Tako kot med tedno delamo, tako za vikend igramo. Ne more biti nič drugače - v bistvu NE SME biti nič drugače, če se hočemo iz košarke (športa na splošno) kaj naučiti.
Imamo mlado ekipo, ki se (v večji meri) še ni uspela naučiti nekaterih osnovnih pravil športa/življenja - to kar daš v določeno stvar, to ponavadi dobiš. Če vložiš veliko truda, potem se ta trud nekje vrne. Ne nujno na prvi "tekmi", nekje na poti pa se matranje in garanje vsekakor povrne.
Enako je z "netrudom" - če se preseravaš, če si len, če ne delaš po svojih najboljših močeh, potem ne moreš pričakovati, da se ti bo vedno izšlo. Nam se včeraj ni izšlo in tako je absolutno prav. Cel teden smo se "hecali" na treningih, nivo truda je bil pod vsako kritiko, sposobnost sprejemanja informacij na nivoju mlajših pionirjev. Rezultat vsega skupaj je logično poraz - v tekmi, ki bi nam omogočila igranje v play offu za napredovanje v višjo ligo. Na tem izpitu smo absolutno padli, izpit zrelosti. Ok, smo "mulci", ki bi se še "malo igračkali" vendar so vse to izgovori! Ni več čas za igračkanje, če se 20 ljudi vsakodnevno trudi da igralcem ne bi manjkalo nič, ni več igračkanje, če ljudje "trošijo" svoj prosti čas za to, da se igralcem da priložnost za napredovanje. Če smo rekreativci, ki nam je vseeno, potem OK - potem ni hujšega. Igramo, če zmagamo dobro, če izgubimo ni važno. To je stvar osnovnega bontona - če se ljudje okoli tebe trudijo, da je tebi dobro, potem je kulturno da se trud vrača!
Tako pa smo izpadli nebogljeni, brez repa in glave, "grupa gradjana", ki se je zbrala in odigrala zelo slab basket. Smo pa odigrali točno tako kot smo odtrenirali. Ok, lahko se vedno "obrnemo", da itak trenerja vodita treninge in da se trenira tako kot trenerja rečeta, da se delajo vaje ki jih trenerja zahtevata - se to je res. Je pa tudi res, da razen "pisanja prošenj" z željo po večji zagnanosti trenerja ne moreva narediti nič. V klubih, kjer so igralci plačani so "prepričevalni prijemi" lažji. Ne delaš dovolj kvalitetno? 10% manj pri plači. Ne spoštuješ trenerjev/soigralcev? 10% manj pri plači... Vemo, da smo ljudje najbolj občutljivi v področju žepa. Tega orodja pri nas ni, tako da ostajava pri prošnjah. Mogoče bo potrebno komu pokazati vrata, da se bo ostali del ekipe streznil in razumel, da je heca konec. Če se dela SE DELA! Vice si bomo govorili v garderobi ali pred treningom - od trenutka ko se začne trening, pa do konca treninga pa smo v dvorani zato da garamo.
Za nekatere bo ta "preskok" preveč in bodo obupali ampak če se želijo postaviti temelji resnemu delu, potem je to en od načinov. Božanja in ujčkanja in razumevanja "pubertetniških izpadov" je počasi dovolj.
Kdor ni sposoben delati (delati resno, brezpogojno, brez debatiranja o "smislu" določenih vaj) naj ostane doma ali pa naj gre igrati drugam. Problem se bo itak pojavil povsod, kjer se resno dela - ker taki ljudje niso navajeni resno delati. Končali bodo v kakem smešnem klubu (če sploh), kjer bodo njihove izpade tolerirali "zaradi 10 točk na tekmo". Super, naj jih - v resnem sistemu se izpadi tolerirajo do določene mere, nikjer pa izpadi ne smejo postati pravilo. Še posebej pa je žalost, da se izpadi pojavljajo pri tistih, ki bi morali najbolj delati - tistih, ki so šele na začetku svoje športne poti.
Zdaj bom spet slišat star ampak, ko sem jaz začenjal z igranjem košarke sem treniral v članski ekipi, kjer sem bil daleč, daleč najmlajši. S 16 leti, med igralci, ki so bili tudi enkrat starejši od mene. So bila obdobja treningov, ko sem igral z njimi in nisem "niti pogledal na koš". Eni se bodo danes temu smejali bi jim pa privoščil tisto šolo. Ni bilo pravice govora! Kar so rekli se je delalo - vedno so bili pošteni do najmlajših, nikoli ni bilo kakega izživljanja, ampak če so starejši govorili mi "mulci" nismo smeli pisniti. Kakšno jezikanje nazaj in pametovanje?!
Danes? Danes je mulcem vse smešno, pridejo na trening in edino kar je važno so nove superge, pa kdo zabije, kdo je dal več košev. Najti mulca, ki bi košček svoje intelektualne kapacitete porabil za razmišljanje o košarki je živi čudež. Trenerjem polagam na dušo - ko najdete takega ga ne smete izpustiti za noben denar! To je danes taka redkost da si predstavljati ne morete. Če najdemo pa takega fanta, ki je še talentiran in delaven smo pa zmagali. Okoli njega se potem postavi še ostale iz generacije, "gnila jabolka" elegantno odstrani in je zadeva rešena. Na žalost pa je tako, da se "selekcioniranje" zganja "z brda z dola" in je dobrodošel vsak, ki bi rad "brcal žogo". Tudi to v končni fazi ni narobe, če so ambicije in želje kluba take, da je pomembno, da se otroci žogajo. Tukaj govorim o starejših selekcijah, od kadetov naprej - za otroke je važno, da se žogajo - vse kar je v srednji šoli pa naj se odloči kaj želi početi v življenju! Vse drugo je brezveze in trošenje časa. Rekreacije so vsak dan in sigurno bodo rekreativci veseli vsakega, ki zna igrati košarko. Malo manj pa bodo veseli mulcev, ki bodo pametovali.
Izjava dneva : Pete Carill "Once practice starts, we work hard, and that's the best conditioning there is. Everything counts. Every little thing counts. Run hard, play hard, go after the ball hard, guard hard. If you play soft (what I call signing a 'non-aggression pact' with your teammates), you won't ever get into shape."
Video dneva : Tole bi rad videl pri nas na treningu....
Imamo mlado ekipo, ki se (v večji meri) še ni uspela naučiti nekaterih osnovnih pravil športa/življenja - to kar daš v določeno stvar, to ponavadi dobiš. Če vložiš veliko truda, potem se ta trud nekje vrne. Ne nujno na prvi "tekmi", nekje na poti pa se matranje in garanje vsekakor povrne.
Enako je z "netrudom" - če se preseravaš, če si len, če ne delaš po svojih najboljših močeh, potem ne moreš pričakovati, da se ti bo vedno izšlo. Nam se včeraj ni izšlo in tako je absolutno prav. Cel teden smo se "hecali" na treningih, nivo truda je bil pod vsako kritiko, sposobnost sprejemanja informacij na nivoju mlajših pionirjev. Rezultat vsega skupaj je logično poraz - v tekmi, ki bi nam omogočila igranje v play offu za napredovanje v višjo ligo. Na tem izpitu smo absolutno padli, izpit zrelosti. Ok, smo "mulci", ki bi se še "malo igračkali" vendar so vse to izgovori! Ni več čas za igračkanje, če se 20 ljudi vsakodnevno trudi da igralcem ne bi manjkalo nič, ni več igračkanje, če ljudje "trošijo" svoj prosti čas za to, da se igralcem da priložnost za napredovanje. Če smo rekreativci, ki nam je vseeno, potem OK - potem ni hujšega. Igramo, če zmagamo dobro, če izgubimo ni važno. To je stvar osnovnega bontona - če se ljudje okoli tebe trudijo, da je tebi dobro, potem je kulturno da se trud vrača!
Tako pa smo izpadli nebogljeni, brez repa in glave, "grupa gradjana", ki se je zbrala in odigrala zelo slab basket. Smo pa odigrali točno tako kot smo odtrenirali. Ok, lahko se vedno "obrnemo", da itak trenerja vodita treninge in da se trenira tako kot trenerja rečeta, da se delajo vaje ki jih trenerja zahtevata - se to je res. Je pa tudi res, da razen "pisanja prošenj" z željo po večji zagnanosti trenerja ne moreva narediti nič. V klubih, kjer so igralci plačani so "prepričevalni prijemi" lažji. Ne delaš dovolj kvalitetno? 10% manj pri plači. Ne spoštuješ trenerjev/soigralcev? 10% manj pri plači... Vemo, da smo ljudje najbolj občutljivi v področju žepa. Tega orodja pri nas ni, tako da ostajava pri prošnjah. Mogoče bo potrebno komu pokazati vrata, da se bo ostali del ekipe streznil in razumel, da je heca konec. Če se dela SE DELA! Vice si bomo govorili v garderobi ali pred treningom - od trenutka ko se začne trening, pa do konca treninga pa smo v dvorani zato da garamo.
Za nekatere bo ta "preskok" preveč in bodo obupali ampak če se želijo postaviti temelji resnemu delu, potem je to en od načinov. Božanja in ujčkanja in razumevanja "pubertetniških izpadov" je počasi dovolj.
Kdor ni sposoben delati (delati resno, brezpogojno, brez debatiranja o "smislu" določenih vaj) naj ostane doma ali pa naj gre igrati drugam. Problem se bo itak pojavil povsod, kjer se resno dela - ker taki ljudje niso navajeni resno delati. Končali bodo v kakem smešnem klubu (če sploh), kjer bodo njihove izpade tolerirali "zaradi 10 točk na tekmo". Super, naj jih - v resnem sistemu se izpadi tolerirajo do določene mere, nikjer pa izpadi ne smejo postati pravilo. Še posebej pa je žalost, da se izpadi pojavljajo pri tistih, ki bi morali najbolj delati - tistih, ki so šele na začetku svoje športne poti.
Zdaj bom spet slišat star ampak, ko sem jaz začenjal z igranjem košarke sem treniral v članski ekipi, kjer sem bil daleč, daleč najmlajši. S 16 leti, med igralci, ki so bili tudi enkrat starejši od mene. So bila obdobja treningov, ko sem igral z njimi in nisem "niti pogledal na koš". Eni se bodo danes temu smejali bi jim pa privoščil tisto šolo. Ni bilo pravice govora! Kar so rekli se je delalo - vedno so bili pošteni do najmlajših, nikoli ni bilo kakega izživljanja, ampak če so starejši govorili mi "mulci" nismo smeli pisniti. Kakšno jezikanje nazaj in pametovanje?!
Danes? Danes je mulcem vse smešno, pridejo na trening in edino kar je važno so nove superge, pa kdo zabije, kdo je dal več košev. Najti mulca, ki bi košček svoje intelektualne kapacitete porabil za razmišljanje o košarki je živi čudež. Trenerjem polagam na dušo - ko najdete takega ga ne smete izpustiti za noben denar! To je danes taka redkost da si predstavljati ne morete. Če najdemo pa takega fanta, ki je še talentiran in delaven smo pa zmagali. Okoli njega se potem postavi še ostale iz generacije, "gnila jabolka" elegantno odstrani in je zadeva rešena. Na žalost pa je tako, da se "selekcioniranje" zganja "z brda z dola" in je dobrodošel vsak, ki bi rad "brcal žogo". Tudi to v končni fazi ni narobe, če so ambicije in želje kluba take, da je pomembno, da se otroci žogajo. Tukaj govorim o starejših selekcijah, od kadetov naprej - za otroke je važno, da se žogajo - vse kar je v srednji šoli pa naj se odloči kaj želi početi v življenju! Vse drugo je brezveze in trošenje časa. Rekreacije so vsak dan in sigurno bodo rekreativci veseli vsakega, ki zna igrati košarko. Malo manj pa bodo veseli mulcev, ki bodo pametovali.
Izjava dneva : Pete Carill "Once practice starts, we work hard, and that's the best conditioning there is. Everything counts. Every little thing counts. Run hard, play hard, go after the ball hard, guard hard. If you play soft (what I call signing a 'non-aggression pact' with your teammates), you won't ever get into shape."
Video dneva : Tole bi rad videl pri nas na treningu....
No comments:
Post a Comment