Danes sva s kolego trenerjem "vrgla" dve besedi čez starše. Jaz sicer nekih strašnih izkušenj s starši nisem nikoli imel - verjetno ker sem precej hitro dal vedet, da me njihove želje ne zanimajo preveč. Želje v smislu "moj bi pa lahko več igral", "zakaj je šel XY ven in zakaj si dal igrat YX" in podobne zadeve.
Moje mnenje je, da prej ko se naredi red (s starši) lažje bo otrokom! Starši so namreč zelo pogosto neobjektivni (čast izjemam) in pogosto preambiciozni, redko pa imajo dovolj znanja, da bi svojo neobjektivnost in ambicioznost realno zagovarjali v "pogovorih" s trenerji. Sicer bi bilo idealno, da do teh pogovorov sploh ne bi prihajalo, ker starši niso prisotni na vsakem treningu, niso dovolj podkovani, da bi o določenih stvareh sploh lahko resno razmišljali.
Seveda je logično, da starši za svojega otroka želijo najboljše in da radi vidijo če igra in če je vesel, če zmaguje pa še toliko bolje. In redko kateri starš rad vidi, če se trener jezi na otroka - ampak vse to spada h vzgoji! Če se naredi napaka, potem je edino pravilno, da se na napako opzori. Če se ne drži dogovorov, potem sledi kazen. Tako to je v življenju in nič drugače ne more biti v košarki.
Eni starši mogoče mislijo, da so (smo) trenerji pregrobi, da zahtevamo preveč od otrok, da jih "mučimo" - v bistvu pa samo zvišujemo pričakovanja. Je preveč pričakovati, da se pride na vsak trening (to je 1 trening dnevno)? Je res preveč pričakovati, da je na treningu red in disciplina, da se spoštujejo soigralci, trener, sodniki? Da se igralci potrudijo in izpolnjujejo svoje zadolžitve? Kar poznam trenerjev v mlajših kategorijah so vsi več ali manj normalni in nihče ne pričakuje čudežev tam kjer jih ne gre pričakovati.
Starši bi nam morali biti na nek način hvaležni - v trenutnem tempu življenja vsak dan dve uri posvečamo svoj čas njihovim otrokom. Čas, ki ga lahko starši posvetijo čemu drugemu, otroci pa so v rokah ljudi, ki se (več ali manj) spoznamo na svoje delo. Seveda so treningi naporni (letom primerno naporni), seveda od otrok zahtevamo določene stvari, seveda se včasih "dvigne" glas, seveda so otroci včasih utrujeni od tekanja - ampak vedno se te otroke ceni in spoštuje, če se le potrudijo in izpolnijo svoje zadolžitve.
Danes sem slišal še eno bistro - bojda bi morali vsi v ekipi biti enaki. No, ni je ekipe v kolektivnem športu, kjer bi vsi bili enaki. Mogoče je bilo mišljeno v smislu, da bi se z vsemi morali enako obnašati. Tudi to je bolj kot ne utopija. Toliko kot je ljudi na svetu, toliko je motivacijskih prijemov, ki so potrebni, da se posameznika premakne. Nekateri potrebujejo božanje in pisanje prošenj, nekateri potrebujejo "kamen v hrbet", spet tretji so dovolj sposobni in se znajo sami motivirati (s takimi je najlepše delati). To je to! S strani lahko izgleda, da ima nekdo "popust" pri trenerju, ker se na nekoga malo "zderemo", nekoga pa "božamo" ampak to je stvar presoje trenerja - ki je z vsemi temi fanti vsaj 2 uri dnevno in točno ve kako "pritisniti" na posameznika.
En nasvet za starše, ki berete tole moje pisanje - pustite otrokom, da si sami izborijo prostor pod soncem. Samo tisti otroci, ki si bodo sami izborili igralni čas, bodo to znali ceniti - in prav nesrečen bi moral biti tisti "mulc", ki mu bo ata "priboril" minutažo. Nenazadnje bi si vsak starš želel otroka s hrbtenico in spodobnostjo da si izbori kar mu pripada. Če je tako, potem starši - dajte otrokom priložnost. Vi ste svojo mladost "izpeljali" tako kot ste jo, otroci pa naj svojo na način kot si najbolj želijo. Vaše ambicije niso namreč nujno ambicije vaših otrok!
Izjava dneva : “If you raise your children to feel that they can accomplish any goal or task they decide upon, you will have succeeded as a parent and you will have given your children the greatest of all blessings.”
Video dneva: Ahhh, otroci
No comments:
Post a Comment