Danes teden sem bil - z nekaj trenerskimi kolegi - prisoten na seminarju, ki ga je organizirala naša "krovna" organizacija. Seminar je bil v Polzeli, je pa bil obvezni del za pridobitev licence za trenerja pionirskih selekcij.
Do tukaj vse OK - kar se mora, ni težko. Vse ostalo pa je bilo malo smešno. Od delitve na skupine in barvnih listkov, ki jih nisem videl od osnovne šole in deljenja na skupine pri vaji "nič nas ne sme presenetiti" do zbrke, ki je nastala, ko smo se vsi nagnetli na tribuni, kjer b moral potekati praktični del seminarja. Najprej pridejo "inštruktorji" do nas in pokažejo listke: "Te barve morajo iti v kinodvorano"...potem pokažejo iste listke in "te barve ostanejo tukaj". Mi smo ostali v dvorani - za kaj bi se sprehajal po Polzeli, če ni potrebe - itak bom moral v kinodvorano po praktičnem delu.
Praktični del je bil ena polomija - ne, da poznam vso pamet tega sveta in da mi je bil odveč - organizacijsko je bilo vse skupaj "kr neki".
Trije strokovnjaki s Fakultete za šport so nametali kup podatkov o tem kako bi morali otroci igrati in kaj bi morali znati, kako bi to morali početi. Nato so poklicali eno skupino nas, da smo se žogali pod koši. OK, razumem pedagoški del tega - če hočemo od otrok, da določeno stvar znajo, potem jo moramo najprej znati pokazati. Težava je bila v tem, da so nekateri znali pokazati, nekateri niso znali pokazati. Teh slednjih pa nihče ni skušal popraviti pri napakah - se pravi, da je bilo vse skupaj brezveze. Kako bi jaz to naredil? S skupino otrok (recimo starih 15 let), ki igrajo v lokalnem klubu (ki je organiziral seminar) bi se zmenil, da so t.i. demonstracijska skupina. Oni potem kažejo - tako kot je treba - vse vaje ki nam jih predavatelji skušajo pokazati. Ne pa, da se mi - upokojeni pol-invalidi, navsezgodaj lomimo v nekih polaganjih. Je težko, ne izgleda lepo, pa še za zdravje je nevarno.
Edini del tega praktičnega dela, ki mi je bil všeč je bil del o fizični pripravljenosti igralcev. Možakar je privlekel koordinacijsko lestev in pokazal par vaj, ki se lahko z njo izvajajo. To je resnično dobra zadeva in upam, da jo bomo čimprej nabavili. Je zabavna za otroke, malo razbije monotonijo treninga, je pa vsekakor tudi zelo koristna za delo nog in koordinacijo gibov.
Teoretični del je bil pa itak smešen - pustimo kino iz leta 1973 - teme so bile nemogoče. Najprej malo o "easy basketu", košarki za otroke stare 6 let. Ma ni problema, vse to je potrebno in vse to je tudi treba znati - jaz vem, da bi težko bil trener otrokom starim 6 let. Res težko in čestitam vsem ki so trenerji najmlajših.
Ampak spet se bom vrnil h obliki podajanja informacij. Ok, powerpoint prezentacija - ampak powerpoint se ne pripravlja na tak način kot je bil nam prikazan - to bi na fakultetah lahko povedali. Dobili smo en kup "slajdov" na katerih je bilo napisano vse. Kot word dokument! To ni predstavitev ampak branje.
Če je bil to cilj, potem bi nam sprintali kup papirja in bi si sami v miru dom zadeve prebrali. (še dobro da niso, ker bi šlo kup papirja v nič, naravo pa je treba "čuvati")
Pri teh predstavitvah je osnovno vprašanje - Komu bomo predavali? So to otroci? So to trenerski začetniki, ki nimajo veze s košarko? So to bivši igralci? So to še aktivni igralci? So to mogoče aktivni trenerji? Med nami je bilo precej bivših igralcev, ki smo videli svojo košarko, nekaj je bilo celo aktivnih igralcev, ki so tudi videli svojega "boga", verjetno je bilo najmanj takih, ki so popolni začetniki. Zakaj torej podajanje informacij, kot da smo popolni začetniki?
Vmes smo slišali še predstavitev "novega modela selekcioniranja" perspektivnih mladih igralcev. Model je očitno zrasel v kakem laboratoriju, daleč stran od realnosti. Ideja naj bi bila, da se regije v Sloveniji (še politika se ni uspela poenotiti glede regij, pri nas se je to že zgodilo) razdelijo na nekaj delov, tej deli so sestavljeni iz par klubov. Taka regijska pod reprezentanca pa je sestavljena iz 3-4 igralcev iz vsakega kluba. Potem se tej fantje enkrat na teden zberejo pri enem klubu (vsakič drugemu) in tam trenirajo pod "budnim očesom" vseh trenerjev teh istih klubov.
Prvo vprašanje, ki se mi je porodilo je "kaj pa z ostalimi fanti, ki pravtako trenirajo". Kolikor sem uspel razumeti bo to neke vrste skupni trening - se pravi, 3-4 najboljši iz vsakega kluba (kar je nekje 15 otrok) + vsi ostali iz lokalnega kluba, ki gosti skupni trening. To je nekje 20 otrok! Kaj bodo tej otroci odnesli od treninga na eni tretjini dvorane (recimo pri nas imamo termin za trening na eni tretjini dvorane, kar pomeni dva koša!) mi ni najbolj jasno.
Drugo vprašanje - kar je en od gospodov na predavanju tudi vprašal - kdo bo vse to plačal? Kdo bo plačal dvorano, kdo bo plačal prevoze igralcev iz kluba v klub,... Na to zagonetno vprašanje ni bilo odgovora.
Vprašanj bi bilo še več in bodo postala bolj aktualna, ko se bo "misija nemogoče" začela izvajati. Ampak to je že delo za vrhunske organizatorje dela.
Na koncu je kolega Simon še odpredaval "etični kodeks trenerjev mlajših selekcij" - kar je sicer OK, vendar je čisto brez vsakega smisla nekaj takega, če se pa trenerji tega ne bodo držali. In če ni sankcij za take trenerje, potem je vse skupaj trošenje papirja in tonerja za tiskanje papirja. Če ne obstaja sistem kontrole spoštovanja etičnega kodeksa, potem je le-ta "mrtvo slovo" na papirju in služi samemu sebi. Za zaključek vrhunske prireditve pa smo bili povabljeni še v lokalno oštarijo, kjer so nam servirali domač golaž. Jaz pa ne jem mesa.
Izjava dneva : "When you watch the game, be a student of the game." Don Meyer
Video dneva : Kevin Love UCLA -
Do tukaj vse OK - kar se mora, ni težko. Vse ostalo pa je bilo malo smešno. Od delitve na skupine in barvnih listkov, ki jih nisem videl od osnovne šole in deljenja na skupine pri vaji "nič nas ne sme presenetiti" do zbrke, ki je nastala, ko smo se vsi nagnetli na tribuni, kjer b moral potekati praktični del seminarja. Najprej pridejo "inštruktorji" do nas in pokažejo listke: "Te barve morajo iti v kinodvorano"...potem pokažejo iste listke in "te barve ostanejo tukaj". Mi smo ostali v dvorani - za kaj bi se sprehajal po Polzeli, če ni potrebe - itak bom moral v kinodvorano po praktičnem delu.
Praktični del je bil ena polomija - ne, da poznam vso pamet tega sveta in da mi je bil odveč - organizacijsko je bilo vse skupaj "kr neki".
Trije strokovnjaki s Fakultete za šport so nametali kup podatkov o tem kako bi morali otroci igrati in kaj bi morali znati, kako bi to morali početi. Nato so poklicali eno skupino nas, da smo se žogali pod koši. OK, razumem pedagoški del tega - če hočemo od otrok, da določeno stvar znajo, potem jo moramo najprej znati pokazati. Težava je bila v tem, da so nekateri znali pokazati, nekateri niso znali pokazati. Teh slednjih pa nihče ni skušal popraviti pri napakah - se pravi, da je bilo vse skupaj brezveze. Kako bi jaz to naredil? S skupino otrok (recimo starih 15 let), ki igrajo v lokalnem klubu (ki je organiziral seminar) bi se zmenil, da so t.i. demonstracijska skupina. Oni potem kažejo - tako kot je treba - vse vaje ki nam jih predavatelji skušajo pokazati. Ne pa, da se mi - upokojeni pol-invalidi, navsezgodaj lomimo v nekih polaganjih. Je težko, ne izgleda lepo, pa še za zdravje je nevarno.
Edini del tega praktičnega dela, ki mi je bil všeč je bil del o fizični pripravljenosti igralcev. Možakar je privlekel koordinacijsko lestev in pokazal par vaj, ki se lahko z njo izvajajo. To je resnično dobra zadeva in upam, da jo bomo čimprej nabavili. Je zabavna za otroke, malo razbije monotonijo treninga, je pa vsekakor tudi zelo koristna za delo nog in koordinacijo gibov.
Teoretični del je bil pa itak smešen - pustimo kino iz leta 1973 - teme so bile nemogoče. Najprej malo o "easy basketu", košarki za otroke stare 6 let. Ma ni problema, vse to je potrebno in vse to je tudi treba znati - jaz vem, da bi težko bil trener otrokom starim 6 let. Res težko in čestitam vsem ki so trenerji najmlajših.
Ampak spet se bom vrnil h obliki podajanja informacij. Ok, powerpoint prezentacija - ampak powerpoint se ne pripravlja na tak način kot je bil nam prikazan - to bi na fakultetah lahko povedali. Dobili smo en kup "slajdov" na katerih je bilo napisano vse. Kot word dokument! To ni predstavitev ampak branje.
Če je bil to cilj, potem bi nam sprintali kup papirja in bi si sami v miru dom zadeve prebrali. (še dobro da niso, ker bi šlo kup papirja v nič, naravo pa je treba "čuvati")
Pri teh predstavitvah je osnovno vprašanje - Komu bomo predavali? So to otroci? So to trenerski začetniki, ki nimajo veze s košarko? So to bivši igralci? So to še aktivni igralci? So to mogoče aktivni trenerji? Med nami je bilo precej bivših igralcev, ki smo videli svojo košarko, nekaj je bilo celo aktivnih igralcev, ki so tudi videli svojega "boga", verjetno je bilo najmanj takih, ki so popolni začetniki. Zakaj torej podajanje informacij, kot da smo popolni začetniki?
Vmes smo slišali še predstavitev "novega modela selekcioniranja" perspektivnih mladih igralcev. Model je očitno zrasel v kakem laboratoriju, daleč stran od realnosti. Ideja naj bi bila, da se regije v Sloveniji (še politika se ni uspela poenotiti glede regij, pri nas se je to že zgodilo) razdelijo na nekaj delov, tej deli so sestavljeni iz par klubov. Taka regijska pod reprezentanca pa je sestavljena iz 3-4 igralcev iz vsakega kluba. Potem se tej fantje enkrat na teden zberejo pri enem klubu (vsakič drugemu) in tam trenirajo pod "budnim očesom" vseh trenerjev teh istih klubov.
Prvo vprašanje, ki se mi je porodilo je "kaj pa z ostalimi fanti, ki pravtako trenirajo". Kolikor sem uspel razumeti bo to neke vrste skupni trening - se pravi, 3-4 najboljši iz vsakega kluba (kar je nekje 15 otrok) + vsi ostali iz lokalnega kluba, ki gosti skupni trening. To je nekje 20 otrok! Kaj bodo tej otroci odnesli od treninga na eni tretjini dvorane (recimo pri nas imamo termin za trening na eni tretjini dvorane, kar pomeni dva koša!) mi ni najbolj jasno.
Drugo vprašanje - kar je en od gospodov na predavanju tudi vprašal - kdo bo vse to plačal? Kdo bo plačal dvorano, kdo bo plačal prevoze igralcev iz kluba v klub,... Na to zagonetno vprašanje ni bilo odgovora.
Vprašanj bi bilo še več in bodo postala bolj aktualna, ko se bo "misija nemogoče" začela izvajati. Ampak to je že delo za vrhunske organizatorje dela.
Na koncu je kolega Simon še odpredaval "etični kodeks trenerjev mlajših selekcij" - kar je sicer OK, vendar je čisto brez vsakega smisla nekaj takega, če se pa trenerji tega ne bodo držali. In če ni sankcij za take trenerje, potem je vse skupaj trošenje papirja in tonerja za tiskanje papirja. Če ne obstaja sistem kontrole spoštovanja etičnega kodeksa, potem je le-ta "mrtvo slovo" na papirju in služi samemu sebi. Za zaključek vrhunske prireditve pa smo bili povabljeni še v lokalno oštarijo, kjer so nam servirali domač golaž. Jaz pa ne jem mesa.
Izjava dneva : "When you watch the game, be a student of the game." Don Meyer
Video dneva : Kevin Love UCLA -
No comments:
Post a Comment