CommuniAction [kə-myū'nĭ-ăk'shən]

Namen tega pisanja bo "rak rana" verjetno večine mladih ekip. Komunikacija.

Igralci se slabo zavedajo dejstva, da konstantno komunicirajo. Ne bom zašel v "metafizično" in se razpisal o telesni komunikaciji in nezavednih telesnih reakcijah na določene situacije - bolj me je zmotilo skoraj popolno pomanjkanje glasovne komunikacije znotraj igre.

V napadu se to še nekako opazi - "daj žogo!", "pojdi tja",... v obrambi, kjer je to skoraj življenjskega pomena, pa je komunikacija mizerna.

"ko smo mi trenirali", so nas trenerji učili, da smo nonstop glasni. V opominjanju soigralcev na določene situacije v obrambi. Opozarjanje soigralcev na blokado, še posebej na hrbtne blokade, ki jih soigralec težje predvidi, opozarjanje soigralcev na določeno vrsto pokrivanja visokih igralcev (če se izvaja pokrivanje pred centrom, potem smo morali opozoriti soigralca na strani pomoči, da nam krije hrbet in pazi na podajo prek nas), opozarjanje soigralcev v primeru, da nam je direktni nasprotnik ušel (pomagaj!),... do tega, da se je igralec katerega nasprotnik je uspel vreči na koš moral zadreti "ŠUT!", kar je pomenilo zapiranje vseh igralcev in skok za žogo.

Vse to so malenkosti, ki veliko pripomorejo v igri, četudi igralci mislijo da ne. Meni se zdi, kot da bi bilo igralcem nerodno, če kdo zakriči na igrišču, če kdo ukaže kaj je potrebno odigrati, kot da jim je nerodno prevzeti odgovornost.

Precej logično je, da vse to pride z izkušnjami, ko se igralci "bolje počutijo" v določenih vlogah, vseeno pa bi morali na ta segment igre posebej paziti. Če otrok ne bomo naučili, da se (med igro) pogovarjajo med seboj, da komunicirajo, potem se verjetno sami tega ne bodo naučili.

Še en segment komuniciranja mi je bil vedno všeč - glasno igranje v obrambi daje obrambi občutek agresivnosti, napadalcem pa občutek, da igrajo proti več nasprotnikom. To je tak zgodovinski način povečevanja agresivnosti - Braveheart je kričal, ko so šli Škoti v napad, partizani so se drli "NA JURIŠ!", ko so šli v napad. Male tajne, velikih majstora!

Tisti, ki smo kdaj igrali kolikortoliko resno organizirano košarko bomo znali povedati, da je veliko lažje igrati proti obrambi, kjer so vsi nekako tiho - kar posledično pomeni, da so verjetno manj agresivni. Če pa se pa nasprotniki spodbujajo, opozarjajo na premike, blokade,... potem je vse skupaj manj enostavno.

Izjava dneva : “The single biggest problem in communication is the illusion that it has taken place.” - George Bernard Shaw

Nasvet dneva : obrambno usmerjanje igralcev.

Prenos žoge skušamo onemogočati tako da prenašalcu ne dovolimo prenosa preko sredine igrišča (rdeča cona). Nadaljevanje obrambne aktivnosti posvetimo temu, da napad ne prenese žoge čez namišljeno črto, ko ločuje levo in desno polovico napadalne polovice. S tem zoožamo maneverski prostor napadu in povečamo možnosti za uspešno obrambo.

Video dneva : Kako to počnejo novozelandci in kako jim nasprotniki vračajo:

Fundamentals [fŭn'də-mĕn'tls]

Ker počasi začenjam z dodajanjem gradiva, ki sem ga uspel prevesti (internet dela čudeže) bom prvi "resen" članek posvetil osnovam košarke.

Kot pri vsaki stvari v življenju so pravilno naučene osnove bistvenega pomena pri doseganju ciljev. Tako kot se je potrebno najprej naučiti šteti, da bi lahko kasneje pravilno delili in množili so tudi pri košarki osnove bistvenega pomena.

Kar se bodo otroci naučili, to bodo ponavljali in to bodo na koncu prikazali na igrišču. Če bomo trenerji striktni pri popravljanju napak in če bodo otroci razumeli, kaj jim skušamo dopovedati in kaj popraviti (predvsem pa jim moramo znati pokazati kako določen gib pravilno izgleda), potem bomo na pravi poti.

Nisem izkušen trener, eno leto sem delal z otroci, pa sem videl dovolj "košarke" v mlajših kategorijah. "trenerji" izkoristijo določeno prednost (seveda igra samo rezultat, vzgoja je drugotnega pomena) - v starosti, višini ipd. in to izkoriščajo do onemoglosti. Kadeti igrajo presing po celem igrišču, maltene conski presing - osnove košarke (obramba 1na1, stran pomoči, zapiranje po skoku - če govorimo o obrambi) so nekje zadaj, "nujno zlo".

Seveda je to na kratki rok uspešno - zmagaš tekmo, otroci srečni, verjetno so tudi starši srečni, ker so "sineti" dobili "še eno tekmo" ampak na dolgi rok je to malo vredno. Ko bodo tej otroci stari 17-18 let bodo enodimenzionalni atleti, ki bodo sicer agresivni (če bodo) ampak nekega širšega znanja pa verjetno ne bo. Zakaj? Zato, ker so njihovi trenerji v mlajših selekcijah čas "trošili" na nepomembnih zadevah kot je conski presing, podvajanje otrok, ki sami od sebe težko prenesejo žogo na nasprotnikovo polovico,...

Zato je toliko bolj pomembno, da vztrajamo pri učenju osnov košarke - na kratki rok bo to verjetno izgledalo kot "še ena izgubljena tekma", na dolgi rok, pa bodo naši varovanci bogatejši za tisto osnovno znanje, ki loči igralce od košarkašev. Košarkašev je namreč vedno več, pravih igralcev pa vedno manj.

Ok, še malo politike - seveda je to posledica "globalizacije" in instant NBA košarke, kjer je pomembno kakšne superge ima kdo in kjer je pomembno kdo višje skoči. No, če bi govorili o skoku v višino, potem bi teorija o uspešnosti tistega ki višje skoči, držala. V košarki pa igra vse prej kot samo skok. Skok je samo en od elementov in tudi brez njega se da biti uspešen.

Skozi te moje pisarije bom dodajal dokumente v katerih bodo opisane smernice in načini treniranja ter učenja, stvari ki jih vsi že poznamo, nikoli pa ni odveč, če jih še kaj preberemo.

Za danes "častim" PDF dokument "Osredotočanje na osnove"

Coach [kōch]

Biti trener je vse prej kot lahko delo. Starši nam svoje otroke zaupajo za vsaj dve uri dnevno, vsak dan! To je skoraj toliko časa kot otroci preživijo s svojimi starši.

Na žalost se vse premalo trenerjev zaveda te odgovornosti - veliko trenerjev oddela svoje delo, delo trenerja. Vse premalo trenerjev pa je pedagogov, prijateljev igralcev (seveda z vsemi potrebnimi omejitvami, ki morajo obstajati v odnosu igralec-trener), zaupnikov, učiteljev. Oddelajo svoje, oddelajo trening - ostalo jih ne zanima.

Ali so otroci pridni v šoli, ali imajo težave s puncami, ali so vsakodnevne stvari urejene - to so pomembne "malenkosti", ki pomen trenerja v igralčevih očeh samo povečajo. Če trener pokaže resnično zanimanje za otrokovo življenje izven dvorane (šola, prijatelji,...) potem dobi otrok zaupanje in trenerjevo delo postane takoj lažje.

Seveda je potrebno stvari vedno jemati z pravo mero zdravega razuma - ne gre siliti v otroke, bodo že sami povedali ko bodo hoteli, je pa vedno koristno, da se z mladino pogovarjamo.

Za začetek nove sezone sem tako pripravil nekaj prevodov z internetnih strani - prevodi so urejeni v pdf dokumente. To kar boste uspeli videti na blogu bo samo "predogled" dokumenta. Za vse, ki bi želeli polne dokumente (take ki jih boste lahko tiskali) sem kreiral mail - pass1st.blogspot@gmail.com. Pošljite mi svoj mail in poslal bom dokumente ki jih boste želeli.

Trenutno imam v bazi približno 15 pdf dokumentov z nekaj osnovnimi napotki glede treniranja mladine (od načinov kako pridobiti zaupanje igralcev, do motivacije, preko vzpostavljanja discipline do vodenja tekem). Pripravljam tudi nekaj bolj specialnih prevodov (pripravljen je že prevod napada proti conski obrambi) ki bodo bolj podrobni (tehnika meta na koš, tehnika skoka v napadu in obrambi, tehnika podajanja).

Vse to bom objavljal v novih postih, vsako "prezentacijo" pa bom komentiral po svoje.

Upam, da bodo dokumenti komu prišli prav - jaz se bom potrudil in prevajal, istočasno pa se bom potrudil in se teh napotkov držal kolikor se bo dalo. Meni se zdijo zelo na mestu.

Za konec še malo opravičilo - če bo kak prevod malo bolj smešen je samo zato, ker so nekateri izrazi malo težje prevodljivi.

Prvi dokument je 10 nasvetov za motivacijo igralcev.

Update [ŭp'dāt']

Pozdravljeni,

lep čas nisem ničesar napisal, ker nisem imel ne želje ne časa - istočasno pa sem pripravljal eno zadevo, ki bi lahko koristila tako mladim igralcem, kot trenerjem. Če bo kdo želel to uporabljati bom zadovoljen, če ne bom pa to počel za svoj "gušt".

V kratkem bom svoj blog malo preuredil in dodal nekaj pomembnih "malenkosti".

Lep dan vsem

Ethic [ĕth'ĭk]

Sem opazil, da moji v blogih več ali manj konstatno omenjam "garanje", "trdo delo", "borbo", ipd.

Delovne navade so izredno pomembne in samo tisti, ki so navajeni delati so lahko uspešni. Smo videli že veliko "najbolj talentiranih" posameznikov, ki so naredili podpovprečne kariere - videli smo pa tudi nekaj "podhranjenih" talentov, ki so s srcem, željo, neusahljivo voljo in pa popolno predanostjo uspeli. So športniki, ki jim ne bi dal za burek (če bi jih srečal na cesti) , pa so uspešni.

Zakaj? Ker so pripravljeni narediti vse za zmago. Vse kar zmorejo in znajo, v vsakem trenutku so se pripravljeni "pretrgati na pol", da bi le dosegli cilj. Koliko nas je takih danes? Kdo od nas se je pripravljen žrtvovati za uspeh? Kaj smo pripravljeni žrtvovati? Po kakšni ceni?

Danes se vse stvari gledajo skozi "instant uspeh" - če ni takoj in zdaj, potem ni vredno nič. Kapitalna napaka! Niti ena normalna stvar se ne zgodi čez noč - tako tudi uspeh v športu zahteva vsakodnevno 110% vlaganje in garanje. Samo 100.000 krat ponovljeni gib bo športnik pravilno izvedel na tekmi, ko bo to najbolj potrebno. Mi smo pa zadovoljni že z 10 ponovitvami in nam je "dodatnih 10" muka, odveč, "kaj nam bo, saj znamo".

Druga pomembna kompotenta na poti do uspeha je primerjanje/tekmovanje z boljšimi. Samo vsakodnevno primerjanje z boljšimi od sebe nam bo prineslo uspeh. Kratkoročno bomo sicer izgubljali tekme (kratkoročni cilji nas tako ali tako ne zanimajo!), na dolgi rok pa bomo napredovali - in ko bomo enkrat igrali na svojem nivoju bomo imeli dovolj izkušenj (od vsakodnevnega primerjanja z boljšimi od sebe), da bomo lahko tekme z vrstniki reševali sebi v korist.

Vse ostalo je izguba časa (če govorimo o kolikor-toliko resnem ukvarjanju s športom). Težava je v tem, da otroci danes mislijo samo na "instant uspeh", ne pa na dolgoročno korist, ki jo imajo z igranjem proti boljšim od sebe.

Tretja komponenta - pravi športniki nikoli ne obupajo. Se zgodi, da jih - tekom tekme - nasprotnik preigra, vendar se pravi športniki vrnejo in naredijo vse, da napako popravijo. Gledam trening svojih mulcev - v večini primerov je tako, da se igralci predajo po prvi napaki, tako jokanje "ne morem več", "kaj naj, če je pa boljši", "naj igra kdo drugi"... nisem pa še slišal, da bi kdo rekel in predvsem POKAZAL malo več volje pri naslednji aktivnosti na treningu. Ne, tega ne - jokati znamo, da bi pa kdo pokazal osnovno (niti ne kake extra želje) željo po tem, da se pobere in pokaže, da mu ni vseeno če ga nasprotnik preigra? Ne, tega pa ne. Raje dvignemo roke od vsega.

Četrta komponenta - popravljanje napak. Vsi radi delamo stvari, ki jih znamo - otroci raje "polagajo na koš" z boljšo roko, s slabšo pa raje ne. Tako se večina pri "levem polaganju" (večina otrok je desničarjev) raje zateče v metanje z desno roko, kot pa da bi se lotila polaganja z levo. Zakaj? Ker je tako lažje! Ker je lažje zadeti (pa čeprav zgrešijo) z napačno roko, kot pa zgrešiti s pravo. Spet smo pri zadevi, ki se ji reče "ponavljanje" - če en gib ponavljamo več 1000 krat, potem nam pride v kri in postane avtomatičen. Če pa se gibu izogibamo ga pa ne bomo znali nikoli pravilno izvesti.

Pri popravljanju napak je še ena zadeva precej pomembna - otroci neradi slišijo kritiko na svoj račun oz. vsako popravljanje razumejo kot napad na njihovo integriteto. Kot neutemeljeno kritiko. Pa čeprav bi morali biti hvaležni, če si trener "vzame čas" in popravlja njihove napake.

In še zadnja malenkost popravljanja napak (to je "old school" resnica) - otroci postanejo nestrpni, če jih trener opominja na napake. Prvi "obrambni mehanizem" je "kaj hočeš!! Kaj nonstop meni težiš!". V vednost - ko bo trener nehal opozarjati posameznika je ponavadi prepozno - trener je dvignil roke in bo svoj čas raje posvetil posamezniku, ki si želi odpraviti napake.

Izjava dneva: "We try to stress the little things because little things lead to big things." Steve Alford

Link dneva : CoachesClipBoard - vaje

Video dneva tokrat nima povezave s košarko je pa prikaz tega kaj lahko človek doseže, če ima cilj, željo in se nikoli ne preda.

Leadership [lē'dər-shĭp']

Danes se bom malo ukvarjal s "psihologijo" - predvsem z vplivom vodje na skupino ljudi (prevedeno v košarko - vpliv vodje na soigralce)

Kdo je "vodja"?

Človek, ki lahko s svojim zgledom in delovanjem "vbije" strast in smer skupini ljudi. Gledano v košarkaškem smislu je to igralec, ki mu soigralci popolnoma zaupajo in se nanj zanašajo v odločilnih trenutkih. Je igralec, ki je sposoben prevzeti nadzor nad igro in situacije reševati v dobrobit ekipe.

Pravi vodja je vedno prvi na igrišču (pri treningih), se nikoli ne pritožuje čez vaje, ima svoje mnenje glede določenih stvari in to svoje mnenje uspešno predstavi, ko je to potrebno. Pravega vodjo mora ekipa sama "narediti", izluščiti iz ekipe.

Napaka, ki se pogosto pojavlja je "postavljanje vodje" s strani trenerja. Ko trener izbere vodjo nezavedno poruši hierarhijo znotraj ekipe. Igralec, ki je bil prej "en od nas" je zdaj umetno postal "nekaj več" in to pri ostalih pomeni neke vrste diskreditacijo njihovega znanja in njihovih sposobnosti. Zato bi moral trener - če že želi svojega vodjo - to narediti na malo bolj subtilen način. Ne z javnim imenovanjem ampak skozi trening. Je pa to vedno precej "nevarno" početje, saj lahko ostali igralci to zadevo prepoznajo in smo spet v situaciji rušenja hierarhije odnosov znotraj ekipe.

Kot že rečeno - če ekipa sama "rodi" vodjo, potem ima ta praktično neomejeno zaupanje ostalih članov ekipe. Izredno pomembno je, da vodja tega zaupanja ne izkorišča in izrablja za stvari, ki ne pripomorejo h izboljšavi statusa ekipe. V tem primeru ga bo ista ekipa, ki ga je "nastavila" tudi "odstavila". Težava bo v tem, da tak igralec težko ostane del ekipe!

"Contrary to the opinion of many people, leaders are not born. Leaders are made, and they are made by effort and hard work." Vince Lombardi

Kako prepoznati pravega vodjo?

Pravi vodja ni nujno najglasnejši igralec v ekipi, najvišji, najmočnejši - niti ni nujno najboljši strelec! Vodja je lahko tudi tisti, ki je tih in miren, na igrišču (predvsem ta del je pomemben) pa da vedno vse od sebe in s svojim zgledom spodbudi ostale člane ekipe, da počnejo isto. Če to pomeni z glavo skozi zid, potem mora vodja PRVI skozi zid, ostali pa mu bodo sledili.

Pravi vodja bo prvi v dvorani in zadnji bo dvorano zapustil, pravi vodja se ne bo pritoževal nad metodami dela in jamral nad napornimi treningi, ker se mora zavedati, da je ZGLED! Če se pravi vodja ne pritožuje, potem se niti ostali ne smejo. Če pravi vodja "joka in jamra", potem bo cela ekipa delala slabo!

Vpliv vodje na ekipo

Vodja ekipe ima ogromen vpliv na ostale - tako pozitiven kot negativen. S svojim zgledom je spodbuda za ostale - nekateri se bodo celo trudili, da delajo več kot vodja, nekateri bodo skušali doseči vodjo - vse skupaj pa bo pripeljalo do napredovanja vseh članov ekipe.

Vodja ima lahko tudi negativen vpliv - če izkorišča svoje "privilegije", če se "dvigne nad ekipo", potem v očeh ostalih članov ekipe izgublja pomen - ne glede na število doseženih košev se tista nevidna nit, ki se je spletla med člani ekipe, trga

Leadership is action, not a position!

Izjava dneva : When you give it your best effort, you may run out of time, but you will never lose a game, regardless of the score!

Video dneva : Dražen Petrovič

No excuses [nō ĭk-skyūz'es]

Gledam tekme zadnje čase in pogrešam eno "malenkost" - že dooolgo časa nisem videl igralca, da bi se vrgel za žogo. Kot da je to nekakšna sramota, kot da ni prav, če se igralec vrže za žogo.

Kot da se nihče ne zaveda, da taka "malenkost" definira tok tekme, taka malenkost dvigne moralo soigralcem, takšna malenkost da nasprotni ekipi vedeti, da ni zajebancije in da bodo morali "umreti" na igrišču, če bodo želeli zmagati. Ne, mi se gledamo kdo bo prvi idiot, ki se bo vrgel za žogo, da se mu bodo vsi smejali!

A še vedno nikjer mulca, ki bo zaril kolena v parket. Niti da bi padel. Nič od nič. Vsi bi igrali lepo košarko, brez kontakta, brez udarcev, brez truda. No - brez truda ni nič.

Kje so časi, ko si je Larry Bird zlomil ličnico na tekmi playoffa proti Indiana Pacersem in se vrnil v tretji četrtini, ko je videl, da soigralci izgubljajo tekmo. Seveda je odveč povedati, da so igralci Bostona tekmo dobili!

Danes pa te želje, te "obveze" do košarke, tega zavedanja, da če nekaj daš košarki, da lahko pričakuješ nekaj dobrega nazaj. Ne, danes je samo "daj, daj, daj", samo statistika, samo fancy superge, lepi dresi, če ni vse "tip-top", potem smo žalostni in "nam nekaj manjka in ne moremo igrati".

Dajte se skoncentrirat - tudi v allstarkah se da igrati košarka, tudi v dresu, ki ni iz najbolj finega materiala in ki ni najbolj bleščeč, se da igrati odlična košarka. Vse je namreč v naših glavah - ali si DOVOLJ ŽELIMO zmagati. Samo to je vprašanje - niti ne toliko ali je nasprotnik boljši, višji, močnejši - vprašanje je, ali si dovolj želi zmage.

Tisti, ki pravimo, da si želimo zmage se bomo metali na tribuno če bo potrebno, da rešimo žogo in da dobimo tekmo. Tisti, ki pa pravijo da si pravtako želijo zmage, niso pa pripravljeni na žrtvovanje, so pa zgrešili šport. Za njih je pravi šport šah, kjer bodo lahko cincali in se "šparali" po mili volji, saj bodo v ogenj porivali "kmete in konje", sami pa bodo generali. Generalov pa je v ekipah bore malo - in še tistih nekaj si je "položaj" izborilo z zgledom in obnašanjem.

V opomnik vsem, ki mislijo, da se jim ni potrebno truditi, ker so "nekaj že dosegli" - video dneva, najboljša "NBA hustle" akcija - Michael Jordan, igralec za katerega lahko mirno trdimo, da je najboljši vseh časov ni čutil niti najmanjše sramote, ko je - po doseženem košu, ukradeni žogi, izgubljeni žogi, šprintal nazaj v obrambo in preprečil koš. Če njemu ni bilo težko, potem ni izgovora da bi bilo kateremukoli drugemu košarkarju na planetu težko.

Izjava dneva - "Always acknowledge hustle plays in practice." Lou Campanelli

Vaja dneva - "Wolf" (kratek opis : vaja poteka v parih, en igralec ima žogo pod košem, drugi čaka žogo nekje na višini prostih metov. Igralec z žogo le-to poda igralcu na višini prostih metov in se kar najhitreje vrne v obrambo. Igralec, ki je prejel žogo pa skuša kar najhitreje priti do koša. Vaja se nato ponovi na drugi strani igrišča)

Video dneva - top 10 NBA hustle plays