Motivation [mō'tə-vā'shən] - 2.del

Kolegica je v svojem komentarju postavila zanimivo vprašanje - kako motivacija trenerja vpliva na igralce. Vprašala pa je tudi kako pričakovanja trenerja vplivajo na igralca.

Bom začel na začetku - ko je že govora o motivaciji. Motivacija trenerja je precej pomemben dejavnik predvsem pri mlajših selekcijah, ko morajo otroci videti in začutiti navdušenje in motiviranost trenerja, da jih "šport potegne". Če otroci radi hodijo na treninge in na treninge radi hodijo tudi zaradi trenerja, potem delamo koristno (ali delamo tudi dobro je drugo vprašanje).

Čisto drugače pa je z motivacijskim "vložkom" trenerja pri odraslih. Tukaj menim, da je vloga trenerja v obliki motivatorja manjša - čeprav ni niti tukaj zanemarljiva. Ampak pri odraslih ljudeh pričakujemo (vsaj jaz) da se bodo znali sami motivirati do te mere, da bodo treninge oddelali 100%.

Vem, sem bil tudi sam športnik in razumem da se nam vedno ne da delati 100% - takih "se mi ne da" mora biti malo. Manj kot jih je, večje možnosti imamo, da iz sebe iztisnemo maximum. Od trenerja sem jaz - ko sem bil še v vlogi igralca - pričakoval, da mi bo dal znanje na področjih, kjer je moje znanje potrebovalo nadgradnjo - nikoli pa nisem pričakoval, da me bo moral prositi (motivirati??) za delo. Ko sem prišel na trening sem svoje odgaral.

Motivacijski vložek trenerja je tisti dodatni impulz, ki igralca porine "preko" meja, ki doda tisto kar mogoče v določenem trenutku manjka, ki zbije tremo, dvigne moralo. Nikakor pa ne moremo od trenerja pričakovati, da bo "zbujal mrtvece". Če igralci v osnovi nimajo motivacije, potem ne pomaga nobena čarovnija.

Pričakovanja trenerjev? Hja, so precej različna. Če govorim v svojem imenu, potem pričakujem od igralcev, da bodo svojo prisotnost na treningih "upravičili" z brezpogojnim trudom. Absolutno pa od odraslih ljudi ne pričakujem, da jih bom moral prositi da se premaknejo. To ni niti približno motivacija - to je muka. Če se vrnem še malo h motivaciji in trenerju. Trener uporabi motivacijske prijeme v trenutkih ko igralcu prične primankovati energije, zbranosti,... v trenutkih krize - naj si bo to med treningom ali med tekmo.

Če bi mislil, da moram svoje igralce prositi da se skoncentrirajo na banalnosti, potem bi jih v bistvu žalil. Smo namreč dovolj odrasli, da se moramo zavedati svojih odgovornosti.

Če pričakujem 100% predanost delu in trenutni nalogi, ne pričakujem ničesar več kot bodo šefi v službi pričakovali od teh istih ljudi (nihče od nas namreč ne bo živel od športa), ne pričakujem ničesar več kot bodo otroci zahtevali od njih (ko bodo enkrat starši).

Trening je namreč priprava tudi na življenje - tudi v življenju so težki trenutki, ko se je treba "pregrizti" skozi težave, da je potem rezultat toliko lepši.

Se strinjam - obstajajo trenerji, ki pričakujejo in zahtevajo res precej neverjetne stvari, seveda vsak s svojim prepričanjem da je to dobro za igralca ali ekipo. Nisem pa še slišal za trenerja, ki bi od 210cm visokega in 130kg težkega igralca pričakoval tek na 100m pod 12 sekundami (kar bi bilo nekaj nerealnega).

Video stoletja - ne vem če tej fighterji potrebujejo trenerja, da jih motivira za tekmo!

Holidays [hŏl'ĭ-dā's]

Vesel Božič in mirne praznike,
v letu 2008 pa čimveč ljubezni, zdravja, sreče, veselja, športnih uspehov...

Relentlessness [rilentlisnis]

Včeraj smo odigrali eno res lepo tekmo. Tekmo v kateri nismo delali nekaterih drastičnih napak - čeprav smo naredili tudi marsikatero "bistro". Ampak več ali manj smo na igrišču izgledali suvereno.

Na koncu tekme pa mi je en od igralcev rekel, da sva bila s trenerjem malo preveč nervozna, kljub 30 točkam razlike. Mogoče bi se lahko celo strinjal s tem - čeprav se ne bom in to iz dveh razlogov:

1. smo ekipa mladeničev, ki lahko pade v "samozadovoljstvo" in začne čarati ter iz košarke naredi cirkus. Ker smo neizkušeni se potem iz tega cirkusa ne znamo rešiti in gre tekma po svoje. OK, včeraj smo igrali proti slabšim nasprotnikom, kar pa ne pomeni, da lahko koga podcenjujemo, da lahko proti komu igramo z manj kot 100% osredotočenosti na naše naloge. Poleg tega pa - prej ko se bodo igralci naučili, da je potrebno vse naloge izpolnjevati 100%, prej bodo igralci naredili tisti preskok, ki jih zdaj loči od bolj ali manj talentiranih do pravih igralcev. So na dobri poti, samo še to banalnost jim moramo "zbiti iz glave".

2. precej drugega polčasa so igrali igralci, ki igrajo manj. Čeprav je bila tekma praktično odločena to še ne more pomeniti, da se naloge ne izpolnjujejo več. Še vedno je potrebno igrati v obrambi, še vedno je potrebno igrati v napadu. Sploh pa je vedno potrebno spoštovati nasprotnika in odigrati 100%. To ne pomeni, da je treba dati 100% koš ali da je treba divjati - potrebno je uporabljati glavo. Ko se šprinta se šprinta, ko se igra počasi se igra počasi. Pri nas pa še zdravimo "otroške bolezni", ko smo počasni ko je treba šprintat in obratno. Tega je bilo včeraj sicer manj kot ponavadi vendar bo potrebna še kakšna tekma, da bi sami sebi dokazali, da to ni bil slučaj ampak da smo dejansko postali bolj odrasli (kar se razmišljanja o košarki tiče). Še malo o igralcih, ki so včeraj zaključili tekmo - tudi če manj igrajo in tudi če je bila tekma odločena morajo biti osredotočeni na svoje naloge - če nama s trenerjem dokažejo, da jih uspejo izpolniti, potem bodo igrali več - če pa nama s trenerjem "dokažejo", da svojih nalog ne zmorejo rešiti niti ko je tekma odločena, potem se ne gre čuditi, če ne dobijo nekih bistvenih priložnosti, ko je tekma "živa". Včeraj recimo je bilo precej korektno vse skupaj.

Sva si pa s trenerjem enotna v eni stvari - komaj čakava tisto tekmo, ko nama ne bo treba "prešvicati" vsega kar imava oblečeno. Ko bodo igralci sami - brez najinega spodbujanja in opozarjanja - zmagali tekmo. Ok, za začetek bova navdušena že če jo bodo odigrali tako kot je treba. Brez dretja "zapiraaaaj!!!" ali pa "kje stojiš?!" ali pa "$#()$/(!(&!"=)!" :)

Ni, da si midva želiva "kričanja in nervoze". Ampak to je že domena mojega pisanja izpred par dni.


Izjava dneva: Pat Riley - "You can only receive what you're willing to give."

Video dneva : NBA fundamentals - Steve Nash o podajanju

Motivation [mō'tə-vā'shən]

Ta teden enkrat sem prebral eno zanimivo izjavo Roberta Prosinečkega. Rekel je nekaj v stilu "preziram športnike, ki jih je potrebno motivirati".

Koliko resnice v enem enostavnem stavku. Gledam danes eno tekmo - mladinska liga, lokalni klub proti lokalnemu športnemu društvu. Ne bom šel v analizo posameznikov in strategij, klubskih naravnanosti in ambicij. Bolj se bom osredotočil na motiviranost igralcev obeh ekip, potem pa vse to zaključil z današnjim treningom, ki smo ga imeli priložnost videti.

Skratka - na eni strani nekaj mladincev po letih in precej kadetov od katerih sta dva igrala zelo korektni in na koncu celo odločilni vlogi. Na drugi strani pa nekaj mladincev, ki so že lani bili "nosilci" v svoji mladinski ekipi ter nekaj mladincev, ki letos trenirajo (in včasih celo igrajo) pri članski ekipi.

Tako "od oka" bi rekel, da bo ekipa z več "izkušenimi" igralci zmagala. No, ni zmagala. Zakaj? Ker so bili nasprotniki bolj motivirani. Niso bili višji, hitrejši, bolj izkušeni,... vse to je bilo na strani višjih in bolj izkušenih. Razen motivacije!

In motivacija je tisti odločilen segment, ki loči pravega športnika od rekreativca, ki loči moškega od otroka. Če nimaš motivacije za vsakodnevno garanje, za odrekanje, za "sweat, blood and tears", potem je bolje da se nehaš resno ukvarjati s športom. Še vedno si lahko rekreativec, ki igra za gušt - in nič hudega ni v tem, amaterski šport je šport v pravem pomenu besede, profesionalizem je novodobno gladiatorstvo in samo mestoma spominja na šport.

Težava je v glavah - ko se mladi igralci motivirajo samo za določene "dogodke", ko izbirajo tekme na katerih bodo igrali (seveda igrali v smislu, da se bodo resnično trudili ipd.) - tega ni! Vsi bi bili radi "Jordani", pa "LeBroni",... nihče pa ne bi delal toliko kot je delal Jordan ali pa kot dela Lebron - ampak vsi bi radi izgledali in igrali kot oni. E ne gre.

Pa pridemo do današnjega treninga - glavnega trenerja ni bilo, tako da sem jaz vodil trening. Igralci so itak z glavami že na novoletnih počitnicah in vse skupaj je bila bolj "sprdačina". Nekaj malega se je teklo, ko smo igrali smo bili kot indijanci - malo gor, malo dol, vse skupaj pa je bilo podobno rekreaciji veteranov, ki skušajo za dve uri zbežati od žena.

Pa govorim o skupini igralcev starih od 17 let do nekje 25! Ko bi morali biti na vrhuncu moči, ko bi morali leteti po igrišču - jih moram jaz prositi, da se premaknejo. OK, so "utrujeni" (od česa je odlično vprašanje) - jim dam met na koš (da si med tekanjem gor in dol ne bi kdo česa naredil - saj veste, tu pa tam se kakšna črta dvigne in se igralec spotakne). Na koš smo metali kot da mečemo svinjam repo. Nič od nič - a jutri nas čaka verjetno najpomembnejša tekma v letošnji sezoni. Štartali smo namreč mizerno (0-3), nato pa zabeležili 7 zaporednih zmag - ki pa ne bodo pomenile dosti, če jutri ne zmagamo.

S takim odnosom, kot smo ga prikazali danes si ne zaslužimo zmagati.

Ne razumem enega osnovnega koncepta - nihče igralcev ne sili na trening, vsak pride tja prostovoljno. E pa če prideš na trening, potem prideš delat in garat, prideš izpolnjevat trenerjeva navodila. Če ne ostani doma! Raje ne vidim igralca na treningu, kot da pride in se potem "vleče kot kišna glista" po igrišču. Malodušja se potem nalezejo še ostali, eni trije pa bi radi igrali in pride do konflikta - začne se prerekanje, enemu se ne da, drugi bi se zlomil za žogo - vse skupaj pa izgleda žalostno.

Še bolj žaslotno pa je gledati mlade, ZDRAVE ljudi, ko se jim nekaj ne da. To je resnična tragedija. Neznanje se da popraviti, pomanjkanje volje pa je smrt.

Izjava tedna : Robert Prosinečki: "Preziram športnike, ki jih je potrebno motivirati"

Video tedna : Vse se da, če se hoče:

Scouting [skou'tĭng]

Včeraj zvečer smo odigrali eno res zanimivo tekmo - prvo na katero smo se kot ekipa malo bolj intenzivno pripravljali. OK, intenzivnost ne pomeni, da smo cel teden debatirali o nasprotniku, ker sva si ga s soigralcem prvič ogledala šele dva dneva pred našo tekmo ampak vseeno - ogledala sva si tekmo, popisala nekaj značilnosti nasprotnika in to pokazali na treningu.

Po moje se je zadeva izplačala - na tekmo smo prišli bolje pripravljeni saj smo "poznali" značilnosti nasprotnikov - kdo kam rad teče, kdo raje vodi z desno roko, kot z levo, kdo izključno meče trojke, kam se kdo premika, kako se kdo znajde,... kakšne akcije igrajo nasprotniki, kaj delajo po prostih metih,... vse te malenkosti so bile opažene na tekmi, ki sva si jo ogledala.

Seveda si ne domišljam, da lahko nasprotnika "prebereš" v eni tekmi. Da bi lahko prišli do nekih globjih spoznanj in resnično dobro "scoutirali" nasprotnika je potrebno več podrobnih ogledov tekem. Vse kar je manj kot 10 ogledov tekem bo težko dalo neka podrobnejša spoznanja o NAVADAH igralcev. Ko na desetih tekmah opaziš, da se igralec po levem vodenju ustavlja v met, po desnem vodenju pa se ustavlja in naredi "finto" meta, potem že lahko govorimo o pravilu. Seveda je potem toliko lažje obrambnemu igralcu - če nasprotnika usmerja v levo, potem ve da bo (v največjem številu primerov) ustavljanju sledil met, če pa gre v desno pa ve, da ne sme skočiti na finto, ker po desnem vodenju nikoli (oz. zelo redko) sledi takojšen met, prej finta.

To so te malenkosti, ki pa lahko odločijo tekmo, v končni fazi prvenstvo. Malenkosti, ki delajo razliko. Tudi pri igralcih se opazi, da so vsaj malo bolj skoncentrirani na trening ko se pripravljajo na akcije nasprotnika, ko se pripravljajo na točno določene naloge.

Meni je to čisti gušt, to bi lahko delal za službo. Seciranje in iskanje malenkosti, ki nam bodo pomagale priti skozi tekmo in ki nam bodo pomagale tekmo dobiti. Največja sreča pa je, ko vidiš, da napotki dejansko pomagajo - da ekipa točno ve kaj se bo dogajalo in zgodilo, kaj se pripravlja in je na vse te trike pripravljena. In adekvatno odgovori na izzive nasprotnika.

Scouting je del, ki ga javnost nikoli ne vidi - vsaj laična javnost ne, je pa izrednega pomena za pravilno pripravo tekme. Zato pa mi je toliko bolj všeč.

Izjava dneva : Bob Knight - "Everyone wants to win, but not everyone is willing to prepare to win."

Video dneva - Rip Hamilton "TNT NBA fundamentals - moving without the ball"

Attitude [ae´titju:d]

Odigrali smo še eno tekmo, ki bi jo bilo bolje pozabiti, čeprav se jo lahko vzame tudi kot odličen primer kako raje ne igrati košarke. Bo rekel kdo, da sem konstantno nezadovoljen in da kaj mi je, ko pa smo ja zmagali "za 30 pik".

Problem je naš odnos do košarke. Igramo kot en kup indijancev, ki mislijo da je košarka malo nažiganja in brezglavega tekanja gor/dol. Pa OK, igramo smešno tretjo ligo in za ta nivo niti ne izgledamo tako zelo slabo. Tragedija pa je, da igralci mislijo da igrajo ne vem kakšno ligo. Ta tretja liga ni nič. Čista rekreacija.

V glavah pa... e v glavah smo pa najmanj prva slovenska liga, če ne celo GYL. V glavah mislimo, da se nam godi krivica če nekdo nekaj ne naredi kot mi mislimo, če se nekoga zamenja se gre iz igre kot "žalostna sova", ki so ji naredili največjo krivico na svetu, kot da smo od boga dani in da se nas ne sme menjati. Če kdo opozori na kako napako smo takoj užaljeni češ "kaj samo mene gledaš", da o masi izgovorov, ki jih uspemo sproducirati niti ne izgubljam besed. Je ni opombe, da ne bi nazaj dobili "izgovora". Od najbolj banalnih do pravih strokovnih expertiz kako so vsi drugi naredili napake "razen mene!".

Od vedno me je najbolj jezilo izgovarjanje - košarka je enostaven šport, na eni strani moraš obraniti koš, na drugi ga moraš dati. Vse kar je "znanosti" so načini kako obraniti ali doseči koš.

Za obrambo potrebujemo voljo, željo, srce, "jajca" in košček znanja (pravijo, da je obramba 80% želja, 20% znanja) - resnične težave se pojavijo, ko naše znanje (10%?) prištejemo 30% želje po igranju obrambe. Pri nas je obramba "nujno zlo", 24 sekund med napadoma... Pa ni ravno tako. Obramba zmaguje prvenstva! Nam se pa dogaja, da pridejo smešne ekipe in nas nadskačejo (pod 10 napadalnih skokov še nismo spravili nikogar!), vsako vtekanje je priložnost za koš, ker stojimo kot drevesa v parku, vsako podajo zamudimo, redko kateri met na koš oviramo.... To je naša igra v obrambi. Da o komunikaciji ne izgubljam besed - kot da nismo soigralci - komuniciramo samo, ko je potrebno koga nekam poslati. V obrambi sramežljivi kot pubertetnik na prvem zmenku, nekam tihi... kot da se ne zavedamo, da je komunikacija v obrambi izredno pomembna. Pa če se samo dereš kot idiot je to bolje kot nič. Vsak, ki je igral kolikortoliko resno košarko bo znal povedati, da je glasna obramba avtomatično bolj agresivna in če igraš proti glasni obrambi imaš občutek, da je obrambnih igralcev več. Tako to je, zato so se indijanci drli, ko so šli v napad - da so nasprotniku dali občutek da jih je več in da so močnejši. Nas je pa sram. Mi smo tiho kot riti.

Vse pa se začne na treningu - cel teden smo bili z glavami drugje samo na treningu ne. Logično je, da potem na tekmi ne moreš biti 100%. Oddelamo dva malo močnejša treninga in naslednji je totalna žalost. Ok, če nimamo ambicij, potem ne moremo pričakovati čudežev ampak jaz dvomim, da so v naši ekipi ljudje, ki nimajo nobene ambicije več. Sigurno je kdo, ki misli, da bi lahko igral kako višjo ligo, kdo ki misli, da bi lahko bolje in več igral to ligo, kdo ki sanja tujino... vse to je lepo in prav, če svojo angažiranost na treningih uskladimo z ambicijo. Če pa na treningu ne delamo tega kar moramo potem so vse predstave o nas samih zgrešene. Že v štartu zgrešene. Udarec ob realna tla bo toliko bolj boleč. Bo pa vzgojen. Definitivno.

Izjava dneva: - Vince Lombardi - "A man can be as great as he wants to be. If you believe in yourself and have the courage, the determination, the dedication, the competitive drive and if you are willing to sacrifice the little things in life and pay the price for the things that are worthwhile, it can be done."

No excuses [nō ĭk-skyūz'es] - 2

Enkrat sem o nečem podobnem že pisal, bom pa danes samo malo nadaljeval. Današnji trening je bil pravi "spektakel" - toliko pomanjkanja želje in volje, da bi bilo mogoče bolje vse skupaj poslati domov in uživati sredin večer.

Pa smo se odločili matrati in vztrajati čeprav se mi zdi, da trening ni koristil ničemer. Mogoče pa bo vsaj dober blog nastal iz tega.

Dajmo napisat besedo ali dve o izgovorih. Na to sem resnično alergičen - utemeljen razlog je OK, butasti izgovori, kot da smo ostali popolni tepci, pa me iritirajo.

Zadnje čase opažam, da izgovorom ni videti konca - je ni stvari, ki bi se zgodila da ne bi bil "kdo drugi kriv". Ali je to slabo zapiranje pod košem, napačno prevzemanje,...vedno je nekdo drugi kriv pa čeprav je vsem jasno kdo je dejansko naredil napako. Ampak lažje kot razmisliti o napaki in slišati napotke, lažje je s prstom pokazati na soigralca, ki naj ne bi opravil svojega dela. In če ne najdemo soigralca, potem je kriv sodnik. Danes smo celo slišali, da ima nasprotnik srečo, potem ko obramba ni uspela (skoraj 20 minut!) obraniti ničesar. Kot otroci v peskovniku.

Vprašanje nikoli ni "kaj je soigralec naredil, da nismo dobili koša" ampak "kaj sem JAZ naredil, da ne bi dobili koša!". Ker sem samo jaz odgovoren za svoja dejanja - in če moj igralec da koš sem jaz odgovoren. Je tudi res, da smo VSI dobili koš ampak kolektivna odgovornost nikoli ne bo pred individualno odgovornostjo. Vsak naj dela svoje delo tako kot se spodobi, pa bo skupni rezultat takšen kot mora biti. Če bo pa vsak gledal česa nekdo drugi ni naredil, sam pa dela iste napake potem smo obsojeni na muko.

Danes je bil tak dan - samo jamranje, vsi nekaj zmatrani (po dveh malenkost bolj napornih treningih!), vsi tečni - nihče pa ni naredil nič, da bi "tragiko" presekal, da bi zbudil ekipo. Nič od nič, nihče ne upa prevzeti odgovornosti - no ja, v napadu bi vsi bili heroji in bi vsi želeli doseči "zmagovalni koš", nihče pa se ne bo pomatral, da bo "zmagovalni koš" OBRANIL! Že zelo dolgo nisem bil priča taki žalosti.

Mi je prav žal ampak s takim odnosom ne bo napredka.

Statistics [stə-tĭs'tĭks]

Zadnjič sem poslušal (in bral) intervju s trenerjem Donom Kelbickom (intervju v sklopu datotek, ki sem jih nabavil preko portala Breakthrough basketball) ki je omenjal (poleg kupa podrobnosti o tem kako je potrebno igrati v obrambi) pomembnost in "pomembnost" statistike.

Možakar opaža, da smo precej obremenjeni s statistiko - kdo je kaj naredilo, koliko česa je naredil - predvsem smo obremenjeni z golimi podatki, bistvo statistike pa naj bi bila prava interpretacija podatkov.

To mi je dalo misliti - recimo včeraj na tekmi, smo imeli kar nekaj skokov v napadu. Teoretično je to dober podatek, ki pa skriva en pomembnejši podatek, ne razkirva pa drugega podatka.

Skriva podatek, da smo očitno zmetali precej žog mimo obroča (kar je pogoj za skok v napadu), ne razkriva pa podatka kaj smo s temi skoki kasneje naredili. Ali smo dosegli koš? Smo izgubili žogo? Smo vrgli "še enkrat mimo"? Teh podatkov statistika ne pove zato sem se odločil, da bom pripravil statistiko, ki bo "povedala" več od golih številk.

Ena od stvari na katero se bom osredotočil je koliko točk smo dobili po nasprotnikovem skoku v napadu, druga je - kaj smo mi naredili s skokom v napadu (ali smo dosegli koš, odigrali nov napad in dosegli koš, zgrešili,...), tretja kategorija bodo pridobljene žoge. Pridobljene žoge so še ena od (po Kelbicku) precenjenih kategorij, ker nikjer ni označeno število "izpadanj iz igre", ki so posledica preagresivne igre in "špekuliranja" v obrambi. Tudi na to bomo pazili v bodoče.

Enkrat si bom vzel čas in pripravil eno excel datoteko z vsemi temi podatki - pa če bo kdo želel dobiti "mušter" tega mi bo napisal prijazen mail :) Seveda bo potrebno podrobno pogledati posnetke tekem, da bi si uspeli zapisati vse te dogodke, bodo pa zapisi toliko bolj natančni.

Izjava dneva: "Statistics are like bikinis. What they reveal is suggestive, but what they conceal is vital." Aaron Levenstein

Video dneva: malo za šalo malo za res - Hri-Bar in time out

Excellence [ĕk'sə-ləns]

Danes se bom malo razpisal o odličnosti.

Več ali manj vsi želimo biti odlični v tem kar počnemo. Ne poznam nikogar, ki bi delal kar počne in si ne bi želel biti najboljši v tem. Ne nujno najboljši "na svetu" ampak vsaj doseči svoj maksimum. Eni se trudimo bolj, drugi se trudimo manj vendar je vedno prisotna notranja želja po tem, da se doseže odličnost.

Tukaj se takoj pojavi vprašanje - koliko smo pripravljeni žrtvovati za to, da bi dosegli odličnost. Dejstvo namreč je, da se ničesar ne da doseči preko noči in da je za vsako stvar potreben čas, predvsem pa želja in odrekanje.

Skozi svoje treniranje košarke sem večkrat opazil, da bi ljudje radi "preskakovali stopnice". Kot se tega ne da narediti v življenju, tako se tega ne da delati pri športu. Vsak gib je potrebno pravilno ponoviti neštetokrat, da bi ga lahko kasneje ponovili (pravilno) na tekmi. Svojedni smo pilili malenkosti, poslušali starejše igralce, ko so nam svetovali določene stvari za katere smo mislili, da jih že znamo, vpijali vsako malenkost, ki jo je kdo omenil in se nam je zdela koristna - vse to smo potem skušali prikazati na treningih in dodati našemu repertoarju znanja. Seveda smo še vedno počeli napake - vedno smo pa razumeli bistvo koncepta in pomembnost določenih aktivnosti, določenih gibanj ali postavitev.

Igralci se - po večini - ne zavedajo, da je - za potrebe razvoja navade - potrebno ogromno časa. Navade v smislu pravilnega izvajanja določenega giba, recimo prehoda v vodenje s križnim korakom. Vsak to zna, redkokdo pa obvlada to preprosto gibanje do potankosti. Kdaj uporabljamo prehod v vodenje s križnim korakom, kje je žoga, kako je postavljeno telo, s čim ščitimo žogo, kam postavimo nogo pri prehodu v vodenje,... Podrobnosti je malo morje in ravno te podrobnosti lahko pomenijo razliko med "solidnim" in "odličnim".

Ko že pišem o navadah - odpravljanje razvad zahteva še več časa! Razvade so recimo malenkosti pri mehaniki meta, površno gibanje, površno igranje obrambe, pomanjkanje koncentracije,... to so vse razvade na katere nas trenerji v naših mlajših letih niso opozarjali, nam so pa postale "navada" (navada v negativnem kontekstu seveda).

Zato moramo trenerji - predvsem mlajših igralcev - veliko časa posvetiti osnovam košarke. Za ceno rezultata, če je potrebno. Igralci nam bodo hvaležni, četudi bomo izgubili kakšno tekmo več. Ko bodo namreč prehajali na višje nivoje jih bodo malenkosti reševale, trdne osnove pa jim bodo podaljševale kariere (kakršne že te bodo). Je vse zastonj, če pionirji nasprotnika maltretirajo z agresivnim pokrivanjem preko celega igrišča, ko pa bodo tej isti igralci pri mladincih nesposobni igranja normalne obrambe. Pri pionirjih otrok ni težko "prestrašiti" z agresivnejšim pokrivanjem, v starejših kategorijah pa se nek agresiven presing prebije z dvema podajama in naš koncept se hitro sesuje.

Samo vsakodnevno vztrajanje na osnovah košarke, nadgrajeno z logičnim in postopnim nadgrajevanjem znanja lahko pripelje do dolgoročnega uspeha.

Izjava dneva - Pat Riley - Excellence is the gradual result of always striving to do better.


Video dneva - Michael Jordan - Excellence

Selflessness [selflisnis]

Nesebičnost je ena od prvih stvari, ki jih opazim pri igralcih - OK, mogoče ne ravno prva ampak definitivno tista, ki me najbolj pritegne. Verjetno bo nekaj na tem, da gledamo svet skozi svoje oči in da ostale "udeležence" naših življenj sprejemamo skozi naše lastne prioritete in vrednote.

Nesebičnost v službi ekipe je lastnost, ki jo bom vedno cenil in spoštoval - igralec, ki bo znal svoj ego podrediti ekipi bo, vsaj pri meni, imel vedno bonus. Tukaj seveda ne mislim, da mora igralec popolnoma zapostaviti svoje želje, potrebe, znanje - vsak je posameznik zase in vsak ima svoje "žute minute", vsak ima svoje želje, svoje videnje situacije - ampak vsi skupaj moramo imeti enak cilj in če je sredstvo za dosego cilja popolna predanost obrambi potem to pričakujem od vseh v ekipi - od zadnjega "mulca", ki nosi torbe, do glavnega igralca ki bo moral nositi breme ekipe na svojih plečih.

Tukaj ni popuščanja - ekipni cilj je vedno in absolutno pred vsakršnimi "tihimi" željami posameznika, pred vsako "lastno statistiko", pred "koliko točk sem dosegel? in zakaj ne več". Vse zastonj, če igralec odigra najboljšo tekmo v življenju, če je ekipa na koncu izgubila.

Nesebičnost v tem kontekstu pomeni, da ni "šparanja", ni izogibanja odgovornosti. Američani imajo en zanimiv rek, ki gre nekako tako "There is no I in the word TEAM". Enostaven rek, ki pomeni bistveno več kot zgolj nekaj črk spretno nametanih na kup.

Nesebičnost se kaže v malih stvareh - pomoč v obrambi, spodbuda po neuspeli akciji,... predvsem pa v tem, da vsi v ekipi iskreno privoščimo "trenutek slave" soigralcu. Če je nekdo "vroč" in ima svoj dan, potem mu morajo soigralci omogočiti, da ta svoj dan izkoristi do konca - pa čeprav je lahko to igralec, ki ponavadi ni ravno glavni igralec. Če se nekomu odpre in mu gre od rok vse, potem je treba takega igralca "hraniti z žogami" - ne pa, da se šteje število metov, da se gleda koliko žog je nekdo dobil, "jaz pa samo 2".

Nesebični ljudje so - ponavadi - precej priljubljeni v ekipi saj niso zavistni, ostalim privoščijo svoj del slave, za svoje zadovoljstvo pa ne potrebujejo individualnega uspeha. Pomemben je ekipni uspeh - zato bi vsakemu od nas privoščil čimveč iskreno nesebičnih soigralcev.

Izjava dneva : Mike Krzyzewski : "In all forms of leadership, whether you are a coach, a CEO or a parent, there are four words that, when said, can bring out the best in your team, your employees and your family. I BELIVE IN YOU! Those four words can mean the difference between a fear of failure and the courage to try!"

Video dneva : Top 10 NBA teamwork :



Datoteka dneva: Umetnost treniranja - 8 načinov kako pridobiti zaupanje igralcv

Success [sək-sĕs']

Včeraj je bil odličen dan. Kot sem že pisal se nisem uspel udeležiti tekme Portoroža, ker sem bil prisoten na dobrodelni prireditvi Kje si moj prijatelj. Če bi vam zdaj pisal kaj vse sem počel včeraj, potem bi se to res zavleklo nekam tako bom samo namignil, da sem se iz - pomočnika organizatorja prireditve - na koncu "preoblekel" v voditelja prireditve. Skupaj z Megijem seveda. On je bil voditelj, jaz sem bil "rdeča nit".

Istočasno pa se je v Portorožu odvijala tekma med KK Splošna plovba Portorož in KK Tolmin. Neke vrste "lokalni" derbi. Tolmin odlična ekipa, mi pa tudi ne dosti slabši vendar mogoče malo raztreseni na momente. Tekme si še nisem ogledal (moram najprej razvozlati 82 posnetkov tekme in jih združiti v eno veliko kepo, ki bi imela rep in glavo!) tako da o njej ne morem pisati kaj več od tega, da smo zmagali! Kar pomeni, da se približujemo tistemu kar s trenerjem Gregorjem želiva od ekipe - da postanemo ekipa s karakterjem, ki se nikoli ne preda.

Očitno je bil to moto včerajšnjega večera - never give up!

Video dneva: Charles Barkley - Born to be wild!

Charity [chăr'ĭ-tē]

Jutri igramo tekmo in mene ne bo zraven. Nič hudega, počel bom nekaj kar je bistveno bolj pomembno kot košarka, kar bo naredilo veliko več dobrega kot zmaga. Z bratom (bolj on kot jaz, če sem pošten) sva se - pred ene 3 meseci - lotila organizacije dobrodelnega koncerta v sklopu akcije "Kje si moj prijatelj". Želja je sicer bila, da bi se koncert zgodil med tednom, tako da bi utegnila še ujeti vikend-aktivnosti vendar so se stvari obrnile drugače in bo koncert pač jutri (sobota 24.11.2007) ob 20.00 v koprskem gledališču.

Za letos sva planirala koncert dueta "Silence" - vse je teklo tako kot bi moralo, celo koncertni klavir je bratu uspelo dobiti, nakar v ponedeljek sledi šok! Pevcu dueta so "škripnile" glasilke in na veliko žalost smo morali spremeniti plane in poiskati "rezervne" variante. Kljub temu, da danes nič več ni zastonj (duet Silence se je odpovedal svojemu honorarju, SAZAS na drugi strani se "honorarju" ne odpove niti če gre za dobrodelnost!) je brat našel izvajalce ki so bili pripravljeni pomagati in rešiti zadevo. Tako bomo jutri zbirali denar za Društvo Dojo - društvo, ki vključuje osebe s posebnimi potrebami v športne programe v športnih klubih.

Ni namen tega pisanja "busanje u prsa" z zgodbo o dobrodelnosti, bolj v razmislek o tem kako se vsakodnevno "borimo" za "čimboljši rezultat", kako včasih niti zmaga ni dovolj dobra, da o porazih ne govorimo. No - jutri bomo vsi, ki se pojavimo v koprskem gledališču zmagali, jaz bom pa držal pesti, da se zmaga tudi na košarki.

Video dneva - ta video sem že objavil na svojem blogu, vendar ga ni noben greh še objaviti. Bistvo športa

Supporters [sə-pôr'tər's]

Danes bom besedo pokuril na navijačih. Bolje rečeno "navijačih". Pustimo ob strani vse škandale, ki se dogajajo v sosednji Italiji - danes sem bil na tekmi prve slovenske lige in - na mojo veliko žalost - sedel ravno pod skupinico domačih "supporterjev".

V dvorani nas je bilo nekih 150 duš, ki se v četrtek zvečer nismo imeli kam dati in smo šli pogledat basket. Vzdušje gledališko kot ponavadi - z izjemo te skupinice. Me ne moti navijanje, nabijanje bobnov, kričanje (eni pravijo petje) navijaških pesmi, razumem negodovanje nad (pogosto pravilnimi) sodniškimi odločitvami, razumem željo po tem, da domači klub zmaga. Nasmejem se nad "strokovnimi" komentarji tipa "zakucaj ga, kaj je tako težko skočiti", ki prihajajo iz ust "navdušenca" obilnejše postave, ki v življenju ni skočil drugam kot na WC.

Nikoli pa ne bom razumel "navijaštva", ki se zreducira na žaljenje nasprotnika, žaljenje sodnikov - da ne omenjam "ubi ga", "zlomi ga", "udari ga".

Ja, ja, "spada" v navijaštvo - ampak tudi navijači bi morali vedeti, da so le del spektakla (dasiravno je bilo tole danes vse kaj drugega) in da jih gledajo otroci. Kak zgled dajejo tej ljudje otrokom? Konkretno danes - pod nami sedi oče z otrokom starim ene 7 let (maximalno 7), 8 stolov bolj desno pa še en očka s sinom.

Otroci potem 2 uri poslušajo dretje 10ih nekultiviranih neandertalcev, ki svoje frustracije zdravijo na športnih prireditvah. Nima to kaj dosti veze s športom in upam, da nikoli ne bo imelo veze s športom. Dasiravno nekateri pravijo, da ima. Pravi navijači navijajo za svoje moštvo - v dobrem in slabem, z žvižganjem, kričanjem, petjem,... motijo nasprotnika - ne more in ne sme pa se navijaštvo zreducirati na "železni repertoar" žalitev in pljuvanja po nasprotniku.

Kulminacija vsega se je zgodila proti koncu tekme, ko je postalo jasno, da domači ne bodo uspeli preobrniti tekme - takrat se je negodovati (čeprav sramežljivo in ne prav glasno, smo le sedeli za domačo klopjo!) začelo tudi nad igro domačega moštva. Igralcem, ki so jih prej spodbujali se zdaj kriči "menjaj gaaaa!!".

Danes bi morali uživati v igri igralca, ki je izumil košarko za kompletno slovensko ligo. Namesto da bi z občudovanjem gledali še zadnje ostanke prave košarke, ki jo lahko spremljali na domačih igriščih, smo poslušali "ubi ga", "udari ga",... in podobne žalostne.

Če greste na katerokoli športno (ali pa kako drugo) prireditev, potem pojdite tja spremljati in spodbujati SVOJE moštvo - nikakor pa ni treba iti nekam žaliti. Če niste sposobni boljšega, potem ostanite doma in se zamislite nad sabo. Kak zgled dajete otrokom, kak zgled dajete svojim otrokom (če jih imate), kako v ponos ste svojim staršem. Če na katero od teh vprašanj odgovorite v negativnem kontekstu, potem pojdite raje na njivo in obdelujte zemljo. Bo vsaj kaj koristi od vas.

Video dneva - navijači Srednje šole Novo mesto - letos na finalu ŠKL v Tivoliju!

Common Goal [kŏm'ən goul]

Tranzicija v obrambo (kot tudi v napad) je del košarkarske igre, ki je verjetno najmanj poudarjan. Pa bi mogoče moral biti najbolj! Prehod v napad je nekaj sekund igre, ko obramba še ni postavljena in je možnost lahkih košev bistveno večja. Če pa gledamo skozi oči obrambe je to del igre, ki mora trajati kar se da malo časa oz. del igre, ko se mora obrambnih 5 igralcev karseda hitro postaviti na svoje položaje in organizirano braniti koš. Najlepše je seveda, če že sam prehod iz napada v obrambo poteka organizirano - ne pa "na juriš" in brez glave.

To "anomalijo" opažam zdaj že drugo leto - pri prehodu iz napada v obrambo se večina igralcev osredotoča na iskanje "svojega" igralca, pozablja pa na eno bistveno točko - koš lahko doseže samo igralec z žogo! Zato je potrebno ustaviti igralca z žogo in ne tistih, brez žoge.

Seveda so pomembni tudi ostali igralci in moramo tudi na njih paziti ampak nikakor se ne sme dogajati, da puščamo igralcu z žogo prost prehod v našo polovico, mi pa "iščemo svojega igralca", ki si na drugi strani igrišča veže vezalke.

Cilj tranzicijske obrambe je v tem, da so vsi igralci čimprej "za žogo". Če je prišlo do kakega prevzemanja ali je en od igralcev bližji prenašalcu žoge, kot tisti, ki je direktno odgovoren za tega igralca (vsi igralci pa so odgovorni za prejet koš!), potem mora ta igralec prevzeti prenašalca žoge.

Pri nas pa se izgovarjamo češ "to ni moj igralec", "potem bo moj dal koš" ipd - no, tudi če bo "tvoj" dal koš, bomo "MI" dobili koš! Vsi smo odgovorni za to, da koš dosežemo, še bolj pa smo odgovorni, ko koš dobimo!

Danes sem zato izbrskal eno vajo, ki omogoča učenje tranzicije v obrambo. Na risbah so sicer narisani 3 igralci v obrambi in 3 v napadu, lahko pa se vaja dela tudi 5:5

Zgornja slika kaže osnovno postavitev igralcev - 3 krogci so napadalci, trikotniki pa obrambni igralci. Trener "C" ima žogo.

Trener poda enemu od treh napadalcev - takrat začne protinapad. Obrambni igralec, ki je točno nasproti igralca, ki je prejel žogo mora teči do spodnje linije, se dotakniti črte in ujeti napadalce, ki so stekli v protinapad. S tem smo obrambi "vzeli" enega igralca in jo prisilimo v pomaganje.

Spodnja slika kaže premikanje obrambnih igralcev. Prvi "sosed" igralca, ki je moral teči do spodnje "aut" linije, prevzame igralca z žogo (ne skrbi za "svojega" igralca!), drugi igralec (čisto desno) se premakne v sredino in skuša motiti podajo levo ali desno v napad. Vse to traja toliko časa dokler se ne vrne tretji obrambni igralec, ki v bistvu prevzame tistega napadalca, ki je sam. Od tu naprej se igra klasična man-to-man obramba!

Vajo lahko delamo v različnih številčnih kombinacijah - moje mnenje je, da je najbolje začeti takoj z vsaj 4:4, da igralci dobijo realen občutek. 3:3 omogoča preveč prostora in možnosti nekih podaj v globino, ki jih v realni košarki (5:5) ne bi bilo.

Faith [fāth]

Včeraj sem pisal o tem kako različni karakterji različno reagiramo na enake ali podobne situacije. To sem pisal zato, ker se je na treningu včeraj zgodila ena "malenkost", ki je malo zrušila moštveni duh (tako smo mislili včeraj), danes se je pa pokazalo, da se je moštveni duh malo okrepil.

Kaj se je dogajalo? Med treningom - proti koncu treninga - je prišlo do manjšega nesporazuma med eni igralcem in mano. Nič hujšega, nič česar še nismo videli - another day at the office bi rekel. Seveda je potrebno take "ekscese" zatreti že v kali tako da smo imeli včeraj po treningu še "quick meeting" na katerem smo se malo spričkali, padle so malo trše besede - smo pač malo bolj vročekrvni, eni so pa še malo mladi.

Ko so se glave ohladile, pa nam je bilo vsem malo žal - ker je vse skupaj dejansko bila malenkost. Seveda preko določenih dejanj ne moremo iti, ker je določeno hierarhijo potrebno obdržati, predvsem pa je potrebno obdržati določeno spoštovanje en do drugega.

Igralec, ki je včeraj "sprožil plaz" je - po treningu poklical glavnega trenerja in se mu opravičil za situacijo. Ta je opravičilo sprejel, danes pa se je soigralec opravičil še meni. Oba veva, da ni bilo nič tako drastičnega, da bi bilo potrebno o tem globoko debatirati - opravičilo je bilo sprejeto, ker vem kako hitro lahko kaj "izleti" iz ust, potem pa nam je žal. Na treningih in tekmah se itak izreče marsikaj - vedno pa verjamem igralcem (tako kot sem verjel trenerjem), da se stvari povejo predvsem iz želje po tem, da delamo dobro. Včasih pričakujemo "preveč" od igralcev, včasih ne razumemo kako nečesa ne vidijo "če je pa očitno" - ampak dvomim, da kdo opominja igralce ali pa se "na njih dere" samo zato, ker bi se mu tako zdelo prav in ker bi mu bilo to všeč - vsi reagiramo zgolj zato, ker si želimo delati dobro. Včasih nam to uspe, včasih pač ne.

Kar mi je bilo danes resnično všeč je to, da smo - kot ekipa - razumeli da se napake lahko dogajajo, da jih tolerirali ne bomo, da pa se o vsem da pogovoriti. Tudi igralec je to razumel, na njemu pa je, da se take banalnosti ne ponavljajo. Če se to ne bo ponavljalo, potem je bil včerajšnji trening (kljub temu, da smo ga kilavo oddelali) zelo koristen.

Izjava dneva: "We're shooting 100 percent - 60 percent from the field and 40 percent from the free-throw line". Norm Stewart

Link dneva : Kudda basketball - stran na kateri najdemo ogromno video posnetkov razlag določenih košarkarskih aktivnosti

Video dneva : Henry Bekkering - kdo pravi, da belci ne morejo leteti?! Predvsem sonožno zabijanje s črte prostih metov je spektakel!

Character [kăr'ək-tər]

Danes bom "izgubil" par besed s pisanjem o karakterjih. Ne bom šel pregloboko v psihologijo karakterjev in njihove delitve, bolj se bom osredotočil na igralce s katerimi imam ali pa sem imel opravka.

Od vedno so me učili, da se trudim in dam vse od sebe, da se maksimalno potrudim za dobro ekipe, da naredim kar zmorem - če ni dovolj, pač ni dovolj, da sem le dal vse od sebe.

Potem pa pridem na trening in vidim igralce, ki jim kao ni vseeno, ne naredijo pa nič za to, da bi se premaknili z mesta na katerem cepetajo. Dodatno težavo pa predstavlja diskrepanca med realnim znanjem in sposobnostmi ter lastno predstavo o svojem znanju in sposobnostih (začuda je lastna predstava vedno bistveno lepša od realnosti).

Pridem na trening in srečam mlade ljudi, ki so dovolj stari, da bi morali začeti malo razmišljati o stvareh ki jih počnejo, mlade ljudi ki jih ne bi smelo biti potrebno prositi da se angažirajo pri določenih vajah, aktivnostih ipd. Dokler se "igramo" košarke je vsak angažman dovolj dober. Če pa se gremo resnejšega treniranja, potem pa "saj se trudim" ni dovolj dobro, če je ta trud občasen preblisk. Potrebno se je truditi skozi celoten trening - potrebno je priti pripravljen na trening. To pomeni - priti na trening dovolj zgodaj, z vso potrebno opremo, skoncentriran in pripravljen na makismalno delo.

Samo tako imamo možnost napredovanja - če pridemo na trening, z glavo pa smo drugje, potem treninga (ponavadi) ne bomo oddelali tako kot bi ga morali - kar pomeni, da tudi napredovali ne bomo tako kot bi morali. Da o bistveno večjih možnostih za poškodbe sebe in/ali soigralcev niti ne govorim. Če nismo pri stvari, potem se možnost za napake bistveno veča.

Skozi trening se trudim zadržati določen nivo intenzivnosti - saj se le tako lahko pripravimo na intenzivnost tekme (izredno redki so treningi, ki se po intenzivnosti lahko primerjajo s tekmami). Ko se igra na en ali dva koša redno puščam "prednost" pri malih dotikih. S tem "treniram" sposobnost koncentracije igralcev, "treniram" njihovo sposobnost prilagajanja na situacije znotraj tekme, predvsem pa jih skušam navaditi na kontakt-igro. Košarka je namreč igra kontakta in tudi če igralec izbori prekršek nasprotnika mora še vedno biti sposoben doseči koš.

Kako na to reagirajo igralci? Različno - eni "jokajo" češ "zakaj nisi piskal faula??", drugi postanejo nervozni, tretji se ne obremenjujejo preveč ampak se trudijo naprej.

Koga od teh imam najmanj "rad"? Tiste, ki jokajo. V košarki, tako kot v življenju, se nam bodo dogajale krivice - lahko jokamo in se smilimo sami sebi, lahko pa se dodatno potrudimo in premaknemo. Lahko se borimo. Moramo se boriti naprej. Tako je tudi v košarki - včasih bodo sodniki dosodili kaj, kar nam ne bo po godu (to se dogaja precej pogosto) - lahko jokamo in se smilimo sami sebi, lahko pa se pripravimo do tega, da nam taka "krivica" da dodatne energije. Samo pametni moramo biti dovolj, da se znamo kontrolirati. Seveda tega ne morem pričakovati od 14 let starih otrok, ni pa nič pretiranega, če to pričakujem od 20+ let starih fantov. Tragedija je samo v tem, da 20+ let stari fantje še ne uspejo (ne vsi, nekateri se premikajo naprej) razumeti tega in reagirajo kot 14 let stare punce, ki so jim začeli nagajati hormoni.

H karakterju posameznika spada tudi odnos do dela - če imaš razvit odnos do dela potem imaš lepe možnosti za napredovanje. Če pa nimaš razvitega občutka za odgovornost, če nimaš odnosa do dela, potem je pa ves čas na treningu vržen stran.

Tako imamo v naši ekipi primer igralca, ki se vsak trening vozi 70km v eno smer in prihaja na treninge tudi poškodovan (!), imamo pa igralce, ki stanujejo v blokih poleg dvorane, pa jih ne srečamo prav pogosto.

Seveda bomo trenerji z veliko večjim veseljem delali z igralcem, ki se trudi, ki si želi delati, kot pa z igralcem, ki trening razume kot neke vrste prisilo. Igralcu, ki se trudi in dela in je prizadeven se bodo tudi napake gledale skozi druge oči.

Še en "moment" je zanimiv pri igralcih - redko kateri razume bistvo trenerjevega "dretja". Večina misli, da ima trener kaj proti njim, da jih ima "na piki",... Redko kdo pa razume, da trener glasneje opozarja na napake samo tiste igralce od katerih pričakuje nekaj več. Če sem, kot trener, nekoga "prekrižal" (v glavi), potem bom tega igralca manj opozarjal na napake. Bo pač treniral, razložil bom vsakemu stvari, ki jih ne bo razumel - ne bom pa izgubljal pretirano veliko časa, če nekdo ne bo delal vaj pravilno (opomba - v glavi prekrižam samo "pametnjakoviče", ki se jim ne da delati! Verjamem namreč, da lahko še tako malo sposoben igralec postane boljši, če v svoj napredek vloži določen trudi. Moje delo pa je, da vsakega igralca ki se trudi, nagradim s svojo pozornostjo!)

Nikoli nisem razumel ljudi, ki pridejo na trening, niso pa pripravljeni na 150% delo. Če se ti ne da, potem ostani doma. Če pa si prišel na trening, potem moraš biti pripravljen na "blood, sweat and tears!" To je namreč edini recept za napredovanje. Vse ostalo je metanje peska v oči in trošenje dragocenega časa!

Izjava dneva : A man can be as great as he wants to be. If you believe in yourself and have the courage, the determination, the dedication, the competitive drive and if you are willing to sacrifice the little things in life and pay the price for the things that are worthwhile, it can be done. Vince Lombardi

Dokument dneva : Umetnost treniranja - Kvaliteta izvedbe in vedenja (prevod s strani www.cybersportsusa.com)




Video dneva : Pistol Pete Maravich, človek ki je naredil briljantno NBA kariero kljub prirojeni srčni napaki. Toliko o tem, da se "nečesa ne da". Vse se da, če imamo dovolj veliko željo.

Beginning [biginin]

Kolega Robi mi je pisal mail na temo začetka treniranja košarke. Na mail sem mu seveda odgovoril, mi je pa Robi dal idejo da bi napisal malo o svojih začetkih.

Če se prav spominjam sem na prvi trening prišel, ko sem bil star nekje 14 let. Prej sem seveda brcal žogo, košarka je bila bolj kot ne drugi šport. Oče je rekreativec in je obvladal vse kar je imelo veze z žogo, tako da smo doma imeli tudi žogo za košarko. Enkrat me je tako "zaneslo na basket", kjer sem se spodobno znašel. Oče me je vprašal ali bi šel na trening in sem šel.

Poznal nisem nikogar, neroden sem bil kot redkokdo - tisti prvi trening je bil prava muka. Ekipa je bila formirana, jaz pa dolg in suh, brez nekega znanja - današnja mladina bi rekla, da sem bil "kr neki".

Po tem treningu sem šel še na enega, potem me je malo minilo, ker se nekako nisem počutil dovolj dobrega. Sem pa ostal blizu košarke. Skoraj vsak dan sem šel "na basket", kjer smo se matrali in borili proti starejšim igralcem. To so bili pravi fighti, kjer se ni popuščalo niti za milimeter. Starejši so se počutili "obvezne" mi mulci smo se pa počutili dovolj močne, da se borimo z njimi. Po nekaj mesecih "matranja" me je oče enega boljših košarkašev našega kraja vprašal, če bi mogoče začel resneje igrati košarko. Da bo prišel trener članske ekipe na basket pogledat kako igram. Seveda se mi je to zdelo odlično, počutil sem se pomembnega in ni bilo druge kot začeti spet.

"Padel" sem v isto kadetsko ekipo ki sem jo "srečal" na prvem treningu. Niti tokrat nisem bil bistveno boljši, mogoče samo malo bolj samozavesten, ker sem preživel nekaj pravih "basket" bitk.

Potem je bila samo še košarka. V prvem letniku srednje šole sem že treniral praktično dva treninga dnevno. Najprej s kadetsko ekipo, potem sem bil še mladinec, neredko pa nas je trener peljal še na članske treninge! Nič mi ni bilo težko! Ok, šola je trpela, ker sem bil totalen lenuh - važno, da se je naredilo letnik. Če pogledam nazaj mi je precej nerodno zaradi tega, ker vem kako pomembno je biti priden v šoli. Šola je zelo pomembna, čeprav se mulariji ne zdi tako. Potem, ko boste malo starejši (če to bere kak "mulc") boste vedeli da sem imel prav!

Prvo člansko tekmo sem odigral v Trbovljah. Ok, nisem igral, sem sedel na klopi. Ampak star sem bil 16 let in resno treniral šele pol leta. Takrat je bila to 1.slovenska liga - čeprav je bila še Jugoslavija :) Ja, star sem, nimaš kaj.

Kasneje sem se matral po skorajda vseh ligah Slovenije - najprej v prvi ligi (ko sem bolj kot ne sedel, ker sem bil precej mlad), potem v drugi Slovenski ligi, kjer sem se "kalil" in učil - takrat sem košarko imel "za službo" - treningi dvakrat dnevno, šolo sem že zaključil tako da je bila košarka edina preokupacija.

Po tem sem šel v vojsko in pomagal domačemu klubu obstati v drugi ligi (kar nam ni uspel), nato sem odigral še dve sezoni v prvi slovenski ligi (pri sosedih), nakar sem se spet vrnil v domač klub. Kariero sem zaključil v Portorožu, ko sem si - na nepomembni prijateljski tekmi - strgal križno vez v kolenu. Ko sem se "pozdravil" sem začel spet trenirati, pa sem si vse skupaj še enkrat strgal. Takrat mi je postalo jasno, da je s košarko konec. Nekaj časa me je še držalo, da bi pomagal in igral vendar so bile težave prehude. Desno koleno sem operiral trikrat, levo enkrat - kar je dovolj za celo življenje :)

Lani sem se lotil treniranja. Z bratom sva se odločila da se - za svoj gušt - prijaviva na tečaj za pridobitev licence za trenerja. Moram priznat, da mi je zelo všeč to delo. Sicer me nekatere reči iritirajo - predvsem "malenkost", ko vse svoje igralce gledam skozi "oči tistega, ki je za košarko žrtvoval skoraj vse" in mi potem ne gre v račun kako se nekomu ne da delati, če je pa prišel na trening.

Jaz košarko namreč razumem kot zabavo, ne kot zajebancijo. Zabava pa je tudi trdo delo, če veš za kaj delaš. Zajebancije se pa ne gremo v "službenem času". Če smo prišli na trening smo prišli odgarati svoji dve uri in temu primerno mora biti obnašanje, temu primeren mora biti odnos. Seveda nisem nek "sužnjelastnik", ki maltretira igralce, med treningom je dosti zabavnih trenutko, da so igralci sproščeni - ne maram pa zabušavanja in "hvatanja krivin" - če se dela se dela, kdor ne more je prost. Je škoda mojega časa, da bi se ukvarjal z ljudmi, ki košarke ne jemljejo resno, ki jim je košarka samo "polnjenje prostega časa" ali "prisila". V ekipi bom namreč vedno našel 10 ljudi, ki jim je košarka nekaj več in ki so pripravljeni garati, pa četudi znanje ni na nevemkakšnem nivoju. Znanje bomo že pridobili, voljo pa mora vsak prinesti s seboj!

Izjava dneva : The harder you work, the harder it is to surrender.- Vince Lombardi

Video dneva : Maquise Walker - nikoli ni prezgodaj!

Make your mark [meik jo: ma:k]

...ali "Kako narediti razliko, ne da bi dosegel piko" :)

Že lani, ko sem začenjal svojo trenersko kariero sem imel ogromne težave z razlaganjem igralcem bistva ekipnega športa! Veliko jih je namreč bilo "užaljenih", ker niso dosegli dovolj točk, ker niso igrali na svoji "naravni poziciji", ker so igrali "premalo",... Nihče pa se ni vprašal kaj bi lahko sam naredil, da bi EKIPA zmagala! Ne, pomembno jim je bilo kaj so ONI naredili na igrišču. Seveda jim je bilo vse skupaj bolj všeč, če so (ali pa smo) zmagali. Tukaj smo imeli "opasne borbe", ker je meni osebno ekipni cilj pred vsemi individualnimi cilji. Čisto vseeno je kdo doseže več točk, pomembno je (pri starejših selekcijah) da ekipa odgara svoje. Za igralce pa je pomembno, da si izborijo svoj položaj "pod soncem" in oddelajo svoj košček. Od igralcev torej pričakujem popolno predanost ekipnim ciljem - seveda s kančkom individualnosti in "svojeglavosti" - ne prenesem pa vase zagledanih povprečnežev, ki se jim ruši svet, če nekdo vrže dve žogi več ali pa če ne igrajo točno tega kar mislijo da morajo igrati.

Včeraj sem - po skoraj 6 letih pavziranja zaradi poškodbe kolena - odigral pravo prvenstveno tekmo. Seveda "silom prilike", ker smo imeli 2 poškodovana igralca in 2 igralca, ki nista smela igrati na včerajšnji tekmi. Tako smo se na vrat-na nos odločili, da poskusim pomagati kolikor lahko in kolikor bi zdravje dopuščalo. Cel teden smo se pripravljali in pazili in mazali, da bi zdržali do sobote in pač pomagali kolikor se bo pač dalo.

Moja kariera nikoli ni bila sestavljena iz doseganja točk in to me verjetno definira kot trenerja (obstaja "resnica", da se trenerjev košarkaški karakter vidi po tem kako igra njegova ekipa). Tudi včeraj je bilo podobno - odgaral sem svoje v obrambi, v napadu postavljal blokade in podajal ko je bilo potrebno. Seveda sem zalučal eno skalo proti obroču ampak to je bilo bolj nuja, ker se je napad iztekal.

Ne bom se zdaj hvalil kako oh in sploh je to izgledalo, ker je bilo - po moje - precej smešno vse skupaj ampak OK, ljudje, ki nas spremljajo nekaj časa so rekli, da se je videlo kako smo bili bolj "organizirani" v obrambi in da je to kao moja zasluga.

Ne vem če je kaj od tega res, sem pa zelo vesel, da smo končno uspeli zmagati in če sem prispeval vsaj "milimeter" h temu, potem je bilo vse žrtvovanje tega tedna poplačano. Zdaj pa je na soigralcih da nadaljujejo v tem slogu - videli so namreč kaj prinaša rezultat, tudi dovolj so pametni, da bodo to intenzivnost znali "prerisati" na naslednje tekme. Jaz bom svoje oddelal s klopi!

Slika dneva : včeraj smo tekmo zmagali predvsem zaradi odlične conske obrambe. Slika dneva prikazuje šibke točke conske postavitve 2:3 (A polja so glavne šibke točke, B polja

Video dneva : Better Basketball "attacking zones"

Defense [dĭ-fĕns']

Trenutno se ubadam z branjem in "prevajanjem" (za svoj gušt) knjige Let's talk defense, ki jo je spisal Herb Brown, brat bivšega trenerja Detroit Pistonsow, Philadelphia 76ersov,... Larrya Browna.

Glavo razbijam s tem kako čimveč res pomembnih "malenkosti" razložiti igralcem, kako jih pripraviti do tega, da začnemo živeti obrambo. Mi igramo obrambo samo zato, ker mora nasprotnik tudi kdaj imeti žogo in metati na koš, mi smo pa tam pač "silom prilike" in komaj čakamo da stečemo v napad. Po svoje mi je ta "koncept" razumljiv čeprav mi ni domač. Sam sem svojo "kariero" pač "izgradil" na obrambi - nikoli nisem bil igralec, ki bi dal 30 točk, sem pa bil vedno igralec, ki je kril tistega nasprotnika, ki je ponavadi dal 30 točk. Sem pač našel svoj prostor pod soncem.

Ne bom se spuščal v expertize o tem katera obramba je najboljša, kateri prijemi spadajo h določenim postavitvam ipd - to je več ali manj domena vsakega trenerja posebej in stvar prioritet posameznega trenerja.

Meni najbolj pri srcu je model man-to-man obrambe pri kateri se igralci trudijo nasprotnika usmeriti v en del igrišča, potem pa vsi naredimo kar je v naši moči, da se žoga ne prenese na drugi del igrišča - torej, če nasprotnika usmerjamo v levo, potem naredimo vse, da nasprotnik svojo napadalno aktivnost zaključi na levi strani. Seveda to za seboj "povleče" obvezo obrambnih igralcev, da preprečijo prodiranje v sredino, saj moramo napadalce usmeriti stran od koša.

Kaj s tem dosežemo?

Predvsem to, da vseh 5 obrambnih igralcev krije 2 ali največ 3 nasprotnike! Težko je namreč verjeti, da bi se vseh 5 napadalcev hkrati znašlo na levi napadalni polovici. Z gibanjem "na prvi podaji" in gibanjem igralcev na "strani pomoči" izvajamo pritisk na napadalca in ga silimo v reševanje situacije na "nenaraven" način, način ki ga ni vajen s treningov. Bolj podroben scouting nam lajša odločitve. Če recimo vemo, da nasprotnik spretno vodi žogo z desno roko, leva pa je bolj za okras, potem ga seveda usmerjamo tako, da ga silimo v vodenje s slabšo roko.

Seveda je načinov branjenja nasprotnikovih napadov skoraj toliko kot je različnih trenerjev, vsak košarki doda nekaj svojega. So pa osnove več ali manj enake pri vseh različicah. Preža, gibanje rok in nog, stran pomoči,...predvsem pa velika želja po igranju obrambe. Brez želje ni ničesar.

Slika dneva : pri prenosu žoge napadalca skuša obramba preprečiti gibanje skozi sredino z usmerjanjem v levo ali desno stran igrišča. (Cybersports USA)

Izjava dneva - "If you want team play, you must stress defense. Defense makes players unselfish." -- John Brady

Dokument dneva - prevedeni zapiski knjige "Let's play defense" (Herb Brown)


Video dneva : Michael Jordan uči pravilno postavitev obrambne preže

Fighting spirit [faitin spirit]

Včeraj smo imeli "srečo" odigrati še eno zanimivh tekem v moji kratki trenerski karieri. Srečali smo se z ekipo Pingvini Šmartno - ekipo polno šolanih igralcev, ki niso nikoli resneje nadaljevali svojih košarkarskih karier. Mi smo pa mulci, ki mislimo da sta dva treninga na teden dovolj in da so "pingvini" grupa građana, ki se zbere za vikend in odigra eno tekmico na easy.

Že prve minute tekme pa so nakazale kam bo vse skupaj šlo. Pingvini so se razleteli po igrišču, mi smo jih pa opazovali. Brez "izstreljenega metka" se je včasih temu reklo. Na momente smo sicer nakazali, da se le znamo boriti, to je pa bilo tudi vse. In bistveno premalo.

Zakaj to pišem? Ker me je življenje naučilo da se, samo z izjemno borbenostjo in željo, popolno koncentracijo skozi celo tekmo, da zmagovati. Izkušene ekipe, pa tudi ekipe fighterjev bodo kaznovale vsako našo napako, pa če so še tako "leseni".

Uradno smo zdaj že dovolj stari, da je otroških bolezni konec, mlečni zobje so odpadli in potrebno bo pokazati vse naše znanje in predvsem borbeni duh, ki nas edini lahko reši v trenutkih krize. Ne sme se dogajati (zdaj se to dogaja že tretjo tekmo zapored), da so vse "mrtve žoge" nasprotnikove, da se nihče ne vrže za žogo (razen če pade sam od sebe) - razumem neznanje in naivnost - vse to spada v "šolanje", ne razumem pa ravnodušnosti in pomanjkanja želje.

Trenerji namreč lahko naučimo pravilnih obrambnih postavitev, odličnih napadalnih akcij, ne moremo pa nauičiti volje in želje. To mora imeti vsak igralec v sebi, če tega ni potem nismo na pravi poti. Še tako velik talent je hendikepiran če nima želje.

Od tukaj se štarta in nadgrajuje. Brez želje in zavedanja, da bo - za uspeh ali rezultat - potrebno žrtvovati marsikaj, je ves trud zaman.

Za prihodnje bloge pripravljam prevod knjige "The Lombardi rules". 26 enostavnih lekcij kako postati odličen vodja tako v športnem življenju, kot v poslovnem življenju.

Izjava dneva : The harder you work, the harder it is to surrender. - Vince Lombardi

Video dneva : Jimmie Hunter - če se trudiš, se izplača!

Trust [trŭst]

Zaupati soigralcem, ki znajo manj? To vprašanje je postavil en od obiskovalcev bloga – pa mu bom odgovoril po svoje.

Ja, potrebno je zaupati soigralcem, tudi če ne znajo dosti – če znajo manj od nas oz. če ne znajo ničesar. Košarka je namreč kolektivni šport, en igralec sam od sebe ne more zmagati tekme – Michael Jordan je imel »orkester«, ki je sicer igral kot je Jordan dirigiral, vendar sam – brez pomoči soigralcev, ne bi uspel.

Komu zaupati? Ko sem še igral košarko sem vedno zaupal soigralcem, če sem videl, da dajo 110% svojih sposobnosti, Ni važno kje je limit teh sposobnosti. Če sem videl, da se vsi trudimo in da nihče ne »glumi« in ne zabušava, potem je bilo zaupanje brezmejno. Zakaj? Ker sem vedel, da se vsak po svojih najboljših močeh trudi za skupni cilj.

Nikoli pa nisem maral ljudi okoli sebe, ki se niso trudili – raje sem igral sam, kot pa da bi imel okoli sebe igralce, ki se ne trudijo. Kaj še pridobimo z zaupanjem v soigralce? Recimo, da imamo (ali pa smo) igralca ki vidno odstopa od ostalih soigralcev. Pravi igralec, bo svoje soigralce spodbujal, jim pomagal, jim zaupal! Ko bo potrebno prevzeti odgovornost pa jo bo prevzel.

S tem bo dosegel več pomembnih stvari:
1. razigral bo soigralce, ki se bodo počutili pomembne dele ekipe
2. s tem ko bo razigral soigralce bo sebi olajšal delo, ker se bo morala nasprotnikova obramba osredotočiti na celotno ekipo, ne samo na posameznika 3. ko vidno izstopajoči posameznik brezpogojno zaupa "slabšim" soigralcem, potem v njihovih očeh pridobiva na vrednosti. Za takega vodjo bodo šli z veseljem v "boj"

Ekipa, v kateri si igralci zaupajo ima veliko večje možnosti za končni uspeh. Ekipa v kateri ni zaupanja pa je obsojena na propad. To je podobno kot v odnosih fant-punca. Če je zaupanje med dvema, potem je vse lažje – še tako težke situacije so enostavnejše, ker vemo da lahko računamo na partnerja. Če zaupanja ni, potem niti odnosa ni.

Kako razivit zaupanje? Počasi. Na vsakem treningu, z vsakim našim dejanjem. Od začetka bo verjetno malo bolj nerodno in bo potrebno nekaj potrpljenja vendar so rezultati ohrabrujoči. Tudi soigralcem bo lepše hoditi na treninge, če se bodo na treningih lepo počutili.

Izjava dneva - “We're never so vulnerable than when we trust someone - but paradoxically, if we cannot trust, neither can we find love or joy” (Walter Anderson)

Video dneva - Temu se reče brezmejno zaupanje