What this power is I cannot say; all I know is that it exists and it becomes available only when a man is in that state of mind in which he knows exactly what he wants and is fully determined not to quit until he finds it.
Zaenkrat se zadeva premakne SEM, v prihodnosti pa bom svoj blog objavljal še na eni strani (ja ja, na dveh koncih hkrati).Lepo je bilo na Bloggerju, vendar imam lepo priložnost, da se "osamosvojim" tudi na blogerskem področju. Sicer pa se - razen URLja - ne spremeni nič.
Izjava dneva : You can't hit a home run unless you step up to the plate. You can't catch a fish unless you put your line in the water. You can't reach your goals if you don't try.
Dober večer - sicer sem "obljubil", da bodo počitnice in bo tudi blog počival vendar je košarka življenje in v življenju ni počitnic.
Naši košarkaši so zaključili kvalifikacije za nastop na OI. Niso se uspeli uvrstiti nanje - v četrtfinalu so od naših bili boljši portoričani. Ali je to neuspeh ali samo realno stanje pa bom skušal po svoje spisati spodaj. Ta sestavek sem objavil tudi na forumu prostega meta, tukaj pa ga bom samo še malo razdelal. Ja, dolg blog bo tole :)
Na žalost je ta rezultat realen - glede na to kdo se je odzval, kdo se je vmes poškodoval,... To je to. Bi bilo lepo, če bi se šlo na OI, ni pa realno. Ne glede na to, kaj nam srce pravi.
Niti na papirju nismo boljši od Portorika. Imamo enega resnega centra v ekipi, eno resno štirko, smo popolnoma brez trojke in imamo playa in dvojko, ki sta nekje tam-tam, če ju primerjamo s portoričani.
Primerjava po igralnih mestih bi šla nekako takole:
PG (playmaker)- Arrojo (Barea) vs. Lakovič (Dragič) - portoričana sta v NBA (če je bek v NBA, potem ni ravno lesen, v ZDA je bekov kot trave!), naša dva pa v Evropi. Jaka soliden, Dragič še na začetku. 1:0 za Portoriko
SG (bek šuter) - Ayuso vs. Bečirovič - tam tam, oba sta imelaneki kilavi sezoni, ampak recimo da neodločeno.
SF (krilo) - 1:0 za portoriko, mi SFja sploh nimamo
PF (nizki center) - 1:0 za Slovenijo
C (center)- neodločeno - mi imamo samo Rašota, Portoriko pa ima 3glavega zmaja (Ramos, Santiago, Sanchez) - na dolgi rok, ob pravočasnih menjavah je delo za Rašota nemogoče! Čim pa bi šel Rašo iz igre bi imeli luknjo pod košem. Torej neodločeno, če smo zelo navijaški!
Če seštejemo skupaj je to čista prednost za Portoriko. Ok, take primerjave so "nehvaležne", papir ne igra, igrajo igralci. Vse to je res - ampak v naših željah in predstavah o sposobnostih ekipe je treba biti vsaj malo realen. In realno nismo boljši.
Kakšna je sploh bila naša ekipa in kakšno sezono so imeli igralci, da bi lahko pričakovali nastop na Olimpijskih igrah?
Zagorac in Drobnjak sta uletela silom prilike - na žalost sta solidna igralca za solidne ekipe, za kaj bolj resnega pa pač nista. Naredita svoje, kar se od njiju pričakuje - čudežev pač ne moreta narediti.
Klobučar je imel letos bolj "tako-tako" domačo sezono, nič pretresljivo odličnega, da bi lahko od njega pričakovali karkoli
Prelđič - še ni to to. Lahko da enkrat bo, danes je pač noter, ker nimamo nikjer nikogar od 20x cm, ki bi znal tekat na krilu.
Dragič - rahlo razočaranje, tudi sezona ni bila ravno nadgradnja tistega, kar je pokazal lani na EP - posledično, niti od njega ni bilo za pričakovati atomske košarke.
Lakovič in Bečirovič - tudi njuni sezoni nista bili ravno blesteči. Sani je bolj kot ne obsedel pri Panathinaikosu in se mu vidi, da je izven forme. Jaka pa nikakor ne ujame konca s koncem kar se tiče reprezentance. Tudi lani na EP je bil "izmozgan" od naporne sezone in bleda senca tistega "Harry Potterja" ki je čaral na igrišču.
Zupan - letos odigral prvo resno sezono v karieri. (če govorimo o kalibrih igralcev, ki bi naj nosili reprezentanco oz. ki naj bi naredili rezultat) - lani ni igral nič resnega (Eurolige ni smel igrati),...
Joksimović - solidno odigral kar je dobil. Imel spodobno sezono v Hemofarmu, mogoče bi si zaslužil kako minuto več glede na to, da je bil en redkih agresivnih zunanjih igralcev, ki bi lahko pokril pozicijo 3 (SF)
Lorbek - ne vem če ima mesto v reprezentanci. Tukaj je Pipan kiksnil po moje. Lorbka na Ayusa?! Totalen mismatch v obrambi, v napadu pa tudi ni Jordan, da mu ne bi bilo treba igrati obrambe. Sezona v Španiji bolj za pozabit. Enkrat je Sergio Tavčar za Slavca Duščka rekel, da je "gatto di marmo" (marmornati maček), ker se ne uspe premakniti v obrambi - to je danes na žalost Domen Lorbek.
Slokar - dostojna menjava Smodiša. Odigral svoje, Sezona v Rusiji? Verjetno spodobna ampak nič extravagantnega.
Nesterovič - sezona v NBA up and down. Ko je dobil korektno priložnost jo je izkoristil, več ali manj pa je dobil dorbtine.
In to je ta "silna" moč slovenske košarke. Da se razumemo - fantom kapo dol za trud! Je treba žrtvovati poletje za reprezentanco - ampak tudi v navijaški zaslepljenosti ne bo odveč, če smo realni.
A kapaciteta da je večja? Je ja, ampak če nekdo noče igrati, potem nanj ne računaš in se tudi "kapaciteta" zmanjšuje. Je vse zastonj, če imamo človeka od 300cm, če nikoli ni igral košarke in se ukvarja z nabiranjem oljk. Kapaciteta je velika, realno pa imamo ljudi od 180 cm. Na podlagi česa bomo postavljali cilje? Na podlagi kapacitete ali na podlagi realnega stanja?
Igralci, ki so bili izbrani med 12 so imeli povprečne do slabe sezone za sabo (ali pa prve resne sezone). Pustimo dosedanje kariere, govorimo o sezoni, ki je peljala na kvalifikacije! In kaj bi torej lahko pričakovali? Peking? Jaz ga nisem pričakoval - sem jim privoščil da pridejo na OI, nisem pa pričakoval da bodo prišli.
Kaj je manjkalo? Za začetek je treba narediti/kupit igralca na mestu SF (3), ki bo znal in hotel igrati košarko. Imamo Nachbarja, ki pa je v NBA in pride če pride, če ga pa ni (in enkrat bo tudi on rekel, da je konec s košarko) je panika. Koga imamo od mladih na tem mestu? Nekoga za reprezentanco? Preldžič,... potem pa je že počasi konec. Gledam reprezentanco do 20 let - ni nekih euroligaških kril. A samo euroligaška krila bodo lahko nosilci igre v reprezentanci.
Druga točka - KZS mora poiskati denar za profesionalnega selektorja. Ja, to stane - ampak samo profesionalec si bo lahko vzel čas in šel med sezono v ZDA in pokramljal z Brezcem, Nesterovičem, Udrihom, Nachbarjem,... videl kako živijo, kaj hočejo,... navezal malo človeškega stika. Kaki skype in SMSji - saj nismo zaljubljeni pubertetniki, da bomo sredi noči viseli na internetu! Lahko bo šel po Evropi in obiskal ostale kandidate. Tega še nismo poskusili - se mi pa zdi, da ne bi bilo nič narobe. OK, ostale ekipe imajo tudi selektorje, ki so trenerji v klubih - ampak to smo že večkrat poskusili, pa ne gre. Tudi Slovence smo že "pokurili" - ostaneta še Mahorič in Filipovski ampak tudi tukaj sem skeptičen. Alibegovič bi bil lahko pravi - vprašanje je samo ali si želi "stopiti v drek".
Tretja točka, ki bi morala biti PRVA, DRUGA in TRETJA! - Treba je dvigniti nivo slovenske košarke (v vseh pogledih!). Generacije, ki prihajajo so rezultat neresnosti in slabega dela kompletne slovenske košarke. Niso sami krivi, da so takšni - ampak nedelo in neresnost in neorganiziranost se morata nekje pokazati. Mlajše reprezentance so vse v nekih B divizijah (nižje ne gre!) - in to so fantje, ki bodo morali enkrat igrati v A reprezentanci! Na žalost ne kaže na kaj bistveno boljšega od tega kar imamo.
To je točka, ki jo moramo nujno popraviti, če želimo imeti kaj resnega od košarke - je vse zastonj, ves trud in matranje. Levji delež krivde nosi KZS - dovoli klubom, da delajo kar hočejo, pri očitnih kršitvah zamiži na obe očesi (in še na kurje oko, bi rekel Andrej Stare) - zavoljo ljubega miru v hiši. Tujci se švercajo na turističnih vizah, delo z mladimi je nujno zlo,... ljudje božji - košarka v Sloveniji ŽIVOTARI! Ni to nič in samo še slabše bo. Včasih smo imeli vsaj mlade igralce, ki so nekako izgledali - ki so imeli nek zgled v članskih igralcih. Danes? Danes je Veljko Petranovič pri 49ih letih tata-mata za celo slovensko prvo ligo!! 49 let!!! Da ni enega mulca od 22 let, ki bi se mu postavil po robu?!
Potem se pa čudimo, da ni rezultatov - da nas ni nikjer!! Leta nazaj smo imeli prvake v večini mladinskih kategorij! Pri članih nas pa ni. Ok, nekaj je res mentaliteta - nismo mi argentinci, ki z zlomljenimi kolki igrajo za reprezentanco. Nekaj pa je tudi dejstvo, da imamo kilavo ligo v kateri je nebroj pol-izdelkov sumljive kvalitete, namesto da bi bile naše lige poligon za te mlade igralce, ki bodo enkrat nosilci naše košarke. Ne, trenerji so sužnji rezultata - za svojih 500 EUR bodo žrtvovali mladega igralca, namesto da bi ga porinili v ogenj in vztrajali z njim. Ne - šteje samo rezultat - potrebno je preživeti sezono, naslednje leto bomo pa že nekako. Ni vizije, ni ciljev - nič od nič.
Da se vrnemo h reprezentanci. Aleš Pipan naj pošteno zaključi zgodbo in gre novim izzivom nasproti. Je naredil največ od vseh do sedaj, je pa res, da se vzorci ponavljajo in če ne gre pač ne gre.
Za konec pa še to - od VSEH bi pričakoval, da bodo pokazali jajca in enkra za vselej razčistili te neke svoje zamere. Za dobro slovenske košarke je potrebno enkrat narediti čistko, razčistiti zadeve, si povedati kar si je potrebno in iti naprej. Katarza ni nujno slaba reč - vsaj veš pri čem si in greš mirne duše naprej. Tako pa se na širših popisih pojavljajo igralci taki in drugačni, za katere se že vnaprej ve, da se ne bodo odzvali. Če se ne bodo, potem jih ne klicati - najdimo neke "zamejske" slovence ni vrag, da ne najdemo 12 frajerjev ki se bodo z veseljem odzvali.
Tem, ki pa so odgarali svoje na kvalifikacijah pa čestitke za trud. Verjamem, da je vsakemu od njih bistveno težje kot vsem nam skupaj tukaj na forumu. Izjava dneva : Vince Lombardi - "Some of us will do our jobs well and some will not, but we will all be judged by only one thing - the result" Video dneva - Wayne Badgers - če lahko on, potem lahko vsi!
Društvo - blog bo zdaj vsaj 1 mesec malo počival, ker si tudi jaz skušam odpočiti od košarke. Sicer ne gre, ker košarka ni služba ampak način življenja - vseeno pa se je potrebno posvetiti tudi drugi rečem v življenju.
Torej - spet se beremo nekje v začetku avgusta, ko bomo začeli s treningi. Takrat bomo tudi že vedeli ali bo naša reprezentanca igrala na Olimpijskih igrah, vedeli bomo v katerih ekipah bodo igrali naši prijatelji in znanci, ki si ekipe še iščejo - vedeli bomo tudi ali zdravje dopušča bolj aktivno ukvarjanje s košarko. Vedeli pa bomo tudi ali bomo blog še vedno objavljali tukaj ali pa ga mogoče preselimo drugam. O tem vas bom seveda pravočasno obvestil!
Until then....
Izjava dneva : If you're going to be thinking, you might as well think big!
Video dneva : za tiste, ki imate težave z angleščino. Upam, da ste boljši od Bake Sliškovića! Če ne je to resna žalost
Zadnja dva vikenda sem bil prisoten na trenerskem tečaju v Ljubljani. Bilo je malo naporno, predvsem zaradi vožnje gor in dol in pa zato, ker smo bili tam cele dneve, vročina in predvsem praktično 2 treninga dnevno (ja, imeli smo po 2 "treninga" - ki sta bila sicer na nivoju vaške rekreacije, kar se fizičnega napora tiče ampak tudi to je veliko če že dolgo nisi migal).
Ta seminar je bil pravi - srečal sem en kup starih znancev s katerimi smo gulili parkete, ko je košarka v Sloveniji še izgledala kot košarka. Miki Šporar, Andrej Božič, pa Jadranko Čovič in Ervin Dragšič (ta dva še migata v Mariboru)... Pravi frajerji.
Skratka - to kar bom danes opisal se je zgodilo na včerajšnji popoldanski seansi. Morali smo pripraviti obrambo proti coni. Razdeljeni smo bili v peterke, vsaka peterka je imela svojega trenerja, ki je moral razložit in prikazat določeno obrambo, njena pravila,.. Potem je na igrišče prišla druga peterka in "glumila" napad. Enim se je dalo bolj, drugim manj - mene so pa redno uvalili v "govna" :) Sicer mi ni bilo nič hudega, ker sem prav užival v basketu. Tako smo v enem trenutku na igrišču bili skupaj Miki, Božo, Čova in jaz + en od ostalih trenerjev. V napadu, proti coni. Če bi otroci videli kako se je to igralo. Pa ne da se zdaj nekaj hvalim ampak zavozlali smo obrambno peterko da niso vedeli kje je kdo in kaj tam počne. Hitre in ostre podaje na vedno pravo mesto, vedno prostemu igralcu, brez milimetra napora. Poezija bi rekel. Saj fizično mogoče res nismo več pravi (eni so se zredili, eni nimamo več kolen, enim se več ne da) ampak glava je prava. In kar je najpomembneje - IGRALI SMO SE! Bi bilo treba videti nas "starce" upokojene kako se smejimo in kako uživamo v podajah in igri. Če bi imel denar bi nas kupil, da odigramo eno sezono za čisti gušt.
Še ena anedota s tečaja. Prejšnji vikend smo imeli na sporedu ogled videoposnetka enega od seminarjev, ki ga je imel Zmago Sagadin. Zmago ima tak značilen glas - če se je enkrat zadrl nate ga boš prepoznal čez 100 let. In tako mi to gledamo in gledamo, v enem momentu Miki Šporar vstane in gre na WC. Hodi proti vratom, Zmago pa se na posnetku nekaj zadere v stilu "EJJJJJJJJJJJJJJ!!!!!!". Miki pa "KA 'EE??" Popadali smo po tleh od smeha. Miki je sicer rekel, da je to naredil nalašč (za foro, kar dokazuje da je zelo brihten), mi pa vseeno verjamemo da je nekaj tega ostalo v podzavesti in da se "trza na vsak dražljaj" :) Zmago je namreč bil Mikijev trener nekaj časa.
Še ena zadeva, ki mi je všeč na takih seminarjih - z veliko trenerji se navežejo kontakti, širi se "mreža" poznanstev kar nam bo samo koristilo.
Izjava dneva : Dean Smith :If you're going to make every game a matter of life or death, you're going to have a lot of problems. For one thing, you'll be dead a lot.
Nekaj časa se spet nisem javljal - malo zastran vročine, malo zato, ker je praktično konec sezone in bo blog (tako kot jaz) malo počival.Moja ekipa s tem tednom zaključuje z organiziranim miganjem. Trenutno še imamo treninge, ta vikend pa še zaključimo en turnir v Kopru. To bo za letos vse, spet se bomo dobili v začetku avgusta, ko bomo začeli s postavljanjem temeljev za naslednjo sezono.
Zadnjih nekaj dni z nami v Portorožu trenira Predrag Milović - nekateri ga poznate, nekateri mogoče zanj še niste slišali. Urbane legende ki krožijo o njem so take in drugačne - dejstvo ostaja, da je Pedja en redkih trenerjev v Sloveniji, ki ima jajca "v ogenj" poriniti mularijo. Ki ima jajca dati pošteno priložnost mlajšim igralcem. Pedja je garač - tisti, ki so imeli priložnost delati z njim bodo to potrdili. Jaz na žalost nisem nikoli treniral z njim (kot igralec) mi je pa v veliko veselje delati z njim zdaj - tudi če samo gledam kaj počne z mularijo. (opomba: včeraj sem si "izpolnil željo" in malo potreniral z njim. Preživel sem, to je najbolj pomembno)
Ogromna večina ostalih trenerjev je sužnjev rezultata - igra se samo na rezultat, ker samo rezultat (pa še ta ne nujno - prav Pedja bi znal o tem veliko povedati) ti rešuje kožo (da ne napišem riti). Mladi igralci so tako obsojeni na sedenje na klopi in podajanje brisač tujim pol-izdelkom, lokalnim veteranom in namišljenim zvezdnikom.
Pedja je v svoje roke vzel nekaj mojih bolj ambicioznih fantov in še nekaj mularije stare okoli 12 let. Z njimi vsak dan oddela dva treninga na katerih se ponavljajo osnove košarke, na katerih se pilijo podrobnosti na katere večina nas tako rada pozabi. V podrobnostih pa je VSE! V tem kako postaviš noge pri ustavljanju vodenja, do tega kako primeš žogo, kam usmeriš pogled po "rollingu". Malenkosti so razlika ki razlikujejo navadnega igralca od vrhunskega igralca.
Z malenkostmi, ki to niso pa bom tudi nadaljeval svoj blog - igramo namreč en simpatičen turnir na obali. V sredo smo turnir začeli z zmago proti ekipi zamejskega Jadrana, včeraj pa smo izgubili proti ekipi iz Cazina. Obe tekmi pa smo odigrali na čisto identičen način - s tem, da smo se prvič "izvlekli", včeraj pa nam (hvala bogu!) ni uspelo.Začeli smo površno, brez volje, brez energije,... nič od nič. Nekaj smo tekli, nekaj smo se kujali, žoga je bila kriva marsičesa, nismo uspeli zadeti enostavnih metov na koš. Nasprotniki - po drugi strani - pa so odigrali svoje. Po začetnem zaostanku smo sicer prišli do ugodnega rezultata in v sredo celo dobili tekmo, včeraj pač ne.
Tisto kar mene osebno najbolj moti pri vsemu skupaj je to, da imamo v "DNK" zapisano to, da tekme začnemo mehko. To so fantje lahko še obračali pri pionirjih, kjer so na neko individualno kvaliteto reševali tekme. Starejši kot bodo nasprotniki, težje bo! In tega jim nekako ne uspem dopovedati. Da se tekma začne s prihodom v garderobo, kjer se v miru pripravimo na tekmo, da se tekma nadaljuje na segrevanju, kjer se skoncentriramo na malenkosti (spet smo tam!) ki jih bomo morali kvalitetno oddelati,... da se tekma ne začne po prvem polčasu! To se nam je zdaj zgodilo že nekajkrat.
Razumem, da so to pubertetniki, ki jim po glavi skačejo vse mogoče neumnosti - ampak tej pubertetniki bodo enkrat mogoče resni športniki - če bodo danes začeli razumeli, da vsaka malenkost šteje, potem jim bo čez 10 let veliko lažje. Če pa bodo površni in slabo skoncentrirani, potem je vprašanje če se bodo kdaj uspeli povzpeti na nivo, ki bi ga lahko dosegli. In to bo največja žalost - da ne bodo dosegli svojega maksimuma.
Za zaključek - prvo tekmo smo dobili za 4 točke, drugo izgubili za 5. Če bi recimo včeraj izgubili za 3 ali celo zmagali, potem bi jutri igrali v finalu (če seveda danes zmagamo) - tako pa finala v nobenem primeru ne bomo videli. V najboljšem primeru bomo igrali za "leseno" medaljo. Glede na to kako smo igrali si drugega niti ne zaslužimo. Leseno medaljo za "reminder" kako se ne sme igrati.
Izjava dneva: Vince Lombardi - It's easy to have faith in yourself and have discipline when you're a winner, when you're number one. What you got to have is faith and discipline when you're not a winner.
Ne, ne - ni konec bloga :) Hvala bogu je konec slovenskega prvenstva v košarki. Včeraj je namreč Olimpija premagala Helios in zaključila sezono.
Finalna serija je bila namreč ena mizerija - za razliko recimo od hrvaške. Tekme nezanimive - če odštejemo dogodka, ki ne sodita na športna igrišča (pljuvanje sodnika in pretep), publika "gledališka" brez prave energije. Še posebej pa je včerajšnja tekma pomenila pravo karikaturo kompletne finalne serije.
Olimpija igra brez 4 igralcev (vsi štirje so tujci, kar pomeni da so imeli solidne vloge v ekipi), Helios brez 1 ugralca (pravtako tujca, po moje najboljšega igralca). No, taka razsuta Olimpija (v prvi peterki je začel Sašo Ožbolt, ki se je vračal po 3 operacijah kolena! - sem samo upal, da preživi vse skupaj!) je mirno požrla Heliosa. V Domžalah!! Domači so se praktično predali v drugi četrtini - Olimpija postavi zono, domači pa mečejo kamne ob tablo. Nič od nič, ne spomnim se kake izdelane akcije proti coni - tekanje naokoli, potem pa mora nekdo zadeti koš. Na žalost ga ni nihče (rezultat 6:22 v drugi četrtini pove dovolj).
Na koncu je izgledalo tako, kot da bi Heliosu manjkali 4 igralci (tudi kak več), Olimpija pa bi imela samo enega, ki ni igral. Narobe svet.
Je pa ta finalna serija pokazala vso bedo in žalost slovenske košarke, vse nedorečenosti, vse nedoslednosti. V drugi tekmi igralec Olimpije (Begić) pljune sodnika in je zato izključen. KZS ga kaznuje s tremi tekmami (na treh tekmah ne sme igrati), kar je korektna kazen. Za to bi si zaslužil celo kaj več.
Naslednja tekma je "ponudila" še celo nekaj več - pretep kakih 5 minut pred koncem tekme, ko je Olimpija vodila že za 20 točk. Taylor (Olimpija) in Troha (Helios) sta se zapletla pod košem, padeta na tla, Troha dvigne nogo (Taylor je bil nad njim in se je nekaj drl nad njega), sledi brca Taylorja in naval na Troho. Vključijo se vsi igralci s klopi Olimpije (razen Ožbolta, ki je gledal s strani, verjetno je pametno ocenil, da se ne splača iti v vojno, če imaš samo eno nogo!). Eni mirijo, drugi mirijo malo manj, tretji samo gledajo,... pravila pa jasno pravijo, da morajo sodniki izključiti vsakogar, ki ni v igri (5 igralcev) in med pretepom stopi na igrišče (zapusti klop). Edini ljudje s klopi, ki lahko pomagajo so trenerji. Oni lahko stopijo na igrišče z namenom miritve igralcev. Če mirijo je OK, če pomagajo pri "škandalu" so izključeni.
In kaj se je zgodilo na tej tekmi? Sodniki so izključili Taylorja (ki je začel s pretepom), Bookerja (ki je s klopi prišel na igrišče in - vsaj po posnetkih - vse prej kot miril), ter Baiyleja, ki je prišprintal s polovice igrišča, da bi "pobožal" Troho. Troha je dobil tehnično napako.
Po moje se je enkrat (pa če je to finale, naj bo finale!) potrebno začeti držati pravil tako kot so napisana. Če pustimo, da se vsak odloča po svoje in si pravila, ki so jasna (!) razlaga po svoje, potem je bolje, da se nehamo igrati. Če bi to naredili samo enkrat in bi morala Olimpija včeraj igrati z mladinci, potem sem prepričan, da se to nikoli več ne bi zgodilo. Tako pa bomo vsi vedno imeli izgovor češ - takrat pa se ni izključilo nobnega, zakaj bi se moralo zdaj nas, če pa smo šli na igrišče miriti situacijo?!
Sicer pa - kdor si je hotel ogledati resno košarko je gledal hrvaški finale med Zadrom in Splitom. Zadar je zasluženo prvak, so pa bile to tekme, ki jih je bil greh zamuditi. Od nabito polnih tribun ki niso prenehale s spodbujanjem svojih igralcev do tekem polnih čustev, nbitih z energijo - tekem v katerih je mlada ekipa Splita pokazala kako se igra košarka. Res, da so izgubili finale vendar sta bili obe tekmi v Splitu prava poslastica. S kako energijo in željo so šli ti fantje na igrišče!! Tisti, ki je gledal je videl. Na našo žalost na slovenskih igriščih še nismo imeli priložnosti gledati. Glede na to kako so stvari zastavljene pa se tudi postavlja vprašanje če sploh bomo kdaj to videli. Ni sicer vse tako žalostno, je pa dejstvo, da klubi pri nas (razen mogoče redkih izjem) nimajo repa in glave, nimajo strategije, ciljev,... nič od nič. Vse eno golo životarjenje, važno da se preživi sezona. Lani je imel Split ekipo, ki ni izgledala nikakor. Kanta za nabijanje. Letos so dodali dva-tri igralce, okostje je ostalo lansko, trenerju je uprava zaupala (čeprav je bil lani deležen napadov javnosti češ da je to vse skupaj tragedija) kljub slabšim rezultatom lani - in evo, letos so v finalu.
Pri nas bi trenerja že lani odstavili, ekipa pa bi se premešala vsaj dvakrat (enkrat lani med sezono, drugič letos na začetku sezone, ker od lanske nihče več ne bi hotel biti zraven). In imamo đumbus.
Enkrat se bom razpisal o tem kako bi morali biti nastavljeni klubi. Bo kaj pisati, bo kaj brati.
Izjava dneva : Hrvoje Perić (KK Split) : "Nismo navikli igrati pred punom dvoranom, što se osjetilo na početku susreta, ali svi su dali svoj obol i uspjeli smo pobjediti. Presudile su tri trice u posljednjoj četvrtini. Iz kluba su mi dužni 13 plaća a ovaj osjećaj ne može nitko platiti."
Video dneva : četrta tekma hrvaškega finala Split-Zadar (95:79)
Danes mineva 15 let od smrti enega najboljših košarkarjev Evrope - Dražena Petroviča.
Izjava dneva - Dražen Petrovič : "NBA players are good, but even they're not supermen. Thirty minutes in the game and there won't be an NBA team to whom I won't put in twenty points"
Društvo - blog bo zdaj vsaj 1 mesec malo počival, ker si tudi jaz skušam odpočiti od košarke. Sicer ne gre, ker košarka ni služba ampak način življenja - vseeno pa se je potrebno posvetiti tudi drugi rečem v življenju.
Zadnja dva vikenda sem bil prisoten na trenerskem tečaju v Ljubljani. Bilo je malo naporno, predvsem zaradi vožnje gor in dol in pa zato, ker smo bili tam cele dneve, vročina in predvsem praktično 2 treninga dnevno (ja, imeli smo po 2 "treninga" - ki sta bila sicer na nivoju vaške rekreacije, kar se fizičnega napora tiče ampak tudi to je veliko če že dolgo nisi migal).
Nekaj časa se spet nisem javljal - malo zastran vročine, malo zato, ker je praktično konec sezone in bo blog (tako kot jaz) malo počival. Moja ekipa s tem tednom zaključuje z organiziranim miganjem. Trenutno še imamo treninge, ta vikend pa še zaključimo en turnir v Kopru. To bo za letos vse, spet se bomo dobili v začetku avgusta, ko bomo začeli s postavljanjem temeljev za naslednjo sezono. 
Danes mineva 15 let od smrti enega najboljših košarkarjev Evrope - Dražena Petroviča.
