Beginning [biginin]

Kolega Robi mi je pisal mail na temo začetka treniranja košarke. Na mail sem mu seveda odgovoril, mi je pa Robi dal idejo da bi napisal malo o svojih začetkih.

Če se prav spominjam sem na prvi trening prišel, ko sem bil star nekje 14 let. Prej sem seveda brcal žogo, košarka je bila bolj kot ne drugi šport. Oče je rekreativec in je obvladal vse kar je imelo veze z žogo, tako da smo doma imeli tudi žogo za košarko. Enkrat me je tako "zaneslo na basket", kjer sem se spodobno znašel. Oče me je vprašal ali bi šel na trening in sem šel.

Poznal nisem nikogar, neroden sem bil kot redkokdo - tisti prvi trening je bil prava muka. Ekipa je bila formirana, jaz pa dolg in suh, brez nekega znanja - današnja mladina bi rekla, da sem bil "kr neki".

Po tem treningu sem šel še na enega, potem me je malo minilo, ker se nekako nisem počutil dovolj dobrega. Sem pa ostal blizu košarke. Skoraj vsak dan sem šel "na basket", kjer smo se matrali in borili proti starejšim igralcem. To so bili pravi fighti, kjer se ni popuščalo niti za milimeter. Starejši so se počutili "obvezne" mi mulci smo se pa počutili dovolj močne, da se borimo z njimi. Po nekaj mesecih "matranja" me je oče enega boljših košarkašev našega kraja vprašal, če bi mogoče začel resneje igrati košarko. Da bo prišel trener članske ekipe na basket pogledat kako igram. Seveda se mi je to zdelo odlično, počutil sem se pomembnega in ni bilo druge kot začeti spet.

"Padel" sem v isto kadetsko ekipo ki sem jo "srečal" na prvem treningu. Niti tokrat nisem bil bistveno boljši, mogoče samo malo bolj samozavesten, ker sem preživel nekaj pravih "basket" bitk.

Potem je bila samo še košarka. V prvem letniku srednje šole sem že treniral praktično dva treninga dnevno. Najprej s kadetsko ekipo, potem sem bil še mladinec, neredko pa nas je trener peljal še na članske treninge! Nič mi ni bilo težko! Ok, šola je trpela, ker sem bil totalen lenuh - važno, da se je naredilo letnik. Če pogledam nazaj mi je precej nerodno zaradi tega, ker vem kako pomembno je biti priden v šoli. Šola je zelo pomembna, čeprav se mulariji ne zdi tako. Potem, ko boste malo starejši (če to bere kak "mulc") boste vedeli da sem imel prav!

Prvo člansko tekmo sem odigral v Trbovljah. Ok, nisem igral, sem sedel na klopi. Ampak star sem bil 16 let in resno treniral šele pol leta. Takrat je bila to 1.slovenska liga - čeprav je bila še Jugoslavija :) Ja, star sem, nimaš kaj.

Kasneje sem se matral po skorajda vseh ligah Slovenije - najprej v prvi ligi (ko sem bolj kot ne sedel, ker sem bil precej mlad), potem v drugi Slovenski ligi, kjer sem se "kalil" in učil - takrat sem košarko imel "za službo" - treningi dvakrat dnevno, šolo sem že zaključil tako da je bila košarka edina preokupacija.

Po tem sem šel v vojsko in pomagal domačemu klubu obstati v drugi ligi (kar nam ni uspel), nato sem odigral še dve sezoni v prvi slovenski ligi (pri sosedih), nakar sem se spet vrnil v domač klub. Kariero sem zaključil v Portorožu, ko sem si - na nepomembni prijateljski tekmi - strgal križno vez v kolenu. Ko sem se "pozdravil" sem začel spet trenirati, pa sem si vse skupaj še enkrat strgal. Takrat mi je postalo jasno, da je s košarko konec. Nekaj časa me je še držalo, da bi pomagal in igral vendar so bile težave prehude. Desno koleno sem operiral trikrat, levo enkrat - kar je dovolj za celo življenje :)

Lani sem se lotil treniranja. Z bratom sva se odločila da se - za svoj gušt - prijaviva na tečaj za pridobitev licence za trenerja. Moram priznat, da mi je zelo všeč to delo. Sicer me nekatere reči iritirajo - predvsem "malenkost", ko vse svoje igralce gledam skozi "oči tistega, ki je za košarko žrtvoval skoraj vse" in mi potem ne gre v račun kako se nekomu ne da delati, če je pa prišel na trening.

Jaz košarko namreč razumem kot zabavo, ne kot zajebancijo. Zabava pa je tudi trdo delo, če veš za kaj delaš. Zajebancije se pa ne gremo v "službenem času". Če smo prišli na trening smo prišli odgarati svoji dve uri in temu primerno mora biti obnašanje, temu primeren mora biti odnos. Seveda nisem nek "sužnjelastnik", ki maltretira igralce, med treningom je dosti zabavnih trenutko, da so igralci sproščeni - ne maram pa zabušavanja in "hvatanja krivin" - če se dela se dela, kdor ne more je prost. Je škoda mojega časa, da bi se ukvarjal z ljudmi, ki košarke ne jemljejo resno, ki jim je košarka samo "polnjenje prostega časa" ali "prisila". V ekipi bom namreč vedno našel 10 ljudi, ki jim je košarka nekaj več in ki so pripravljeni garati, pa četudi znanje ni na nevemkakšnem nivoju. Znanje bomo že pridobili, voljo pa mora vsak prinesti s seboj!

Izjava dneva : The harder you work, the harder it is to surrender.- Vince Lombardi

Video dneva : Maquise Walker - nikoli ni prezgodaj!

Make your mark [meik jo: ma:k]

...ali "Kako narediti razliko, ne da bi dosegel piko" :)

Že lani, ko sem začenjal svojo trenersko kariero sem imel ogromne težave z razlaganjem igralcem bistva ekipnega športa! Veliko jih je namreč bilo "užaljenih", ker niso dosegli dovolj točk, ker niso igrali na svoji "naravni poziciji", ker so igrali "premalo",... Nihče pa se ni vprašal kaj bi lahko sam naredil, da bi EKIPA zmagala! Ne, pomembno jim je bilo kaj so ONI naredili na igrišču. Seveda jim je bilo vse skupaj bolj všeč, če so (ali pa smo) zmagali. Tukaj smo imeli "opasne borbe", ker je meni osebno ekipni cilj pred vsemi individualnimi cilji. Čisto vseeno je kdo doseže več točk, pomembno je (pri starejših selekcijah) da ekipa odgara svoje. Za igralce pa je pomembno, da si izborijo svoj položaj "pod soncem" in oddelajo svoj košček. Od igralcev torej pričakujem popolno predanost ekipnim ciljem - seveda s kančkom individualnosti in "svojeglavosti" - ne prenesem pa vase zagledanih povprečnežev, ki se jim ruši svet, če nekdo vrže dve žogi več ali pa če ne igrajo točno tega kar mislijo da morajo igrati.

Včeraj sem - po skoraj 6 letih pavziranja zaradi poškodbe kolena - odigral pravo prvenstveno tekmo. Seveda "silom prilike", ker smo imeli 2 poškodovana igralca in 2 igralca, ki nista smela igrati na včerajšnji tekmi. Tako smo se na vrat-na nos odločili, da poskusim pomagati kolikor lahko in kolikor bi zdravje dopuščalo. Cel teden smo se pripravljali in pazili in mazali, da bi zdržali do sobote in pač pomagali kolikor se bo pač dalo.

Moja kariera nikoli ni bila sestavljena iz doseganja točk in to me verjetno definira kot trenerja (obstaja "resnica", da se trenerjev košarkaški karakter vidi po tem kako igra njegova ekipa). Tudi včeraj je bilo podobno - odgaral sem svoje v obrambi, v napadu postavljal blokade in podajal ko je bilo potrebno. Seveda sem zalučal eno skalo proti obroču ampak to je bilo bolj nuja, ker se je napad iztekal.

Ne bom se zdaj hvalil kako oh in sploh je to izgledalo, ker je bilo - po moje - precej smešno vse skupaj ampak OK, ljudje, ki nas spremljajo nekaj časa so rekli, da se je videlo kako smo bili bolj "organizirani" v obrambi in da je to kao moja zasluga.

Ne vem če je kaj od tega res, sem pa zelo vesel, da smo končno uspeli zmagati in če sem prispeval vsaj "milimeter" h temu, potem je bilo vse žrtvovanje tega tedna poplačano. Zdaj pa je na soigralcih da nadaljujejo v tem slogu - videli so namreč kaj prinaša rezultat, tudi dovolj so pametni, da bodo to intenzivnost znali "prerisati" na naslednje tekme. Jaz bom svoje oddelal s klopi!

Slika dneva : včeraj smo tekmo zmagali predvsem zaradi odlične conske obrambe. Slika dneva prikazuje šibke točke conske postavitve 2:3 (A polja so glavne šibke točke, B polja

Video dneva : Better Basketball "attacking zones"

Defense [dĭ-fĕns']

Trenutno se ubadam z branjem in "prevajanjem" (za svoj gušt) knjige Let's talk defense, ki jo je spisal Herb Brown, brat bivšega trenerja Detroit Pistonsow, Philadelphia 76ersov,... Larrya Browna.

Glavo razbijam s tem kako čimveč res pomembnih "malenkosti" razložiti igralcem, kako jih pripraviti do tega, da začnemo živeti obrambo. Mi igramo obrambo samo zato, ker mora nasprotnik tudi kdaj imeti žogo in metati na koš, mi smo pa tam pač "silom prilike" in komaj čakamo da stečemo v napad. Po svoje mi je ta "koncept" razumljiv čeprav mi ni domač. Sam sem svojo "kariero" pač "izgradil" na obrambi - nikoli nisem bil igralec, ki bi dal 30 točk, sem pa bil vedno igralec, ki je kril tistega nasprotnika, ki je ponavadi dal 30 točk. Sem pač našel svoj prostor pod soncem.

Ne bom se spuščal v expertize o tem katera obramba je najboljša, kateri prijemi spadajo h določenim postavitvam ipd - to je več ali manj domena vsakega trenerja posebej in stvar prioritet posameznega trenerja.

Meni najbolj pri srcu je model man-to-man obrambe pri kateri se igralci trudijo nasprotnika usmeriti v en del igrišča, potem pa vsi naredimo kar je v naši moči, da se žoga ne prenese na drugi del igrišča - torej, če nasprotnika usmerjamo v levo, potem naredimo vse, da nasprotnik svojo napadalno aktivnost zaključi na levi strani. Seveda to za seboj "povleče" obvezo obrambnih igralcev, da preprečijo prodiranje v sredino, saj moramo napadalce usmeriti stran od koša.

Kaj s tem dosežemo?

Predvsem to, da vseh 5 obrambnih igralcev krije 2 ali največ 3 nasprotnike! Težko je namreč verjeti, da bi se vseh 5 napadalcev hkrati znašlo na levi napadalni polovici. Z gibanjem "na prvi podaji" in gibanjem igralcev na "strani pomoči" izvajamo pritisk na napadalca in ga silimo v reševanje situacije na "nenaraven" način, način ki ga ni vajen s treningov. Bolj podroben scouting nam lajša odločitve. Če recimo vemo, da nasprotnik spretno vodi žogo z desno roko, leva pa je bolj za okras, potem ga seveda usmerjamo tako, da ga silimo v vodenje s slabšo roko.

Seveda je načinov branjenja nasprotnikovih napadov skoraj toliko kot je različnih trenerjev, vsak košarki doda nekaj svojega. So pa osnove več ali manj enake pri vseh različicah. Preža, gibanje rok in nog, stran pomoči,...predvsem pa velika želja po igranju obrambe. Brez želje ni ničesar.

Slika dneva : pri prenosu žoge napadalca skuša obramba preprečiti gibanje skozi sredino z usmerjanjem v levo ali desno stran igrišča. (Cybersports USA)

Izjava dneva - "If you want team play, you must stress defense. Defense makes players unselfish." -- John Brady

Dokument dneva - prevedeni zapiski knjige "Let's play defense" (Herb Brown)


Video dneva : Michael Jordan uči pravilno postavitev obrambne preže

Fighting spirit [faitin spirit]

Včeraj smo imeli "srečo" odigrati še eno zanimivh tekem v moji kratki trenerski karieri. Srečali smo se z ekipo Pingvini Šmartno - ekipo polno šolanih igralcev, ki niso nikoli resneje nadaljevali svojih košarkarskih karier. Mi smo pa mulci, ki mislimo da sta dva treninga na teden dovolj in da so "pingvini" grupa građana, ki se zbere za vikend in odigra eno tekmico na easy.

Že prve minute tekme pa so nakazale kam bo vse skupaj šlo. Pingvini so se razleteli po igrišču, mi smo jih pa opazovali. Brez "izstreljenega metka" se je včasih temu reklo. Na momente smo sicer nakazali, da se le znamo boriti, to je pa bilo tudi vse. In bistveno premalo.

Zakaj to pišem? Ker me je življenje naučilo da se, samo z izjemno borbenostjo in željo, popolno koncentracijo skozi celo tekmo, da zmagovati. Izkušene ekipe, pa tudi ekipe fighterjev bodo kaznovale vsako našo napako, pa če so še tako "leseni".

Uradno smo zdaj že dovolj stari, da je otroških bolezni konec, mlečni zobje so odpadli in potrebno bo pokazati vse naše znanje in predvsem borbeni duh, ki nas edini lahko reši v trenutkih krize. Ne sme se dogajati (zdaj se to dogaja že tretjo tekmo zapored), da so vse "mrtve žoge" nasprotnikove, da se nihče ne vrže za žogo (razen če pade sam od sebe) - razumem neznanje in naivnost - vse to spada v "šolanje", ne razumem pa ravnodušnosti in pomanjkanja želje.

Trenerji namreč lahko naučimo pravilnih obrambnih postavitev, odličnih napadalnih akcij, ne moremo pa nauičiti volje in želje. To mora imeti vsak igralec v sebi, če tega ni potem nismo na pravi poti. Še tako velik talent je hendikepiran če nima želje.

Od tukaj se štarta in nadgrajuje. Brez želje in zavedanja, da bo - za uspeh ali rezultat - potrebno žrtvovati marsikaj, je ves trud zaman.

Za prihodnje bloge pripravljam prevod knjige "The Lombardi rules". 26 enostavnih lekcij kako postati odličen vodja tako v športnem življenju, kot v poslovnem življenju.

Izjava dneva : The harder you work, the harder it is to surrender. - Vince Lombardi

Video dneva : Jimmie Hunter - če se trudiš, se izplača!

Trust [trŭst]

Zaupati soigralcem, ki znajo manj? To vprašanje je postavil en od obiskovalcev bloga – pa mu bom odgovoril po svoje.

Ja, potrebno je zaupati soigralcem, tudi če ne znajo dosti – če znajo manj od nas oz. če ne znajo ničesar. Košarka je namreč kolektivni šport, en igralec sam od sebe ne more zmagati tekme – Michael Jordan je imel »orkester«, ki je sicer igral kot je Jordan dirigiral, vendar sam – brez pomoči soigralcev, ne bi uspel.

Komu zaupati? Ko sem še igral košarko sem vedno zaupal soigralcem, če sem videl, da dajo 110% svojih sposobnosti, Ni važno kje je limit teh sposobnosti. Če sem videl, da se vsi trudimo in da nihče ne »glumi« in ne zabušava, potem je bilo zaupanje brezmejno. Zakaj? Ker sem vedel, da se vsak po svojih najboljših močeh trudi za skupni cilj.

Nikoli pa nisem maral ljudi okoli sebe, ki se niso trudili – raje sem igral sam, kot pa da bi imel okoli sebe igralce, ki se ne trudijo. Kaj še pridobimo z zaupanjem v soigralce? Recimo, da imamo (ali pa smo) igralca ki vidno odstopa od ostalih soigralcev. Pravi igralec, bo svoje soigralce spodbujal, jim pomagal, jim zaupal! Ko bo potrebno prevzeti odgovornost pa jo bo prevzel.

S tem bo dosegel več pomembnih stvari:
1. razigral bo soigralce, ki se bodo počutili pomembne dele ekipe
2. s tem ko bo razigral soigralce bo sebi olajšal delo, ker se bo morala nasprotnikova obramba osredotočiti na celotno ekipo, ne samo na posameznika 3. ko vidno izstopajoči posameznik brezpogojno zaupa "slabšim" soigralcem, potem v njihovih očeh pridobiva na vrednosti. Za takega vodjo bodo šli z veseljem v "boj"

Ekipa, v kateri si igralci zaupajo ima veliko večje možnosti za končni uspeh. Ekipa v kateri ni zaupanja pa je obsojena na propad. To je podobno kot v odnosih fant-punca. Če je zaupanje med dvema, potem je vse lažje – še tako težke situacije so enostavnejše, ker vemo da lahko računamo na partnerja. Če zaupanja ni, potem niti odnosa ni.

Kako razivit zaupanje? Počasi. Na vsakem treningu, z vsakim našim dejanjem. Od začetka bo verjetno malo bolj nerodno in bo potrebno nekaj potrpljenja vendar so rezultati ohrabrujoči. Tudi soigralcem bo lepše hoditi na treninge, če se bodo na treningih lepo počutili.

Izjava dneva - “We're never so vulnerable than when we trust someone - but paradoxically, if we cannot trust, neither can we find love or joy” (Walter Anderson)

Video dneva - Temu se reče brezmejno zaupanje

Offense [ə-fĕns]

Pravijo, da je napad najboljša obramba. Ne bom šel v "metafizičnost" te trditve niti ne želim meditirati o tem.

Igra v napadu je tisti del košarke, ki večino otrok najbolj zanima. Kako dati koš! Ni toliko pomembno kako ga obraniti - kako doseči koš!

Če imamo v ekipi kvalitetne posameznike, potem je koše precej enostavno dosegati. Več kvalitetnih, predvsem pa nesebičnih, posameznikov - več je možnosti, da nasprotnika spravimo v položaj iz katerega se ne bo uspel obraniti. To je tudi cilj igre v napadu - doseči koš.

Načinov, kako doseči koš je "malo morje" in tudi na tej točki se ne bom spuščal v opisovanje vseh možnosti. Bolj bom opisal svoje videnje napadalne igre.

Košarka je v bistvu enostaven šport - s čimmanj poskusi žogo večkrat (od nasprotnika) spraviti skozi obroč. Ok, ni tako zelo enostavno kot se napiše, ni pa niti tako zelo težko. Skozi napadalna gibanja moramo doseči pomanjkanje ravnotežja obrambne postavitve - ali skozi pick&roll igro in prevzemanje "visoki-nizki" ali preko hitrih podaj, lahko z uigranimi akcijami, lahko pa tudi s pomočjo fizičnih predispoziciji posameznikov, ki so večje od nasprotnika.

Bisvto torej je - nadigrati nasprotnika. Naši (bivši) bratje imajo lep izraz - nadmudriti! Zato je bila košarka od nekdaj šport intelektualcev (pa nič proti ostalim športom) in zato vedno bolj izgublja svoj čar. S prodorom "instant" košarke, ki se bazira na fizičnih predispozicijah je ves "vic" košarke zbledel. Tudi zato me ne spravite, da bi si ogledal eno NBA tekmo, niti za denar! Raje sem v službi (potem si lahko predstavljate, da je to res naporno!).

Aparat imenovan "NBA košarka" nas uči, da je boljši tisti, ki višje skoči in ki močneje zabije žogo v koš. Seveda je tudi to pomembno in olajša zadevo ampak tisti ki odlično skoči še ni nujno odličen košarkar. Lahko pa je odličen skakalec v višino. Veliko je namreč odličnih košarkarjev, ki niso skočili kaj dosti, pa so vseeno imeli vrhunske kariere. Larry Bird je bil en od takih, Magic Johnson... tudi pokojni Dražen Petrovič ni bil ravno skakalec. So pa imeli ti možje vrhunsko inteligenco, smisel za kombinatoriko in predvidevanje situacije. Seveda je tem atributom potrebno dodati tudi nepresahljivo željo po napredovanju in skoraj nemogočo potrebo po dodatnem delu.

To je tudi sporočilo, ki ga skušamo razložiti otrokom s katerimi delamo - da ni vse v supergah in zabijanjih ampak da je veliko tudi v tehniki, taktiki, da je o košarki potrebno razmišljati (kot o vseh stvareh v življenju).

Ko smo že pri stvareh o katerih je potrebno razmišljati si bom dovolil še malo "kritiko" - moj blog se je (po ne vem kakšnem čudežu) uvrstil na listo blogov strani Drugi svet. Sem zadovoljen in počaščen, bi pa rad dodal en popravek na moj prejšnji blog - povzetek prejšnjega bloga je namreč malo "površen". Moje mnenje ni, da je - za pravi napredek - potrebno izgubljati.

Besedna zveza "potrebno izgubljati" je namreč nerodna reč. Na svetu ni športnika, ki bi imel POTREBO po porazih, tako da bi tole rad malo popravil.

Športniki se največ naučijo iz tesnih porazov, kar pa ne pomeni, da je potrebno izgubljati. Nisem psiholog ampak malo je potrebno pogledati kaj se dogaja s človekom ob tesnih porazih, tesnih zmagah, lahkih zmagah ali težkih porazih.

Pri lahkih zmagah igralec ne napreduje, ne čuti neke strašne euforije - "another day at the office" bi rekel. Težki porazi ljudi pahnejo v malodušje "saj nisem nič vreden,...." kar spet ni produktivno.

Tesne zmage so lahko spodbudne (ko igraš proti boljšim nasprotnikom je tesna zmaga vedno spodbudna), po drugi strani pa lahko pomenijo tudi alarm, če smo igrali proti slabšim nasprotnikom. Ampak zaradi zmage (ker štejejo SAMO zmage) se bistvo spregleda. Tega pri tesnih porazih ni.

Pri tesnih porazih proti boljšim ekipam vedno ostane nekaj grenkega priokusa - bili smo tako blizu, pa vendar tako daleč. Pravi športnik bo tekmo analiziral in poiskal napake (kje se je tekma prelomila, zakaj, kaj se je zgodilo in kaj se ne bi smelo zgoditi,...) - in pravi športnik se bo iz tega kaj naučil. Tesen poraz je pravtako spodbuden - vsaj za karakterne ljudi.

Tesen poraz proti slabšemu nasprotniku pa odkriva vse tisto, kar prikriva tesna zmaga proti slabšemu nasprotniku. V obeh situacijah igralci niso dali vsega od sebe, v obeh situacijah smo bili (verjetno) priča podcenjevanju,... v eni situaciji smo se sicer "izmazali" in zmagali, druga situacija pa je "terapevtsko" koristnejša, saj nas razgali in pokaže česa nismo delali pravilno. Zato menim, da se največ naučimo iz tesnih porazov.

Izjava dneva : “A winner is someone who recognizes his God-given talents, works his tail off to develop them into skills, and uses these skills to accomplish his goals.” Larry Bird

Datoteka : "prva pomoč":




Video dneva : Hakeem "the dream" Olajuwon

Tenaciousness [tə-nā'shəsnĕs]

Nepopustljivost je odlika vrhunskih športnikov. Športnikov, ki se ne predajo četudi so razmere resnično neugodne. Nepopustljivost je odlika, ki naredi razliko med uspešnim in neuspešnim.

Velikokrat v življenju se nam zgodi, da bi "vrgli puško v koruzo", da bi se predali in odstopili. To je vedno opcija vendar ne bomo nikoli vedeli ali bi v nečem uspeli, če se bomo vedno predajali, če bomo nehali, ko se pojavijo prve ovire. Ovire bodo vedno na naši poti, ker samo tako naše delo dobi smisel - če se potrudimo in ovire premagamo, potem ima rezultat nek smisel in neko težo.

Če nam je vse prinešeno pod rit, če se za uspeh ni potrebno potruditi, če za dober rezultat ne premagujemo ovir, potem so naši rezultati (ponavadi) precej nižje od naših potencialov, napredek pa je temu primeren.

Ravno včeraj smo, s člansko ekipo Portoroža, igrali povratno pokalno tekmo 3.kroga SPAR pokala. Gostili smo ekipo Šenčurja, ekipo ki nas je v prvi tekmi premagala za 2 točki in ekipo, ki je veljala za favorita, saj ima nekaj res kvalitetnih posameznikov.

Pred tekmo smo vsi verjeli (še posebej na podlagi naše igre iz prve tekme), da lahko favorite presenetimo, še posebej ker smo igrali doma. Tekmo smo začeli odlično, nato malo popustili in dovolili gostom da se približajo. Vendar pa nas zaupanje v svoje moči ni nikoli zapustilo. Z veliko želje in truda vseh igralcev, ki so igrali (in igrali so vsi!) smo se pretolkli skozi tekmo in jo na koncu zasluženo dobili.

Tekme seveda nismo mogli dobiti na izkušnje ali rutino (smo namreč mlada in precej neizkušena ekipa, igrali pa smo še brez praktično najbolj izkušenega igralca) - ampak samo na nepopustljivost in borbenost. In samo to nas lahko pripelje do kvalitetnega igranja v naši ligi. Za nagrado pa smo si prislužili dve tekmi, najverjetneje proti enemu od prvoligašev, kar bo praznik posebne vrste.

Tisto kar pa bi res želel povedat je to, da samo z igranjem takih tekem igralci dejansko napredujejo. Lado Gorjan, en prvih trenerjev s katerimi sem imel čast sodelovati nam je znal govoriti, da se igralci največ naučijo iz porazov z minimalno razliko. Ker so tej porazi najbolj boleči. Seveda je težko in nerodno izgubiti tekmo z minimalno razliko ampak dejansko je res - igralci in trenerji se največ naučimo preko minimalnih porazov. Tekma v kateri zmagamo za 40 točk ali pa izgubimo za 40 točk je bistveno manj vredna (v smislu napredovanja igralcev), kot pa tekma ki se lomi v zadnjih trenutkih. Zmaga je seveda slajša, poraz pa bolj poučen.

Izjava dneva : "Losing is only temporary and not encompassing. You must simply study it, learn from it, and try hard not to lose the same way again. Then you must have the self-control to forget about it." John Wooden


Video dneva : Top 10 hustle plays -