Media [mē'dē-ə]

Naša prva liga je "modernizirana" in par dni pred vsako tekmo urednik strani pridobi izjave trenerjev pred tekmami. Isto se zgodi po tekmah in ta del je vsekakor prijetna osvežitev.

Opazil pa sem eno bizarnost, ki je meni resnično simpatična čeprav je njeno bistvo verjetno nekje drugje. Gre za neke vrste (po moje seveda) protest proti kazni, ki jo je en od trenerjev dobil zavoljo kritike izrečene v eni od teh izjav. Od takrat so njegove izjave naslednje:

Pred tekmo : "V Zagorje gremo odigrat težko in zelo pomembno tekmo."
Po tekmi : "V Zagorju smo odšli odigrati težko in zelo pomembno tekmo. In zmagali!"
Pred tekmo : "Pričakujem težko tekmo proti prvakom lige UPC Telemach in pokala Spar"
Po tekmi : "Tekma je bila težka. Izgubili smo."

Meni je tak način protesta izredno simpatičen - brez neke hude jeze, zadovolji formi istočasno pa vsakič znova da vedeti, da se ne strinja s kaznovanjem. Moraš biti res "brihten", da si zapomneš kaj si rekel prejšnji teden in izjavo po tekmi prirediš napovedi. Načeloma tudi mene moti, da se omejuje govor akterjem v športu. Če se nekdo ni strinjal s sojenjem, potem ima verjetno pravico to povedati. Če ima občutek, da se dogajajo kake zakulisne igre, potem verjetno lahko to pove. Koncept "če se o nečem ne govori, potem to ne obstaja" je mimo.

O stvareh je treba govoriti - če nekaj ne štima, potem je na to potrebno opozoriti. Se strinjam tudi z "dušebrižniki" - če so obtožbe hude oz. če se pojavljajo direktne obtožbe potem mora človek ki je stvari povedal te zadeve tudi zagovarjati. Če jih ne uspe, potem je kazen upravičena.

Ravno te zadeve dodajo čar športu - dejstvo, da so tudi športniki (in trenerji) samo ljudje, ki jih določene stvari zmotijo. Zakaj potem tega ne komentirati?

Ko smo že pri medijih bom izkoristil še eno priložnost - zadnjič sem gledal NBA tekmo med ekipama Phoenix Suns in Detroit Pistons. Po dogih letih sem si vzel čas in pogledal eno NBA tekmo. Seveda me je zanimalo kako bo Shaq izgledal v igri Phoenixa. Ni bilo bohvekaj, tekma je bila dolgočasna, Detroit je premočno zmagal.

Tisto kar je pritegnilo mojo pozornost so bili inserti s katerimi nas "filajo" med minutami odmora. Verjetno je to "novo" že nekaj časa ampak trenerji, sodniki (mogoče celo igralci, ne vem) imajo mikrofone in pogovori se (če so seveda primerni) predvajajo.

En od takih pogovorov se je odvrtel med zvezdnikom Phoenixa Amare Stoudemirejem in trenerjema Phoenixa. Fant se je potožil, da ne more braniti meta veterana Detroita Rasheeda Wallacea. Dejansko ima Wallace izredno visok met, enako nevaren je če se obrača okoli leve ali desne rame, z obrazom proti košu, s hrbtom proti košu, meče tako, da se odrine stran od igralca (t.i. fade-away),... skratka neugoden je. No, Amare pojamra, da ne ve točno kaj bi naredil, trenerja pa ga "pomirita" v stilu :"Ne se sekirat, ga ni igralca na svetu, ki bi lahko obranil ta met!"

Ok, dejansko je tak met težko braniti - ampak vedno se lahko potrudiš, da igralcu preprečiš sprejem žoge. Brez žoge bo pa težko dal koš! Pri sprejemu žoge Wallace namreč ni imel nobenega dela - postavil se je na pozicijo centra in dvignil roko, bek mu je podal žogo - od tu naprej ga je pa res praktično nemogoče ustaviti. Stoudemire se je mirno "naslonil" na Wallacea, pustil da je ta prejel žogo in gledal kako nasprotnik dosega koše!! In trener mu reče, da "itak se tega ne da braniti"!? Ne vem, lahko da se ne da braniti - vsekakor pa obstajajo prijemi kako igralec na poziciji centra ne prejmejo žoge oz. kako se to onemogoča.

Izjava dneva : Vince Lombardi : "Dictionary is the only place that success comes before work. Hard work is the price we must pay for success. I think you can accomplish anything if you're willing to pay the price."

Video dneva : Rasheed Wallace:

Catharsis [kə-thär'sĭs]

Zanimivi dnevi so za nami - polna luna, lunin mrk, najnižja oseka na obali v zadnjih 20 letih,.... da o včerajšnjem showu na treningu ne izgubljam preveč besed. Če temu dodam še košček osebnega "prebujenja", potem je mera polna.

Malo ljudi na tem svetu rado sliši kritiko na svoj račun - več ali manj se vsi postavimo na "zadnje noge" in se branimo na vse kriplje - eni na bolj eleganten način "saj vem, da sem naredil napako" (pa čeprav jo čez 3 minute ponovijo!), drugi na bolj "prikrit" način s tem ko "kao" ne slišijo, tretji se užalijo, četrti zinejo kaj nazaj - redkokdo pa se resno zamisli in premisli, če "kritik" mogoče nima prav. Če kritik mogoče ne želi SAMO POMAGATI s svojo kritiko. Pa če je kritika še tako banalna in nedolžna in se tiče malenkosti, ki bi morala košarkašu (o košarki je govora) biti v krvi. Taka banalnost, ki to v končni fazi niti ni, je včeraj sprožila "debatni krožek" po treningu. Debata se je vrtela okoli "različnih meril", ki naj bi jih trenerja imela do različnih igralcev, čeprav je bilo bistvo drugje.

Bom najprej povedal besedo ali dve o "dvojnih merilih". Obstajajo in bodo vedno obstajala - sicer ne v tem "užaljenem" kontekstu po katerem bi nekoga imeli "manj radi" od drugega oz. po katerem bi se nekoga bolj gledalo pod prste, nekomu pa "podobne" napake toleriralo.

Vse to drži z razlogom seveda. Eno pravilo pravi, da so vsi igralci enaki, razlika je samo višina pogodbe. No, v našem primeru pogodb ni tako da bomo "višino pogodbe" zamenjali z deležem, ki ga igralec prispeva pri rasti ekipe (ne samo preko banalnega gledanja statistike).

Trenerji imamo več meril - recimo na mladega nadebudnega fanta za katerega menimo, da lahko "še kaj doseže" v košarki, bomo bolj pozorni. Njegove napake bomo bolj natančno popravljali - po domače in otročje "imeli ga bomo na nišanu". Zakaj? Ne zato, ker bi ga "imeli manj radi" ampak zato ker v njemu vidimo potencial ki se lahko razvije samo ob natančnem in rednem delu. Korektnem delu. Za igralca, ki je svojo "šolo košarke" (kakršna koli to že je) dal skozi in ki že ima svoje navade in se ga ne da več naučiti "pameti" bomo potrošili manj časa, na njegove napake bomo opozarjali samo ko so res velike, banalne če hočete (banalne v primerjavi z leti "kariere" ki jo igralec ima za sabo,...). Za igralca, ki se na treningu pojavlja "vsako polno luno" in ki nima ne ambicije ne potenciala (kaj sploh počne na treningih je drugo vprašanje?) ne bomo potrošili dosti energije. In to so ta "dvojna merila", ki so vsakodnevno v uporabi.

Temu bi lahko rekli triaža. Ni čisto nobene možnosti, da bi se trener ali pa trenerja z vsemi 15imi na treningu ukvarjala enako in da bi za vse imela enaka merila. Nikoli ne bo. In je prav, da nikoli ne bo. Igralci (tudi otroci) se morajo navaditi, da se je potrebno - za "privilegij pozornosti" potrebno potruditi. Ne z joknjem in cepetanjem ampak z delom in odnosom. Ne bom se jaz ukvarjal z nekom, ki noče delat. Škoda časa in živcev.

Včeraj smo imeli priliko slišati še nekaj reči, ki skrbijo igralce. Recimo - "včasih se kakšna stvar reče na žaljiv način". HUH. Kolikor se spomnem je bilo takih situacij točno 3 v celi sezoni. Pa še to ni bilo nič posebnega. Bi se lahko temu izognili? Ja, bi se lahko - ampak, da so 20+ let fantje občutljivi kot 14 letne deklice je pa malo presenečenja. Mi je prav žal, da niso imeli priložnosti delati z nekaj resnimi trenerji, pa da vidijo odnos.

Pri nas je odnos trener-igralec podoben odnosu "starejši brat - mlajši brat" (vsi vse razumemo, včasih pa mora starejši brat zagalamiti, mlajši se pa užali), v normalnih okoliščinah pa je odnos trener-igralec odnos učitelj-učenec v katerem ima učenec dolžnost poslušati trenerja in izvajati naloge, ki so mu dane. Zaželjeno je, da pri tem uporablja svojo glavo (ne kot pri nas, ko smo kot mladi mački v obdobju parjenja).

Spet bom slišati star ampak včasih, ko je bil učitelj še "inštitucija" so imeli tudi trenerji manj dela z igralci. Manj dela v smislu motivacije za delo. Jaz se ne spomnem treninga na katerem bi nas trener moral maltene prositi da smo delali svoje. Če nisi hotel delati si moral domov. In to je bila dovolj sramotna situacija, da so si jo redki privoščili. Pa to je bilo na začetku kariere, kasneje v bolj organiziranih klubih pa trud in garanje nikoli nista smela biti vprašljiva!

Danes? No, danes je učitelj v šoli bolj kot ne orodje, inventar - redki imajo avtoriteto, ki je potrebna za to, da se vodi razred mulcev. Vse je zdivjalo, nič in nihče več se ne ceni,.... kako bo potem drugače na treningu? Potem se pa na treningu pojavi trener, ki nima problema s tem, da igralcu pove kar mu gre (kar so ali pa imajo recimo učitelji v šoli, ker se jim ne da vsakodnevno "zabavati" s problematičnimi pubertetniki) in dobimo užaljenost. Bi prav rad videl kako bi današnja mladina shajala s trenerji, ki so nas imeli v rokah.

Če se mene vpraša sva s kolego trenerjem še premalo stroga. Po drugi strani pa, če bi opozarjala na resnično vse malenkosti, čisto vse igralce, potem ne bi imeli nič od treninga.

Sicer pa - vsak si svoj meter zasluži - z vsakodnevnim garanjem, odnosom do igralcev in trenerjev, ljudi v klubu, DO KOŠARKE!

Izjava dneva : "We try to stress the little things because little things lead to big things." -- Steve Alford

Video dneva : Steve Nash o podajanju

Passion [ˈpa sh ən]

Tako kot med tedno delamo, tako za vikend igramo. Ne more biti nič drugače - v bistvu NE SME biti nič drugače, če se hočemo iz košarke (športa na splošno) kaj naučiti.

Imamo mlado ekipo, ki se (v večji meri) še ni uspela naučiti nekaterih osnovnih pravil športa/življenja - to kar daš v določeno stvar, to ponavadi dobiš. Če vložiš veliko truda, potem se ta trud nekje vrne. Ne nujno na prvi "tekmi", nekje na poti pa se matranje in garanje vsekakor povrne.

Enako je z "netrudom" - če se preseravaš, če si len, če ne delaš po svojih najboljših močeh, potem ne moreš pričakovati, da se ti bo vedno izšlo. Nam se včeraj ni izšlo in tako je absolutno prav. Cel teden smo se "hecali" na treningih, nivo truda je bil pod vsako kritiko, sposobnost sprejemanja informacij na nivoju mlajših pionirjev. Rezultat vsega skupaj je logično poraz - v tekmi, ki bi nam omogočila igranje v play offu za napredovanje v višjo ligo. Na tem izpitu smo absolutno padli, izpit zrelosti. Ok, smo "mulci", ki bi se še "malo igračkali" vendar so vse to izgovori! Ni več čas za igračkanje, če se 20 ljudi vsakodnevno trudi da igralcem ne bi manjkalo nič, ni več igračkanje, če ljudje "trošijo" svoj prosti čas za to, da se igralcem da priložnost za napredovanje. Če smo rekreativci, ki nam je vseeno, potem OK - potem ni hujšega. Igramo, če zmagamo dobro, če izgubimo ni važno. To je stvar osnovnega bontona - če se ljudje okoli tebe trudijo, da je tebi dobro, potem je kulturno da se trud vrača!

Tako pa smo izpadli nebogljeni, brez repa in glave, "grupa gradjana", ki se je zbrala in odigrala zelo slab basket. Smo pa odigrali točno tako kot smo odtrenirali. Ok, lahko se vedno "obrnemo", da itak trenerja vodita treninge in da se trenira tako kot trenerja rečeta, da se delajo vaje ki jih trenerja zahtevata - se to je res. Je pa tudi res, da razen "pisanja prošenj" z željo po večji zagnanosti trenerja ne moreva narediti nič. V klubih, kjer so igralci plačani so "prepričevalni prijemi" lažji. Ne delaš dovolj kvalitetno? 10% manj pri plači. Ne spoštuješ trenerjev/soigralcev? 10% manj pri plači... Vemo, da smo ljudje najbolj občutljivi v področju žepa. Tega orodja pri nas ni, tako da ostajava pri prošnjah. Mogoče bo potrebno komu pokazati vrata, da se bo ostali del ekipe streznil in razumel, da je heca konec. Če se dela SE DELA! Vice si bomo govorili v garderobi ali pred treningom - od trenutka ko se začne trening, pa do konca treninga pa smo v dvorani zato da garamo.

Za nekatere bo ta "preskok" preveč in bodo obupali ampak če se želijo postaviti temelji resnemu delu, potem je to en od načinov. Božanja in ujčkanja in razumevanja "pubertetniških izpadov" je počasi dovolj.

Kdor ni sposoben delati (delati resno, brezpogojno, brez debatiranja o "smislu" določenih vaj) naj ostane doma ali pa naj gre igrati drugam. Problem se bo itak pojavil povsod, kjer se resno dela - ker taki ljudje niso navajeni resno delati. Končali bodo v kakem smešnem klubu (če sploh), kjer bodo njihove izpade tolerirali "zaradi 10 točk na tekmo". Super, naj jih - v resnem sistemu se izpadi tolerirajo do določene mere, nikjer pa izpadi ne smejo postati pravilo. Še posebej pa je žalost, da se izpadi pojavljajo pri tistih, ki bi morali najbolj delati - tistih, ki so šele na začetku svoje športne poti.

Zdaj bom spet slišat star ampak, ko sem jaz začenjal z igranjem košarke sem treniral v članski ekipi, kjer sem bil daleč, daleč najmlajši. S 16 leti, med igralci, ki so bili tudi enkrat starejši od mene. So bila obdobja treningov, ko sem igral z njimi in nisem "niti pogledal na koš". Eni se bodo danes temu smejali bi jim pa privoščil tisto šolo. Ni bilo pravice govora! Kar so rekli se je delalo - vedno so bili pošteni do najmlajših, nikoli ni bilo kakega izživljanja, ampak če so starejši govorili mi "mulci" nismo smeli pisniti. Kakšno jezikanje nazaj in pametovanje?!

Danes? Danes je mulcem vse smešno, pridejo na trening in edino kar je važno so nove superge, pa kdo zabije, kdo je dal več košev. Najti mulca, ki bi košček svoje intelektualne kapacitete porabil za razmišljanje o košarki je živi čudež. Trenerjem polagam na dušo - ko najdete takega ga ne smete izpustiti za noben denar! To je danes taka redkost da si predstavljati ne morete. Če najdemo pa takega fanta, ki je še talentiran in delaven smo pa zmagali. Okoli njega se potem postavi še ostale iz generacije, "gnila jabolka" elegantno odstrani in je zadeva rešena. Na žalost pa je tako, da se "selekcioniranje" zganja "z brda z dola" in je dobrodošel vsak, ki bi rad "brcal žogo". Tudi to v končni fazi ni narobe, če so ambicije in želje kluba take, da je pomembno, da se otroci žogajo. Tukaj govorim o starejših selekcijah, od kadetov naprej - za otroke je važno, da se žogajo - vse kar je v srednji šoli pa naj se odloči kaj želi početi v življenju! Vse drugo je brezveze in trošenje časa. Rekreacije so vsak dan in sigurno bodo rekreativci veseli vsakega, ki zna igrati košarko. Malo manj pa bodo veseli mulcev, ki bodo pametovali.

Izjava dneva : Pete Carill "Once practice starts, we work hard, and that's the best conditioning there is. Everything counts. Every little thing counts. Run hard, play hard, go after the ball hard, guard hard. If you play soft (what I call signing a 'non-aggression pact' with your teammates), you won't ever get into shape."

Video dneva : Tole bi rad videl pri nas na treningu....

Foul [foul]

Se mi zdi, da sem tudi o tej temi že pisal, ampak se mi zdi pomembna in nekako nikoli odveč, če še enkrat kaj napišem.

Kontakt v športu je del športa, še celo pri odbojki se zgodi, da se tam ob mreži kdo koga dotakne. V košarki je tega precej, na zunanjih položajih sicer verjetno manj, v raketi je pa vojna. Vlačenje za dres, komolci letijo, "rokoborski" prijemi - v raketi je kontakt in tisti, ki na to ni pripravljen ne bo "preživel".

Zadnjih nekaj treningov opažam, da smo se malo "opustili" in bi radi, da se vsak kontaktič "piska", da se vsak dotik dosodi kot osebno napako. Načeloma (ko sodim) dosodim samo tiste res očitne napake, sem pa alergičen na vsako jamranje - še posebej v primerih, ko se igralec sam "spusti v avanturo", ki s košarko nima neke veze - razne 1 na 5 ekshibicije, ki sodijo na beton in nikakor v dvorano in podobno. Potem se napadalca nekdo malo dotakne in je že "škandal" češ "kaj ne sodiš, saj me je po roki". E pa če bi se igrala košarka kot bi se morala, potem ti ne bi šel sam proti vsem ampak bi v igro vključil še ostale 4 soigralce in bi še kdo drugi dal koš, ne pa z neko egoistično varianto sam poskusil rešiti svet.

Podobno se "obnašam" tudi, ko igralci komplicirajo po nepotrebnem. Košarka je enostaven šport, ki pa se lahko zakomplicira do neprepoznavnosti. Če si sam in imaš prosto pot do koša, potem je potrebno koš dati na najbolj enostaven način! Nič kompliciranja in čaranja, ker za umetnosti vtis ne dobiš nobene dodatne točke. Koš za 2 je vreden dve točki, meti izza linije 6,25m pa je vreden tri točke. In konec debate.

Mi je jasno, da je v človeški naravi kompliciranje tam kjer ni nobene potrebe. Recimo protinapad 3 na 1. Trenerji bodo vedno rekli, da se mora en od napadalcev ustaviti in da se mora protinapad zaključiti 2 na 1. Zakaj? Prvič, ker se pri 3 na 1 ne doseže primerna širina (razdalja) med napadalci in lahko en obrambni igralec pokriva praktično 2 napadalca. Drugič, ker ima obrambi igralec možnost izsiljevanja osebne napake v napadu (kar je bistveno težje od napada 2-1). Tretjič, ker so napadalci v premoči nagnjeni h kompliciranju in podajami "izza hrbta", med nogami, .... vsemi možnimi nepotrebnimi opcijami, ki najpogosteje pomenijo izgubljeno žogo.

Še ena zadeva, ki je koristna za igralce in zaradi česar ne piskam vseh malenkosti - na tekmi se nikoli ne dosoja vsak dotik in igralci morajo biti sposobni prilagajanja na kriterije. Torej - koš je potrebno doseči kljub dotiku, kljub udarcu. Zakaj? Ker imamo tako možnost doseganja dodatne točke (če sodnik dosodi osebno napako) in ker je koš potrebno dati v vsakem primeru!

Vsak trening je predvsem priprava na tekmo - ali je to uigravanje akcij ali priprava na nasprotnika. V končni fazi je trening priprava na tekmo zato, ker z vsakim treningom napredujemo, če ne drugače pa v kontekstu fizične pripravljenosti. H tekmi pa sodi tudi sojenje.

Izjava dneva - Muhammad Ali - "I hated every minute of training, but I said, 'Don't quit. Suffer now and live the rest of your life as a champion."

Video dneva - človek, ki je iz kontakta in intenzivnosti naredil spektakel!

Time out [tīm out]

Danes bom pisal o minutah odmora.

Najprej o minutah odmora - včeraj smo igrali tekmo proti precej neugodni ekipi. Takoj na začetku smo dali vedeti, kdo je "gazda" na igrišču, zanesljivo povedli, vodili celo tekmo, tako da so na koncu priložnost dobili tudi mlajši, ki sicer manj igrajo.

V zadnjo minuto se je šlo z rezultatom 99:81 nekaj podobnega kot je bil končni izid. Mi nekako nismo uspeli doseči koša - tisti, ki doseže 100 točko je namreč dolžan kupiti "kišto vode". Upam samo, da naša mularija ni nalašč metala mimo samo zato, da ne bi bilo treba kupiti vode. To bi bilo namreč vrhunsko razočaranje.

Anyway - kakih 5 sekund do konca tekme nasprotniki vržejo žogo z igrišča nekje na naši strani, ko cela naša klop "Kliči time out!". Kak time out, bohvasnimarad! Time out se kliče ko je treba - ko pa vodiš za razliko, ki je nasprotnik ne more ujeti, ko ti ne loviš neke posebne razlike (recimo razlike v koših na medsebojnih srečanjih z ekipo proti kateri igraš),... je tak time out "žaljenje nasprotnika". Nepisano pravilo namreč pravi, da se pusti, da tekma mine, ko je tekma odločena. Time out, 5 sekund do konca pri 20+ razlike je totalna bedarija, nasprotnik je itak potolčen, ti pa podaljšaš tekmo še za minuto?! Tega se resnično ne dela.

Sem bil pa lani večkrat priča izživljanju "trenerjev". V mlajši selekciji, ki sem jo vodil smo igrali proti bistveno starejšim ekipam. Igranje 13 let starih fantov proti 16 let starim fantom je bistvena razlika. Tekme smo seveda izgubljali z ogromnimi razlikami. Je bilo pač potrebno vzeti v zakup da so to še otroci, da te selekcije praktično ni bilo in da se bo to dogajalo.

Da se bo pa dogajalo, da trenerji jemljejo minute odmora na koncu tekme, v kateri zaostajamo za nemogočim številom točk, da bi le dosegli neko razliko (dajmo rečt, da smo zaostajali za 98 točk, hoteli so pa zmagati za 100) pa si nisem mogel misliti. Igramo tako tekmo, jaz ne vzamem niti minute odmora, ker nisem želel, da smo na igrišču minuto več kot je potrebno - je pač nerodno predvsem fantom, ki so težko prišli čez polovico igrišča (tudi o tem bom enkrat kaj napisal, o "pumpanju ega" malih trenerjev nad ekipami, ki so bistveno slabše - seveda govorim o mlajših selekcijah), nasprotni trener pa pressing, gnjavaža sodnikov (češ, kaj ne piskajo!), na koncu pa biser - minuta odmora, da svojim "varovancem" nariše akcijo s katero bodo dosegli "tako željeno razliko s katero se bodo hvalili in bili novica dneva na vasi". Ajde, nariši akcijo. Moji fantje so se usedli na klop, en je celo vprašal "ma kaj jim bo zdaj narisal" jaz sem jim pa povedal, da bom nasprotniku dal čas, da si res dobro narišejo akcijo. Poklical sem svojo dve minuti odmora! V tem času bodo ja narisali akcijo tako kot se zagre - svojim fantom pa sem naročil, da se zberejo v krogu rakete in stojijo skupaj dokler ne bo žoga v igri. Potem pa kot partizani na juriš vsak na svojega igralca - pa da vidimo to akcijo. In smo res to naredili - rezultat? Ukradena žoga in dosežen koš v zadnji sekundi! Vsaj nekaj zadoščenja!

Minuta odmora je orodje za spremembo toka tekme, za spremembo ritma, za
ustavljanje nasprotnikovega naleta - nikoli za "nepotreben spektakel".

Izjava dneva : "You should sub a player out when you see a player not going full-speed or playing selfish basketball." Dean Smith

Video dneva : Osnove 1-3-1 zone :

Parents [pâr'ənts]

Danes sva s kolego trenerjem "vrgla" dve besedi čez starše. Jaz sicer nekih strašnih izkušenj s starši nisem nikoli imel - verjetno ker sem precej hitro dal vedet, da me njihove želje ne zanimajo preveč. Želje v smislu "moj bi pa lahko več igral", "zakaj je šel XY ven in zakaj si dal igrat YX" in podobne zadeve.

Moje mnenje je, da prej ko se naredi red (s starši) lažje bo otrokom! Starši so namreč zelo pogosto neobjektivni (čast izjemam) in pogosto preambiciozni, redko pa imajo dovolj znanja, da bi svojo neobjektivnost in ambicioznost realno zagovarjali v "pogovorih" s trenerji. Sicer bi bilo idealno, da do teh pogovorov sploh ne bi prihajalo, ker starši niso prisotni na vsakem treningu, niso dovolj podkovani, da bi o določenih stvareh sploh lahko resno razmišljali.

Seveda je logično, da starši za svojega otroka želijo najboljše in da radi vidijo če igra in če je vesel, če zmaguje pa še toliko bolje. In redko kateri starš rad vidi, če se trener jezi na otroka - ampak vse to spada h vzgoji! Če se naredi napaka, potem je edino pravilno, da se na napako opzori. Če se ne drži dogovorov, potem sledi kazen. Tako to je v življenju in nič drugače ne more biti v košarki.

Eni starši mogoče mislijo, da so (smo) trenerji pregrobi, da zahtevamo preveč od otrok, da jih "mučimo" - v bistvu pa samo zvišujemo pričakovanja. Je preveč pričakovati, da se pride na vsak trening (to je 1 trening dnevno)? Je res preveč pričakovati, da je na treningu red in disciplina, da se spoštujejo soigralci, trener, sodniki? Da se igralci potrudijo in izpolnjujejo svoje zadolžitve? Kar poznam trenerjev v mlajših kategorijah so vsi več ali manj normalni in nihče ne pričakuje čudežev tam kjer jih ne gre pričakovati.

Starši bi nam morali biti na nek način hvaležni - v trenutnem tempu življenja vsak dan dve uri posvečamo svoj čas njihovim otrokom. Čas, ki ga lahko starši posvetijo čemu drugemu, otroci pa so v rokah ljudi, ki se (več ali manj) spoznamo na svoje delo. Seveda so treningi naporni (letom primerno naporni), seveda od otrok zahtevamo določene stvari, seveda se včasih "dvigne" glas, seveda so otroci včasih utrujeni od tekanja - ampak vedno se te otroke ceni in spoštuje, če se le potrudijo in izpolnijo svoje zadolžitve.

Danes sem slišal še eno bistro - bojda bi morali vsi v ekipi biti enaki. No, ni je ekipe v kolektivnem športu, kjer bi vsi bili enaki. Mogoče je bilo mišljeno v smislu, da bi se z vsemi morali enako obnašati. Tudi to je bolj kot ne utopija. Toliko kot je ljudi na svetu, toliko je motivacijskih prijemov, ki so potrebni, da se posameznika premakne. Nekateri potrebujejo božanje in pisanje prošenj, nekateri potrebujejo "kamen v hrbet", spet tretji so dovolj sposobni in se znajo sami motivirati (s takimi je najlepše delati). To je to! S strani lahko izgleda, da ima nekdo "popust" pri trenerju, ker se na nekoga malo "zderemo", nekoga pa "božamo" ampak to je stvar presoje trenerja - ki je z vsemi temi fanti vsaj 2 uri dnevno in točno ve kako "pritisniti" na posameznika.

En nasvet za starše, ki berete tole moje pisanje - pustite otrokom, da si sami izborijo prostor pod soncem. Samo tisti otroci, ki si bodo sami izborili igralni čas, bodo to znali ceniti - in prav nesrečen bi moral biti tisti "mulc", ki mu bo ata "priboril" minutažo. Nenazadnje bi si vsak starš želel otroka s hrbtenico in spodobnostjo da si izbori kar mu pripada. Če je tako, potem starši - dajte otrokom priložnost. Vi ste svojo mladost "izpeljali" tako kot ste jo, otroci pa naj svojo na način kot si najbolj želijo. Vaše ambicije niso namreč nujno ambicije vaših otrok!

Izjava dneva : “If you raise your children to feel that they can accomplish any goal or task they decide upon, you will have succeeded as a parent and you will have given your children the greatest of all blessings.”

Video dneva: Ahhh, otroci

Fighter [fī'tər]

Mislim, da ga ni bilo treninga včeraj (čertek) na katerem se ne bi debatiralo o Marku Miliču in o "ej, si vidu Milkota??".

Ja, ja - sem ga videl ja. In ne vem kaj več bi povedal. Se zgodi, ni pa lepo. Verjetno je Marku zdaj malo žal za vse skupaj, v afektu človek marsikaj naredi, še posebej ko vidi da nikakor ne more obrniti poteka tekme. Je tudi res, da ga je Sow lepo usekal "nenamerno", čeprav vsi, ki malo poznamo košarko vemo, da je šlo za čisto nameren udarec s katerim si igralec "naredi prostor" ko ga nasprotnik pokriva preveč od blizu. V "starih dobrih časih", ko se je v slovenskih liga še igrala Košarka si moral prekleto paziti da je nisi staknil. Dandanes je pa to res bolj "nenavadno" in nevsakdanje ("poteza" Sowa, ne Miliča)

Tista stvar, ki me je veliko bolj presenetila pa je bilo pomanjkanje kakršnekoli reakcije s strani igralcev Olimpije. Nič od nič, kup "samostojnih podjetnikov", ki se jih nesreča soigralca ne tiče. Kapetana so izključili potem, ko ga je nasprotnik udaril in nič!? Nikome ništa?! Ne vem, jaz sem upal na "postavljanje zase", na reakcijo v smislu "tako se ne dela!"... nič od nič. Igralo se je naprej, kot da se ni nič zgodilo. Timski duh? Kaj ga je kdo spustil?! Meni je to nekaj nepojmljivega - da se soigralci ne bi postavili za soigralca. Slabše od tega je samo to, da soigralec napade soigralca. Slabšega ni.

Ne bom nikoli pozabil, ko sem bil "mlad junc" in smo igrali tekmo na kateri sem moral pokrivati nasprotnega igralca, ki je bil znan po raznih "udarčkih" in "trikih". Spomnim se prvega napada, ko sem pristal na že tako poškodovanem zapestju. V naslednjem napadu si je "delal mir in red" z komolcem in dobil osebno v napadu. Jaz sem vstajal in vztrajal - ne bom pa pozabil soigralca, ki mu je "na izviren način" povedal, da če me še enkrat takne da ne bo končal tekme. Pri naslednjem napadu ko smo bili v obrambi se je "ponesreči odprl predal" (soigralec je malo dvignil komolec tako da je nasprotnik vedel, da ni šale) jaz pa sem imel več ali manj mir do konca tekme.

Tako to delajo pravi soigralci - nikoli ne pustijo soigralca na cedilu, še posebej ne "v borbi", ko je kriza. Nikoli.

Gledam pa te "frajerje" z Olimpije ko se postavijo v obrambo in nič. Nobene reakcije, nobene močnejše osebne nad "provokatorjem", nič od nič. Ok, obstaja še opcija da soigralci ne marajo Miliča in da je bila zato reakcija "nikakva" ampak vseeno - kapetana so udarili, kapetan je reagiral, soigralci pa nič. Žalostno!

Seveda ni prav reakcija Miliča, košarka je moški šport, kjer pride do takih in drugačnih kontaktov, nikakor pa ni prav, da se zadeve rešujejo s pestmi. Nikakor!

Izjava dneva : Charles Barkley : If I weren't earning $3 million a year to dunk a basketball, most people on the street would run in the other direction if they saw me coming.

Video dneva - Marko Milič v lepših dneh - tekmovanje v zabijanju Marko Milič vs. Boris Gorenc