Se mi zdi, da sem tudi o tej temi že pisal, ampak se mi zdi pomembna in nekako nikoli odveč, če še enkrat kaj napišem.
Kontakt v športu je del športa, še celo pri odbojki se zgodi, da se tam ob mreži kdo koga dotakne. V košarki je tega precej, na zunanjih položajih sicer verjetno manj, v raketi je pa vojna. Vlačenje za dres, komolci letijo, "rokoborski" prijemi - v raketi je kontakt in tisti, ki na to ni pripravljen ne bo "preživel".
Zadnjih nekaj treningov opažam, da smo se malo "opustili" in bi radi, da se vsak kontaktič "piska", da se vsak dotik dosodi kot osebno napako. Načeloma (ko sodim) dosodim samo tiste res očitne napake, sem pa alergičen na vsako jamranje - še posebej v primerih, ko se igralec sam "spusti v avanturo", ki s košarko nima neke veze - razne 1 na 5 ekshibicije, ki sodijo na beton in nikakor v dvorano in podobno. Potem se napadalca nekdo malo dotakne in je že "škandal" češ "kaj ne sodiš, saj me je po roki". E pa če bi se igrala košarka kot bi se morala, potem ti ne bi šel sam proti vsem ampak bi v igro vključil še ostale 4 soigralce in bi še kdo drugi dal koš, ne pa z neko egoistično varianto sam poskusil rešiti svet.
Podobno se "obnašam" tudi, ko igralci komplicirajo po nepotrebnem. Košarka je enostaven šport, ki pa se lahko zakomplicira do neprepoznavnosti. Če si sam in imaš prosto pot do koša, potem je potrebno koš dati na najbolj enostaven način! Nič kompliciranja in čaranja, ker za umetnosti vtis ne dobiš nobene dodatne točke. Koš za 2 je vreden dve točki, meti izza linije 6,25m pa je vreden tri točke. In konec debate.
Mi je jasno, da je v človeški naravi kompliciranje tam kjer ni nobene potrebe. Recimo protinapad 3 na 1. Trenerji bodo vedno rekli, da se mora en od napadalcev ustaviti in da se mora protinapad zaključiti 2 na 1. Zakaj? Prvič, ker se pri 3 na 1 ne doseže primerna širina (razdalja) med napadalci in lahko en obrambni igralec pokriva praktično 2 napadalca. Drugič, ker ima obrambi igralec možnost izsiljevanja osebne napake v napadu (kar je bistveno težje od napada 2-1). Tretjič, ker so napadalci v premoči nagnjeni h kompliciranju in podajami "izza hrbta", med nogami, .... vsemi možnimi nepotrebnimi opcijami, ki najpogosteje pomenijo izgubljeno žogo.
Še ena zadeva, ki je koristna za igralce in zaradi česar ne piskam vseh malenkosti - na tekmi se nikoli ne dosoja vsak dotik in igralci morajo biti sposobni prilagajanja na kriterije. Torej - koš je potrebno doseči kljub dotiku, kljub udarcu. Zakaj? Ker imamo tako možnost doseganja dodatne točke (če sodnik dosodi osebno napako) in ker je koš potrebno dati v vsakem primeru!
Vsak trening je predvsem priprava na tekmo - ali je to uigravanje akcij ali priprava na nasprotnika. V končni fazi je trening priprava na tekmo zato, ker z vsakim treningom napredujemo, če ne drugače pa v kontekstu fizične pripravljenosti. H tekmi pa sodi tudi sojenje.
Izjava dneva - Muhammad Ali - "I hated every minute of training, but I said, 'Don't quit. Suffer now and live the rest of your life as a champion."
Video dneva - človek, ki je iz kontakta in intenzivnosti naredil spektakel!
Kontakt v športu je del športa, še celo pri odbojki se zgodi, da se tam ob mreži kdo koga dotakne. V košarki je tega precej, na zunanjih položajih sicer verjetno manj, v raketi je pa vojna. Vlačenje za dres, komolci letijo, "rokoborski" prijemi - v raketi je kontakt in tisti, ki na to ni pripravljen ne bo "preživel".
Zadnjih nekaj treningov opažam, da smo se malo "opustili" in bi radi, da se vsak kontaktič "piska", da se vsak dotik dosodi kot osebno napako. Načeloma (ko sodim) dosodim samo tiste res očitne napake, sem pa alergičen na vsako jamranje - še posebej v primerih, ko se igralec sam "spusti v avanturo", ki s košarko nima neke veze - razne 1 na 5 ekshibicije, ki sodijo na beton in nikakor v dvorano in podobno. Potem se napadalca nekdo malo dotakne in je že "škandal" češ "kaj ne sodiš, saj me je po roki". E pa če bi se igrala košarka kot bi se morala, potem ti ne bi šel sam proti vsem ampak bi v igro vključil še ostale 4 soigralce in bi še kdo drugi dal koš, ne pa z neko egoistično varianto sam poskusil rešiti svet.
Podobno se "obnašam" tudi, ko igralci komplicirajo po nepotrebnem. Košarka je enostaven šport, ki pa se lahko zakomplicira do neprepoznavnosti. Če si sam in imaš prosto pot do koša, potem je potrebno koš dati na najbolj enostaven način! Nič kompliciranja in čaranja, ker za umetnosti vtis ne dobiš nobene dodatne točke. Koš za 2 je vreden dve točki, meti izza linije 6,25m pa je vreden tri točke. In konec debate.
Mi je jasno, da je v človeški naravi kompliciranje tam kjer ni nobene potrebe. Recimo protinapad 3 na 1. Trenerji bodo vedno rekli, da se mora en od napadalcev ustaviti in da se mora protinapad zaključiti 2 na 1. Zakaj? Prvič, ker se pri 3 na 1 ne doseže primerna širina (razdalja) med napadalci in lahko en obrambni igralec pokriva praktično 2 napadalca. Drugič, ker ima obrambi igralec možnost izsiljevanja osebne napake v napadu (kar je bistveno težje od napada 2-1). Tretjič, ker so napadalci v premoči nagnjeni h kompliciranju in podajami "izza hrbta", med nogami, .... vsemi možnimi nepotrebnimi opcijami, ki najpogosteje pomenijo izgubljeno žogo.
Še ena zadeva, ki je koristna za igralce in zaradi česar ne piskam vseh malenkosti - na tekmi se nikoli ne dosoja vsak dotik in igralci morajo biti sposobni prilagajanja na kriterije. Torej - koš je potrebno doseči kljub dotiku, kljub udarcu. Zakaj? Ker imamo tako možnost doseganja dodatne točke (če sodnik dosodi osebno napako) in ker je koš potrebno dati v vsakem primeru!
Vsak trening je predvsem priprava na tekmo - ali je to uigravanje akcij ali priprava na nasprotnika. V končni fazi je trening priprava na tekmo zato, ker z vsakim treningom napredujemo, če ne drugače pa v kontekstu fizične pripravljenosti. H tekmi pa sodi tudi sojenje.
Izjava dneva - Muhammad Ali - "I hated every minute of training, but I said, 'Don't quit. Suffer now and live the rest of your life as a champion."
Video dneva - človek, ki je iz kontakta in intenzivnosti naredil spektakel!
No comments:
Post a Comment