Handicap [hae´ndikaep]

Ta teden sem na trening prinesel en zanimiv pripomoček - očala za vadbo vodenja žoge. Zelo zanimiv pripomoček, ki bi ga predlagal vsem trenerjem mlajših igralcev. Prej ko se otroci začnejo s tem igrati, lažje jim bo.

Kako izgleda zadeva? Precej enostavno in zelo priročno. Očala bodo postala obvezen pripomoček pri treningu. Vse aktivnosti povezane z vodenjem žoge bomo izvajali z očali. Od navadnega vodenja na ogrevanju, do vaj 5:5 - vsi igralci bodo morali imeti očala, kdor jih ne bo imel pač ne bo treniral.

Kaj dosežemo s temi očali? V prvi vrsti igralce navadimo, da gledajo igro, nasprotnika, svoje soigralce in se ne "zabavajo" z gledanjem svojega vodenja. Pri otrocih je to še bolj opazno (pa tudi kdo od starejših se rad "spozabi") - pri vodenju žoge gledajo v tla in "pozabijo" na okolico. Pravi igralec vodi žogo in ima kontrolo nad njo tudi če je ne vidi, ker ČUTI kam se odbije, kako se odbije - kje je! Prej ko se otroci navadijo tega občutka, prej bodo na igrišču samozavestni in suvereni.

Prva dva treninga sta bila prava katarza za nekatere. "ma jaz ne morem s tem", "ne vidim nič",....je bilo kar pogosto slišati. Žoge so letele po celi dvorani pa smo počeli precej enostavne reči. Malo razočaranje za nekatere, ki so mislili, da že vse znajo ampak tako pač je.Zato pa bom vztrajal, da se vse dela z očali - v roku 1 meseca bo že bolje, po enem letu pa jih ne bomo več potrebovali.

Na teh dveh treningih se je pa pokazala še ena zelo zanimiva zadeva - z nami sta trenirala dva fanta, ki sta 3 in 4 leta mlajša od ostalih iz skupine. Medtem ko so se "starejši" lomili z žogo in uprizarjali prave cirkuške točke sta "pionirčka" vaje oddelala zelo dobro. Brez strahu, brez nekih drastičnih napak, brez obotavljanja in jokanja kako je življenje naporno in kako "jaz ne morem s tem".

Vse to samo nazorno pokaže, da je potrebno take trenažne pripomočke uvesti čimprej. Mlajši kot so otroci, lažje sprejmejo te dodatke (seveda morajo biti pripomočki letom primerni) in hitreje se učijo. Zato, ker še nimajo "privzgojenih razvad".

Je pa tukaj še ena pomembna zadeva - ker govorimo o otrocih ali mlajših pubertetnikih je pomembno, da imajo re pripomočke VSI. Ne, da jih 3 imajo, 3 nimajo. Tako hitro pride do "škandala", ko je tistim z očali recimo nerodno češ "glej kak sem!" tisti brez očal se pa režijo češ "glej kako nimajo pojma!". Vse očala na nos, da so vsi v enakem položaju.

Zaenkrat se še privajamo na očala in moram vsakič znova opozarjati na to, da je očala potrebno imeti na glavi. Bom pa resnično vesel, ko bom videl katerega od igralcev nositi zadevo kljub temu, da je "ne bo treba" (ker trener tega ni zahteval). To bo pomenilo, da se igralec zaveda tega, da mora dodatno trenirati in da mora delati več in bolje v manj ugodnih razmerah. In samo na tak način bo igralec lahko napredoval.

Izjava dneva : "I play to win, whether during practice or a real game. And I will not let anything get in the way of me and my competitive enthusiasm to win.” -- Michael Jordan

Video dneva : Steve Nash

Footwork [fʊt'wûrk']

Današnji blog bom namenil enemu osnovnih delov košarke - delu nog. Ok, osnove so nam znane - s premikanjem nog se premikamo z enega konca igrišča na drugega, tako da o tem ne bom izgubljal besed. Več pisanja bi namenil pravilnemu delu nog - pravilnemu gibanju v košarkaški preži.

Osnovna obrambna postavitev je preža - nekaj kar večina otrok (pa tudi starejših) nikakor noče izvajati tako kot je treba. Ta del košarke je izredno pomemben, saj iz njega izhaja vsa obramba. Lahko še tako odlično taktično postavimo zadeve, če igralci ne izvajajo pravilne postavitve je več ali manj vse zastonj. Zato je potrebno vztrajati v delu in redno popravljati napake. Dejstvo je, da bodo igralci v svojih karierah počeli točno tisto, kar jih bomo naučili v mladih letih. Spodnji video prikazuje pravilno prežo. Malenkosti na katere smo preredko pozorni, so pa še kako pomembne!


Druga zadeva, ki je pomembna pri obrambni preži je usmerjanje igralca. Kam ga usmerjamo, zakaj ga v določen del igrišča (ali stran) "silimo",... vse to je del taktike. Michael Jordan zna to zelo lepo razložiti:



Tretja in najbolj pomembna "vrlina" pa je sposobnost hitrega premikanja v preži. V osnovi ima napadalec vedno prednost pred obrambnim igralcem, zato se mora obrambni igralec hitro in eksplozivno prilagajati napadalcu. V idealnem svetu skuša obrambni igralec vsiliti svojo "voljo" napadalcu vendar je takih igralcev malo-nič.

Spet Michael Jordan "plastično" prikaže kako se morajo igralci pravilno premikati v preži. Nizko, stabilno, aktivno in nepopustljivo. Vsak premik napadalca mora biti spremljan s pravilnim obrambnim premikom.

Veliko igralcev igra t.i. alibi obrambo - skušajo ukrasti žogo, na naiven način skušajo biti agresivni,... bistvo obrambe pa ni ukrasti žogo, bistvo obrambe je odvzeti napadalcu karseda veliko napadalnih opcij! Če ima napadalec "samo desno roko" (kar pomeni, da vodi žogo samo z desno roko, leva je pa za okras), potem mora obrambni igralec to opaziti in izkoristiti - z usmerjanjem napadalca v tako gibanje, kjer bo moral žogo voditi s slabšo roko! Seveda je rezultat dobre obrambe tudi kakšna ukradena žoga več - ampak najboljši rezultat dobre obrambe je število zgrešenih metov nasprotnika!

Seveda je temu potem potrebno dodati še obrambni skok, da se zgrešene mete nasprotnika izkoristi do konca. Mene osebno ne zanima število ukradenih žog, zanima me količina napadov v katerih smo nasprotnika prisilili v met preko roke, met v zadnji sekundi napada, število situacij, v katerih so morali nasprotniki "čarati", da so sploh prišli do meta. To pomeni, da smo delali dobro v obrambi.

Še en segment igre v obrambi je pomemben - spremljanje nasprotnikov. V obrambi moramo spremljati kaj več kot samo svojega direktnega nasprotnika. Osnovni princip obrambe ni, da "jaz" ne dobim koša ampak da "mi" ne dobimo koša, kar pomeni, da je vsak posameznik zadolžen za svojega direktnega nasprotnika, istočasno pa mora še priskrbeti pomoč ostalim soigralcem.

Da bi se nivo pomoči soigralcem dvignil na sprejemljivega je potrebno igralcem razložiti koncept "strani žoge in strani pomoči", kdo stoji na kakšnem mestu, ko je žoga pri določenem igralcu. Tukaj obstasjajo različne variante, ki so odvisne od trenerjeve filozofije tako da tukaj ne bi pisal kaj več od osnovnega znanja, ki ga mora igralec imeti da lahko izvaja katerokoli "filozofijo". Osnova pravilnega spremljanja igralcev (napadalcev) je gledanje.

Če torej združimo pravilno obrambno postavitev, temu dodamo pravilno gibanje v preži in pa pravilno gibanje glave (da lahko spremljamo svojega nasprotnika, istočasno pa vidimo žogo), potem smo na odlični poti da postanemo dober obrambni igralec.

Izjava dneva : Oscar Robertson (možakar je imel tripple double povprečje skozi eno celo NBA sezono!) : You've got to learn the footwork, the positioning, how to box out, how to pass, how to shoot your free throws. All these things are necessary, not to be the No. 1 player in the world, but maybe you can play against him.

Video dneva - Michael Flatley, Feet of flames - ni povezano s košarko je pa fascinantno, kaj vse ljudje zmorejo.

Aggressivness [əˈgrɛs'vn's]

Včasih je bila košarka bolj umetnost, danes je bolj "fizika". Če je to napredek ali ne je drugo vprašanje, dejstvo je, da se je potrebno "fiziki" prilagoditi. Samo tisti, ki bodo sposobni svoje znanje nadgraditi z agresivnostjo, željo po zmagi, nepopustljivostjo,... samo tisti so na pravi poti.

Tudi o tem sem že pisal - da se je včasih agresivnost štela kot "must", kot nekaj kar igralec vsakodnevno "nosi" na trening (kot športne copate recimo), danes pa moramo izmišljati vaje da se agresivnost poveča, da se poveča sposobnost igralcev, da hitro in precizno opravijo določeno nalogo.

Danes pa se bom razpisal o agresivnosti v igri. Gledal sem NCAA finalni turnir, kjer so košarkaši prikazali resnično visok nivo agresivnosti na igrišču. Agresivnosti in nepopustljivosti. Ok, ne morem tega pričakovati od 14 let starih otrok, lahko pa že danes vidim kdo ima "to" v sebi in koga bo treba konstantno opominjati in spodbujati. Seveda raje vidim, da se mi ni treba ukvarjati s tem (kar bi pomenilo, da imajo igralci "kri" v sebi), ker se bom potem ukvarjal z drugimi malenkostmi pomembnimi za napredek otrok. Če se bo treba, se bo pa pač treba - nič mi ni težko dokler vidim, da otroci to sprejemajo na pravi način.

Na NCAA tekmah se lahko vidijo šolski primeri resnično agresivne obrambne košarke. V NBA tega že dolgo ni, v Evroligi so to bolj kot ne izjeme, v NCAA ligi pa je to pravilo. Pravilo, da se igra obramba "krvavih kolen", da se nasprotniku ne pusti niti centimetra igrišča, da se onemogočijo vse (ali pa karseda veliko) napadalnih opcij. To bi rad v doglednem času dosegel s skupino igralcev, ki jih treniram. Da bomo sposobni tekmo obrniti sebi v prid preko različnih obrambnih postavitev. V napadu smo sposobni narediti marsikaj, v obrambi smo pa še vedno premalo agresivni. Na momente to izgleda prav spodobno, na momente pa smo prav nebogljeni. Od pomanjkanja komunikacije (ki je pomembnejši del igre v obrambi) do pomanjkanja koncentracije, do pomanjkanja želje. So pa to vse elementi na katere se da vplivati in na tem bom vztrajal dokler bom trener in kjerkoli bom trener. Ker verjamem, da se samo tako lahko ustrezno napreduje in "preživi" v današnji košarki.

Noben vrhunski zvezdnik ni neagresiven - vsi imajo v sebi "ogenj", želja po zmagovanju je še posebej izražena. Seveda vsi radi zmagamo, to ni vprašanje - pravo vprašanje je kaj smo pripravljeni storiti in žrtvovati, da bi zmagali!

Izjava dneva : Vince Lombardi : "Dictionary is the only place that success comes before work. Hard work is the price we must pay for success. I think you can accomplish anything if you're willing to pay the price."

Video dneva - tako bi se morala igrati obramba :


Datoteka dneva : Antonino Molino practicing man 2 man defense

Workshop [ˈwərkˌ sh äp]

Danes teden sem bil - z nekaj trenerskimi kolegi - prisoten na seminarju, ki ga je organizirala naša "krovna" organizacija. Seminar je bil v Polzeli, je pa bil obvezni del za pridobitev licence za trenerja pionirskih selekcij.

Do tukaj vse OK - kar se mora, ni težko. Vse ostalo pa je bilo malo smešno. Od delitve na skupine in barvnih listkov, ki jih nisem videl od osnovne šole in deljenja na skupine pri vaji "nič nas ne sme presenetiti" do zbrke, ki je nastala, ko smo se vsi nagnetli na tribuni, kjer b moral potekati praktični del seminarja. Najprej pridejo "inštruktorji" do nas in pokažejo listke: "Te barve morajo iti v kinodvorano"...potem pokažejo iste listke in "te barve ostanejo tukaj". Mi smo ostali v dvorani - za kaj bi se sprehajal po Polzeli, če ni potrebe - itak bom moral v kinodvorano po praktičnem delu.

Praktični del je bil ena polomija - ne, da poznam vso pamet tega sveta in da mi je bil odveč - organizacijsko je bilo vse skupaj "kr neki".

Trije strokovnjaki s Fakultete za šport so nametali kup podatkov o tem kako bi morali otroci igrati in kaj bi morali znati, kako bi to morali početi. Nato so poklicali eno skupino nas, da smo se žogali pod koši. OK, razumem pedagoški del tega - če hočemo od otrok, da določeno stvar znajo, potem jo moramo najprej znati pokazati. Težava je bila v tem, da so nekateri znali pokazati, nekateri niso znali pokazati. Teh slednjih pa nihče ni skušal popraviti pri napakah - se pravi, da je bilo vse skupaj brezveze. Kako bi jaz to naredil? S skupino otrok (recimo starih 15 let), ki igrajo v lokalnem klubu (ki je organiziral seminar) bi se zmenil, da so t.i. demonstracijska skupina. Oni potem kažejo - tako kot je treba - vse vaje ki nam jih predavatelji skušajo pokazati. Ne pa, da se mi - upokojeni pol-invalidi, navsezgodaj lomimo v nekih polaganjih. Je težko, ne izgleda lepo, pa še za zdravje je nevarno.

Edini del tega praktičnega dela, ki mi je bil všeč je bil del o fizični pripravljenosti igralcev. Možakar je privlekel koordinacijsko lestev in pokazal par vaj, ki se lahko z njo izvajajo. To je resnično dobra zadeva in upam, da jo bomo čimprej nabavili. Je zabavna za otroke, malo razbije monotonijo treninga, je pa vsekakor tudi zelo koristna za delo nog in koordinacijo gibov.

Teoretični del je bil pa itak smešen - pustimo kino iz leta 1973 - teme so bile nemogoče. Najprej malo o "easy basketu", košarki za otroke stare 6 let. Ma ni problema, vse to je potrebno in vse to je tudi treba znati - jaz vem, da bi težko bil trener otrokom starim 6 let. Res težko in čestitam vsem ki so trenerji najmlajših.

Ampak spet se bom vrnil h obliki podajanja informacij. Ok, powerpoint prezentacija - ampak powerpoint se ne pripravlja na tak način kot je bil nam prikazan - to bi na fakultetah lahko povedali. Dobili smo en kup "slajdov" na katerih je bilo napisano vse. Kot word dokument! To ni predstavitev ampak branje.

Če je bil to cilj, potem bi nam sprintali kup papirja in bi si sami v miru dom zadeve prebrali. (še dobro da niso, ker bi šlo kup papirja v nič, naravo pa je treba "čuvati")

Pri teh predstavitvah je osnovno vprašanje - Komu bomo predavali? So to otroci? So to trenerski začetniki, ki nimajo veze s košarko? So to bivši igralci? So to še aktivni igralci? So to mogoče aktivni trenerji? Med nami je bilo precej bivših igralcev, ki smo videli svojo košarko, nekaj je bilo celo aktivnih igralcev, ki so tudi videli svojega "boga", verjetno je bilo najmanj takih, ki so popolni začetniki. Zakaj torej podajanje informacij, kot da smo popolni začetniki?

Vmes smo slišali še predstavitev "novega modela selekcioniranja" perspektivnih mladih igralcev. Model je očitno zrasel v kakem laboratoriju, daleč stran od realnosti. Ideja naj bi bila, da se regije v Sloveniji (še politika se ni uspela poenotiti glede regij, pri nas se je to že zgodilo) razdelijo na nekaj delov, tej deli so sestavljeni iz par klubov. Taka regijska pod reprezentanca pa je sestavljena iz 3-4 igralcev iz vsakega kluba. Potem se tej fantje enkrat na teden zberejo pri enem klubu (vsakič drugemu) in tam trenirajo pod "budnim očesom" vseh trenerjev teh istih klubov.

Prvo vprašanje, ki se mi je porodilo je "kaj pa z ostalimi fanti, ki pravtako trenirajo". Kolikor sem uspel razumeti bo to neke vrste skupni trening - se pravi, 3-4 najboljši iz vsakega kluba (kar je nekje 15 otrok) + vsi ostali iz lokalnega kluba, ki gosti skupni trening. To je nekje 20 otrok! Kaj bodo tej otroci odnesli od treninga na eni tretjini dvorane (recimo pri nas imamo termin za trening na eni tretjini dvorane, kar pomeni dva koša!) mi ni najbolj jasno.

Drugo vprašanje - kar je en od gospodov na predavanju tudi vprašal - kdo bo vse to plačal? Kdo bo plačal dvorano, kdo bo plačal prevoze igralcev iz kluba v klub,... Na to zagonetno vprašanje ni bilo odgovora.

Vprašanj bi bilo še več in bodo postala bolj aktualna, ko se bo "misija nemogoče" začela izvajati. Ampak to je že delo za vrhunske organizatorje dela.

Na koncu je kolega Simon še odpredaval "etični kodeks trenerjev mlajših selekcij" - kar je sicer OK, vendar je čisto brez vsakega smisla nekaj takega, če se pa trenerji tega ne bodo držali. In če ni sankcij za take trenerje, potem je vse skupaj trošenje papirja in tonerja za tiskanje papirja. Če ne obstaja sistem kontrole spoštovanja etičnega kodeksa, potem je le-ta "mrtvo slovo" na papirju in služi samemu sebi. Za zaključek vrhunske prireditve pa smo bili povabljeni še v lokalno oštarijo, kjer so nam servirali domač golaž. Jaz pa ne jem mesa.

Izjava dneva : "When you watch the game, be a student of the game." Don Meyer

Video dneva : Kevin Love UCLA -