Najprej še enkrat vse lepo v 2008 - nekaj dni sem bil "odsoten", saj sem jih preživel v namakanju v bazenih in "švicanju" po savnah. Poročno darilo je pač potrebno izkoristiti.
V tem času se ni zgodilo nič kaj pretresljivega - Olimpija je še enkrat izgubila (dvakrat če sem precizen - v Evroligi in v NLB ligi), mi smo se pa pripravljali na derbi tekmo, ki smo jo včeraj zasluženo dobili.
Vmes pa je "anonimni kolega" spisal komentar na moje pisanje izpred nekaj dni - pravi, da bi rad prebral nekaj o prehrani športnikov.
Nisem noben nutricionist niti se s tem dejansko nikoli nisem pretirano ubadal. Zavedam se, da je prehrana zelo pomembna v življenju nasploh, za športnike še posebej, za vrhunske športnike pa je lahko ključnega pomena. Ker nimam nekega znanja niti afinitete do tega bom spisal samo svoje izkušnje s "prehrano športnika"
Vedno sem bil "šlank", včasih tudi "zelo šlank". Vedno sem tudi jedel - sicer precej "pubertetniško" v tistih letih, ko je bilo prehranjevanje zelo pomembno. Pač sendvič nekje za malico, nekaj na brzino za kosilo, potem še nekaj v obliki sendviča za večerjo - vmes pa šola in na koncu en ali dva treninga. Se je zdržalo, ni pa bilo najbolj zdravo.
Prva večja težava, ki bi jo lahko pripisal mojim prehranjevalnim navadam je bila pomanjkanje železa v krvi. Sicer nikoli nihče ni uspel napisati zakaj je dejansko prišlo do takega padca vrednosti železa v moji krvi ampak če pogledam nazaj je bilo to verjetno povezano s hrano. Pristal sem v bolnišnici (po moje nič alarmantnega, po zdravnikovo pa "Vi niste normalen, saj nam boste še umrl!") kjer so tuhtali in gruntali od kod ta situacija. Po korektnem število raznoraznih preiskav smo ugotovili, da ni nekega kroničnega razloga za pomanjkanje železa in da bomo to rešili z "20 ampulami v žilo". S tem bomo nafilali zaloge jaz pa moram paziti na to, da jem karseda raznovrstno hrano. Zelenjave namreč skorajda ni bilo na mojem jedilniku (kar je sploh zanimivo, ker sem zdaj že 7 let vegetarjanec).
Po tej avanturi sem šel "s trebuhom za kruhom" v en drugi klub, kjer se je prehrani začela posvečati večja pozornost. Tukaj sem se tudi prvič srečal z raznimi dodatki h prehrani. Nekaterim so tej preparati (legalni seveda!) pomagali, jaz pa ne morem biti ravno "poster boy". Začetki so bili sicer navdušujoči - vaga je pokazala pridobitev celih 5 kilogramov v 10 dneh! (glede na mojo tedanjo silhueto je bilo to precej in vsekakor dobrodošlo). Potem se je pa ustavilo - edina posledica dodatka h prehrani so bili pogostejši in produktivnejši obiski stranišča! Nič od nič, niti dekagram se me ni več prijel. Pa nisem "žrl" samo prahu z mlekom, nikakor. To je bil samo dodatek rednim obrokom.
Tudi ta priložnost je "šla po zlu". Od takrat naprej se tudi nisem več obremenjeval s težo.
Zavedam se, da imamo ljudje različne metabolizme - jaz bi lahko pojedel kilo železa pa se na vagi ne bi poznalo nič, nekateri pa so pojedli 2 bonbona, vaga bi pa kazala +3 kg. Zato mislim, da je debata o prehrani zelo specifična - lahko sicer nakladam o redni prehrani, čibolj raznovrstni, pa "kraljevski zajtrk, kmečko kosilo, hlapčeva večerja".... Vse to je lepo in prav vendar menim, da mora čisto vsak posameznik, ki skrbi (ali pa bi rad skrbel) za svojo prehrano, sam ugotoviti kaj mu pomaga, kaj mu koristi, kaj mu škodi - koliko česa in ob kakšni uri. Ali bo za zajtrk pred treningom jedel "hemendeks" ali kosmiče z jogurtom, ali mogoče nič - kako zgodaj pred treningom bo jedel,... vse te "malenkosti" se človek najlažje sam nauči. V knjigah bi sicer pisalo da je zaželjeno jesti vsaj 2 uri pred fizično aktivnostjo vendar so to lahko samo neke "smernice", napotki - od vsakega posameznika pa je odvisno kaj in kdaj bo jedel. In če je posameznik dovolj pameten, da se nauči iz lastnih izkušenj, potem je zmagal.
Podobno velja za hrano, ki jo jemo pred tekmami - eni pravijo "nič juhe", drugi pravijo "juho!"...vsak zase pa mora ugotoviti, kaj mu paše, kaj mu bo dalo energijo za tekmo, kaj mu ne bo obtežilo želodca in kaj ga ne bo "pritisnilo na skret" med tekmo.
Jaz sem dopoldan rad jedel kosmiče z jogurtom (vsaj 2 uri pred treningom), za kosilo (po treningu in če ni bilo treninga ali tekme do večernih ur) nekaj konkretnega, vmes (spet, če ni bilo treninga ali tekme do večernih ur) eno malico (mali sendvič ali kaj podobnega), zvečer - po treningu nekaj za premagat lakoto (spet sendvič) ali kaj bolj konretnega (ne nujno zdravega!) po tekmi. Pa sem nekako zvozil svojo kariero.
Zda, na "stara leta", ko imam manj fizičnih aktivnosti pa sem se začel celo rediti - in to kljub temu, da sem vegetarijanec. Ko sem bil mulc so rekli, da moram jesti meso če hočem biti močen in dobiti na teži, pa pridobivam na teži šele zdaj, ko sem meso vrgel z jedilnega lista. Vam pravim, da ne morem biti "poster boy" :)
Izjava dneva : soigralec iz sežanskih časov Mladžen Džino:"Hrana je najboljša prehrana!"
Video dneva: Michael Jordan o prehrani
V tem času se ni zgodilo nič kaj pretresljivega - Olimpija je še enkrat izgubila (dvakrat če sem precizen - v Evroligi in v NLB ligi), mi smo se pa pripravljali na derbi tekmo, ki smo jo včeraj zasluženo dobili.
Vmes pa je "anonimni kolega" spisal komentar na moje pisanje izpred nekaj dni - pravi, da bi rad prebral nekaj o prehrani športnikov.
Nisem noben nutricionist niti se s tem dejansko nikoli nisem pretirano ubadal. Zavedam se, da je prehrana zelo pomembna v življenju nasploh, za športnike še posebej, za vrhunske športnike pa je lahko ključnega pomena. Ker nimam nekega znanja niti afinitete do tega bom spisal samo svoje izkušnje s "prehrano športnika"
Vedno sem bil "šlank", včasih tudi "zelo šlank". Vedno sem tudi jedel - sicer precej "pubertetniško" v tistih letih, ko je bilo prehranjevanje zelo pomembno. Pač sendvič nekje za malico, nekaj na brzino za kosilo, potem še nekaj v obliki sendviča za večerjo - vmes pa šola in na koncu en ali dva treninga. Se je zdržalo, ni pa bilo najbolj zdravo.
Prva večja težava, ki bi jo lahko pripisal mojim prehranjevalnim navadam je bila pomanjkanje železa v krvi. Sicer nikoli nihče ni uspel napisati zakaj je dejansko prišlo do takega padca vrednosti železa v moji krvi ampak če pogledam nazaj je bilo to verjetno povezano s hrano. Pristal sem v bolnišnici (po moje nič alarmantnega, po zdravnikovo pa "Vi niste normalen, saj nam boste še umrl!") kjer so tuhtali in gruntali od kod ta situacija. Po korektnem število raznoraznih preiskav smo ugotovili, da ni nekega kroničnega razloga za pomanjkanje železa in da bomo to rešili z "20 ampulami v žilo". S tem bomo nafilali zaloge jaz pa moram paziti na to, da jem karseda raznovrstno hrano. Zelenjave namreč skorajda ni bilo na mojem jedilniku (kar je sploh zanimivo, ker sem zdaj že 7 let vegetarjanec).
Po tej avanturi sem šel "s trebuhom za kruhom" v en drugi klub, kjer se je prehrani začela posvečati večja pozornost. Tukaj sem se tudi prvič srečal z raznimi dodatki h prehrani. Nekaterim so tej preparati (legalni seveda!) pomagali, jaz pa ne morem biti ravno "poster boy". Začetki so bili sicer navdušujoči - vaga je pokazala pridobitev celih 5 kilogramov v 10 dneh! (glede na mojo tedanjo silhueto je bilo to precej in vsekakor dobrodošlo). Potem se je pa ustavilo - edina posledica dodatka h prehrani so bili pogostejši in produktivnejši obiski stranišča! Nič od nič, niti dekagram se me ni več prijel. Pa nisem "žrl" samo prahu z mlekom, nikakor. To je bil samo dodatek rednim obrokom.
Tudi ta priložnost je "šla po zlu". Od takrat naprej se tudi nisem več obremenjeval s težo.
Zavedam se, da imamo ljudje različne metabolizme - jaz bi lahko pojedel kilo železa pa se na vagi ne bi poznalo nič, nekateri pa so pojedli 2 bonbona, vaga bi pa kazala +3 kg. Zato mislim, da je debata o prehrani zelo specifična - lahko sicer nakladam o redni prehrani, čibolj raznovrstni, pa "kraljevski zajtrk, kmečko kosilo, hlapčeva večerja".... Vse to je lepo in prav vendar menim, da mora čisto vsak posameznik, ki skrbi (ali pa bi rad skrbel) za svojo prehrano, sam ugotoviti kaj mu pomaga, kaj mu koristi, kaj mu škodi - koliko česa in ob kakšni uri. Ali bo za zajtrk pred treningom jedel "hemendeks" ali kosmiče z jogurtom, ali mogoče nič - kako zgodaj pred treningom bo jedel,... vse te "malenkosti" se človek najlažje sam nauči. V knjigah bi sicer pisalo da je zaželjeno jesti vsaj 2 uri pred fizično aktivnostjo vendar so to lahko samo neke "smernice", napotki - od vsakega posameznika pa je odvisno kaj in kdaj bo jedel. In če je posameznik dovolj pameten, da se nauči iz lastnih izkušenj, potem je zmagal.
Podobno velja za hrano, ki jo jemo pred tekmami - eni pravijo "nič juhe", drugi pravijo "juho!"...vsak zase pa mora ugotoviti, kaj mu paše, kaj mu bo dalo energijo za tekmo, kaj mu ne bo obtežilo želodca in kaj ga ne bo "pritisnilo na skret" med tekmo.
Jaz sem dopoldan rad jedel kosmiče z jogurtom (vsaj 2 uri pred treningom), za kosilo (po treningu in če ni bilo treninga ali tekme do večernih ur) nekaj konkretnega, vmes (spet, če ni bilo treninga ali tekme do večernih ur) eno malico (mali sendvič ali kaj podobnega), zvečer - po treningu nekaj za premagat lakoto (spet sendvič) ali kaj bolj konretnega (ne nujno zdravega!) po tekmi. Pa sem nekako zvozil svojo kariero.
Zda, na "stara leta", ko imam manj fizičnih aktivnosti pa sem se začel celo rediti - in to kljub temu, da sem vegetarijanec. Ko sem bil mulc so rekli, da moram jesti meso če hočem biti močen in dobiti na teži, pa pridobivam na teži šele zdaj, ko sem meso vrgel z jedilnega lista. Vam pravim, da ne morem biti "poster boy" :)
Izjava dneva : soigralec iz sežanskih časov Mladžen Džino:"Hrana je najboljša prehrana!"
Video dneva: Michael Jordan o prehrani
No comments:
Post a Comment