What this power is I cannot say; all I know is that it exists and it becomes available only when a man is in that state of mind in which he knows exactly what he wants and is fully determined not to quit until he finds it.
Danes ne bom pisal o akcijah, garanju, o težavah, ki jih srečujem na igrišču – današnja zgodba bo zgodba o absolutnem navdihu, zgodba ki nam pove, da je šport vse prej kot košarka ki jo imamo priložnost gledati in »uživati«. Šport v svojem bistvu je precej daleč od praktično modernega sužnjelastništva, ki smo mu priča dandanes.
Jason McElwain – sem prepričan da večina vas nikoli ni slišala za tega košarkarja. Nič hudega – zdaj boste :)
Jason McElwain – J-Mac za prijatelje – je 19 let star fant (rojen 1.10.1987), ki je končal srednjo šolo Greece Athena High School. Svojo minuto slave (4 minute če sem precizen) si je zaslužil na zadnji tekmi sezone 2005-2006, ko je njegova šola gostila ekipo Spencerport High School.
J-Mac nikoli ni igral tekme, J-Mac je pomagal na treningih, bil je neke vrste pomočnik trenerja. Pred začetkom zadnje tekme se je trener ekipe Jim Johnson odločil, da Jasona – za nagrado, ker je bil nepogrešljiv del ekipe – postavi v ekipo za zadnjo tekmo sezone.
4 minute pred koncem tekme se začne skoraj neverjetno zgodba. Trener Johnson se odloči, da ponudi priložnost J-Macu. J-Mac zgreši prvi met za 3 točke, zgreši tudi polaganje. Nato se pa začne serija, ki se je ne bi sramovali nit profesionalci – met za 2 točki in 6 zaporednih zadetih metov za 3 točke (zadnja trojka je padla v zadnji sekundi in povzročila norišnico v dvorani
Sem en od številnih, ki se zavedamo pomembnosti obrambe. V napadu pustim proste roke domišljiji in potrebam igralcev, v obrambi pa »ni pardona«. Pri igri v obrambi zahtevam – v napadu pričakujem, v obrambi zahtevam!
Zahtevam aboslutno borbenost, pripravljenost na pomaganje, koncentracijo v vsakem trenutku. Odlična, agresivna obramba je namreč najboljši temelj pozitivnega rezultata na koncu tekme. Pravijo, da napad zmaga tekmo. Bi obrnil drugače – napad izgubi tekmo, obramba jo zmaga. Zakaj – ker ne obstaja 100% napad se vse skupaj zreducira na to, čigava obramba je boljša. Če bi obstajal 100% napad, potem bi bilo odveč igrati obrambo. Tako pa je ravno obramba tista, ki odloči tekmo.
Kot že rečeno – pri igri v obrambi sem zahteven. Ni popuščanja – agresivnost, sposobnost predvidevanja, konstantna pripravljenost, koncentracija, izvajanje zadanih nalog – predvsem pa »krvava kolena«. To zahtevam od vseh igralcev. Od vseh 5ih, ki so na igrišču. Sem absolutno alergičen na pomanjkanje želje igranja obrambe. Ga ni igralca na svetu, ki mu ne bi bilo potrebno igrati obrambe. Zanimivo je predvsem to, da mladi igralci, ki so malo uspešnejši v napadu takoj »prenehajo« igrati obrambo – češ, »jaz bom igral v napadu« ali pa »bom že nadomestil v napadu«. Tako razmišljanje je otročje in odlična podlaga za neuspeh. Če je lahko Michael Jordan igral najboljšo obrambo (kar devetkrat je bil izbran v najboljšo obrambno postavo NBA lige) potem jo MORA igrati vsak.
Obstajajo celo igralci, ki so svojo celotno kariero zgradili na igri v obrambi. Danes so taki Ben Wallace ali pa Bruce Bowen. Pred njima recimo še Dikembe Mutombo ali pa Dennis Rodman, da o legendah kot je Bill Russell niti ne izgubljam besed. Bill Russell je (v povprečju svoje kariere!!) dosegal 15,1 točke in 22,5 skoka na tekmo – v letih, ko se števila blokad še ni štelo. Možakar je bil 11krat NBA prvak z ekipo Boston Celtics.
Vsi tej vrhunski igralci so dali igri nekaj svojega – redki od njih v napadalnem smislu, v obrambnem pa so bili – zaradi svoje nepopustljivosti, še posebej cenjeni. Ben Wallace je bil »kamen temeljac« igre Detroit Pistonsov, Bruce Bowen v ekipi San Antonia, Dikembe Mutombo je – pri 40. letih! – več kot uspešno nadomestil »kitajski zid« Yao Minga, ko je ta bil poškodovan. Skozi svojo kariero je bil Dikembe kar 4 krat izbran za najboljšega obrambnega igralca NBA lige!
Če pa lahko svojo vrhunsko napadalno igro »preslikamo« v enako vrhunsko obrambno igro, dobimo absolutno dominantnega košarkarja. Hakeem Olajuwon recimo – center, ki je imel (verjetno) najširši arsenal gibov na poziciji centra je svojo igro v napadu nadgradil z vrhunsko igro v obrambi. V sezoni 1993/94 je tako postal (prvi v zgodovini NBA) MVP lige, najboljši obrambni igralec lige in MVP finalne serije! Vse to zahvaljujoč neizmerni želji po uspehu in zavedanju, da je samo kompleten igralec lahko resnično koristen. Igralec, ki igra »samo v eno smer« je namreč precej predvidljiv in njegov vpliv na igro je zelo omejen. Če je igralec striktno napadalno usmerjen je sicer atraktiven za širše množice, ni pa nujno koristen za ekipo. V podpovprečnih ekipah sicer lahko, v resni košarki pa enodimenzionalni igralci že dolgo niso več moderni.
Zato na vsakem treningu poseben del le tega namenim igri v obrambi. Na začetku je bil trening usmerjen bolj v »duhamorno« gibanje v preži, zdaj pa se bolj usmerjamo v ekipno igro v obrambi. Seveda v osnovni obliki, tako da se učimo kako se postavljamo, gibanja ob kroženju žoge v napadu, počasi uvajamo »politiko« pomoči v obrambi, prevzemanja, prebijanja blokad (ali pomoči pri blokadah).
Odlična igra v obrambi je najboljša podlaga za dobro igro v napadu.
Bliža se konec sezone (ponekod se je že končal, nekje se pa »lovijo« mesta za čimboljši štartni položaj pred play-offom) ko je vsaka tekma še malo bolj pomembna, ko je vsak trenutek na igrišču še malo bolj odločilen, ko je vsaka žoga lahko odločilna.
Tako tekmo smo odigrali včeraj – morali bi zmagati da bi se izognili kvalifikacijam za naslednjo sezono. V gosteh, pri ekipi, ki nas je doma premagala za 40 točk.
In smo šli – odločeni,da drago prodamo svojo kožo – začeli zaspano, se nato zbudili, odigrali verjetno najboljšo četrtino sezone, nato pa padli. Na koncu smo izgubili za 1 točko. 1 točko, ki bi nas lahko »popeljala v nebesa«. 1 prosti met, ena kvalitetneje odigrana obramba, ena izgubljena žoga -1 trenutek nepazljivosti, ki loči heroje od poražencev. 1 prosti met!
Pravijo, da se igralci največ naučijo iz tesnih porazov – da je to najboljša šola. Se strinjam. Absolutno. Ni nobene koristi od tekme, kjer si za 40 točk boljši ali slabši od nasprotnika. Za razvoj mladega igralca so koristne tesne tekme, tekme, ki se odločajo v zadnjih sekundah! To so trenutki tekem zaradi katerih je vredno garati vsak dan, večkrat na dan.
Od trenerskega kolega Victorja Sfere, ki piše blog sem si bom sposodil (z dovoljenjem seveda) nekaj vrstic, ki jih je namenil izvajanju prostih metov (na včerajšnji tekmi smo namreč zgrešili SAMO EN prosti met – na koncu več kot dovolj).
Igralci in trenerji se vse premalo zavedamo pomembnosti metanja prostih metov. Igralci (vsaj nekateri) mečejo »ker morajo«, nekatere je strah pritiska (vse oči so usmerjene nanje), nekateri mislijo, da se bo met zadel sam od sebe – redko kdo pa se zaveda, da lahko ravno ta prosti met odloči prvenstvo, da lahko en prosti met definira prihodnost kluba (Ok, tole je malo dramatično ampak v končni fazi zelo resnično).
Verjetno nihče ni slišal za gospoda Toma Amberryja. Možakar je star 85 let, 15.novembra 1993 pa je postavil svetovni rekord v zaporednih zadetih prostih metih. 2750 jih je zadel! Metal je 12 ur.Star je bil 71 let!
Stric Tom se je odločil, da bo -penziji – dokazal, da lahko vsakdo, ki ima eno roko in jasen cilj, postane odličen metalec prostih metov. Vsak dan je šel v lokalno dvorano in metal proste mete. Včasih tudi po 6 ur dnevno. Si predstavljate, da bi današnjo mularijo »prisilili« na 6 ur neprestanega buljenja v TV?! Še to bi jim bilo odveč!
Kaj je Tomova »skrivnost«? Nič pretresljivega, samo trdo delo in zvrhan koš samozavesti. Pravi namreč: "Focus and concentration. When I’m shooting a free throw, I don’t think of anything else. I am 100% positive I will make the basket. Never have a negative thought on the free throw line."
Danes Toma plačujejo NBA in NCAA ekipe, da njihovim igralcem pomaga pri izvajanju prostih metov.
Če verjamemo internetu, potem stric Tom še danes zmeče po 500 prostih metov vsak dan! Koliko jih mi zmečemo? Premalo.
Izjava dneva : "Nobody listens, because nobody is interested in free throw shooting, Players like dunks and three-point shots, and they just don't get it. Free throws might be boring, but they're the most important shots you'll ever take." Tom Amberry
Življenje je boj v katerem ni popuščanja niti za minuto. Se načeloma lahko ustavimo in odpočijemo, ne smemo pa zaspati. Ko mi spimo nekdo drugi gara. Enako je na treningih - vsak trenutek treninga je potrebno maksimalno izkoristiti. Zato, ker nekje na tej zemlji en mulc v tem trenutku gara da bi bil najboljši! In če hočemo mi biti najboljši, potem moramo garati enako ali pa bolje kot ta neznani mulček.
Imel sem srečo, da sem videl velike garače od blizu. Prvi tak garač, ki mi pade na pamet je Boris Gorenc. Sem že videl ljudi ki garajo ampak Boris je garal tudi v primerjavi s tistimi za katere sem prej mislil, da so garači.
10 let nazaj sva nekako skupaj (on pri članih, jaz v mladi ekipi) delila "stene Tivolija". Mi smo imeli trening ob 9.30 (jutranji seveda) in ko smo vsi skisani prihajali v dvorano je Boris že premetaval uteži v fitnessu. Uro našega treninga (pa že uro prej) je tako pregaral v fitnessu, potem se je pridružil članski ekipi na jutranjem treningu, ki so ga zaključili okoli 12h.
Zvečer so imeli člani svoj trening ob 18.30. Boris je odgaral (pri Zmagu Sagadinu je vsak trening bolj intenziven od nadpovprečne tekme 1.slovenske lige!), nato pa je še z nami odigral "na dva koša". Pa mu ni bilo odveč - ravno nasprotno.
Vsak trening je vzel 120% in od soigralcev je zahteval podobno.
Potem pa gledam igralce danes. Ne bi rad delal krivice komu in generaliziral ampak večina je zadovoljna že s tem, da pride na trening "ob uri" in da se gre stuširat "3 minute po koncu". Redkokje se najde kdo, ki skoncentrirano in "v polnem šprintu" zmeče 500 žog po koncu treninga. Se najdejo taki, ki še "brcnejo dve" s polovice igrišča, ni pa takih, ki bi - po koncu napornega treninga - prosili 2-3 nadebudne mulčke, naj jim vračajo žoge.
Kako recimo otroku staremu (recimo) 15 let, na začetku pubertete, razložiti, da mora narediti na tisoče ponovitev ene vaje, da bo na tekmi isti gib suvereno in točno naredil?
Kako takemu mulcu razložiti, da ni dovolj če 5krat vrže na koš ampak da mora še doma metati, da mora iti s prijatelji "na basket", da mora včasih iti "preko bolečine" (ta termin sem prvič "ujel", ko je Toni Kukoč razlagal kako so trenirali pri enemu najboljših trenerjev s področja bivše Jugoslavije - Božidarjem Maljkovičem)?
Se mi zdi, da je celoten sistem nastavljen tako, da spodbuja "linijo najmanjšega odpora", da podpira lenobo. Od šolskega sistema, kjer se testi, spisi, nareki in podobne zadeve napovedujejo, do dejstva, da živimo v času, ko nam je vse prinešeno pod rit in se nam ni potrebno potruditi za nič. V skupini otrok najti nekoga, ki dela brez jamranja, brez stokanja - dela brezpogojno in zavzeto, je pravi mali čudež.
Saj ne rečem - se najdejo tudi taki, vendar so v neverjetni manjšini. Včasih (ja, ja kot da imam 300 let) ni bilo jokanja, ni bilo "ne morem več" že takoj po segrevanju.
Izjava dneva : All right Mister, let me tell you what winning means - you're willing to go longer, work harder, give more than anyone else. (Vince Lombardi)
Osredotočenje na stvari, na delo. Koncentracija. Izredno pomembna zadeva ko govorimo o športu, košarki kot taki. Tudi življenju na splošno.
Ravno včeraj sem bil priča tekmi (ne prvi v tej sezoni), ko je ena ekipa prišla na igrišče trdno odločena, da drago proda svojo kožo, druga pa je prišla na igrišče »mehka«, »prazna«. Ni težko uganiti, kdo je tekmo dobil.
Glava – nimamo je samo zaradi pričeske ali za nošenje kape ampak predvsem zato, da mislimo z njo. Mladim igralcem danes dopovedati, da je se je potrebno na tekmo pripraviti, da je potrebno nasprotnika »jemati« resno tudi če ne izgleda tako, dopovedati jim, da je potrebno v vsakem trenutku dati 110% od sebe in predvsem, da je vse to v naših glavah, je zelo naporna stvar.
Mulci mislijo, da se lahko vrnejo v tekmo, ko nasprotnika razigrajo (ja, MI ga razigramo s tem, ko nismo pri stvari in ko nismo 110% osredotočeni na naše naloge in izvajanje le teh). Ne zavedajo se, da je to praktično nemogoče. Se sicer dogaja da potek tekme preobrnemo v svoj prid, ko imamo na drugi strani ravno tako »povprečnega« nasprotnika, ki se – potem ko pridobi psihološko prednost – zadovolji z vodstvom in IZGUBI fokus. V ogromno primerih pa tako »vračanje« v tekmo pomeni ogromno potrošnjo energije, kar privede do zmanjšanja zbranosti v ključnih trenutkih tekme in posledično (zasluženega) poraza.
Precej je bilo košarkarjev, ki so imeli prav posebne sposobnosti osredotočanja v najpomembnejših trenutkih tekem. Vsi od njih so bili »rojeni zmagovalci«, igralci, ki niso imeli strahu pred prevzemanjem odločitev v svoje roke. To niso bili igralci, ki bi zalučali zadnji met in mislili »kar bo pa bo, upam da zadanem«. Ne, to so bili igralci, ki so bili absolutno prepričani vase in v svoje sposobnosti reševanja kritičnih situacij. Rojeni zmagovalci.
Zmotno je prepričanje da so to igralci, ki redno dosegajo največ točk. To so igralci, ki s svojo prisotnostjo na igrišču, sposobnostjo vodenja soigralcev in odločanja v ključnih trenutkih preobrnejo tok tekme. Spomnim se Tonija Kukoča, ki je znal biti najboljši igralec tekme, pa bi na tekmi samo »pozdravil« domov (dosegel 2 točki, da se je uspel zapisati v časopis).
Igralcev, ki bi zmetali 30 žog na tekmo je povsod ogromno. Je pa precej manj takih, ki bi vzeli zadnjo žogo v svoje roke in bili absolutno prepričani (da o zaupanju soigralcev in gledalcev ne govorim) da bodo odločili tekmo v korist svoje ekipe. Lahko s košem, lahko s podajo.
