Ta teden enkrat sem prebral eno zanimivo izjavo Roberta Prosinečkega. Rekel je nekaj v stilu "preziram športnike, ki jih je potrebno motivirati".
Koliko resnice v enem enostavnem stavku. Gledam danes eno tekmo - mladinska liga, lokalni klub proti lokalnemu športnemu društvu. Ne bom šel v analizo posameznikov in strategij, klubskih naravnanosti in ambicij. Bolj se bom osredotočil na motiviranost igralcev obeh ekip, potem pa vse to zaključil z današnjim treningom, ki smo ga imeli priložnost videti.
Skratka - na eni strani nekaj mladincev po letih in precej kadetov od katerih sta dva igrala zelo korektni in na koncu celo odločilni vlogi. Na drugi strani pa nekaj mladincev, ki so že lani bili "nosilci" v svoji mladinski ekipi ter nekaj mladincev, ki letos trenirajo (in včasih celo igrajo) pri članski ekipi.
Tako "od oka" bi rekel, da bo ekipa z več "izkušenimi" igralci zmagala. No, ni zmagala. Zakaj? Ker so bili nasprotniki bolj motivirani. Niso bili višji, hitrejši, bolj izkušeni,... vse to je bilo na strani višjih in bolj izkušenih. Razen motivacije!
In motivacija je tisti odločilen segment, ki loči pravega športnika od rekreativca, ki loči moškega od otroka. Če nimaš motivacije za vsakodnevno garanje, za odrekanje, za "sweat, blood and tears", potem je bolje da se nehaš resno ukvarjati s športom. Še vedno si lahko rekreativec, ki igra za gušt - in nič hudega ni v tem, amaterski šport je šport v pravem pomenu besede, profesionalizem je novodobno gladiatorstvo in samo mestoma spominja na šport.
Težava je v glavah - ko se mladi igralci motivirajo samo za določene "dogodke", ko izbirajo tekme na katerih bodo igrali (seveda igrali v smislu, da se bodo resnično trudili ipd.) - tega ni! Vsi bi bili radi "Jordani", pa "LeBroni",... nihče pa ne bi delal toliko kot je delal Jordan ali pa kot dela Lebron - ampak vsi bi radi izgledali in igrali kot oni. E ne gre.
Pa pridemo do današnjega treninga - glavnega trenerja ni bilo, tako da sem jaz vodil trening. Igralci so itak z glavami že na novoletnih počitnicah in vse skupaj je bila bolj "sprdačina". Nekaj malega se je teklo, ko smo igrali smo bili kot indijanci - malo gor, malo dol, vse skupaj pa je bilo podobno rekreaciji veteranov, ki skušajo za dve uri zbežati od žena.
Pa govorim o skupini igralcev starih od 17 let do nekje 25! Ko bi morali biti na vrhuncu moči, ko bi morali leteti po igrišču - jih moram jaz prositi, da se premaknejo. OK, so "utrujeni" (od česa je odlično vprašanje) - jim dam met na koš (da si med tekanjem gor in dol ne bi kdo česa naredil - saj veste, tu pa tam se kakšna črta dvigne in se igralec spotakne). Na koš smo metali kot da mečemo svinjam repo. Nič od nič - a jutri nas čaka verjetno najpomembnejša tekma v letošnji sezoni. Štartali smo namreč mizerno (0-3), nato pa zabeležili 7 zaporednih zmag - ki pa ne bodo pomenile dosti, če jutri ne zmagamo.
S takim odnosom, kot smo ga prikazali danes si ne zaslužimo zmagati.
Ne razumem enega osnovnega koncepta - nihče igralcev ne sili na trening, vsak pride tja prostovoljno. E pa če prideš na trening, potem prideš delat in garat, prideš izpolnjevat trenerjeva navodila. Če ne ostani doma! Raje ne vidim igralca na treningu, kot da pride in se potem "vleče kot kišna glista" po igrišču. Malodušja se potem nalezejo še ostali, eni trije pa bi radi igrali in pride do konflikta - začne se prerekanje, enemu se ne da, drugi bi se zlomil za žogo - vse skupaj pa izgleda žalostno.
Še bolj žaslotno pa je gledati mlade, ZDRAVE ljudi, ko se jim nekaj ne da. To je resnična tragedija. Neznanje se da popraviti, pomanjkanje volje pa je smrt.
Izjava tedna : Robert Prosinečki: "Preziram športnike, ki jih je potrebno motivirati"
Koliko resnice v enem enostavnem stavku. Gledam danes eno tekmo - mladinska liga, lokalni klub proti lokalnemu športnemu društvu. Ne bom šel v analizo posameznikov in strategij, klubskih naravnanosti in ambicij. Bolj se bom osredotočil na motiviranost igralcev obeh ekip, potem pa vse to zaključil z današnjim treningom, ki smo ga imeli priložnost videti.
Skratka - na eni strani nekaj mladincev po letih in precej kadetov od katerih sta dva igrala zelo korektni in na koncu celo odločilni vlogi. Na drugi strani pa nekaj mladincev, ki so že lani bili "nosilci" v svoji mladinski ekipi ter nekaj mladincev, ki letos trenirajo (in včasih celo igrajo) pri članski ekipi.
Tako "od oka" bi rekel, da bo ekipa z več "izkušenimi" igralci zmagala. No, ni zmagala. Zakaj? Ker so bili nasprotniki bolj motivirani. Niso bili višji, hitrejši, bolj izkušeni,... vse to je bilo na strani višjih in bolj izkušenih. Razen motivacije!
In motivacija je tisti odločilen segment, ki loči pravega športnika od rekreativca, ki loči moškega od otroka. Če nimaš motivacije za vsakodnevno garanje, za odrekanje, za "sweat, blood and tears", potem je bolje da se nehaš resno ukvarjati s športom. Še vedno si lahko rekreativec, ki igra za gušt - in nič hudega ni v tem, amaterski šport je šport v pravem pomenu besede, profesionalizem je novodobno gladiatorstvo in samo mestoma spominja na šport.
Težava je v glavah - ko se mladi igralci motivirajo samo za določene "dogodke", ko izbirajo tekme na katerih bodo igrali (seveda igrali v smislu, da se bodo resnično trudili ipd.) - tega ni! Vsi bi bili radi "Jordani", pa "LeBroni",... nihče pa ne bi delal toliko kot je delal Jordan ali pa kot dela Lebron - ampak vsi bi radi izgledali in igrali kot oni. E ne gre.
Pa pridemo do današnjega treninga - glavnega trenerja ni bilo, tako da sem jaz vodil trening. Igralci so itak z glavami že na novoletnih počitnicah in vse skupaj je bila bolj "sprdačina". Nekaj malega se je teklo, ko smo igrali smo bili kot indijanci - malo gor, malo dol, vse skupaj pa je bilo podobno rekreaciji veteranov, ki skušajo za dve uri zbežati od žena.
Pa govorim o skupini igralcev starih od 17 let do nekje 25! Ko bi morali biti na vrhuncu moči, ko bi morali leteti po igrišču - jih moram jaz prositi, da se premaknejo. OK, so "utrujeni" (od česa je odlično vprašanje) - jim dam met na koš (da si med tekanjem gor in dol ne bi kdo česa naredil - saj veste, tu pa tam se kakšna črta dvigne in se igralec spotakne). Na koš smo metali kot da mečemo svinjam repo. Nič od nič - a jutri nas čaka verjetno najpomembnejša tekma v letošnji sezoni. Štartali smo namreč mizerno (0-3), nato pa zabeležili 7 zaporednih zmag - ki pa ne bodo pomenile dosti, če jutri ne zmagamo.
S takim odnosom, kot smo ga prikazali danes si ne zaslužimo zmagati.
Ne razumem enega osnovnega koncepta - nihče igralcev ne sili na trening, vsak pride tja prostovoljno. E pa če prideš na trening, potem prideš delat in garat, prideš izpolnjevat trenerjeva navodila. Če ne ostani doma! Raje ne vidim igralca na treningu, kot da pride in se potem "vleče kot kišna glista" po igrišču. Malodušja se potem nalezejo še ostali, eni trije pa bi radi igrali in pride do konflikta - začne se prerekanje, enemu se ne da, drugi bi se zlomil za žogo - vse skupaj pa izgleda žalostno.
Še bolj žaslotno pa je gledati mlade, ZDRAVE ljudi, ko se jim nekaj ne da. To je resnična tragedija. Neznanje se da popraviti, pomanjkanje volje pa je smrt.
Izjava tedna : Robert Prosinečki: "Preziram športnike, ki jih je potrebno motivirati"
Video tedna : Vse se da, če se hoče:
1 comment:
Zelo dober prispevek, dobro si opisal stanje motiviranosti športnikov. Predvsem to, da dajo tolko od sebe, ko gre za nekaj velikega, popolnoma pa zaserjejo proti lažjemu nasprotniku. Jaz sem pri delu z nogometaši opazila podobne vzorce. Najtežje je delat na motivaciji s skupinami, ker imaš toliko dejavnikov, ki vplivajo na dinamiko skupine. S posamezniki je dosti laže delati, ker laže ugotoviš njihova sidra za motivacijo in jih uporabljaš po potrebi. Prva stvar, ki jo je pa treba razjasniti v njihovih mentalnih zemljevidih, pa je povezava med treningi in uspehom. Po drugi strani pa tudi eno vprašanje tebi, a si kdaj pomislil kako pa vplivajo pričakovanja in motiviranost trenerja na kakovost treninga? Pa srečno pri motiviranju ;).
Post a Comment