Focus [foh-kuh s]

Osredotočenje na stvari, na delo. Koncentracija. Izredno pomembna zadeva ko govorimo o športu, košarki kot taki. Tudi življenju na splošno.

Ravno včeraj sem bil priča tekmi (ne prvi v tej sezoni), ko je ena ekipa prišla na igrišče trdno odločena, da drago proda svojo kožo, druga pa je prišla na igrišče »mehka«, »prazna«. Ni težko uganiti, kdo je tekmo dobil.

Glava – nimamo je samo zaradi pričeske ali za nošenje kape ampak predvsem zato, da mislimo z njo. Mladim igralcem danes dopovedati, da je se je potrebno na tekmo pripraviti, da je potrebno nasprotnika »jemati« resno tudi če ne izgleda tako, dopovedati jim, da je potrebno v vsakem trenutku dati 110% od sebe in predvsem, da je vse to v naših glavah, je zelo naporna stvar.

Mulci mislijo, da se lahko vrnejo v tekmo, ko nasprotnika razigrajo (ja, MI ga razigramo s tem, ko nismo pri stvari in ko nismo 110% osredotočeni na naše naloge in izvajanje le teh). Ne zavedajo se, da je to praktično nemogoče. Se sicer dogaja da potek tekme preobrnemo v svoj prid, ko imamo na drugi strani ravno tako »povprečnega« nasprotnika, ki se – potem ko pridobi psihološko prednost – zadovolji z vodstvom in IZGUBI fokus. V ogromno primerih pa tako »vračanje« v tekmo pomeni ogromno potrošnjo energije, kar privede do zmanjšanja zbranosti v ključnih trenutkih tekme in posledično (zasluženega) poraza.

Precej je bilo košarkarjev, ki so imeli prav posebne sposobnosti osredotočanja v najpomembnejših trenutkih tekem. Vsi od njih so bili »rojeni zmagovalci«, igralci, ki niso imeli strahu pred prevzemanjem odločitev v svoje roke. To niso bili igralci, ki bi zalučali zadnji met in mislili »kar bo pa bo, upam da zadanem«. Ne, to so bili igralci, ki so bili absolutno prepričani vase in v svoje sposobnosti reševanja kritičnih situacij. Rojeni zmagovalci.

Zmotno je prepričanje da so to igralci, ki redno dosegajo največ točk. To so igralci, ki s svojo prisotnostjo na igrišču, sposobnostjo vodenja soigralcev in odločanja v ključnih trenutkih preobrnejo tok tekme. Spomnim se Tonija Kukoča, ki je znal biti najboljši igralec tekme, pa bi na tekmi samo »pozdravil« domov (dosegel 2 točki, da se je uspel zapisati v časopis).

Igralcev, ki bi zmetali 30 žog na tekmo je povsod ogromno. Je pa precej manj takih, ki bi vzeli zadnjo žogo v svoje roke in bili absolutno prepričani (da o zaupanju soigralcev in gledalcev ne govorim) da bodo odločili tekmo v korist svoje ekipe. Lahko s košem, lahko s podajo.

Video dneva - Tribute to Reggie Miller

Izjava dneva - I can accept failure, everyone fails at something. But I can't accept not trying. (Michael Jordan)