Sem opazil, da moji v blogih več ali manj konstatno omenjam "garanje", "trdo delo", "borbo", ipd.Delovne navade so izredno pomembne in samo tisti, ki so navajeni delati so lahko uspešni. Smo videli že veliko "najbolj talentiranih" posameznikov, ki so naredili podpovprečne kariere - videli smo pa tudi nekaj "podhranjenih" talentov, ki so s srcem, željo, neusahljivo voljo in pa popolno predanostjo uspeli. So športniki, ki jim ne bi dal za burek (če bi jih srečal na cesti) , pa so uspešni.
Zakaj? Ker so pripravljeni narediti vse za zmago. Vse kar zmorejo in znajo, v vsakem trenutku so se pripravljeni "pretrgati na pol", da bi le dosegli cilj. Koliko nas je takih danes? Kdo od nas se je pripravljen žrtvovati za uspeh? Kaj smo pripravljeni žrtvovati? Po kakšni ceni?
Danes se vse stvari gledajo skozi "instant uspeh" - če ni takoj in zdaj, potem ni vredno nič. Kapitalna napaka! Niti ena normalna stvar se ne zgodi čez noč - tako tudi uspeh v športu zahteva vsakodnevno 110% vlaganje in garanje. Samo 100.000 krat ponovljeni gib bo športnik pravilno izvedel na tekmi, ko bo to najbolj potrebno. Mi smo pa zadovoljni že z 10 ponovitvami in nam je "dodatnih 10" muka, odveč, "kaj nam bo, saj znamo".
Druga pomembna kompotenta na poti do uspeha je primerjanje/tekmovanje z boljšimi. Samo vsakodnevno primerjanje z boljšimi od sebe nam bo prineslo uspeh. Kratkoročno bomo sicer izgubljali tekme (kratkoročni cilji nas tako ali tako ne zanimajo!), na dolgi rok pa bomo napredovali - in ko bomo enkrat igrali na svojem nivoju bomo imeli dovolj izkušenj (od vsakodnevnega primerjanja z boljšimi od sebe), da bomo lahko tekme z vrstniki reševali sebi v korist.
Vse ostalo je izguba časa (če govorimo o kolikor-toliko resnem ukvarjanju s športom). Težava je v tem, da otroci danes mislijo samo na "instant uspeh", ne pa na dolgoročno korist, ki jo imajo z igranjem proti boljšim od sebe.
Tretja komponenta - pravi športniki nikoli ne obupajo. Se zgodi, da jih - tekom tekme - nasprotnik preigra, vendar se pravi športniki vrnejo in naredijo vse, da napako popravijo. Gledam trening svojih mulcev - v večini primerov je tako, da se igralci predajo po prvi napaki, tako jokanje "ne morem več", "kaj naj, če je pa boljši", "naj igra kdo drugi"... nisem pa še slišal, da bi kdo rekel in predvsem POKAZAL malo več volje pri naslednji aktivnosti na treningu. Ne, tega ne - jokati znamo, da bi pa kdo pokazal osnovno (niti ne kake extra želje) željo po tem, da se pobere in pokaže, da mu ni vseeno če ga nasprotnik preigra? Ne, tega pa ne. Raje dvignemo roke od vsega.
Četrta komponenta - popravljanje napak. Vsi radi delamo stvari, ki jih znamo - otroci raje "polagajo na koš" z boljšo roko, s slabšo pa raje ne. Tako se večina pri "levem polaganju" (večina otrok je desničarjev) raje zateče v metanje z desno roko, kot pa da bi se lotila polaganja z levo. Zakaj? Ker je tako lažje! Ker je lažje zadeti (pa čeprav zgrešijo) z napačno roko, kot pa zgrešiti s pravo. Spet smo pri zadevi, ki se ji reče "ponavljanje" - če en gib ponavljamo več 1000 krat, potem nam pride v kri in postane avtomatičen. Če pa se gibu izogibamo ga pa ne bomo znali nikoli pravilno izvesti.
Pri popravljanju napak je še ena zadeva precej pomembna - otroci neradi slišijo kritiko na svoj račun oz. vsako popravljanje razumejo kot napad na njihovo integriteto. Kot neutemeljeno kritiko. Pa čeprav bi morali biti hvaležni, če si trener "vzame čas" in popravlja njihove napake.
In še zadnja malenkost popravljanja napak (to je "old school" resnica) - otroci postanejo nestrpni, če jih trener opominja na napake. Prvi "obrambni mehanizem" je "kaj hočeš!! Kaj nonstop meni težiš!". V vednost - ko bo trener nehal opozarjati posameznika je ponavadi prepozno - trener je dvignil roke in bo svoj čas raje posvetil posamezniku, ki si želi odpraviti napake.
Izjava dneva: "We try to stress the little things because little things lead to big things." Steve Alford
Link dneva : CoachesClipBoard - vaje
Video dneva tokrat nima povezave s košarko je pa prikaz tega kaj lahko človek doseže, če ima cilj, željo in se nikoli ne preda.
