, če veš za kaj delaš. Zajebancije se pa ne gremo v "službenem času". Če smo prišli na trening smo prišli odgarati svoji dve uri in temu primerno mora biti obnašanje, temu primeren mora biti odnos. Seveda nisem nek "sužnjelastnik", ki maltretira igralce, med treningom je dosti zabavnih trenutko, da so igralci sproščeni - ne maram pa zabušavanja in "hvatanja krivin" - če se dela se dela, kdor ne more je prost. Je škoda mojega časa, da bi se ukvarjal z ljudmi, ki košarke ne jemljejo resno, ki jim je košarka samo "polnjenje prostega časa" ali "prisila". V ekipi bom namreč vedno našel 10 ljudi, ki jim je košarka nekaj več in ki so pripravljeni garati, pa četudi znanje ni na nevemkakšnem nivoju. Znanje bomo že pridobili, voljo pa mora vsak prinesti s seboj!

Izjava dneva : The harder you work, the harder it is to surrender.- Vince Lombardi

Video dneva : Maquise Walker - nikoli ni prezgodaj!