Zanimivi dnevi so za nami - polna luna, lunin mrk, najnižja oseka na obali v zadnjih 20 letih,.... da o včerajšnjem showu na treningu ne izgubljam preveč besed. Če temu dodam še košček osebnega "prebujenja", potem je mera polna.
Malo ljudi na tem svetu rado sliši kritiko na svoj račun - več ali manj se vsi postavimo na "zadnje noge" in se branimo na vse kriplje - eni na bolj eleganten način "saj vem, da sem naredil napako" (pa čeprav jo čez 3 minute ponovijo!), drugi na bolj "prikrit" način s tem ko "kao" ne slišijo, tretji se užalijo, četrti zinejo kaj nazaj - redkokdo pa se resno zamisli in premisli, če "kritik" mogoče nima prav. Če kritik mogoče ne želi SAMO POMAGATI s svojo kritiko. Pa če je kritika še tako banalna in nedolžna in se tiče malenkosti, ki bi morala košarkašu (o košarki je govora) biti v krvi. Taka banalnost, ki to v končni fazi niti ni, je včeraj sprožila "debatni krožek" po treningu. Debata se je vrtela okoli "različnih meril", ki naj bi jih trenerja imela do različnih igralcev, čeprav je bilo bistvo drugje.
Bom najprej povedal besedo ali dve o "dvojnih merilih". Obstajajo in bodo vedno obstajala - sicer ne v tem "užaljenem" kontekstu po katerem bi nekoga imeli "manj radi" od drugega oz. po katerem bi se nekoga bolj gledalo pod prste, nekomu pa "podobne" napake toleriralo.
Vse to drži z razlogom seveda. Eno pravilo pravi, da so vsi igralci enaki, razlika je samo višina pogodbe. No, v našem primeru pogodb ni tako da bomo "višino pogodbe" zamenjali z deležem, ki ga igralec prispeva pri rasti ekipe (ne samo preko banalnega gledanja statistike).
Trenerji imamo več meril - recimo na mladega nadebudnega fanta za katerega menimo, da lahko "še kaj doseže" v košarki, bomo bolj pozorni. Njegove napake bomo bolj natančno popravljali - po domače in otročje "imeli ga bomo na nišanu". Zakaj? Ne zato, ker bi ga "imeli manj radi" ampak zato ker v njemu vidimo potencial ki se lahko razvije samo ob natančnem in rednem delu. Korektnem delu. Za igralca, ki je svojo "šolo košarke" (kakršna koli to že je) dal skozi in ki že ima svoje navade in se ga ne da več naučiti "pameti" bomo potrošili manj časa, na njegove napake bomo opozarjali samo ko so res velike, banalne če hočete (banalne v primerjavi z leti "kariere" ki jo igralec ima za sabo,...). Za igralca, ki se na treningu pojavlja "vsako polno luno" in ki nima ne ambicije ne potenciala (kaj sploh počne na treningih je drugo vprašanje?) ne bomo potrošili dosti energije. In to so ta "dvojna merila", ki so vsakodnevno v uporabi.
Temu bi lahko rekli triaža. Ni čisto nobene možnosti, da bi se trener ali pa trenerja z vsemi 15imi na treningu ukvarjala enako in da bi za vse imela enaka merila. Nikoli ne bo. In je prav, da nikoli ne bo. Igralci (tudi otroci) se morajo navaditi, da se je potrebno - za "privilegij pozornosti" potrebno potruditi. Ne z joknjem in cepetanjem ampak z delom in odnosom. Ne bom se jaz ukvarjal z nekom, ki noče delat. Škoda časa in živcev.
Včeraj smo imeli priliko slišati še nekaj reči, ki skrbijo igralce. Recimo - "včasih se kakšna stvar reče na žaljiv način". HUH. Kolikor se spomnem je bilo takih situacij točno 3 v celi sezoni. Pa še to ni bilo nič posebnega. Bi se lahko temu izognili? Ja, bi se lahko - ampak, da so 20+ let fantje občutljivi kot 14 letne deklice je pa malo presenečenja. Mi je prav žal, da niso imeli priložnosti delati z nekaj resnimi trenerji, pa da vidijo odnos.
Pri nas je odnos trener-igralec podoben odnosu "starejši brat - mlajši brat" (vsi vse razumemo, včasih pa mora starejši brat zagalamiti, mlajši se pa užali), v normalnih okoliščinah pa je odnos trener-igralec odnos učitelj-učenec v katerem ima učenec dolžnost poslušati trenerja in izvajati naloge, ki so mu dane. Zaželjeno je, da pri tem uporablja svojo glavo (ne kot pri nas, ko smo kot mladi mački v obdobju parjenja).
Spet bom slišati star ampak včasih, ko je bil učitelj še "inštitucija" so imeli tudi trenerji manj dela z igralci. Manj dela v smislu motivacije za delo. Jaz se ne spomnem treninga na katerem bi nas trener moral maltene prositi da smo delali svoje. Če nisi hotel delati si moral domov. In to je bila dovolj sramotna situacija, da so si jo redki privoščili. Pa to je bilo na začetku kariere, kasneje v bolj organiziranih klubih pa trud in garanje nikoli nista smela biti vprašljiva!
Danes? No, danes je učitelj v šoli bolj kot ne orodje, inventar - redki imajo avtoriteto, ki je potrebna za to, da se vodi razred mulcev. Vse je zdivjalo, nič in nihče več se ne ceni,.... kako bo potem drugače na treningu? Potem se pa na treningu pojavi trener, ki nima problema s tem, da igralcu pove kar mu gre (kar so ali pa imajo recimo učitelji v šoli, ker se jim ne da vsakodnevno "zabavati" s problematičnimi pubertetniki) in dobimo užaljenost. Bi prav rad videl kako bi današnja mladina shajala s trenerji, ki so nas imeli v rokah.
Če se mene vpraša sva s kolego trenerjem še premalo stroga. Po drugi strani pa, če bi opozarjala na resnično vse malenkosti, čisto vse igralce, potem ne bi imeli nič od treninga.
Sicer pa - vsak si svoj meter zasluži - z vsakodnevnim garanjem, odnosom do igralcev in trenerjev, ljudi v klubu, DO KOŠARKE!
Izjava dneva : "We try to stress the little things because little things lead to big things." -- Steve Alford
Video dneva : Steve Nash o podajanju
Malo ljudi na tem svetu rado sliši kritiko na svoj račun - več ali manj se vsi postavimo na "zadnje noge" in se branimo na vse kriplje - eni na bolj eleganten način "saj vem, da sem naredil napako" (pa čeprav jo čez 3 minute ponovijo!), drugi na bolj "prikrit" način s tem ko "kao" ne slišijo, tretji se užalijo, četrti zinejo kaj nazaj - redkokdo pa se resno zamisli in premisli, če "kritik" mogoče nima prav. Če kritik mogoče ne želi SAMO POMAGATI s svojo kritiko. Pa če je kritika še tako banalna in nedolžna in se tiče malenkosti, ki bi morala košarkašu (o košarki je govora) biti v krvi. Taka banalnost, ki to v končni fazi niti ni, je včeraj sprožila "debatni krožek" po treningu. Debata se je vrtela okoli "različnih meril", ki naj bi jih trenerja imela do različnih igralcev, čeprav je bilo bistvo drugje.
Bom najprej povedal besedo ali dve o "dvojnih merilih". Obstajajo in bodo vedno obstajala - sicer ne v tem "užaljenem" kontekstu po katerem bi nekoga imeli "manj radi" od drugega oz. po katerem bi se nekoga bolj gledalo pod prste, nekomu pa "podobne" napake toleriralo.
Vse to drži z razlogom seveda. Eno pravilo pravi, da so vsi igralci enaki, razlika je samo višina pogodbe. No, v našem primeru pogodb ni tako da bomo "višino pogodbe" zamenjali z deležem, ki ga igralec prispeva pri rasti ekipe (ne samo preko banalnega gledanja statistike).
Trenerji imamo več meril - recimo na mladega nadebudnega fanta za katerega menimo, da lahko "še kaj doseže" v košarki, bomo bolj pozorni. Njegove napake bomo bolj natančno popravljali - po domače in otročje "imeli ga bomo na nišanu". Zakaj? Ne zato, ker bi ga "imeli manj radi" ampak zato ker v njemu vidimo potencial ki se lahko razvije samo ob natančnem in rednem delu. Korektnem delu. Za igralca, ki je svojo "šolo košarke" (kakršna koli to že je) dal skozi in ki že ima svoje navade in se ga ne da več naučiti "pameti" bomo potrošili manj časa, na njegove napake bomo opozarjali samo ko so res velike, banalne če hočete (banalne v primerjavi z leti "kariere" ki jo igralec ima za sabo,...). Za igralca, ki se na treningu pojavlja "vsako polno luno" in ki nima ne ambicije ne potenciala (kaj sploh počne na treningih je drugo vprašanje?) ne bomo potrošili dosti energije. In to so ta "dvojna merila", ki so vsakodnevno v uporabi.
Temu bi lahko rekli triaža. Ni čisto nobene možnosti, da bi se trener ali pa trenerja z vsemi 15imi na treningu ukvarjala enako in da bi za vse imela enaka merila. Nikoli ne bo. In je prav, da nikoli ne bo. Igralci (tudi otroci) se morajo navaditi, da se je potrebno - za "privilegij pozornosti" potrebno potruditi. Ne z joknjem in cepetanjem ampak z delom in odnosom. Ne bom se jaz ukvarjal z nekom, ki noče delat. Škoda časa in živcev.
Včeraj smo imeli priliko slišati še nekaj reči, ki skrbijo igralce. Recimo - "včasih se kakšna stvar reče na žaljiv način". HUH. Kolikor se spomnem je bilo takih situacij točno 3 v celi sezoni. Pa še to ni bilo nič posebnega. Bi se lahko temu izognili? Ja, bi se lahko - ampak, da so 20+ let fantje občutljivi kot 14 letne deklice je pa malo presenečenja. Mi je prav žal, da niso imeli priložnosti delati z nekaj resnimi trenerji, pa da vidijo odnos.
Pri nas je odnos trener-igralec podoben odnosu "starejši brat - mlajši brat" (vsi vse razumemo, včasih pa mora starejši brat zagalamiti, mlajši se pa užali), v normalnih okoliščinah pa je odnos trener-igralec odnos učitelj-učenec v katerem ima učenec dolžnost poslušati trenerja in izvajati naloge, ki so mu dane. Zaželjeno je, da pri tem uporablja svojo glavo (ne kot pri nas, ko smo kot mladi mački v obdobju parjenja).
Spet bom slišati star ampak včasih, ko je bil učitelj še "inštitucija" so imeli tudi trenerji manj dela z igralci. Manj dela v smislu motivacije za delo. Jaz se ne spomnem treninga na katerem bi nas trener moral maltene prositi da smo delali svoje. Če nisi hotel delati si moral domov. In to je bila dovolj sramotna situacija, da so si jo redki privoščili. Pa to je bilo na začetku kariere, kasneje v bolj organiziranih klubih pa trud in garanje nikoli nista smela biti vprašljiva!
Danes? No, danes je učitelj v šoli bolj kot ne orodje, inventar - redki imajo avtoriteto, ki je potrebna za to, da se vodi razred mulcev. Vse je zdivjalo, nič in nihče več se ne ceni,.... kako bo potem drugače na treningu? Potem se pa na treningu pojavi trener, ki nima problema s tem, da igralcu pove kar mu gre (kar so ali pa imajo recimo učitelji v šoli, ker se jim ne da vsakodnevno "zabavati" s problematičnimi pubertetniki) in dobimo užaljenost. Bi prav rad videl kako bi današnja mladina shajala s trenerji, ki so nas imeli v rokah.
Če se mene vpraša sva s kolego trenerjem še premalo stroga. Po drugi strani pa, če bi opozarjala na resnično vse malenkosti, čisto vse igralce, potem ne bi imeli nič od treninga.
Sicer pa - vsak si svoj meter zasluži - z vsakodnevnim garanjem, odnosom do igralcev in trenerjev, ljudi v klubu, DO KOŠARKE!
Izjava dneva : "We try to stress the little things because little things lead to big things." -- Steve Alford
Video dneva : Steve Nash o podajanju
No comments:
Post a Comment