The Court is now in session

Time to move

2008-07-22T17:05:00.003+02:00

Zaenkrat se zadeva premakne SEM, v prihodnosti pa bom svoj blog objavljal še na eni strani (ja ja, na dveh koncih hkrati). Lepo je bilo na Bloggerju, vendar imam lepo priložnost, da se "osamosvojim" tudi na blogerskem področju. Sicer pa se - razen URLja - ne spremeni nič.

Izjava dneva : You can't hit a home run unless you step up to the plate. You can't catch a fish unless you put your line in the water. You can't reach your goals if you don't try.

Video dneva : ...gremo domov....

Reality [rē-ăl'ĭ-tē]

2008-07-18T21:37:00.005+02:00

Dober večer - sicer sem "obljubil", da bodo počitnice in bo tudi blog počival vendar je košarka življenje in v življenju ni počitnic.

Naši košarkaši so zaključili kvalifikacije za nastop na OI. Niso se uspeli uvrstiti nanje - v četrtfinalu so od naših bili boljši portoričani. Ali je to neuspeh ali samo realno stanje pa bom skušal po svoje spisati spodaj. Ta sestavek sem objavil tudi na forumu prostega meta, tukaj pa ga bom samo še malo razdelal. Ja, dolg blog bo tole :)

Na žalost je ta rezultat realen - glede na to kdo se je odzval, kdo se je vmes poškodoval,... To je to. Bi bilo lepo, če bi se šlo na OI, ni pa realno. Ne glede na to, kaj nam srce pravi.

Niti na papirju nismo boljši od Portorika. Imamo enega resnega centra v ekipi, eno resno štirko, smo popolnoma brez trojke in imamo playa in dvojko, ki sta nekje tam-tam, če ju primerjamo s portoričani.

Primerjava po igralnih mestih bi šla nekako takole:

PG (playmaker)- Arrojo (Barea) vs. Lakovič (Dragič) - portoričana sta v NBA (če je bek v NBA, potem ni ravno lesen, v ZDA je bekov kot trave!), naša dva pa v Evropi. Jaka soliden, Dragič še na začetku. 1:0 za Portoriko

SG (bek šuter) - Ayuso vs. Bečirovič - tam tam, oba sta imelaneki kilavi sezoni, ampak recimo da neodločeno.

SF (krilo) - 1:0 za portoriko, mi SFja sploh nimamo

PF (nizki center) - 1:0 za Slovenijo

C (center)- neodločeno - mi imamo samo Rašota, Portoriko pa ima 3glavega zmaja (Ramos, Santiago, Sanchez) - na dolgi rok, ob pravočasnih menjavah je delo za Rašota nemogoče! Čim pa bi šel Rašo iz igre bi imeli luknjo pod košem. Torej neodločeno, če smo zelo navijaški!

Če seštejemo skupaj je to čista prednost za Portoriko. Ok, take primerjave so "nehvaležne", papir ne igra, igrajo igralci. Vse to je res - ampak v naših željah in predstavah o sposobnostih ekipe je treba biti vsaj malo realen. In realno nismo boljši.

Kakšna je sploh bila naša ekipa in kakšno sezono so imeli igralci, da bi lahko pričakovali nastop na Olimpijskih igrah?

Zagorac in Drobnjak sta uletela silom prilike - na žalost sta solidna igralca za solidne ekipe, za kaj bolj resnega pa pač nista. Naredita svoje, kar se od njiju pričakuje - čudežev pač ne moreta narediti.

Klobučar je imel letos bolj "tako-tako" domačo sezono, nič pretresljivo odličnega, da bi lahko od njega pričakovali karkoli

Prelđič - še ni to to. Lahko da enkrat bo, danes je pač noter, ker nimamo nikjer nikogar od 20x cm, ki bi znal tekat na krilu.

Dragič - rahlo razočaranje, tudi sezona ni bila ravno nadgradnja tistega, kar je pokazal lani na EP - posledično, niti od njega ni bilo za pričakovati atomske košarke.

Lakovič in Bečirovič - tudi njuni sezoni nista bili ravno blesteči. Sani je bolj kot ne obsedel pri Panathinaikosu in se mu vidi, da je izven forme. Jaka pa nikakor ne ujame konca s koncem kar se tiče reprezentance. Tudi lani na EP je bil "izmozgan" od naporne sezone in bleda senca tistega "Harry Potterja" ki je čaral na igrišču.

Zupan - letos odigral prvo resno sezono v karieri. (če govorimo o kalibrih igralcev, ki bi naj nosili reprezentanco oz. ki naj bi naredili rezultat) - lani ni igral nič resnega (Eurolige ni smel igrati),...

Joksimović - solidno odigral kar je dobil. Imel spodobno sezono v Hemofarmu, mogoče bi si zaslužil kako minuto več glede na to, da je bil en redkih agresivnih zunanjih igralcev, ki bi lahko pokril pozicijo 3 (SF)

Lorbek - ne vem če ima mesto v reprezentanci. Tukaj je Pipan kiksnil po moje. Lorbka na Ayusa?! Totalen mismatch v obrambi, v napadu pa tudi ni Jordan, da mu ne bi bilo treba igrati obrambe. Sezona v Španiji bolj za pozabit. Enkrat je Sergio Tavčar za Slavca Duščka rekel, da je "gatto di marmo" (marmornati maček), ker se ne uspe premakniti v obrambi - to je danes na žalost Domen Lorbek.

Slokar - dostojna menjava Smodiša. Odigral svoje, Sezona v Rusiji? Verjetno spodobna ampak nič extravagantnega.

Nesterovič - sezona v NBA up and down. Ko je dobil korektno priložnost jo je izkoristil, več ali manj pa je dobil dorbtine.

In to je ta "silna" moč slovenske košarke. Da se razumemo - fantom kapo dol za trud! Je treba žrtvovati poletje za reprezentanco - ampak tudi v navijaški zaslepljenosti ne bo odveč, če smo realni.

A kapaciteta da je večja? Je ja, ampak če nekdo noče igrati, potem nanj ne računaš in se tudi "kapaciteta" zmanjšuje. Je vse zastonj, če imamo človeka od 300cm, če nikoli ni igral košarke in se ukvarja z nabiranjem oljk. Kapaciteta je velika, realno pa imamo ljudi od 180 cm. Na podlagi česa bomo postavljali cilje? Na podlagi kapacitete ali na podlagi realnega stanja?

Igralci, ki so bili izbrani med 12 so imeli povprečne do slabe sezone za sabo (ali pa prve resne sezone). Pustimo dosedanje kariere, govorimo o sezoni, ki je peljala na kvalifikacije! In kaj bi torej lahko pričakovali? Peking? Jaz ga nisem pričakoval - sem jim privoščil da pridejo na OI, nisem pa pričakoval da bodo prišli.

Kaj je manjkalo? Za začetek je treba narediti/kupit igralca na mestu SF (3), ki bo znal in hotel igrati košarko. Imamo Nachbarja, ki pa je v NBA in pride če pride, če ga pa ni (in enkrat bo tudi on rekel, da je konec s košarko) je panika. Koga imamo od mladih na tem mestu? Nekoga za reprezentanco? Preldžič,... potem pa je že počasi konec. Gledam reprezentanco do 20 let - ni nekih euroligaških kril. A samo euroligaška krila bodo lahko nosilci igre v reprezentanci.

Druga točka - KZS mora poiskati denar za profesionalnega selektorja. Ja, to stane - ampak samo profesionalec si bo lahko vzel čas in šel med sezono v ZDA in pokramljal z Brezcem, Nesterovičem, Udrihom, Nachbarjem,... videl kako živijo, kaj hočejo,... navezal malo človeškega stika. Kaki skype in SMSji - saj nismo zaljubljeni pubertetniki, da bomo sredi noči viseli na internetu! Lahko bo šel po Evropi in obiskal ostale kandidate. Tega še nismo poskusili - se mi pa zdi, da ne bi bilo nič narobe. OK, ostale ekipe imajo tudi selektorje, ki so trenerji v klubih - ampak to smo že večkrat poskusili, pa ne gre. Tudi Slovence smo že "pokurili" - ostaneta še Mahorič in Filipovski ampak tudi tukaj sem skeptičen. Alibegovič bi bil lahko pravi - vprašanje je samo ali si želi "stopiti v drek".

Tretja točka, ki bi morala biti PRVA, DRUGA in TRETJA! - Treba je dvigniti nivo slovenske košarke (v vseh pogledih!). Generacije, ki prihajajo so rezultat neresnosti in slabega dela kompletne slovenske košarke. Niso sami krivi, da so takšni - ampak nedelo in neresnost in neorganiziranost se morata nekje pokazati. Mlajše reprezentance so vse v nekih B divizijah (nižje ne gre!) - in to so fantje, ki bodo morali enkrat igrati v A reprezentanci! Na žalost ne kaže na kaj bistveno boljšega od tega kar imamo.

To je točka, ki jo moramo nujno popraviti, če želimo imeti kaj resnega od košarke - je vse zastonj, ves trud in matranje. Levji delež krivde nosi KZS - dovoli klubom, da delajo kar hočejo, pri očitnih kršitvah zamiži na obe očesi (in še na kurje oko, bi rekel Andrej Stare) - zavoljo ljubega miru v hiši. Tujci se švercajo na turističnih vizah, delo z mladimi je nujno zlo,... ljudje božji - košarka v Sloveniji ŽIVOTARI! Ni to nič in samo še slabše bo. Včasih smo imeli vsaj mlade igralce, ki so nekako izgledali - ki so imeli nek zgled v članskih igralcih. Danes? Danes je Veljko Petranovič pri 49ih letih tata-mata za celo slovensko prvo ligo!! 49 let!!! Da ni enega mulca od 22 let, ki bi se mu postavil po robu?!

Potem se pa čudimo, da ni rezultatov - da nas ni nikjer!! Leta nazaj smo imeli prvake v večini mladinskih kategorij! Pri članih nas pa ni. Ok, nekaj je res mentaliteta - nismo mi argentinci, ki z zlomljenimi kolki igrajo za reprezentanco. Nekaj pa je tudi dejstvo, da imamo kilavo ligo v kateri je nebroj pol-izdelkov sumljive kvalitete, namesto da bi bile naše lige poligon za te mlade igralce, ki bodo enkrat nosilci naše košarke. Ne, trenerji so sužnji rezultata - za svojih 500 EUR bodo žrtvovali mladega igralca, namesto da bi ga porinili v ogenj in vztrajali z njim. Ne - šteje samo rezultat - potrebno je preživeti sezono, naslednje leto bomo pa že nekako. Ni vizije, ni ciljev - nič od nič.

Da se vrnemo h reprezentanci. Aleš Pipan naj pošteno zaključi zgodbo in gre novim izzivom nasproti. Je naredil največ od vseh do sedaj, je pa res, da se vzorci ponavljajo in če ne gre pač ne gre.

Za konec pa še to - od VSEH bi pričakoval, da bodo pokazali jajca in enkra za vselej razčistili te neke svoje zamere. Za dobro slovenske košarke je potrebno enkrat narediti čistko, razčistiti zadeve, si povedati kar si je potrebno in iti naprej. Katarza ni nujno slaba reč - vsaj veš pri čem si in greš mirne duše naprej. Tako pa se na širših popisih pojavljajo igralci taki in drugačni, za katere se že vnaprej ve, da se ne bodo odzvali. Če se ne bodo, potem jih ne klicati - najdimo neke "zamejske" slovence ni vrag, da ne najdemo 12 frajerjev ki se bodo z veseljem odzvali.

Tem, ki pa so odgarali svoje na kvalifikacijah pa čestitke za trud. Verjamem, da je vsakemu od njih bistveno težje kot vsem nam skupaj tukaj na forumu.

Izjava dneva : Vince Lombardi - "Some of us will do our jobs well and some will
not, but we will all be judged by only one thing - the result"

Video dneva - Wayne Badgers - če lahko on, potem lahko vsi!

Vacation [vā-kā'shən]

2008-07-13T21:26:00.004+02:00

Društvo - blog bo zdaj vsaj 1 mesec malo počival, ker si tudi jaz skušam odpočiti od košarke. Sicer ne gre, ker košarka ni služba ampak način življenja - vseeno pa se je potrebno posvetiti tudi drugi rečem v življenju.

Torej - spet se beremo nekje v začetku avgusta, ko bomo začeli s treningi. Takrat bomo tudi že vedeli ali bo naša reprezentanca igrala na Olimpijskih igrah, vedeli bomo v katerih ekipah bodo igrali naši prijatelji in znanci, ki si ekipe še iščejo - vedeli bomo tudi ali zdravje dopušča bolj aktivno ukvarjanje s košarko. Vedeli pa bomo tudi ali bomo blog še vedno objavljali tukaj ali pa ga mogoče preselimo drugam. O tem vas bom seveda pravočasno obvestil!

Until then....

Izjava dneva : If you're going to be thinking, you might as well think big!

Video dneva : za tiste, ki imate težave z angleščino. Upam, da ste boljši od Bake Sliškovića! Če ne je to resna žalost

Internet povezava dneva : Play the right way!

Ahhhhh [Ahhhhh]

2008-06-29T08:23:00.005+02:00

Zadnja dva vikenda sem bil prisoten na trenerskem tečaju v Ljubljani. Bilo je malo naporno, predvsem zaradi vožnje gor in dol in pa zato, ker smo bili tam cele dneve, vročina in predvsem praktično 2 treninga dnevno (ja, imeli smo po 2 "treninga" - ki sta bila sicer na nivoju vaške rekreacije, kar se fizičnega napora tiče ampak tudi to je veliko če že dolgo nisi migal).

Ta seminar je bil pravi - srečal sem en kup starih znancev s katerimi smo gulili parkete, ko je košarka v Sloveniji še izgledala kot košarka. Miki Šporar, Andrej Božič, pa Jadranko Čovič in Ervin Dragšič (ta dva še migata v Mariboru)... Pravi frajerji.

Skratka - to kar bom danes opisal se je zgodilo na včerajšnji popoldanski seansi. Morali smo pripraviti obrambo proti coni. Razdeljeni smo bili v peterke, vsaka peterka je imela svojega trenerja, ki je moral razložit in prikazat določeno obrambo, njena pravila,.. Potem je na igrišče prišla druga peterka in "glumila" napad. Enim se je dalo bolj, drugim manj - mene so pa redno uvalili v "govna" :) Sicer mi ni bilo nič hudega, ker sem prav užival v basketu. Tako smo v enem trenutku na igrišču bili skupaj Miki, Božo, Čova in jaz + en od ostalih trenerjev. V napadu, proti coni. Če bi otroci videli kako se je to igralo. Pa ne da se zdaj nekaj hvalim ampak zavozlali smo obrambno peterko da niso vedeli kje je kdo in kaj tam počne. Hitre in ostre podaje na vedno pravo mesto, vedno prostemu igralcu, brez milimetra napora. Poezija bi rekel. Saj fizično mogoče res nismo več pravi (eni so se zredili, eni nimamo več kolen, enim se več ne da) ampak glava je prava. In kar je najpomembneje - IGRALI SMO SE! Bi bilo treba videti nas "starce" upokojene kako se smejimo in kako uživamo v podajah in igri. Če bi imel denar bi nas kupil, da odigramo eno sezono za čisti gušt.

Še ena anedota s tečaja. Prejšnji vikend smo imeli na sporedu ogled videoposnetka enega od seminarjev, ki ga je imel Zmago Sagadin. Zmago ima tak značilen glas - če se je enkrat zadrl nate ga boš prepoznal čez 100 let. In tako mi to gledamo in gledamo, v enem momentu Miki Šporar vstane in gre na WC. Hodi proti vratom, Zmago pa se na posnetku nekaj zadere v stilu "EJJJJJJJJJJJJJJ!!!!!!". Miki pa "KA 'EE??" Popadali smo po tleh od smeha. Miki je sicer rekel, da je to naredil nalašč (za foro, kar dokazuje da je zelo brihten), mi pa vseeno verjamemo da je nekaj tega ostalo v podzavesti in da se "trza na vsak dražljaj" :) Zmago je namreč bil Mikijev trener nekaj časa.

Še ena zadeva, ki mi je všeč na takih seminarjih - z veliko trenerji se navežejo kontakti, širi se "mreža" poznanstev kar nam bo samo koristilo.

Izjava dneva : Dean Smith : If you're going to make every game a matter of life or death, you're going to have a lot of problems. For one thing, you'll be dead a lot.

Internetna stran dneva : Free Hugs Campain

Video dneva :

Start [stärt]

2008-06-27T12:03:00.004+02:00

Nekaj časa se spet nisem javljal - malo zastran vročine, malo zato, ker je praktično konec sezone in bo blog (tako kot jaz) malo počival. Moja ekipa s tem tednom zaključuje z organiziranim miganjem. Trenutno še imamo treninge, ta vikend pa še zaključimo en turnir v Kopru. To bo za letos vse, spet se bomo dobili v začetku avgusta, ko bomo začeli s postavljanjem temeljev za naslednjo sezono.

Zadnjih nekaj dni z nami v Portorožu trenira Predrag Milović - nekateri ga poznate, nekateri mogoče zanj še niste slišali. Urbane legende ki krožijo o njem so take in drugačne - dejstvo ostaja, da je Pedja en redkih trenerjev v Sloveniji, ki ima jajca "v ogenj" poriniti mularijo. Ki ima jajca dati pošteno priložnost mlajšim igralcem. Pedja je garač - tisti, ki so imeli priložnost delati z njim bodo to potrdili. Jaz na žalost nisem nikoli treniral z njim (kot igralec) mi je pa v veliko veselje delati z njim zdaj - tudi če samo gledam kaj počne z mularijo. (opomba: včeraj sem si "izpolnil željo" in malo potreniral z njim. Preživel sem, to je najbolj pomembno)

Ogromna večina ostalih trenerjev je sužnjev rezultata - igra se samo na rezultat, ker samo rezultat (pa še ta ne nujno - prav Pedja bi znal o tem veliko povedati) ti rešuje kožo (da ne napišem riti). Mladi igralci so tako obsojeni na sedenje na klopi in podajanje brisač tujim pol-izdelkom, lokalnim veteranom in namišljenim zvezdnikom.

Pedja je v svoje roke vzel nekaj mojih bolj ambicioznih fantov in še nekaj mularije stare okoli 12 let. Z njimi vsak dan oddela dva treninga na katerih se ponavljajo osnove košarke, na katerih se pilijo podrobnosti na katere večina nas tako rada pozabi. V podrobnostih pa je VSE! V tem kako postaviš noge pri ustavljanju vodenja, do tega kako primeš žogo, kam usmeriš pogled po "rollingu". Malenkosti so razlika ki razlikujejo navadnega igralca od vrhunskega igralca.

Z malenkostmi, ki to niso pa bom tudi nadaljeval svoj blog - igramo namreč en simpatičen turnir na obali. V sredo smo turnir začeli z zmago proti ekipi zamejskega Jadrana, včeraj pa smo izgubili proti ekipi iz Cazina. Obe tekmi pa smo odigrali na čisto identičen način - s tem, da smo se prvič "izvlekli", včeraj pa nam (hvala bogu!) ni uspelo. Začeli smo površno, brez volje, brez energije,... nič od nič. Nekaj smo tekli, nekaj smo se kujali, žoga je bila kriva marsičesa, nismo uspeli zadeti enostavnih metov na koš. Nasprotniki - po drugi strani - pa so odigrali svoje. Po začetnem zaostanku smo sicer prišli do ugodnega rezultata in v sredo celo dobili tekmo, včeraj pač ne.

Tisto kar mene osebno najbolj moti pri vsemu skupaj je to, da imamo v "DNK" zapisano to, da tekme začnemo mehko. To so fantje lahko še obračali pri pionirjih, kjer so na neko individualno kvaliteto reševali tekme. Starejši kot bodo nasprotniki, težje bo! In tega jim nekako ne uspem dopovedati. Da se tekma začne s prihodom v garderobo, kjer se v miru pripravimo na tekmo, da se tekma nadaljuje na segrevanju, kjer se skoncentriramo na malenkosti (spet smo tam!) ki jih bomo morali kvalitetno oddelati,... da se tekma ne začne po prvem polčasu! To se nam je zdaj zgodilo že nekajkrat.

Razumem, da so to pubertetniki, ki jim po glavi skačejo vse mogoče neumnosti - ampak tej pubertetniki bodo enkrat mogoče resni športniki - če bodo danes začeli razumeli, da vsaka malenkost šteje, potem jim bo čez 10 let veliko lažje. Če pa bodo površni in slabo skoncentrirani, potem je vprašanje če se bodo kdaj uspeli povzpeti na nivo, ki bi ga lahko dosegli. In to bo največja žalost - da ne bodo dosegli svojega maksimuma.

Za zaključek - prvo tekmo smo dobili za 4 točke, drugo izgubili za 5. Če bi recimo včeraj izgubili za 3 ali celo zmagali, potem bi jutri igrali v finalu (če seveda danes zmagamo) - tako pa finala v nobenem primeru ne bomo videli. V najboljšem primeru bomo igrali za "leseno" medaljo. Glede na to kako smo igrali si drugega niti ne zaslužimo. Leseno medaljo za "reminder" kako se ne sme igrati.

Izjava dneva: Vince Lombardi - It's easy to have faith in yourself and have discipline when you're a winner, when you're number one. What you got to have is faith and discipline when you're not a winner.

Video dneva : Ni popuščanja!

End [ĕnd]

2008-06-08T08:10:00.004+02:00

Ne, ne - ni konec bloga :) Hvala bogu je konec slovenskega prvenstva v košarki. Včeraj je namreč Olimpija premagala Helios in zaključila sezono.

Finalna serija je bila namreč ena mizerija - za razliko recimo od hrvaške. Tekme nezanimive - če odštejemo dogodka, ki ne sodita na športna igrišča (pljuvanje sodnika in pretep), publika "gledališka" brez prave energije. Še posebej pa je včerajšnja tekma pomenila pravo karikaturo kompletne finalne serije.

Olimpija igra brez 4 igralcev (vsi štirje so tujci, kar pomeni da so imeli solidne vloge v ekipi), Helios brez 1 ugralca (pravtako tujca, po moje najboljšega igralca). No, taka razsuta Olimpija (v prvi peterki je začel Sašo Ožbolt, ki se je vračal po 3 operacijah kolena! - sem samo upal, da preživi vse skupaj!) je mirno požrla Heliosa. V Domžalah!! Domači so se praktično predali v drugi četrtini - Olimpija postavi zono, domači pa mečejo kamne ob tablo. Nič od nič, ne spomnim se kake izdelane akcije proti coni - tekanje naokoli, potem pa mora nekdo zadeti koš. Na žalost ga ni nihče (rezultat 6:22 v drugi četrtini pove dovolj).

Na koncu je izgledalo tako, kot da bi Heliosu manjkali 4 igralci (tudi kak več), Olimpija pa bi imela samo enega, ki ni igral. Narobe svet.

Je pa ta finalna serija pokazala vso bedo in žalost slovenske košarke, vse nedorečenosti, vse nedoslednosti. V drugi tekmi igralec Olimpije (Begić) pljune sodnika in je zato izključen. KZS ga kaznuje s tremi tekmami (na treh tekmah ne sme igrati), kar je korektna kazen. Za to bi si zaslužil celo kaj več.

Naslednja tekma je "ponudila" še celo nekaj več - pretep kakih 5 minut pred koncem tekme, ko je Olimpija vodila že za 20 točk. Taylor (Olimpija) in Troha (Helios) sta se zapletla pod košem, padeta na tla, Troha dvigne nogo (Taylor je bil nad njim in se je nekaj drl nad njega), sledi brca Taylorja in naval na Troho. Vključijo se vsi igralci s klopi Olimpije (razen Ožbolta, ki je gledal s strani, verjetno je pametno ocenil, da se ne splača iti v vojno, če imaš samo eno nogo!). Eni mirijo, drugi mirijo malo manj, tretji samo gledajo,... pravila pa jasno pravijo, da morajo sodniki izključiti vsakogar, ki ni v igri (5 igralcev) in med pretepom stopi na igrišče (zapusti klop). Edini ljudje s klopi, ki lahko pomagajo so trenerji. Oni lahko stopijo na igrišče z namenom miritve igralcev. Če mirijo je OK, če pomagajo pri "škandalu" so izključeni.

In kaj se je zgodilo na tej tekmi? Sodniki so izključili Taylorja (ki je začel s pretepom), Bookerja (ki je s klopi prišel na igrišče in - vsaj po posnetkih - vse prej kot miril), ter Baiyleja, ki je prišprintal s polovice igrišča, da bi "pobožal" Troho. Troha je dobil tehnično napako.

Razumem dilemo sodnikov, ki bi morali tekmo prekiniti, če bi se strogo držali pravil ampak, če se strogo ne držimo pravil - zakaj jih potem sploh imamo? Za okras? V NBA je bilo lani podobno - San Antonio vs. Phoenix. Robert Horry naredi nameren prekršek nad Steveom Nashom, na igrišču se začne prerivanje, s klopi VSTANETA Stoudemire in Diaw pa nista prišla niti blizu prerivanju. Kazen? Prepoved igranja na naslednji tekmi - kar se je tudi zgodilo!

Po moje se je enkrat (pa če je to finale, naj bo finale!) potrebno začeti držati pravil tako kot so napisana. Če pustimo, da se vsak odloča po svoje in si pravila, ki so jasna (!) razlaga po svoje, potem je bolje, da se nehamo igrati. Če bi to naredili samo enkrat in bi morala Olimpija včeraj igrati z mladinci, potem sem prepričan, da se to nikoli več ne bi zgodilo. Tako pa bomo vsi vedno imeli izgovor češ - takrat pa se ni izključilo nobnega, zakaj bi se moralo zdaj nas, če pa smo šli na igrišče miriti situacijo?!

Sicer pa - kdor si je hotel ogledati resno košarko je gledal hrvaški finale med Zadrom in Splitom. Zadar je zasluženo prvak, so pa bile to tekme, ki jih je bil greh zamuditi. Od nabito polnih tribun ki niso prenehale s spodbujanjem svojih igralcev do tekem polnih čustev, nbitih z energijo - tekem v katerih je mlada ekipa Splita pokazala kako se igra košarka. Res, da so izgubili finale vendar sta bili obe tekmi v Splitu prava poslastica. S kako energijo in željo so šli ti fantje na igrišče!! Tisti, ki je gledal je videl. Na našo žalost na slovenskih igriščih še nismo imeli priložnosti gledati. Glede na to kako so stvari zastavljene pa se tudi postavlja vprašanje če sploh bomo kdaj to videli. Ni sicer vse tako žalostno, je pa dejstvo, da klubi pri nas (razen mogoče redkih izjem) nimajo repa in glave, nimajo strategije, ciljev,... nič od nič. Vse eno golo životarjenje, važno da se preživi sezona. Lani je imel Split ekipo, ki ni izgledala nikakor. Kanta za nabijanje. Letos so dodali dva-tri igralce, okostje je ostalo lansko, trenerju je uprava zaupala (čeprav je bil lani deležen napadov javnosti češ da je to vse skupaj tragedija) kljub slabšim rezultatom lani - in evo, letos so v finalu.

Pri nas bi trenerja že lani odstavili, ekipa pa bi se premešala vsaj dvakrat (enkrat lani med sezono, drugič letos na začetku sezone, ker od lanske nihče več ne bi hotel biti zraven). In imamo đumbus.

Enkrat se bom razpisal o tem kako bi morali biti nastavljeni klubi. Bo kaj pisati, bo kaj brati.

Izjava dneva : Hrvoje Perić (KK Split) : "Nismo navikli igrati pred punom dvoranom, što se osjetilo na početku susreta, ali svi su dali svoj obol i uspjeli smo pobjediti. Presudile su tri trice u posljednjoj četvrtini. Iz kluba su mi dužni 13 plaća a ovaj osjećaj ne može nitko platiti."

Video dneva : četrta tekma hrvaškega finala Split-Zadar (95:79)

Tribute [trĭb'yūt]

2008-06-07T09:21:00.003+02:00

Danes mineva 15 let od smrti enega najboljših košarkarjev Evrope - Dražena Petroviča.

Izjava dneva - Dražen Petrovič : "NBA players are good, but even they're not supermen. Thirty minutes in the game and there won't be an NBA team to whom I won't put in twenty points"

Video dneva : Tribute to Dražen Petrovič :

Weekend [wēk'ĕnd']

2008-06-03T08:43:00.003+02:00

Ta vikend je bil pa naporen - sobota niti ne toliko, ker sem šel šele popoldan na dogovorjen basket z Ričijem. Ko sem prišel na Bonifiko je bil Riči že tam, skupaj z bratom in ostalo kompanijo. Kao je že igral nekaj časa in je malo utrujen. Lame excuse! Na basketu nisi nikoli utrujen! Samo vprašanje časa je, kdaj pride boljši na igrišče in takrat greš pač domov s porazom. In je prišel boljši in je moral Riči s porazom domov.

Prva tekma je bila bolj ogrevalna - mirno smo jo izgubili, ampak na te poraze na začetku sem že navajen, ker se morajo kolena najprej malo ogreti, potem mora glava preklopiti s coach mode na player mode, da lahko sploh funkcioniram kot basketaš. Druga in tretja tekma (potem Riči ni mogel več igrati, verjetno se je zbal blamaže!) sta minili v mirnem basketu, kjer smo z lahkoto uveljavili prednost v višini, izkušnjah, spretnosti, moči,... kjer smo pokazali 1/4 našega znanja, pa je že bilo dovolj za zmago. Z lahkoto! Sem pa slišal, da se Riči pospešeno pripravlja in da je nabavil privat trenerja! Upam, da ne zaradi serije porazov na basketu. Naj raje pove, pa pustimo eno tekmo za njegov gušt. Še bolje pa bi mu bilo, če bi nehal trmariti in raje prišel skupaj z mano na basket. Tako bova skupaj v trojki in nima šanse, da gre s porazom domov. E Riči, Riči - si strelec ja. Po horoskopu (majster je rojen na isti dan kot Jugoslavija!)

To je bil ta lepši del košarkaškega vikenda. Drugi del se je začel dan kasneje, ko smo imeli na sporedu kvalifikacije za kadetsko ligo. Igrali smo proti ekipama iz Kopra in Tolmina. Že prva tekma je bila odločilna, saj smo se pomerili proti sosedom iz Kopra. Na začetku nam je še kar šlo - dokler smo tekli smo vodili (tudi že za 12 točk), potem pa so gostje sestavili skupaj eno cono na katero celo tekmo nismo našli odgovora, mi smo padli v njihov ritem in na koncu izgubili. Zasluženo. Lahko zdaj meditiram in razglabljam in se tolažim, da smo vsi leto mlajši od nasprotnika - vendar je to isti lame izgovor kot tisti od Ričija! Morali bi zmagati! Na žalost pač nismo, koprčanom čestitamo in jim želimo, da bi se dostojno borili v prvi ligi. Mi bomo leto dni nabirali izkušnje v 2. ligi, nekateri od kadetov pa bodo verjetno igrali svojo prvo člansko sezono v drugi ekipi kluba. To je novost, ki naj bi se potrdila v kratkem. Po moje je to zelo dober način kako mladim igralcem ponditi priložnost, da si naberejo prepotrebne izkušnje za nadaljnje igranje.

V tej B ekipi bi tako igralo nekaj kadetov,2-3 mladinci, nekaj igralcev, ki ne igrajo v prvi ekipi, mogoče celo kak veteran (če se uspem fizično pripraviti in če zdravje dopušča!). V naši 4. ligi bomo nabirali izkušnje, otroci bodo dobili občutek kako izgleda košarka na malo bolj fizičnem nivoju, tisti ki so manj igrali (pri prvi ekipi), bodo dobili možnost večje minutaže. Po moje je to zelo lepa priložnost za vse. Dejstvo namreč je, da igranje na višjem nivoju (s podporo nekaj starejših igralcev) samo koristi. Ne bom pozabil kako so izgledale kvalifikacije za mladinsko ligo pred dvemi leti, ko sta dva igralca iz Portoroža (danes igrata v prvi ekipi) izgledala kot odrasla moška med otroci, pa sta igrala proti vrstnikom! Zakaj? Ker sta imela za sabo 1-2 leti igranja članske košarke! Tam se fantje privadijo na bolj fizično košarko, na postavljanje, na kontakt, na agresivnost - potem pa to preslikaš na tekmo z vrstniki in dobiš takojšnjo prednost. Če bi mi v nedeljo imeli pol več agresivnosti bi verjetno zmagali. Agresivnosti v smislu napadalnih aktivnosti, v obrambi smo bili korektni (razen nekaterih banalnosti v obrambnem skoku!).

Ok, malo sem zabluzil - v nedeljo smo se potem (po porazu) pobrali in za dušo odigrali še drugo tekmo, ki ni odločala o ničemer. Zato so priložnost dobili vsi igralci, eni so jo izkoristili, drugi manj - smo jo pa preživeli in zmagali. Sledila je večerja za vse udeležence kvalifikacijskega turnirja potem pa počasi pot domov. Ker sem bil "znucan" sem se samo stuširal, pozdravil ženo in šel spat. Dovolj emocij za en vikend :)

Izjava dneva : Good intentions are not good enough... ultimately we are measured by our actions.

Video dneva : Larry Bird -

Pure fun [pyʊr fŭn]

2008-05-27T20:51:00.003+02:00

Ahhh, kak dan danes! Pustimo službo in vsakodnevni trening. Po treningu sem rekel, da bom šel gledat naše pionirje, ki so igrali tekmo v Kopru. Pridem do dvorane, parkiram avto in pogledam proti "playgroundu" - precej ljudi igra basket. Pogledam če poznam koga in vidim en dres, ki mi je bil znan. Glen Rice. Ok, tole mora bit en opasen frajer, današnja mladina namreč groova na razne LeBrone, Iversone,... Glen Rice je pa old school.

Nič - grem pogledat kdo je "Glen Rice". Kolega Riči, igralec KK Koper. Poleg njega še stari lokalni španeri ki so vedno na basketu. Beseda da besedo, "provokacija" provokacijo - "nimaš jajc", "kaj da ne?!", "si prestar!" (ok, tale je bolela), "ti bom dal jaz star!",.... Skratka, nekako so me našuntali, da smo vrgli en basket. Trojka je bila solidna, jaz pa v civilu. Sicer športna oprava ampak očala "za službo", opornica pa je ostala v avtomobilu. Sem mislil, da bomo samo "vrgli ene dve na koš" nakar me zadeva potegne in... no ja, digrali smo 4 polne trojke. Take poštene, borbene, brez popuščanja.

Kako je to pasalo!! Tisti odličen občutek gibanja, kontrole (Ok, tega malo manj, ker sem dejansko star), tisti občutek, ko vidim podajo in točno tam se znajde soigralec. Pa trash talk - konstantno zbadanje. Riči je fural lajno da sem star, da z eno nogo ne gre, da ne morem zadeti zicerja (kar je res je res), jaz pa njemu vračam, da ima samo desno roko, da z levo ne more držati niti žlice, da brez meta ni dober niti za karte pobirat. To je moj basket, tukaj sem doma. Seveda ni bilo šanse da grem domov s porazom - smo igrali toliko dolgo, da smo zmagali :) Od 4 polnih trojk smo izgubili samo 1! In še to tisto prvo, ko smo bili še neogreti in leseni. Ko pa je enkrat diesel zalaufal, ko so se sklepi ogreli, ko smo začeli zadevati vsaj polaganja - e, tukaj pa ni bilo več pardona. Pika na piko in hvala lepa, nasvidanje, se vidimo v soboto!

Basket - to je življenje! Vse ostalo se lahko samo primerja s tem.

Izjava dneva : "Deep down, your players must know you care about them. This is the most important thing. I could never get away with what I do if the players feel I didn't care for them. They know, in the long run, I'm in their corner."

Video dneva : danes nekaj kar ni košarka, je pa pravtako za pogledat. Dan Osman free solo

Simple [sĭm'pəl]

2008-05-24T10:03:00.003+02:00

Nekaj časa se nisem javljal, ker sem bil absolutno zaseden in ni bilo nekega poštenega časa za karkoli spodobnega. Danes je sobota - ena bolj prostih v celem letu :)

V času od zadnjega javljanja smo seveda trenirali in garali, vmes gostovali v Pordenoneju (kako se sklanja Pordenone?), izgubili obe tekmi, na koncu pristali na četrtem mestu (kar je soliden uspeh, verjetno pa bi lahko bili vsaj tretji, če bi bili malo bolj skoncentrirani). Zdaj smo v zaključni fazi priprav na drugi krog kvalifikacij za kadetsko 1. slovensko ligo. Treniramo korektno in sam pričakujem, da se bomo v 1. ligo tudi uvrstili. Za to se bo treba seveda pošteno potruditi in premagati dva nasprotnika ampak če bomo pri stvari, če bomo "male stvari" počeli skoncentrirano, če bomo pripravljeni narediti VSE, da zmagamo, potem bomo uspešni. Če bomo pa "šlampasti", leni, počasni, brez volje... potem se nam ne piše dosti dobrega.

Danes bom porabil nekaj prostora na strežniku s pisanjem o enostavnih stvareh, ki jih otroci (pa tudi starejši igralci) radi kompliciramo. Jaz od svojih fantov zahtevam precizno izvajanje enostavnih gibov. Recimo podaja. Najlepša (to mularijo ponavadi najbolj zanima) je podaja, ki doseže svoj cilj. Naj bo to za hrbtom, med nogami, baseball pass, karkoli - da le doseže cilj pravočasno in da je rezultat podaje pridobljeni prostor oz. priložnost za doseganje koša.

Otroci (tudi moji frajerji) pa imajo drugačne predstave o podaji. Velikokrat se možnost enostavne podaje "pokuri", ker se izgublja čas z izumljanjem težjih načinov. Velikokrat se žoga izgubi, ker se skuša podati na težji način (čeprav mogoče bolj atraktiven),... Mi na račun slabih podaj sigurno izgubimo 10 žog na tekmo. Vsak eno žogo pomeni 12 žog! To pomeni 12 dodatnih napadov za nasprotnika in če ima nasprotnik 50% realizacijo to lahko pomeni 12 točk!

Vemo pa, da vsaka pika šteje, da lahko centimeter loči zmagovalca od poraženca.

Druga košarkaška veščina, ki se rada komplicira je vodenje žoge - najboljši način za zmešnjavo je kompliciranje. Igralec mora poiskati najboljši in najhitrejši način kako žogo spraviti do koša/soigralca. Brez nepotrebnih menjav med nogami, za hrbtom,... vodenjem žoge, ki ne pomeni pridobivanja prostora je brezpotrebno. Žogo na mestu zna voditi vsak - resnično kvaliteten pa je igralec, ki med vodenjem žoge hitro in agresivno pridobiva prostor. Z agresivnim pridobivanjem prostora, s konstantnim napadanjem obrambe se delajo "majhne luknje v zidu". Posledica tega je, da se "zid" (obramba) v določenem momentu sesuje. Ta moment moramo poiskati (naj bo to prevzemanje bek-center, center-bek, napačna rotacija,...) in kaznovati.

Na tem področju še zelo šepamo. Igramo namreč košarko brez glave. Sicer od 14 let starih fantov ne gre pričakovati nekih strašnih miselnih akrobacij, ker nimajo še izkušenj - od nekaterih pa pričakujem, da bodo določene reči na igrišču opazili in izkoristili. Predvsem tukaj mislim na napačno prevzemanje. Pick&rolla v naši starostni kategoriji ne zna braniti praktično nihče in v 80% pride do napačnega prevzemanja. Mi to napačno prevzemanje kaznujemo minimalno - pa še to ponavadi napačno. V primeru, da center prevzame nizkega igralca z žogo, potem mora nizki igralec to rešiti. Kako to reši? S prodorom, ne z metom! Nizki igralci so pač hitrejši od visokih, pri teh letih pa še vidno spretnejši zato se MORAJO spustiti v prodor. Do konca! Istočasno pa spremljati kaj se dogaja. Ko nizki igralec "prebije" centra pride ponavadi do novega prevzemanja - kar mora "bek" spet prepoznati in zadevo rešiti s podajo na prostega igralca (če je bek daleč od obroča) oz. s polaganjem na koš (če je blizu obroča).

Tretja zadeva - prehod v napad. V tej starostni skupini ne moremo govoriti o izkušenih igralcih zato skušam svojim igralcem vcepiti v glavo čimbolj enostavno košarko. Ne maram gledati mularije, ki se privleče v napad in tam postavlja akcijo. To se bo igralo, ko bomo stari 40 let, pri 14ih pa morajo fantje šprintati v napad, odigrati čimveč protinapadov, biti aktivni in agresivni. Vem, da je to naporno in da se ne bo zdržali 40 minut konstantnega šprintanja. Vem pa tudi, da bo tekma takoj lažja in večje veselje, če z nekaj truda na začetku pokažemo kdo je gospodar na igrišču in s precej tekanja naredimo razliko, ki jo potem kontroliramo. Tukaj igra psihologija veliko vlogo - posledica nekaj lahkih košev je nervoza pri nasprotnikih. Nervoza pri teh letih pa ponavadi pomeni "kolaps sistema igre", trener vzame minuto odmora, začne se "pranje glave", samozavest pade,... in smo na pol poti do zmage. Starejši kot so igralci, manj možnosti je, da bi jih nekaj lahkih košev "sesulo" in več je možnosti, da se bodo pobrali.

Zato bom vztrajal pri agresivni igri v obrambi, z veliko komuniciranja in pomaganja, še hitrejšem prehodu v napad (več kot je protinapadov, več je lahkih košev...manj smo utrujeni!!). Akcije bomo imeli samo za res extremne situacije, ko se bomo znašli v igri 5:5 in ko ne bomo uspeli poiskati luknje v obrambi. Dokler pa bomo luknje opazili brez akcij bomo pa te luknje napadali do onemoglosti. V roku 40 minut, kolikor tekma traja ni vrag, da se "obrambni zid" ne bo sesul. Naj bo to 3. osebna napaka nasprotnika v prvem polčasu kar bi pomenilo manjšo agresivnost in s tem večje možnosti v obrambi, naj bo to menjava igralca, kar ponavadi pomeni da v igro pride manj kvaliteten igralec.... vse to je del enostavnih taktik.

Izjava dneva : Keep it simple, when you get too complex you forget the obvious. Al McGuire

Video dneva : Hakeem Olajuwon

Role model [rōl mŏd'l]

2008-05-07T22:13:00.003+02:00

Danes bom besedo in pol potrošil na ljudeh, ki so nam vzorniki, zgled - role models. V bistvu me je do tega "pripeljal" dogodek na današnjem treningu, ki sem ga zaključil eno uro prej, ker se mi ni dalo prositi 14-16 let starih fantov, da se zmigajo in začnejo resno delati. Je bilo škoda elektrike za to kar smo danes prikazali na treningu, tako da smo ugasnili luči in šli domov. Jutri je nov dan in pričakujem malo več resnosti in delovne vneme.

Torej - zaključimo trening na katerem smo se igrali "osnovnošolske igre" s kolebnico - aktivnosti, ki bi jih otroci z veseljem in z lahkoto izvajali. Pri nas je pa to izgledalo kot "treća smena" v kakem bolgarskem rudniku.

Ne bom dolgovezil in pisaril o tem kaj vse se je dogajalo na treningu, ker je škoda tudi prostora na strežniku - bolj se bom posvetil kratki debati po trening.

Pridejo trije fantje do mene, ker so hoteli še malo metati na koš in vprašajo zakaj je bilo konec treninga in da kaj je bilo narobe. Seveda sem jim razložil - na kratko, ker se mi ni dalo iti v podrobnosti. Nakar povejo, da saj oni pa so delali. No, niso se ravno pretegnili, čeprav je tudi res, da niso bili najmanj zagreti. Vprašali so me tudi kako naj oni "potegnejo za seboj ostale". Da kao povedati jim ne morejo, da je to moje delo,...

E tukaj pa jaz pričakujem določeno stopnjo samoiniciative in iznajdljivosti, predvsem pa prevzemanja odgovornosti. OK, ukvarjam se s pubertetniki in seveda mi je jasno, da čudežev ne gre pričakovati in da bo še treba pisati prošnje.

Pričakujem, da bodo tisti fantje, ki so malo boljši, ki imajo malo več "pravic" (in seveda s tem tudi odgovornosti!) pokazali pot ostalim. Kako? S primerom - tako, da bodo prvi na treningu, da bodo vsako vajo oddelali tako kot se spodobi, da bodo vedno skušali biti za primer ostalim, da bodo s svojim delom ostale premaknili in spodbudili. Samo tako se postane leader ekipe in vzor ostalim. Tako se premakne tiste, ki se jim mogoče "ne da delati", ki so prišli na trening samo malo "izgubiti čas". Take igralce jaz potrebujem in pričakujem, da se bo to tudi uredilo. Da se mi ne bo treba ukvarjati z motiviranjem tistih, ki bi morali motivirati ostale. Da bom lahko energijo pokuril na pomembnih stvareh, ne pa na prošnjah po resnosti na treningih.

Če torej skrajšam vse skupaj - kvalitetnejši kot je posameznik, večjo odgovornost ima do ekipe in manj ima "priložnosti", da bi odgovornost in pravice zlorabljal. Leaderji ekipe so na stalnem prepihu in testiranju - tako s strani trenerjev (ki od najboljših pričakujemo največ - v smislu zagnanosti, želje do dela, pripravljenosti pomagati soigralcem,....) kot s strani soigralcev. Soigralci namreč vidijo ali "najboljši" hvata krivine in se izogiba delu ali pa gara kot pes. V prvem primeru bodo tudi ostali začeli iskati luknje v sistemu in ne bodo delali tako kot bi morali. V drugem primeru pa bodo tudi ostali delali 110% - če ne bodo, bo pa imel trener odlično "orodje" v svojih rokah - najboljše igralce bo lahko dal za zgled! Če se lahko najboljši igralec meče po tleh, potem se tudi ostali morajo! Če pa najboljši igralec ni tisti, ki bi bil najbolj zagnan, potem pa imamo vsi skupaj problem.

Najboljši igralec ima problem, ker ne bo nikoli dosegel svojega maksimuma, ostali igralci, ker jih zgled zavira pri doseganju svojih potencialov in trener, ker se mora ukvarjati z banalnostmi - kar zagnanost na treningu definitivno je.

Če namreč igralec nima volje do dela, potem je ves trud zastonj.

Izjava dneva : Jutri je nov dan!

Video dneva : Najboljši vseh časov o prevzemanju odgovornosti:

Watch [wŏch]

2008-05-05T23:21:00.007+02:00

Zadnjih nekaj treningov smo preživeli z uporabo pripomočka, ki sem ga opisal v prejšnjem blogu.

Bilo je pestro in poučno, predvsem pa je ubadanje z očali pomenilo dodatno delo za igralce. Danes smo zadevo "pojačali" in smo se lotili igranja 5:5 z očali. Vem, ja - to je bil bolj experiment, ker vem, da se očala uporabljajo bolj za individualne vaje. Hotel pa sem videti kako bodo igralci reagirali na dodatno oteženo delo. Dejstvo namreč je, da je igra s temi očali zelo naporna, saj očala odvzamejo periferni vid, ki je zelo pomemben. Po nekaj minutah brezglavega gibanja in komentarjev češ, da nič ne vidijo sem zadevo ustavil in igralci so nadaljevali z igro brez očal.

Do tukaj so imeli "odličen izgovor" za svoje napake, saj so krivdo vedno lahko "zvalili" na očala - brez očal pa smo vsi skupaj prišli do zaključka, da sploh ni težava v tem, da ne bi videli nečesa. Težava je v tem, da nekateri sploh niso GLEDALI! Izredno težko je nekaj videti, če ne gledaš! Ta segment igre bomo morali nujno popraviti. Res je, da je košarka danes postala "fizika" kjer najpogosteje zmaga najmočnejši jaz pa še vedno prisegam na košarko, kjer bo zmagal tisti, ki je pametnejši in bolj prebrisan. Fizikalci naj skačejo v višino in mečejo kugle, mi bomo brihtni, prebrisani, pametni in na tak način bomo zmagovali tekme. Na golo moč lahko dobimo tekmo ali dve, prvenstva bodo zmagali tisti, ki bodo uporabljali glave še za kaj drugega kot samo za držalo za slušalke iPoda ali za pričesko.

Še eno zadevo se moramo naučiti - in tukaj ne bom popuščal niti za milimeter. Izgovori mi itak požrejo živce, ker za neumnosti, ki jih igralci naredijo pričakujem, da bodo prevzeli odgovornost in da se bodo iz napak kaj naučili. Izgovori so bedarija in trošenje časa in energije.

Tisto reč, ki jo moram igralcem "izbiti iz glave" je računanje na soigralca. V kakšnem smislu? Velikokrat se nam namreč dogaja, da čakamo da bo soigralec naredil določeno stvar - recimo obrambni skok. Imamo kar nekaj visokih fantov, ki uspejo skočiti in so dovolj močni ter gibčni, da bi lahko uspešno ujeli žogo. Kaj delajo "frajerji"? Čakajo, da bo nekdo tretji pobral žogo, ki se odbije od obroča. In kaj se ponavadi zgodi? Tako žogo dobi nasprotnik!! Tukaj "dobim ošpice".

Iščem in našel bom 5 igralcev, ki bodo za žogo pripravljeni razsuti svojega soigralca, kaj šele nasprotnika. Seveda karikiram, ampak bistvo je to - igralec mora biti konstantno aktiven, konstantno si mora želeti žoge! Kolikokrat slišimo "ma se odbija direktno njemu!!". Ne bo držalo - žoga se "vedno odbije" do tistega igralca, ki si žoge bolj želi! Samo to je pomembno - želja! Brez želje imamo lahko "3 metre" visokega igralca - žogo bo dobil tisti, ki ima "meter in čevapčič". In prav je tako, ker se morajo otroci naučiti da v življenju ni nič podarjeno in da si lahko še tako talentiran (visok, močan,....) - brez dela in truda ne boš dosegel dosti. Imaš sicer boljši štartni položaj - to je pa tudi vse.

Izjava dneva - Dennis Rodman - "The one thing I do that nobody else does is jump three and four times for one rebound.”

Video Dneva - Dwight Howard o skoku!

Handicap [hae´ndikaep]

2008-04-30T11:43:00.002+02:00

Ta teden sem na trening prinesel en zanimiv pripomoček - očala za vadbo vodenja žoge. Zelo zanimiv pripomoček, ki bi ga predlagal vsem trenerjem mlajših igralcev. Prej ko se otroci začnejo s tem igrati, lažje jim bo.

Kako izgleda zadeva? Precej enostavno in zelo priročno. Očala bodo postala obvezen pripomoček pri treningu. Vse aktivnosti povezane z vodenjem žoge bomo izvajali z očali. Od navadnega vodenja na ogrevanju, do vaj 5:5 - vsi igralci bodo morali imeti očala, kdor jih ne bo imel pač ne bo treniral.

Kaj dosežemo s temi očali? V prvi vrsti igralce navadimo, da gledajo igro, nasprotnika, svoje soigralce in se ne "zabavajo" z gledanjem svojega vodenja. Pri otrocih je to še bolj opazno (pa tudi kdo od starejših se rad "spozabi") - pri vodenju žoge gledajo v tla in "pozabijo" na okolico. Pravi igralec vodi žogo in ima kontrolo nad njo tudi če je ne vidi, ker ČUTI kam se odbije, kako se odbije - kje je! Prej ko se otroci navadijo tega občutka, prej bodo na igrišču samozavestni in suvereni.

Prva dva treninga sta bila prava katarza za nekatere. "ma jaz ne morem s tem", "ne vidim nič",....je bilo kar pogosto slišati. Žoge so letele po celi dvorani pa smo počeli precej enostavne reči. Malo razočaranje za nekatere, ki so mislili, da že vse znajo ampak tako pač je.Zato pa bom vztrajal, da se vse dela z očali - v roku 1 meseca bo že bolje, po enem letu pa jih ne bomo več potrebovali.

Na teh dveh treningih se je pa pokazala še ena zelo zanimiva zadeva - z nami sta trenirala dva fanta, ki sta 3 in 4 leta mlajša od ostalih iz skupine. Medtem ko so se "starejši" lomili z žogo in uprizarjali prave cirkuške točke sta "pionirčka" vaje oddelala zelo dobro. Brez strahu, brez nekih drastičnih napak, brez obotavljanja in jokanja kako je življenje naporno in kako "jaz ne morem s tem".

Vse to samo nazorno pokaže, da je potrebno take trenažne pripomočke uvesti čimprej. Mlajši kot so otroci, lažje sprejmejo te dodatke (seveda morajo biti pripomočki letom primerni) in hitreje se učijo. Zato, ker še nimajo "privzgojenih razvad".

Je pa tukaj še ena pomembna zadeva - ker govorimo o otrocih ali mlajših pubertetnikih je pomembno, da imajo re pripomočke VSI. Ne, da jih 3 imajo, 3 nimajo. Tako hitro pride do "škandala", ko je tistim z očali recimo nerodno češ "glej kak sem!" tisti brez očal se pa režijo češ "glej kako nimajo pojma!". Vse očala na nos, da so vsi v enakem položaju.

Zaenkrat se še privajamo na očala in moram vsakič znova opozarjati na to, da je očala potrebno imeti na glavi. Bom pa resnično vesel, ko bom videl katerega od igralcev nositi zadevo kljub temu, da je "ne bo treba" (ker trener tega ni zahteval). To bo pomenilo, da se igralec zaveda tega, da mora dodatno trenirati in da mora delati več in bolje v manj ugodnih razmerah. In samo na tak način bo igralec lahko napredoval.

Izjava dneva : "I play to win, whether during practice or a real game. And I will not let anything get in the way of me and my competitive enthusiasm to win.” -- Michael Jordan

Video dneva : Steve Nash

Footwork [fʊt'wûrk']

2008-04-18T22:38:00.006+02:00

Današnji blog bom namenil enemu osnovnih delov košarke - delu nog. Ok, osnove so nam znane - s premikanjem nog se premikamo z enega konca igrišča na drugega, tako da o tem ne bom izgubljal besed. Več pisanja bi namenil pravilnemu delu nog - pravilnemu gibanju v košarkaški preži.

Osnovna obrambna postavitev je preža - nekaj kar večina otrok (pa tudi starejših) nikakor noče izvajati tako kot je treba. Ta del košarke je izredno pomemben, saj iz njega izhaja vsa obramba. Lahko še tako odlično taktično postavimo zadeve, če igralci ne izvajajo pravilne postavitve je več ali manj vse zastonj. Zato je potrebno vztrajati v delu in redno popravljati napake. Dejstvo je, da bodo igralci v svojih karierah počeli točno tisto, kar jih bomo naučili v mladih letih. Spodnji video prikazuje pravilno prežo. Malenkosti na katere smo preredko pozorni, so pa še kako pomembne!

Druga zadeva, ki je pomembna pri obrambni preži je usmerjanje igralca. Kam ga usmerjamo, zakaj ga v določen del igrišča (ali stran) "silimo",... vse to je del taktike. Michael Jordan zna to zelo lepo razložiti:

Tretja in najbolj pomembna "vrlina" pa je sposobnost hitrega premikanja v preži. V osnovi ima napadalec vedno prednost pred obrambnim igralcem, zato se mora obrambni igralec hitro in eksplozivno prilagajati napadalcu. V idealnem svetu skuša obrambni igralec vsiliti svojo "voljo" napadalcu vendar je takih igralcev malo-nič.

Spet Michael Jordan "plastično" prikaže kako se morajo igralci pravilno premikati v preži. Nizko, stabilno, aktivno in nepopustljivo. Vsak premik napadalca mora biti spremljan s pravilnim obrambnim premikom.

Veliko igralcev igra t.i. alibi obrambo - skušajo ukrasti žogo, na naiven način skušajo biti agresivni,... bistvo obrambe pa ni ukrasti žogo, bistvo obrambe je odvzeti napadalcu karseda veliko napadalnih opcij! Če ima napadalec "samo desno roko" (kar pomeni, da vodi žogo samo z desno roko, leva je pa za okras), potem mora obrambni igralec to opaziti in izkoristiti - z usmerjanjem napadalca v tako gibanje, kjer bo moral žogo voditi s slabšo roko! Seveda je rezultat dobre obrambe tudi kakšna ukradena žoga več - ampak najboljši rezultat dobre obrambe je število zgrešenih metov nasprotnika!

Seveda je temu potem potrebno dodati še obrambni skok, da se zgrešene mete nasprotnika izkoristi do konca. Mene osebno ne zanima število ukradenih žog, zanima me količina napadov v katerih smo nasprotnika prisilili v met preko roke, met v zadnji sekundi napada, število situacij, v katerih so morali nasprotniki "čarati", da so sploh prišli do meta. To pomeni, da smo delali dobro v obrambi.

Še en segment igre v obrambi je pomemben - spremljanje nasprotnikov. V obrambi moramo spremljati kaj več kot samo svojega direktnega nasprotnika. Osnovni princip obrambe ni, da "jaz" ne dobim koša ampak da "mi" ne dobimo koša, kar pomeni, da je vsak posameznik zadolžen za svojega direktnega nasprotnika, istočasno pa mora še priskrbeti pomoč ostalim soigralcem.

Da bi se nivo pomoči soigralcem dvignil na sprejemljivega je potrebno igralcem razložiti koncept "strani žoge in strani pomoči", kdo stoji na kakšnem mestu, ko je žoga pri določenem igralcu. Tukaj obstasjajo različne variante, ki so odvisne od trenerjeve filozofije tako da tukaj ne bi pisal kaj več od osnovnega znanja, ki ga mora igralec imeti da lahko izvaja katerokoli "filozofijo". Osnova pravilnega spremljanja igralcev (napadalcev) je gledanje.

Če torej združimo pravilno obrambno postavitev, temu dodamo pravilno gibanje v preži in pa pravilno gibanje glave (da lahko spremljamo svojega nasprotnika, istočasno pa vidimo žogo), potem smo na odlični poti da postanemo dober obrambni igralec.

Izjava dneva : Oscar Robertson (možakar je imel tripple double povprečje skozi eno celo NBA sezono!) : You've got to learn the footwork, the positioning, how to box out, how to pass, how to shoot your free throws. All these things are necessary, not to be the No. 1 player in the world, but maybe you can play against him.

Video dneva - Michael Flatley, Feet of flames - ni povezano s košarko je pa fascinantno, kaj vse ljudje zmorejo.

Aggressivness [əˈgrɛs'vn's]

2008-04-12T11:43:00.008+02:00

Včasih je bila košarka bolj umetnost, danes je bolj "fizika". Če je to napredek ali ne je drugo vprašanje, dejstvo je, da se je potrebno "fiziki" prilagoditi. Samo tisti, ki bodo sposobni svoje znanje nadgraditi z agresivnostjo, željo po zmagi, nepopustljivostjo,... samo tisti so na pravi poti.

Tudi o tem sem že pisal - da se je včasih agresivnost štela kot "must", kot nekaj kar igralec vsakodnevno "nosi" na trening (kot športne copate recimo), danes pa moramo izmišljati vaje da se agresivnost poveča, da se poveča sposobnost igralcev, da hitro in precizno opravijo določeno nalogo.

Danes pa se bom razpisal o agresivnosti v igri. Gledal sem NCAA finalni turnir, kjer so košarkaši prikazali resnično visok nivo agresivnosti na igrišču. Agresivnosti in nepopustljivosti. Ok, ne morem tega pričakovati od 14 let starih otrok, lahko pa že danes vidim kdo ima "to" v sebi in koga bo treba konstantno opominjati in spodbujati. Seveda raje vidim, da se mi ni treba ukvarjati s tem (kar bi pomenilo, da imajo igralci "kri" v sebi), ker se bom potem ukvarjal z drugimi malenkostmi pomembnimi za napredek otrok. Če se bo treba, se bo pa pač treba - nič mi ni težko dokler vidim, da otroci to sprejemajo na pravi način.

Na NCAA tekmah se lahko vidijo šolski primeri resnično agresivne obrambne košarke. V NBA tega že dolgo ni, v Evroligi so to bolj kot ne izjeme, v NCAA ligi pa je to pravilo. Pravilo, da se igra obramba "krvavih kolen", da se nasprotniku ne pusti niti centimetra igrišča, da se onemogočijo vse (ali pa karseda veliko) napadalnih opcij. To bi rad v doglednem času dosegel s skupino igralcev, ki jih treniram. Da bomo sposobni tekmo obrniti sebi v prid preko različnih obrambnih postavitev. V napadu smo sposobni narediti marsikaj, v obrambi smo pa še vedno premalo agresivni. Na momente to izgleda prav spodobno, na momente pa smo prav nebogljeni. Od pomanjkanja komunikacije (ki je pomembnejši del igre v obrambi) do pomanjkanja koncentracije, do pomanjkanja želje. So pa to vse elementi na katere se da vplivati in na tem bom vztrajal dokler bom trener in kjerkoli bom trener. Ker verjamem, da se samo tako lahko ustrezno napreduje in "preživi" v današnji košarki.

Noben vrhunski zvezdnik ni neagresiven - vsi imajo v sebi "ogenj", želja po zmagovanju je še posebej izražena. Seveda vsi radi zmagamo, to ni vprašanje - pravo vprašanje je kaj smo pripravljeni storiti in žrtvovati, da bi zmagali!

Izjava dneva : Vince Lombardi : "Dictionary is the only place that success comes before work. Hard work is the price we must pay for success. I think you can accomplish anything if you're willing to pay the price."

Video dneva - tako bi se morala igrati obramba :

Datoteka dneva : Antonino Molino practicing man 2 man defense

Workshop [ˈwərkˌ sh äp]

2008-04-06T10:29:00.002+02:00

Danes teden sem bil - z nekaj trenerskimi kolegi - prisoten na seminarju, ki ga je organizirala naša "krovna" organizacija. Seminar je bil v Polzeli, je pa bil obvezni del za pridobitev licence za trenerja pionirskih selekcij.

Do tukaj vse OK - kar se mora, ni težko. Vse ostalo pa je bilo malo smešno. Od delitve na skupine in barvnih listkov, ki jih nisem videl od osnovne šole in deljenja na skupine pri vaji "nič nas ne sme presenetiti" do zbrke, ki je nastala, ko smo se vsi nagnetli na tribuni, kjer b moral potekati praktični del seminarja. Najprej pridejo "inštruktorji" do nas in pokažejo listke: "Te barve morajo iti v kinodvorano"...potem pokažejo iste listke in "te barve ostanejo tukaj". Mi smo ostali v dvorani - za kaj bi se sprehajal po Polzeli, če ni potrebe - itak bom moral v kinodvorano po praktičnem delu.

Praktični del je bil ena polomija - ne, da poznam vso pamet tega sveta in da mi je bil odveč - organizacijsko je bilo vse skupaj "kr neki".

Trije strokovnjaki s Fakultete za šport so nametali kup podatkov o tem kako bi morali otroci igrati in kaj bi morali znati, kako bi to morali početi. Nato so poklicali eno skupino nas, da smo se žogali pod koši. OK, razumem pedagoški del tega - če hočemo od otrok, da določeno stvar znajo, potem jo moramo najprej znati pokazati. Težava je bila v tem, da so nekateri znali pokazati, nekateri niso znali pokazati. Teh slednjih pa nihče ni skušal popraviti pri napakah - se pravi, da je bilo vse skupaj brezveze. Kako bi jaz to naredil? S skupino otrok (recimo starih 15 let), ki igrajo v lokalnem klubu (ki je organiziral seminar) bi se zmenil, da so t.i. demonstracijska skupina. Oni potem kažejo - tako kot je treba - vse vaje ki nam jih predavatelji skušajo pokazati. Ne pa, da se mi - upokojeni pol-invalidi, navsezgodaj lomimo v nekih polaganjih. Je težko, ne izgleda lepo, pa še za zdravje je nevarno.

Edini del tega praktičnega dela, ki mi je bil všeč je bil del o fizični pripravljenosti igralcev. Možakar je privlekel koordinacijsko lestev in pokazal par vaj, ki se lahko z njo izvajajo. To je resnično dobra zadeva in upam, da jo bomo čimprej nabavili. Je zabavna za otroke, malo razbije monotonijo treninga, je pa vsekakor tudi zelo koristna za delo nog in koordinacijo gibov.

Teoretični del je bil pa itak smešen - pustimo kino iz leta 1973 - teme so bile nemogoče. Najprej malo o "easy basketu", košarki za otroke stare 6 let. Ma ni problema, vse to je potrebno in vse to je tudi treba znati - jaz vem, da bi težko bil trener otrokom starim 6 let. Res težko in čestitam vsem ki so trenerji najmlajših.

Ampak spet se bom vrnil h obliki podajanja informacij. Ok, powerpoint prezentacija - ampak powerpoint se ne pripravlja na tak način kot je bil nam prikazan - to bi na fakultetah lahko povedali. Dobili smo en kup "slajdov" na katerih je bilo napisano vse. Kot word dokument! To ni predstavitev ampak branje.

Če je bil to cilj, potem bi nam sprintali kup papirja in bi si sami v miru dom zadeve prebrali. (še dobro da niso, ker bi šlo kup papirja v nič, naravo pa je treba "čuvati")

Pri teh predstavitvah je osnovno vprašanje - Komu bomo predavali? So to otroci? So to trenerski začetniki, ki nimajo veze s košarko? So to bivši igralci? So to še aktivni igralci? So to mogoče aktivni trenerji? Med nami je bilo precej bivših igralcev, ki smo videli svojo košarko, nekaj je bilo celo aktivnih igralcev, ki so tudi videli svojega "boga", verjetno je bilo najmanj takih, ki so popolni začetniki. Zakaj torej podajanje informacij, kot da smo popolni začetniki?

Vmes smo slišali še predstavitev "novega modela selekcioniranja" perspektivnih mladih igralcev. Model je očitno zrasel v kakem laboratoriju, daleč stran od realnosti. Ideja naj bi bila, da se regije v Sloveniji (še politika se ni uspela poenotiti glede regij, pri nas se je to že zgodilo) razdelijo na nekaj delov, tej deli so sestavljeni iz par klubov. Taka regijska pod reprezentanca pa je sestavljena iz 3-4 igralcev iz vsakega kluba. Potem se tej fantje enkrat na teden zberejo pri enem klubu (vsakič drugemu) in tam trenirajo pod "budnim očesom" vseh trenerjev teh istih klubov.

Prvo vprašanje, ki se mi je porodilo je "kaj pa z ostalimi fanti, ki pravtako trenirajo". Kolikor sem uspel razumeti bo to neke vrste skupni trening - se pravi, 3-4 najboljši iz vsakega kluba (kar je nekje 15 otrok) + vsi ostali iz lokalnega kluba, ki gosti skupni trening. To je nekje 20 otrok! Kaj bodo tej otroci odnesli od treninga na eni tretjini dvorane (recimo pri nas imamo termin za trening na eni tretjini dvorane, kar pomeni dva koša!) mi ni najbolj jasno.

Drugo vprašanje - kar je en od gospodov na predavanju tudi vprašal - kdo bo vse to plačal? Kdo bo plačal dvorano, kdo bo plačal prevoze igralcev iz kluba v klub,... Na to zagonetno vprašanje ni bilo odgovora.

Vprašanj bi bilo še več in bodo postala bolj aktualna, ko se bo "misija nemogoče" začela izvajati. Ampak to je že delo za vrhunske organizatorje dela.

Na koncu je kolega Simon še odpredaval "etični kodeks trenerjev mlajših selekcij" - kar je sicer OK, vendar je čisto brez vsakega smisla nekaj takega, če se pa trenerji tega ne bodo držali. In če ni sankcij za take trenerje, potem je vse skupaj trošenje papirja in tonerja za tiskanje papirja. Če ne obstaja sistem kontrole spoštovanja etičnega kodeksa, potem je le-ta "mrtvo slovo" na papirju in služi samemu sebi. Za zaključek vrhunske prireditve pa smo bili povabljeni še v lokalno oštarijo, kjer so nam servirali domač golaž. Jaz pa ne jem mesa.

Izjava dneva : "When you watch the game, be a student of the game." Don Meyer

Video dneva : Kevin Love UCLA -

Altruism [ăl'trū-ĭz'əm]

2008-03-25T10:24:00.004+01:00

Zadnjič sem prebral zanimiv intervju z Dinom Radjo - v Sportskih novostih. Malo je predel o tem kako mu je težko spremljati današnjo košarko, ko je vse skupaj en velik biznis. Kako v košarki (v športu na splošno) ne veljajo več vrednote, ki so veljale pred 10 in več leti. En stavek mi je še posebej ostal v spominu - Dino namreč pravi, da ni več ljubezni v košarki in da so situacije, ko se igralec vrže za žogo bolj izjema kot pravilo.

Živa resnica! Da ne bom spet izpadel "star in betežen" - ampak včasih si moral na treningu krvavo zaslužiti svoje minute na igrišču. Na igrišču pa si moral vedno dati 150% od sebe. Če je to pomenilo "na glavo v tribune" da bi le dobili žogo, potem smo se borili kdo bo prvi skočil. Danes? Danes si moramo trenerji izmišljati vaje, ki bi povečale agresivnost - pa ne kako bolano agresivnost, ampak tisto "zdravo" tekmovalnost - tisto, ki da vedeti, da se človek (v tem primeru igralec) ne bo predal ob prvi oviri. Tisto, ki da vedeti da človeku (v tem primeru igralcu) ni vseeno kaj se dogaja in da je pripravljen na "lastno žrtvovanje" za skupno dobro. Ja, živimo v svetu, kjer egoizem prevladuje, kjer so vrednote zmešane, kjer se uspeh skuša doseči "čez noč", kjer se gleda najprej nase, potem še malo na sebe, potem na svoje bližnje... pa še malo na sebe, šele potem na ljudi okoli sebe. Zato pa se ljudji (v tem primeru igralce), ki vidijo svet okoli sebe in ki znajo pravilno reagirati, toliko bolj ceni.

Jaz sem "svojim mulcem" razložil kaj hočem od njih - iščem in našel bom tistega, ki bo šel v gužvo in izvlekel žogo ven! V košarki namreč največkrat zmaga tista ekipa, ki naredi najmanj napak! Ker pa se napake pojavljajo povsod bom našel nekoga, ki bo iz napak naredil pozitivne stvari. Ki bo "izgubljeno" žogo rešil in vrnil v igro, ki bo priboril "mrtvo" žogo.

Takšni igralci so danes izjeme - izjeme, ki na koncu naredijo razliko. Če ne drugega pa naredijo tekmo bolj živo, predramijo zaspane soigralce, dvignejo na noge občinstvo v dvorani. Seveda bi vsak rad dal 40 točk ampak jaz potrebujem tistega, ki bo ukradel žogo (ne dobesedno seveda ampak v košarkarskem pomenu besedne zveze), tistega, ki se bo vrgel za zadnjo žogo in jo priboril.

Koše v napadu bomo že nekako "zbalinali" skupaj, tekme pa bo zmagala tista ekipa, ki si bo priborila več "mrtvih" žog, ki bo iz "izgubljenih" žog dosegla kak koš več. Za to pa potrebujemo brezkompromisnega borca, športnika (v pravem pomenu besede), ki je za "še eno priložnost" pripravljen narediti vse.

Izjava dneva - Hannibal - We will either find a way, or make one!

Video dneva - Shaq -

Tactic [ˈtaktik]

2008-03-22T16:11:00.005+01:00

Nekaj časa nisem pisal, ker so mi "novi" mulci vzeli precej prostega časa sicer namenjenega pisanju. Sem pa pisal in predvsem iskal vaje, ki se jih gremo in se jih bomo šli na treningih. Tako sem našel stran trenerja Pål Degerstrøma, na kateri najdemo res ogromno raznoraznih vaj za igralce in igralke vseh starosti. Ene so sicer precej čudne in težko razumljive - tiste pač izpustim, ostalih nekaj pa si je vredno zapisati. Danes bom malo pisal o taktiki. Zadnjič (pred enim tednom) smo imeli turnir na katerem so nastopale 4 ekipe (dve iz Slovenije, 1 iz Hrvaške in 1 iz Italije). Rezultat ni pomemben - bolj pomembno je nekaj drugega - sem gledal te mulce in njihov način igre - totalen presing, conski presing, cona,... Vse lepo in prav ampak to je taktičen del, ki se ga "igrajo" odrasli košarkaši, ki že obvladajo osnove, ki vedo kaj in kako. Ko pa gledam te mulčke, ki šele prav vstopajo v svet košarke pa se nekako ne morem upreti misli, da so samo orodje v bildanju ega trenerjev, ki niso dorasli stvari. Saj trenutno lahko celo dosežejo nek "odmeven" rezultat - na dolgi rok pa iz igralcev, ki so lahko celo perspektivni, delajo enodimenzionalce, ki bodo sicer znali igrati nek conski presing, ne bodo pa znali reagirati na situacijo, ko se conski presing prebije.

Conski presing je namreč del košarke, ki naj bi spremenil ritem igre - z nekaj ukradenimi žogami. Ni pa to obramba, ki bi jo moštva igrala skozi celo tekmo. Pri kadetih (vsaj kar imam jaz izkušenj s tekmovanji v kadetskem nivoju) pa je to bolj pravilo kot izjema. Na tak način se skuša streti nasprotnika, pa če je razlika še tako neulovljiva - "trenerji" vztrajajo v presingu. Ajme bože, komu koristi zmaga z 80 razlike?! Razen bolanim ego-tripom tipov, ki svoje neizživete ambicije zdravijo s pomočjo otrok, ne koristijo nikomur. Ne njihovim varovancem še manj pa nasprotnikom. Obstaja neke vrste kodeks za trenerje mlajših, ki pa je bolj "mrtvo slovo" na papirju. Sicer se lepo sliši in še lepše bere ampak v praksi pa tega ni - razen redkih izjem seveda.

Moja košarkaška filozofija je enostavna - nepopustljivo v obrambi, sproščeno, hitro in precizno v napadu. Vedno dati vse od sebe. To je to - ni potrebe po nekih strašnih taktičnih prijemih, po nekem presingu in gnjavaži nasprotnikov - to govorim za mlajše selekcije. Pri članih je "prosto po Prešernu" - tam igrajo odrasli ljudje in to ni primerljivo z igro otrok.

Prav na tem turnirju prejšnji teden sem dal priložnost prav vsem igralcem, celo dvema igralcema, ki sta bila vsaj 2 leti mlajša od ostalih. Zakaj? Ja, prišla sta na tekmo in naj igrata - vsaka minuta jima bo koristila in to je edino pomembno. Rezultat je pri teh kategorijah postranskega pomena. Seveda se bomo potrudili vsako tekmo zmagati - ampak košarka pri mlajših je še kaj več od golega gnanja za rezultatom.

Izjava dneva : ena od točk trenerskega kodeksa:
"Spoštuj dostojanstvo igralcev in igralk ter trenerja nasprotnega moštva. Če je tvoje moštvo premočno, daj možnost tistim, ki manj igrajo. Ne izživljaj se nad šibkejšimi! Pokaži svojo vrednost proti sebi enakim!"

Video dneva : Wayne Badgers - da ne bo kdo kdaj jokal, da ne more več ali da česa ni možno narediti:

Score [skōr]

2008-03-15T12:09:00.002+01:00

Rezultat - ves šport je usmerjen proti rezultatu - ali je to tek, šah, "ščinke", košarka - vse se zaključi z nekim rezultatom. Včasih se borimo proti štoparici (tek), proti metru (skoki v daljavo, višino, met česarkoliže,...), včasih proti nasprotniku (šah, nogomet, košarka,...). V vseh primerih pa se v bistvu poleg vsega borimo še proti sebi.

Proti svojim strahovom, omejitvam ki smo si jih postavili v glavi, proti malodušju, ki nas "premaga" v trenutkih krize,... ta borba bo definirala končni rezultat. Če uspemo premagati svoje strahove, če premaknemo meje ki smo jih postavili v naših glavah, če premagamo malodušje ob trenutkih krize, potem smo na odlični poti, da bomo hitrejši, da bomo skočili dlje, da bomo premagali nasprotnika.

Se bo včasih zgodilo, da bomo vse naredili idealno, pa bomo še vedno izgubili tekmo. Nič hudega - porazi so del športa tako kot so del športa zmage. Na žalost (ali pa na srečo!) lahko - na koncu - vedno zmaga samo en (Ok, pri kakem teku niti fotofiniš ne more določiti zmagovalca, ampak skozi sezono se iskristalizira en zmagovalec - tisti, ki je skozi celotno sezono pokazal največ konstatnosti, ki je bil največkrat najboljši. Ne nujno vedno, pomembno je, da je bil največkrat najboljši.

Mene na tekmah, vsaj tistih manj pomembnih zanima vse kaj drugega kot samo rezultat. Zanima me kako igralci reagirajo v določenih situacijah (zato včasih pustim da se sami rešijo iz krize in jih ne rešujem z minuto odmora). Kako se reagira na več zaporednih napak, kako se spremeni tempo igre. Recimo, če igramo "divjaka", ko se brezglavo teče po igrišču - takrat hočem videti nekoga, ki bo ustavil konje brez da jaz "pokurim" glasilke na klopi. Zanima me kako bodo "starejši in izkušenejši" igralci reagirali, ko bom v igro poslal mlajše, manj izkušene - jih bodo "pozabili" ali jim bodo pomagali? Z nasveti, s tem, da se jih vključi v igro, da se jim poda žogo, da se jih spodbuja, krije hrbet. Vsi smo enkrat bili "najmlajši v ekipi" in brez podpore starejših ne bi bilo nič iz nas. Saj je bila zafrkancija ampak na tekmah in treningih so starejši vedno (vsaj pri meni je bilo tako) znali profesionalno reagirati. Z nasvetom, včasih se je tudi povzdignil glas - kot je bilo potrebno. Nikoli pa ni bilo "maltretiranja" in/ali ignoriranja. Vedno in povsod sem se (vsaj kar se soigralcev tiče) počutil del ekipe. To hočem narediti v ekipi ki jo zdaj treniram - da so tudi najmlajši enakovreden del ekipe in da jih starejši vodijo, tako kot bo nekdo enkrat vodil njih - ko bodo prišli v članske ekipe.

Izjava dneva : Vince Lombardi : "Contrary to the opinion of many people, leaders are not born. Leaders are made, and they are made by effort and hard work."

Video dneva : Ray Allen - o metu:

Why? [wī]

2008-03-06T16:16:00.004+01:00

Lani sem "svoje" kadete na enem od mizernih treningov vprašal zakaj hodijo na treninge. Enostavno vprašanje na katerega več ali manj nihče ne zna dati jasnega odgovora.

Zakaj hodimo na treninge?

Zaradi družbe, ker nam je všeč košarka, ker nimamo kaj boljšega za počet, ker nas silijo starši, ker....

Če bi danes vprašal ekipo v kateri se udejstvujem bi verjetno dobil enake pol-odgovore kot lani pri kadetih. Zakaj potem sploh hodite na treninge, če ne veste za kaj hodite na treninge?? Če je to družba, potem smo rekreativci, ki gredo po "treningu" na pijačo in je to popoln amaterizem kjer je vsaka stvar dobrodošla - pa četudi je slaba.

Če je odgovor "ker nam je všeč košarka", potem se pričakuje, da se košarko kot šport spoštuje, da se vedno in v vsakem primeru dela 100%. Če je komu "všeč košarka", potem jo namreč lahko tudi samo gleda - če pa je prišel na trening je pa potrebno delati.

Če je odgovor "ker nimamo česa boljšega za počet", potem si najdite kak drugi hobi, ker se jaz ne bom ukvarjal z nekom, ki ima višek prostega časa. Obstaja zbiranje znamk, sestavljanje puzzlov,.. lahko greste do kakega zavetišča in sprehodite kakega kužka. Če ste prišli na trening ste prišli delat. Prosti čas lahko "izgubljate" drugje.

Če koga silijo starši je to malo nerodno za polnoletne "frajerje" tako da tega odgovora resnično ne bi pričakoval.

Zakaj to pišem? Ker bi res rad slišal odgovore - zadnje čase smo namreč precej "labavi" na treningih, nekaterim se ne "da" več, eni bi se malo zabavali, tretji niso čisto na jasnem kaj bi radi, meni se pa ne da več trošiti časa z ljudmi, ki si niso na jasnem o osnovni stvari - "zakaj sem prišel na trening?"

PS - samo en od kadetov je takrat odgovoril "Zato, da se kaj naučim!" (in to je tudi izjava dneva!)

Video dneva : živemu človeku se vse zgodi - Marcin Gortat

Media [mē'dē-ə]

2008-02-26T17:26:00.005+01:00

Naša prva liga je "modernizirana" in par dni pred vsako tekmo urednik strani pridobi izjave trenerjev pred tekmami. Isto se zgodi po tekmah in ta del je vsekakor prijetna osvežitev.

Opazil pa sem eno bizarnost, ki je meni resnično simpatična čeprav je njeno bistvo verjetno nekje drugje. Gre za neke vrste (po moje seveda) protest proti kazni, ki jo je en od trenerjev dobil zavoljo kritike izrečene v eni od teh izjav. Od takrat so njegove izjave naslednje:

Pred tekmo : "V Zagorje gremo odigrat težko in zelo pomembno tekmo."
Po tekmi : "V Zagorju smo odšli odigrati težko in zelo pomembno tekmo. In zmagali!"
Pred tekmo : "Pričakujem težko tekmo proti prvakom lige UPC Telemach in pokala Spar"
Po tekmi : "Tekma je bila težka. Izgubili smo."

Meni je tak način protesta izredno simpatičen - brez neke hude jeze, zadovolji formi istočasno pa vsakič znova da vedeti, da se ne strinja s kaznovanjem. Moraš biti res "brihten", da si zapomneš kaj si rekel prejšnji teden in izjavo po tekmi prirediš napovedi. Načeloma tudi mene moti, da se omejuje govor akterjem v športu. Če se nekdo ni strinjal s sojenjem, potem ima verjetno pravico to povedati. Če ima občutek, da se dogajajo kake zakulisne igre, potem verjetno lahko to pove. Koncept "če se o nečem ne govori, potem to ne obstaja" je mimo.

O stvareh je treba govoriti - če nekaj ne štima, potem je na to potrebno opozoriti. Se strinjam tudi z "dušebrižniki" - če so obtožbe hude oz. če se pojavljajo direktne obtožbe potem mora človek ki je stvari povedal te zadeve tudi zagovarjati. Če jih ne uspe, potem je kazen upravičena.

Ravno te zadeve dodajo čar športu - dejstvo, da so tudi športniki (in trenerji) samo ljudje, ki jih določene stvari zmotijo. Zakaj potem tega ne komentirati?

Ko smo že pri medijih bom izkoristil še eno priložnost - zadnjič sem gledal NBA tekmo med ekipama Phoenix Suns in Detroit Pistons. Po dogih letih sem si vzel čas in pogledal eno NBA tekmo. Seveda me je zanimalo kako bo Shaq izgledal v igri Phoenixa. Ni bilo bohvekaj, tekma je bila dolgočasna, Detroit je premočno zmagal.

Tisto kar je pritegnilo mojo pozornost so bili inserti s katerimi nas "filajo" med minutami odmora. Verjetno je to "novo" že nekaj časa ampak trenerji, sodniki (mogoče celo igralci, ne vem) imajo mikrofone in pogovori se (če so seveda primerni) predvajajo.

En od takih pogovorov se je odvrtel med zvezdnikom Phoenixa Amare Stoudemirejem in trenerjema Phoenixa. Fant se je potožil, da ne more braniti meta veterana Detroita Rasheeda Wallacea. Dejansko ima Wallace izredno visok met, enako nevaren je če se obrača okoli leve ali desne rame, z obrazom proti košu, s hrbtom proti košu, meče tako, da se odrine stran od igralca (t.i. fade-away),... skratka neugoden je. No, Amare pojamra, da ne ve točno kaj bi naredil, trenerja pa ga "pomirita" v stilu :"Ne se sekirat, ga ni igralca na svetu, ki bi lahko obranil ta met!"

Ok, dejansko je tak met težko braniti - ampak vedno se lahko potrudiš, da igralcu preprečiš sprejem žoge. Brez žoge bo pa težko dal koš! Pri sprejemu žoge Wallace namreč ni imel nobenega dela - postavil se je na pozicijo centra in dvignil roko, bek mu je podal žogo - od tu naprej ga je pa res praktično nemogoče ustaviti. Stoudemire se je mirno "naslonil" na Wallacea, pustil da je ta prejel žogo in gledal kako nasprotnik dosega koše!! In trener mu reče, da "itak se tega ne da braniti"!? Ne vem, lahko da se ne da braniti - vsekakor pa obstajajo prijemi kako igralec na poziciji centra ne prejmejo žoge oz. kako se to onemogoča.

Izjava dneva : Vince Lombardi : "Dictionary is the only place that success comes before work. Hard work is the price we must pay for success. I think you can accomplish anything if you're willing to pay the price."

Video dneva : Rasheed Wallace:

Catharsis [kə-thär'sĭs]

2008-02-23T10:01:00.002+01:00

Zanimivi dnevi so za nami - polna luna, lunin mrk, najnižja oseka na obali v zadnjih 20 letih,.... da o včerajšnjem showu na treningu ne izgubljam preveč besed. Če temu dodam še košček osebnega "prebujenja", potem je mera polna.

Malo ljudi na tem svetu rado sliši kritiko na svoj račun - več ali manj se vsi postavimo na "zadnje noge" in se branimo na vse kriplje - eni na bolj eleganten način "saj vem, da sem naredil napako" (pa čeprav jo čez 3 minute ponovijo!), drugi na bolj "prikrit" način s tem ko "kao" ne slišijo, tretji se užalijo, četrti zinejo kaj nazaj - redkokdo pa se resno zamisli in premisli, če "kritik" mogoče nima prav. Če kritik mogoče ne želi SAMO POMAGATI s svojo kritiko. Pa če je kritika še tako banalna in nedolžna in se tiče malenkosti, ki bi morala košarkašu (o košarki je govora) biti v krvi. Taka banalnost, ki to v končni fazi niti ni, je včeraj sprožila "debatni krožek" po treningu. Debata se je vrtela okoli "različnih meril", ki naj bi jih trenerja imela do različnih igralcev, čeprav je bilo bistvo drugje.

Bom najprej povedal besedo ali dve o "dvojnih merilih". Obstajajo in bodo vedno obstajala - sicer ne v tem "užaljenem" kontekstu po katerem bi nekoga imeli "manj radi" od drugega oz. po katerem bi se nekoga bolj gledalo pod prste, nekomu pa "podobne" napake toleriralo.

Vse to drži z razlogom seveda. Eno pravilo pravi, da so vsi igralci enaki, razlika je samo višina pogodbe. No, v našem primeru pogodb ni tako da bomo "višino pogodbe" zamenjali z deležem, ki ga igralec prispeva pri rasti ekipe (ne samo preko banalnega gledanja statistike).

Trenerji imamo več meril - recimo na mladega nadebudnega fanta za katerega menimo, da lahko "še kaj doseže" v košarki, bomo bolj pozorni. Njegove napake bomo bolj natančno popravljali - po domače in otročje "imeli ga bomo na nišanu". Zakaj? Ne zato, ker bi ga "imeli manj radi" ampak zato ker v njemu vidimo potencial ki se lahko razvije samo ob natančnem in rednem delu. Korektnem delu. Za igralca, ki je svojo "šolo košarke" (kakršna koli to že je) dal skozi in ki že ima svoje navade in se ga ne da več naučiti "pameti" bomo potrošili manj časa, na njegove napake bomo opozarjali samo ko so res velike, banalne če hočete (banalne v primerjavi z leti "kariere" ki jo igralec ima za sabo,...). Za igralca, ki se na treningu pojavlja "vsako polno luno" in ki nima ne ambicije ne potenciala (kaj sploh počne na treningih je drugo vprašanje?) ne bomo potrošili dosti energije. In to so ta "dvojna merila", ki so vsakodnevno v uporabi.

Temu bi lahko rekli triaža. Ni čisto nobene možnosti, da bi se trener ali pa trenerja z vsemi 15imi na treningu ukvarjala enako in da bi za vse imela enaka merila. Nikoli ne bo. In je prav, da nikoli ne bo. Igralci (tudi otroci) se morajo navaditi, da se je potrebno - za "privilegij pozornosti" potrebno potruditi. Ne z joknjem in cepetanjem ampak z delom in odnosom. Ne bom se jaz ukvarjal z nekom, ki noče delat. Škoda časa in živcev.

Včeraj smo imeli priliko slišati še nekaj reči, ki skrbijo igralce. Recimo - "včasih se kakšna stvar reče na žaljiv način". HUH. Kolikor se spomnem je bilo takih situacij točno 3 v celi sezoni. Pa še to ni bilo nič posebnega. Bi se lahko temu izognili? Ja, bi se lahko - ampak, da so 20+ let fantje občutljivi kot 14 letne deklice je pa malo presenečenja. Mi je prav žal, da niso imeli priložnosti delati z nekaj resnimi trenerji, pa da vidijo odnos.

Pri nas je odnos trener-igralec podoben odnosu "starejši brat - mlajši brat" (vsi vse razumemo, včasih pa mora starejši brat zagalamiti, mlajši se pa užali), v normalnih okoliščinah pa je odnos trener-igralec odnos učitelj-učenec v katerem ima učenec dolžnost poslušati trenerja in izvajati naloge, ki so mu dane. Zaželjeno je, da pri tem uporablja svojo glavo (ne kot pri nas, ko smo kot mladi mački v obdobju parjenja).

Spet bom slišati star ampak včasih, ko je bil učitelj še "inštitucija" so imeli tudi trenerji manj dela z igralci. Manj dela v smislu motivacije za delo. Jaz se ne spomnem treninga na katerem bi nas trener moral maltene prositi da smo delali svoje. Če nisi hotel delati si moral domov. In to je bila dovolj sramotna situacija, da so si jo redki privoščili. Pa to je bilo na začetku kariere, kasneje v bolj organiziranih klubih pa trud in garanje nikoli nista smela biti vprašljiva!

Danes? No, danes je učitelj v šoli bolj kot ne orodje, inventar - redki imajo avtoriteto, ki je potrebna za to, da se vodi razred mulcev. Vse je zdivjalo, nič in nihče več se ne ceni,.... kako bo potem drugače na treningu? Potem se pa na treningu pojavi trener, ki nima problema s tem, da igralcu pove kar mu gre (kar so ali pa imajo recimo učitelji v šoli, ker se jim ne da vsakodnevno "zabavati" s problematičnimi pubertetniki) in dobimo užaljenost. Bi prav rad videl kako bi današnja mladina shajala s trenerji, ki so nas imeli v rokah.

Če se mene vpraša sva s kolego trenerjem še premalo stroga. Po drugi strani pa, če bi opozarjala na resnično vse malenkosti, čisto vse igralce, potem ne bi imeli nič od treninga.

Sicer pa - vsak si svoj meter zasluži - z vsakodnevnim garanjem, odnosom do igralcev in trenerjev, ljudi v klubu, DO KOŠARKE!

Izjava dneva : "We try to stress the little things because little things lead to big things." -- Steve Alford

Video dneva : Steve Nash o podajanju

Passion [ˈpa sh ən]

2008-02-17T17:00:00.003+01:00

Tako kot med tedno delamo, tako za vikend igramo. Ne more biti nič drugače - v bistvu NE SME biti nič drugače, če se hočemo iz košarke (športa na splošno) kaj naučiti.

Imamo mlado ekipo, ki se (v večji meri) še ni uspela naučiti nekaterih osnovnih pravil športa/življenja - to kar daš v določeno stvar, to ponavadi dobiš. Če vložiš veliko truda, potem se ta trud nekje vrne. Ne nujno na prvi "tekmi", nekje na poti pa se matranje in garanje vsekakor povrne.

Enako je z "netrudom" - če se preseravaš, če si len, če ne delaš po svojih najboljših močeh, potem ne moreš pričakovati, da se ti bo vedno izšlo. Nam se včeraj ni izšlo in tako je absolutno prav. Cel teden smo se "hecali" na treningih, nivo truda je bil pod vsako kritiko, sposobnost sprejemanja informacij na nivoju mlajših pionirjev. Rezultat vsega skupaj je logično poraz - v tekmi, ki bi nam omogočila igranje v play offu za napredovanje v višjo ligo. Na tem izpitu smo absolutno padli, izpit zrelosti. Ok, smo "mulci", ki bi se še "malo igračkali" vendar so vse to izgovori! Ni več čas za igračkanje, če se 20 ljudi vsakodnevno trudi da igralcem ne bi manjkalo nič, ni več igračkanje, če ljudje "trošijo" svoj prosti čas za to, da se igralcem da priložnost za napredovanje. Če smo rekreativci, ki nam je vseeno, potem OK - potem ni hujšega. Igramo, če zmagamo dobro, če izgubimo ni važno. To je stvar osnovnega bontona - če se ljudje okoli tebe trudijo, da je tebi dobro, potem je kulturno da se trud vrača!

Tako pa smo izpadli nebogljeni, brez repa in glave, "grupa gradjana", ki se je zbrala in odigrala zelo slab basket. Smo pa odigrali točno tako kot smo odtrenirali. Ok, lahko se vedno "obrnemo", da itak trenerja vodita treninge in da se trenira tako kot trenerja rečeta, da se delajo vaje ki jih trenerja zahtevata - se to je res. Je pa tudi res, da razen "pisanja prošenj" z željo po večji zagnanosti trenerja ne moreva narediti nič. V klubih, kjer so igralci plačani so "prepričevalni prijemi" lažji. Ne delaš dovolj kvalitetno? 10% manj pri plači. Ne spoštuješ trenerjev/soigralcev? 10% manj pri plači... Vemo, da smo ljudje najbolj občutljivi v področju žepa. Tega orodja pri nas ni, tako da ostajava pri prošnjah. Mogoče bo potrebno komu pokazati vrata, da se bo ostali del ekipe streznil in razumel, da je heca konec. Če se dela SE DELA! Vice si bomo govorili v garderobi ali pred treningom - od trenutka ko se začne trening, pa do konca treninga pa smo v dvorani zato da garamo.

Za nekatere bo ta "preskok" preveč in bodo obupali ampak če se želijo postaviti temelji resnemu delu, potem je to en od načinov. Božanja in ujčkanja in razumevanja "pubertetniških izpadov" je počasi dovolj.

Kdor ni sposoben delati (delati resno, brezpogojno, brez debatiranja o "smislu" določenih vaj) naj ostane doma ali pa naj gre igrati drugam. Problem se bo itak pojavil povsod, kjer se resno dela - ker taki ljudje niso navajeni resno delati. Končali bodo v kakem smešnem klubu (če sploh), kjer bodo njihove izpade tolerirali "zaradi 10 točk na tekmo". Super, naj jih - v resnem sistemu se izpadi tolerirajo do določene mere, nikjer pa izpadi ne smejo postati pravilo. Še posebej pa je žalost, da se izpadi pojavljajo pri tistih, ki bi morali najbolj delati - tistih, ki so šele na začetku svoje športne poti.

Zdaj bom spet slišat star ampak, ko sem jaz začenjal z igranjem košarke sem treniral v članski ekipi, kjer sem bil daleč, daleč najmlajši. S 16 leti, med igralci, ki so bili tudi enkrat starejši od mene. So bila obdobja treningov, ko sem igral z njimi in nisem "niti pogledal na koš". Eni se bodo danes temu smejali bi jim pa privoščil tisto šolo. Ni bilo pravice govora! Kar so rekli se je delalo - vedno so bili pošteni do najmlajših, nikoli ni bilo kakega izživljanja, ampak če so starejši govorili mi "mulci" nismo smeli pisniti. Kakšno jezikanje nazaj in pametovanje?!

Danes? Danes je mulcem vse smešno, pridejo na trening in edino kar je važno so nove superge, pa kdo zabije, kdo je dal več košev. Najti mulca, ki bi košček svoje intelektualne kapacitete porabil za razmišljanje o košarki je živi čudež. Trenerjem polagam na dušo - ko najdete takega ga ne smete izpustiti za noben denar! To je danes taka redkost da si predstavljati ne morete. Če najdemo pa takega fanta, ki je še talentiran in delaven smo pa zmagali. Okoli njega se potem postavi še ostale iz generacije, "gnila jabolka" elegantno odstrani in je zadeva rešena. Na žalost pa je tako, da se "selekcioniranje" zganja "z brda z dola" in je dobrodošel vsak, ki bi rad "brcal žogo". Tudi to v končni fazi ni narobe, če so ambicije in želje kluba take, da je pomembno, da se otroci žogajo. Tukaj govorim o starejših selekcijah, od kadetov naprej - za otroke je važno, da se žogajo - vse kar je v srednji šoli pa naj se odloči kaj želi početi v življenju! Vse drugo je brezveze in trošenje časa. Rekreacije so vsak dan in sigurno bodo rekreativci veseli vsakega, ki zna igrati košarko. Malo manj pa bodo veseli mulcev, ki bodo pametovali.

Izjava dneva : Pete Carill "Once practice starts, we work hard, and that's the best conditioning there is. Everything counts. Every little thing counts. Run hard, play hard, go after the ball hard, guard hard. If you play soft (what I call signing a 'non-aggression pact' with your teammates), you won't ever get into shape."

Video dneva : Tole bi rad videl pri nas na treningu....

Foul [foul]

2008-02-12T23:17:00.000+01:00

Se mi zdi, da sem tudi o tej temi že pisal, ampak se mi zdi pomembna in nekako nikoli odveč, če še enkrat kaj napišem.

Kontakt v športu je del športa, še celo pri odbojki se zgodi, da se tam ob mreži kdo koga dotakne. V košarki je tega precej, na zunanjih položajih sicer verjetno manj, v raketi je pa vojna. Vlačenje za dres, komolci letijo, "rokoborski" prijemi - v raketi je kontakt in tisti, ki na to ni pripravljen ne bo "preživel".

Zadnjih nekaj treningov opažam, da smo se malo "opustili" in bi radi, da se vsak kontaktič "piska", da se vsak dotik dosodi kot osebno napako. Načeloma (ko sodim) dosodim samo tiste res očitne napake, sem pa alergičen na vsako jamranje - še posebej v primerih, ko se igralec sam "spusti v avanturo", ki s košarko nima neke veze - razne 1 na 5 ekshibicije, ki sodijo na beton in nikakor v dvorano in podobno. Potem se napadalca nekdo malo dotakne in je že "škandal" češ "kaj ne sodiš, saj me je po roki". E pa če bi se igrala košarka kot bi se morala, potem ti ne bi šel sam proti vsem ampak bi v igro vključil še ostale 4 soigralce in bi še kdo drugi dal koš, ne pa z neko egoistično varianto sam poskusil rešiti svet.

Podobno se "obnašam" tudi, ko igralci komplicirajo po nepotrebnem. Košarka je enostaven šport, ki pa se lahko zakomplicira do neprepoznavnosti. Če si sam in imaš prosto pot do koša, potem je potrebno koš dati na najbolj enostaven način! Nič kompliciranja in čaranja, ker za umetnosti vtis ne dobiš nobene dodatne točke. Koš za 2 je vreden dve točki, meti izza linije 6,25m pa je vreden tri točke. In konec debate.

Mi je jasno, da je v človeški naravi kompliciranje tam kjer ni nobene potrebe. Recimo protinapad 3 na 1. Trenerji bodo vedno rekli, da se mora en od napadalcev ustaviti in da se mora protinapad zaključiti 2 na 1. Zakaj? Prvič, ker se pri 3 na 1 ne doseže primerna širina (razdalja) med napadalci in lahko en obrambni igralec pokriva praktično 2 napadalca. Drugič, ker ima obrambi igralec možnost izsiljevanja osebne napake v napadu (kar je bistveno težje od napada 2-1). Tretjič, ker so napadalci v premoči nagnjeni h kompliciranju in podajami "izza hrbta", med nogami, .... vsemi možnimi nepotrebnimi opcijami, ki najpogosteje pomenijo izgubljeno žogo.

Še ena zadeva, ki je koristna za igralce in zaradi česar ne piskam vseh malenkosti - na tekmi se nikoli ne dosoja vsak dotik in igralci morajo biti sposobni prilagajanja na kriterije. Torej - koš je potrebno doseči kljub dotiku, kljub udarcu. Zakaj? Ker imamo tako možnost doseganja dodatne točke (če sodnik dosodi osebno napako) in ker je koš potrebno dati v vsakem primeru!

Vsak trening je predvsem priprava na tekmo - ali je to uigravanje akcij ali priprava na nasprotnika. V končni fazi je trening priprava na tekmo zato, ker z vsakim treningom napredujemo, če ne drugače pa v kontekstu fizične pripravljenosti. H tekmi pa sodi tudi sojenje.

Izjava dneva - Muhammad Ali - "I hated every minute of training, but I said, 'Don't quit. Suffer now and live the rest of your life as a champion."

Video dneva - človek, ki je iz kontakta in intenzivnosti naredil spektakel!

Time out [tīm out]

2008-02-10T08:43:00.000+01:00

Danes bom pisal o minutah odmora.

Najprej o minutah odmora - včeraj smo igrali tekmo proti precej neugodni ekipi. Takoj na začetku smo dali vedeti, kdo je "gazda" na igrišču, zanesljivo povedli, vodili celo tekmo, tako da so na koncu priložnost dobili tudi mlajši, ki sicer manj igrajo.

V zadnjo minuto se je šlo z rezultatom 99:81 nekaj podobnega kot je bil končni izid. Mi nekako nismo uspeli doseči koša - tisti, ki doseže 100 točko je namreč dolžan kupiti "kišto vode". Upam samo, da naša mularija ni nalašč metala mimo samo zato, da ne bi bilo treba kupiti vode. To bi bilo namreč vrhunsko razočaranje.

Anyway - kakih 5 sekund do konca tekme nasprotniki vržejo žogo z igrišča nekje na naši strani, ko cela naša klop "Kliči time out!". Kak time out, bohvasnimarad! Time out se kliče ko je treba - ko pa vodiš za razliko, ki je nasprotnik ne more ujeti, ko ti ne loviš neke posebne razlike (recimo razlike v koših na medsebojnih srečanjih z ekipo proti kateri igraš),... je tak time out "žaljenje nasprotnika". Nepisano pravilo namreč pravi, da se pusti, da tekma mine, ko je tekma odločena. Time out, 5 sekund do konca pri 20+ razlike je totalna bedarija, nasprotnik je itak potolčen, ti pa podaljšaš tekmo še za minuto?! Tega se resnično ne dela.

Sem bil pa lani večkrat priča izživljanju "trenerjev". V mlajši selekciji, ki sem jo vodil smo igrali proti bistveno starejšim ekipam. Igranje 13 let starih fantov proti 16 let starim fantom je bistvena razlika. Tekme smo seveda izgubljali z ogromnimi razlikami. Je bilo pač potrebno vzeti v zakup da so to še otroci, da te selekcije praktično ni bilo in da se bo to dogajalo.

Da se bo pa dogajalo, da trenerji jemljejo minute odmora na koncu tekme, v kateri zaostajamo za nemogočim številom točk, da bi le dosegli neko razliko (dajmo rečt, da smo zaostajali za 98 točk, hoteli so pa zmagati za 100) pa si nisem mogel misliti. Igramo tako tekmo, jaz ne vzamem niti minute odmora, ker nisem želel, da smo na igrišču minuto več kot je potrebno - je pač nerodno predvsem fantom, ki so težko prišli čez polovico igrišča (tudi o tem bom enkrat kaj napisal, o "pumpanju ega" malih trenerjev nad ekipami, ki so bistveno slabše - seveda govorim o mlajših selekcijah), nasprotni trener pa pressing, gnjavaža sodnikov (češ, kaj ne piskajo!), na koncu pa biser - minuta odmora, da svojim "varovancem" nariše akcijo s katero bodo dosegli "tako željeno razliko s katero se bodo hvalili in bili novica dneva na vasi". Ajde, nariši akcijo. Moji fantje so se usedli na klop, en je celo vprašal "ma kaj jim bo zdaj narisal" jaz sem jim pa povedal, da bom nasprotniku dal čas, da si res dobro narišejo akcijo. Poklical sem svojo dve minuti odmora! V tem času bodo ja narisali akcijo tako kot se zagre - svojim fantom pa sem naročil, da se zberejo v krogu rakete in stojijo skupaj dokler ne bo žoga v igri. Potem pa kot partizani na juriš vsak na svojega igralca - pa da vidimo to akcijo. In smo res to naredili - rezultat? Ukradena žoga in dosežen koš v zadnji sekundi! Vsaj nekaj zadoščenja!

Minuta odmora je orodje za spremembo toka tekme, za spremembo ritma, za
ustavljanje nasprotnikovega naleta - nikoli za "nepotreben spektakel".

Izjava dneva : "You should sub a player out when you see a player not going full-speed or playing selfish basketball." Dean Smith

Video dneva : Osnove 1-3-1 zone :

Parents [pâr'ənts]

2008-02-02T23:08:00.001+01:00

Danes sva s kolego trenerjem "vrgla" dve besedi čez starše. Jaz sicer nekih strašnih izkušenj s starši nisem nikoli imel - verjetno ker sem precej hitro dal vedet, da me njihove želje ne zanimajo preveč. Želje v smislu "moj bi pa lahko več igral", "zakaj je šel XY ven in zakaj si dal igrat YX" in podobne zadeve.

Moje mnenje je, da prej ko se naredi red (s starši) lažje bo otrokom! Starši so namreč zelo pogosto neobjektivni (čast izjemam) in pogosto preambiciozni, redko pa imajo dovolj znanja, da bi svojo neobjektivnost in ambicioznost realno zagovarjali v "pogovorih" s trenerji. Sicer bi bilo idealno, da do teh pogovorov sploh ne bi prihajalo, ker starši niso prisotni na vsakem treningu, niso dovolj podkovani, da bi o določenih stvareh sploh lahko resno razmišljali.

Seveda je logično, da starši za svojega otroka želijo najboljše in da radi vidijo če igra in če je vesel, če zmaguje pa še toliko bolje. In redko kateri starš rad vidi, če se trener jezi na otroka - ampak vse to spada h vzgoji! Če se naredi napaka, potem je edino pravilno, da se na napako opzori. Če se ne drži dogovorov, potem sledi kazen. Tako to je v življenju in nič drugače ne more biti v košarki.

Eni starši mogoče mislijo, da so (smo) trenerji pregrobi, da zahtevamo preveč od otrok, da jih "mučimo" - v bistvu pa samo zvišujemo pričakovanja. Je preveč pričakovati, da se pride na vsak trening (to je 1 trening dnevno)? Je res preveč pričakovati, da je na treningu red in disciplina, da se spoštujejo soigralci, trener, sodniki? Da se igralci potrudijo in izpolnjujejo svoje zadolžitve? Kar poznam trenerjev v mlajših kategorijah so vsi več ali manj normalni in nihče ne pričakuje čudežev tam kjer jih ne gre pričakovati.

Starši bi nam morali biti na nek način hvaležni - v trenutnem tempu življenja vsak dan dve uri posvečamo svoj čas njihovim otrokom. Čas, ki ga lahko starši posvetijo čemu drugemu, otroci pa so v rokah ljudi, ki se (več ali manj) spoznamo na svoje delo. Seveda so treningi naporni (letom primerno naporni), seveda od otrok zahtevamo določene stvari, seveda se včasih "dvigne" glas, seveda so otroci včasih utrujeni od tekanja - ampak vedno se te otroke ceni in spoštuje, če se le potrudijo in izpolnijo svoje zadolžitve.

Danes sem slišal še eno bistro - bojda bi morali vsi v ekipi biti enaki. No, ni je ekipe v kolektivnem športu, kjer bi vsi bili enaki. Mogoče je bilo mišljeno v smislu, da bi se z vsemi morali enako obnašati. Tudi to je bolj kot ne utopija. Toliko kot je ljudi na svetu, toliko je motivacijskih prijemov, ki so potrebni, da se posameznika premakne. Nekateri potrebujejo božanje in pisanje prošenj, nekateri potrebujejo "kamen v hrbet", spet tretji so dovolj sposobni in se znajo sami motivirati (s takimi je najlepše delati). To je to! S strani lahko izgleda, da ima nekdo "popust" pri trenerju, ker se na nekoga malo "zderemo", nekoga pa "božamo" ampak to je stvar presoje trenerja - ki je z vsemi temi fanti vsaj 2 uri dnevno in točno ve kako "pritisniti" na posameznika.

En nasvet za starše, ki berete tole moje pisanje - pustite otrokom, da si sami izborijo prostor pod soncem. Samo tisti otroci, ki si bodo sami izborili igralni čas, bodo to znali ceniti - in prav nesrečen bi moral biti tisti "mulc", ki mu bo ata "priboril" minutažo. Nenazadnje bi si vsak starš želel otroka s hrbtenico in spodobnostjo da si izbori kar mu pripada. Če je tako, potem starši - dajte otrokom priložnost. Vi ste svojo mladost "izpeljali" tako kot ste jo, otroci pa naj svojo na način kot si najbolj želijo. Vaše ambicije niso namreč nujno ambicije vaših otrok!

Izjava dneva : “If you raise your children to feel that they can accomplish any goal or task they decide upon, you will have succeeded as a parent and you will have given your children the greatest of all blessings.”

Video dneva: Ahhh, otroci

Fighter [fī'tər]

2008-02-01T18:24:00.000+01:00

Mislim, da ga ni bilo treninga včeraj (čertek) na katerem se ne bi debatiralo o Marku Miliču in o "ej, si vidu Milkota??".

Ja, ja - sem ga videl ja. In ne vem kaj več bi povedal. Se zgodi, ni pa lepo. Verjetno je Marku zdaj malo žal za vse skupaj, v afektu človek marsikaj naredi, še posebej ko vidi da nikakor ne more obrniti poteka tekme. Je tudi res, da ga je Sow lepo usekal "nenamerno", čeprav vsi, ki malo poznamo košarko vemo, da je šlo za čisto nameren udarec s katerim si igralec "naredi prostor" ko ga nasprotnik pokriva preveč od blizu. V "starih dobrih časih", ko se je v slovenskih liga še igrala Košarka si moral prekleto paziti da je nisi staknil. Dandanes je pa to res bolj "nenavadno" in nevsakdanje ("poteza" Sowa, ne Miliča)

Tista stvar, ki me je veliko bolj presenetila pa je bilo pomanjkanje kakršnekoli reakcije s strani igralcev Olimpije. Nič od nič, kup "samostojnih podjetnikov", ki se jih nesreča soigralca ne tiče. Kapetana so izključili potem, ko ga je nasprotnik udaril in nič!? Nikome ništa?! Ne vem, jaz sem upal na "postavljanje zase", na reakcijo v smislu "tako se ne dela!"... nič od nič. Igralo se je naprej, kot da se ni nič zgodilo. Timski duh? Kaj ga je kdo spustil?! Meni je to nekaj nepojmljivega - da se soigralci ne bi postavili za soigralca. Slabše od tega je samo to, da soigralec napade soigralca. Slabšega ni.

Ne bom nikoli pozabil, ko sem bil "mlad junc" in smo igrali tekmo na kateri sem moral pokrivati nasprotnega igralca, ki je bil znan po raznih "udarčkih" in "trikih". Spomnim se prvega napada, ko sem pristal na že tako poškodovanem zapestju. V naslednjem napadu si je "delal mir in red" z komolcem in dobil osebno v napadu. Jaz sem vstajal in vztrajal - ne bom pa pozabil soigralca, ki mu je "na izviren način" povedal, da če me še enkrat takne da ne bo končal tekme. Pri naslednjem napadu ko smo bili v obrambi se je "ponesreči odprl predal" (soigralec je malo dvignil komolec tako da je nasprotnik vedel, da ni šale) jaz pa sem imel več ali manj mir do konca tekme.

Tako to delajo pravi soigralci - nikoli ne pustijo soigralca na cedilu, še posebej ne "v borbi", ko je kriza. Nikoli.

Gledam pa te "frajerje" z Olimpije ko se postavijo v obrambo in nič. Nobene reakcije, nobene močnejše osebne nad "provokatorjem", nič od nič. Ok, obstaja še opcija da soigralci ne marajo Miliča in da je bila zato reakcija "nikakva" ampak vseeno - kapetana so udarili, kapetan je reagiral, soigralci pa nič. Žalostno!

Seveda ni prav reakcija Miliča, košarka je moški šport, kjer pride do takih in drugačnih kontaktov, nikakor pa ni prav, da se zadeve rešujejo s pestmi. Nikakor!

Izjava dneva : Charles Barkley : If I weren't earning $3 million a year to dunk a basketball, most people on the street would run in the other direction if they saw me coming.

Video dneva - Marko Milič v lepših dneh - tekmovanje v zabijanju Marko Milič vs. Boris Gorenc

Entertainment [entərˈtānmənt]

2008-01-27T10:46:00.000+01:00

Včeraj smo odigrali še eno "lušno" tekmo ampak ne bi dosti o tem - danes si bom vzel čas in napisal nekaj o debati, ki smo jo imeli na zadnjem treningu.

Trening (košarka) kot zabava ali "zajebancija"? To je bilo vprašanje. Si lahko predstavljam, da veliko ljudi (razen profesionalcev in tistih, ki imajo ambicijo to postati) jemlje trening kot "zajebancijo" - ki je na trenutke resna stvar, v bistvu pa ni nič drugega kot trošenje časa. Jaz se s tem ne bom nikoli strinjal, razen če se bom ukvarjal z ekipo "veterinarjev, ki ob nedeljah vrežjo en basket" - takrat mi bo vseeno.

Košarka mora biti zabava in nikoli zajebancija. Tako kot služba - ki mora biti zabava (Ok, če je ali ni zabava je druga debata), nikoli pa si ne smeš privoščiti zajebancije. V službi ne. Seveda se bodo pri nas fantje "postavili na zadnje noge" in znali povedat, da njim košarka ni služba in da če ni služba, potem je lahko tudi zajebancija. Ne more biti. V bistvu mora biti to kot služba - kot obveznost, ki jo ima vsak zase do svojih ambicij in želja. Če si prišel na trening, potem si prišel garat. Če misliš drugače, potem ostani doma. Seveda trening ni "rudarjenje", kjer bi te "pazniki" mlatili če ne delaš točno tako kot si je nekdo zamislil - ampak to, da imaš na treningu odnos do dela tak kot se spodobi pa ni nobeno "preveliko pričakovanje". Na treningu in tekmi se bodo pojavile situacije, ki bodo smešne, ki bodo zabavne,... saj je to v končni fazi šport in šport MORA biti zabava, ne sem pa postati zajebancija!

Podobno je v službi - segmentu življenja, ki nam bo pokuril 40 let "stanovanja na Zemlji". Služba bo morala postati zabava (šefi bodo navdušeni če bo to dejansko postala), če pa bo postala zajebancija bomo pa leteli iz službe. S treningi je isto - trening košarke je trening za življenje. Tudi v življenju so priprave, so kondicijski treningi, so porazi in so zmage. Je pa tudi v življenju čas za smeh in zajebancijo, samo to se dela v prostem času, ne na "treningih". Če je zajebancija na treningih, potem tudi na tekmah ne more biti drugače.

Smo pač v letih, ko se bomo morali naučiti razlikovati zabavo od zajebancije.

Še ena pomembna zadeva - vsak, ki se je kdajkoli poškodoval bo znal povedati, da se večina poškodb zgodi, ko je na treningih ali tekmah določene stvari delal manj kot 100% - zvit gleženj na basketu je posledica zajebancije (več ali manj), moje strgane križne so bile posledica zajebancije (če bi delal tisto kar bi moral in ne tistega kar sem mislil da lahko, bi bil danes verjetno manjkrat operiran), nabiti prsti - posledica "šlampastega" lovljenja žoge,... seveda se poškodbe zgodijo tudi, ko si 110% v igri - nesreča pač nikoli ne počiva - ampak daleč največ poškodb se zgodi kot posledica zajebancije - neresnosti, nezbranosti,...

Po drugi strani pa zabava pomeni sproščenost, koš izgleda kot "olimpijski bazen", vse kar narediš delaš z lahkoto,...

Izjava dneva - Vince Lombardi : If you aren't fired with enthusiasm, you will be fired with enthusiasm.

Video dneva : Živemu človeku se vse zgodi

Moment [ˈmōmənt]

2008-01-24T18:36:00.000+01:00

Zdaj sem imel več kot 10 dni časa za branje in razmišljanje, o fizičnih aktivnostih je bilo dovoljeno samo sanjati.

Kot sem že zadnjič pisal sem se lotil branja knjig - o Sacred Hoops sem že nekaj napisal, kakšno malenkost bom še dodal, tokrat pa bom pisal o eni zanimivi stvari iz knjige “Mindgames”, knjigi ki opisuje Phila Jacksona iz “ne njegove” perspektive.

V začetku knjige je opisan dogodek, ki je Phil Jackson - v trenažni proces - vpeljal meditacijo. Bivši center Bullsov Bill Wennington je znal povedati tole:
“You have to be in the moment. You can’t worry about what just ahppened, the basket you missed, the foul you made two minutes ago, because it is over. You can’t worry about what/s gonna happen the next time on the floor. You have to be right there in the moment. It’s most important especially in the playoffs because that’s the time of the year where you have to live for the moment. It doesn’t matter what’s gonna happen in Game 3 when you have to play Game 1. You have to be here right now to play basketball when it is happening.”

Ah, če bi se vsi znali “obnašati” na tak način! Če se ne bi ljudje predajali ob prvi oviri, ob prvem zgrešenem metu. Ni konec sveta, če se zgreši! Ni konec sveta, če se izgubi žoga, ni konec sveta če se naredi osebna napaka - konec sveta je če pustimo, da to vpliva na našo igro.

Na to bom dodal še eno bolj simpatičnih filozofij košarke, kar sem jih imel priložnost doživeti v živo. Pred leti sem imel privilegij, da sem ene pol leta igral košarko z Nenadom Slavico, bivšim košarkarje Šibenke (iz časov legendarne tekme z Bosno, soigralec takrat nadebudnega Dražena). Mi smo bili mulci, on pa proti koncu kariere (ni mu bilo lahko z nami!) - vedno je znal reči “dečki, SAMO +!” Samo plus, kar bi pomenilo, da se moramo vsak trenutek potruditi, da delamo pozitivno - če naredimo napako se moramo v prvem naslednjem napadu potruditi da to napako popravimo. Hotel nam je razložiti, da ni nič narobe če naredimo napako, narobe je če je ne skušamo popraviti! Še bolj narobe pa je, če se iz napake ničesar ne naučimo.

V tem duhu bi morali učiti košarke, v tem duhu bi morali živeti življenje. Živeti TUKAJ in ZDAJ. Z uporabljanjem izkušenj (napak, ki smo jih naredili) in z nekim ciljem v prihodnosti. Brez, da bi nam pretekle izkušnje ali cilj v prihodnosti onemogočale biti TUKAJ in ZDAJ! V istem momentu pa delati “SAMO +!”, tako zase, kot za ljudi okoli nas (soigralce). Vem ja, sem romantik - ampak tako je.

Izjava dneva : Vince Lombardi
Perfection is not attainable, but if we chase perfection we can catch excellence.

Video dneva : Shawn Marion (se zgodi)

Sacred Hoops [sā'krĭd hūps]

2008-01-12T16:37:00.000+01:00

Sem pa nabavil vrhunsko knjigo - Sacred Hoops, Phil Jackson. Knjiga spominov na obdobje, ko je vodil ekipo Chicago Bulls, pisana v obdobju, ko se je Shaq že sončil v Miamiju in je bil Kobe "samohranilec" v Los Angelesu.

Danes sem jo dobil po pošti in "pojedel" prvih 20 strani. Če gre zadeva v tem tempu do konca, potem je to knjiga, ki si jo mora prebrati VSAK - ne glede na to ali se ukvarja s športom ali ne. Kup majhnih resnic na katere, v turbosvetu v katerem životarimo, zelo radi pozabljamo. Pa ne bi smeli.

Seveda bom več napisal ko bom knjigo prebral do konca - in seveda bom vmes kak blog posvetil mislim, ki se mi zdijo resnično pomembne. Tako sem si za današnje pisanje izbral dve misli bivšega prvega centra ekipe iz Chicaga. Bill Cartwright je bil možakar ki ni zahteval svojih “19 žog na tekmo” ampak je dodajal svoj košček v mozaik ne glede na to kaj se je od njega pričakovalo in predvsem ne glede na to ali so bila ta pričakovanja v skladu z njegovimi. Vedel je kaj je pomembno za ekipo.
“Most teams have guys who want to win, but aren’t willing to do what it takes. What it takes is to give yourself over to the team and play your part. That may not always make you happy but you’ve got to do that. Because when you do is when you win!”

Kakšna enostavna resnica, ki jo z lahkoto apliciramo na vsakdanje življenje. Vsi bi radi imeli “raketo od avtomobila”, “sanjsko hišo”,... in načeloma lahko vse to tudi dosežemo. Vprašanje je samo “kaj smo pripravljeni žrtvovati, da bi to dosegli”. Pri košarki je to precej enostavno - vsi bi radi zmagovali izredno malo pa je takih, ki bi naredili vse kar je v njihovi moči (na korekten, športen način seveda), da bi to tudi uresničili. Koliko igralcev je pripravljeno dodatno trenirati, da bi bili boljši? Koliko njih ostaja po treningih “še malo v dvorani”? Koliko mladih igralcev dejansko posluša trenerjeva navodila? Koliko njih se potrudi, da bi se teh navodil držalo? Številke so majhne - je pa resnično zanimivo, da je večina res res vrhunskih košarkašev (če se omejim na košarko) delalo ravno to - dodatno so trenirali, razmišljali so o košarki, poslušali so trenerje,... Legendarne so “urbane legende” (ki so bile resnične) o Draženu, ki je zmetal svojih 500 metov na koš pred prvo uro pouka, o Jordanu, Larryu,... Če so oni lahko delali to kar so, potem ni izgovora da ostali ne bi.

Temu je potrebno dodati še aspekt “žrtvovanja za ekipo” - koliko je vsak od nas pripravljen “potrpeti”, da bi bila ekipa uspešna. Je vse zastonj, če si še tako dober posameznik, če ekipa ne zmaguje. Oscar Robertson (možakar je povprečno dosegal “tripple double” skozi celo NBA sezono!!) je znal povedati, da je je resnično vrhunski tisti košarkaš, ki “vzame” najslabšega igralca v ekipi in iz njega naredi dobrega igralca! Briga mene 100 točk posameznika, če pa smo izgubili tekmo. Briga me osebna statistika, če nismo premagali nasprotnika. Ker je ekipa sestavljena iz vsaj 12 igralcev, potem je logično pričakovati, da bodo - vsak po svoje - prispevali koščke v mozaik skupnega uspeha. Nikoli ni za zmago zaslužen samo en igralec, kot tudi za poraz ni kriv samo en igralec. Vsi skupaj zmagamo in vsi skupaj smo poraženi. Podoben “štos” je z igro v obrambi - vsi smo dobili koš. Je pa potrebno biti pošten do ekipe - v vsakem trenutku je potrebno dajati vse od sebe. Se bom vrnil h Jordanu - možakar ni popuščal v obrambi zato da bi prihranil energijo za napad. Jordan je bil 11krat izbran v najboljšo obrambno peterko lige!!! Ne bi bil nikoli izbran tja, če bi “hranil moči” za napad. Danes? Danes takih igralcev ni ali pa jih lahko preštejemo na prste ene roke mizarja dve leti pred penzijo. Malo jih je, če je sploh kakšen. Ne rečem, da se ne trudijo - daleč od tega. Vendar sem prepričan, da bi lahko vsak vedno dal še nekaj več. Da bi igral “brez zavor”, 110% tako v napadu kot v obrambi, predvsem pa 110% za ekipo.

Še ena zanimiva resnica - spet Bill Cartwright - “A great team will have trust. I’ve seen teams in this league where players won’t pass the ball to a guy because they think he won’t catch the ball! But a great basketball team will always throw the ball to everyone. If a guy drops it or bobbles it out of bounds, the next time they’ll throw it to him again. And because of their confidence in him, he will have confidence. That’s how you grow!”

Spet živa resnica - se je vsakemu dogajalo (tekom športne kariere), da je igral z nekom, ki ni bil ravno najbolj spreten v nečem - je pa bil vseeno koristen za ekipo. Bolj kot je ekipa zaupala in vključevala takega igralca, boljše je igral. Če se je tega “naučil” Jordan, ki je povprečneže tipa Bill Wennington (ki je težko igral v Bologni, kaj šele v NBA) “promoviral” v solidne NBA centre potem si lahko čisto vsak igralec to “privošči”. Ni ga lepšega in bolj motivirajočega občutka kot je zavedanje da je vsak člen ekipe prispeval nekaj h zmagi. Tako 12 igralec, ki je igral minuto (ali pa nič), kot “najboljši strelec”.

Ah ja, danes bo dolga noč. Najprej tekma, po tekmi pa knjiga! Priporočam!

Izjava dneva : Rudyard Kipling “Second Jungle book”:

"Now this is the law of the Jungle
- as old and as true as the sky;
And the Wolf that shall keep it may prosper,
but the Wolf that shall break it must die.
As the creeper that gridles the tree trunk,
the Law runneth forward and back
For the strenght of the Pack is the Wolf,
and the strenght of the Wolf is the Pack!”

Video dneva: je pošteno da se spomnimo tistih časov, ko nismo hodili spat, da smo lahko gledali NBA finale

Point of view [po´int ŏv vyū]

2008-01-07T17:59:00.000+01:00

V soboto smo odigrali eno res zanimivo tekmo - v derbiju kroga smo precej zasluženo premagali - do sobote - nepremagano moštvo. Ta post ne bo "busanje u prsa" češ kako odlično smo igrali, ker nismo bili tako zelo odlični kot si mogoče predstavljamo.

Pisal bom o sodnikih. Si bom vzel ta privilegij in spisal par besed o vlogi sodnikov. Sploh o vlogi sodnikov z novimi "pooblastili". Sodniki naj bi, pred sezono, dobili navodila da strožje (s tehnično napako, ki ni zastonj) sankcionirajo izsiljevanje osebnih napak v napadu.

Menim, da je že v osnovi tak pristop napačen - sodniki so servis košarke, dodatek brez katerega sicer ni tekme, v samem bistvu pa bi se lahko tekme igrale tudi brez njih. Malo težje bi se dogovorili glede kočljivih situacij ampak "bohpomagi", nekako bi se zmenili. Ali pa bi "vrgli trojko" - pa če zadaneš je žoga tvoja, če zgrešiš pač od nasprotnika.

Da se torej vrnem h tekmi in tistimi situacijami, ki so me zmotile. Na tekmi, relativno mirni - glede na vložek - so bile dosojene 3 tehnične napake. Človek bi si mislil, da je bila tekma "škandal", da so se dogajali čudeži,... nič takega. Dve tehnični sta bili dosojeni kot posledica "izsiljevanja osebnih napak v napadu". Eno smo kasirali mi, eno nasprotnik. Ne bom debatiral o tem ali so igralci dejansko "odigrali" in si (po novih normativih) zaslužili kazen.

Bolj me moti dejstvo, da si sodniki jemljejo pravico in dolžnost ocenjevati situacije, ki so vedno relativne. Če za osebno napako lahko z precejšnjo gotovostjo trdimo, da se je zgodila (udarec po roki je udarec po roki in tukaj ni debate) tega za izsiljevanje osebne v napadu ne moremo trditi. Kdo namreč lahko odloči, da je bil udarec dovolj močan, da "premakne" nasprotnika? Sploh pa - košarka je bila in bo šport v katerem se nasprotnik trudi ukaniti nasprotnika na vsemogoče načine - seveda v športnem duhu. En od takih načinov je tudi izsiljevanje osebne napake v napadu. Igralec, ki "odigra" situacijo, sodnik pa ne nasede je že kaznovan s tem, ko ne more zadovoljivo odigrati svoje obrambe - ponavadi namreč leži na tleh, nasprotnik pa ima prosto pot do koša.

Ne vidim nobene potrebe po tem, da se take situacije dodatno kaznujejo - tehnična napaka namreč pomeni dodatno osebno napako igralca - kar lahko neposredno vpliva na igro - sodniki pa naj ne bi neposredno vplivali na igro in rezultat. Še posebej zato, ker take situacije niso ravno "nešportno obnašanje" za kar bi si igralci zaslužili tehnične napake. Do sedaj so sodniki odločali o dokaj jasnih situacijah - koraki, dvojna, osebna,.... zdaj se morajo pa odločati še o tem ali je nekdo namenoma padel ali ne.

Vem, sodnikom definitivno ni lahko - igralci pritiskajo nanje, trenerji, občinstvo,... sodniška organizacija pa jim je - s svojim napotkom - naredila medvedjo uslugo. Sodniki bodo tako podvrženi še hujšim pritiskom, saj bodo morali odločati o situacijah, ki so največkrat nejasne in relativne. Že tako so njihove odločitve vedno predmet kritike ali igralcev/trenerjev ene ekipe, ali druge. Tako bo pritiskov še več - s tem pa tudi napak. Na žalost vseh, ki se udejstvujemo v košarki. S sodniki vred.

Izjava dneva - "I asked a ref if he could give me a technical foul for thinking bad things about him. He said, of course not. I said, well, I think you stink. And he gave me a technical. You can't trust em." Jim Valvano

Video dneva - Dennis Rodman - kakšno tehnično si je zaslužil, brez njega pa bi bil definitivno en velik dolgčas!

Nutrition [nū-trĭsh'ən]

2008-01-06T08:44:00.000+01:00

Najprej še enkrat vse lepo v 2008 - nekaj dni sem bil "odsoten", saj sem jih preživel v namakanju v bazenih in "švicanju" po savnah. Poročno darilo je pač potrebno izkoristiti.

V tem času se ni zgodilo nič kaj pretresljivega - Olimpija je še enkrat izgubila (dvakrat če sem precizen - v Evroligi in v NLB ligi), mi smo se pa pripravljali na derbi tekmo, ki smo jo včeraj zasluženo dobili.

Vmes pa je "anonimni kolega" spisal komentar na moje pisanje izpred nekaj dni - pravi, da bi rad prebral nekaj o prehrani športnikov.

Nisem noben nutricionist niti se s tem dejansko nikoli nisem pretirano ubadal. Zavedam se, da je prehrana zelo pomembna v življenju nasploh, za športnike še posebej, za vrhunske športnike pa je lahko ključnega pomena. Ker nimam nekega znanja niti afinitete do tega bom spisal samo svoje izkušnje s "prehrano športnika"

Vedno sem bil "šlank", včasih tudi "zelo šlank". Vedno sem tudi jedel - sicer precej "pubertetniško" v tistih letih, ko je bilo prehranjevanje zelo pomembno. Pač sendvič nekje za malico, nekaj na brzino za kosilo, potem še nekaj v obliki sendviča za večerjo - vmes pa šola in na koncu en ali dva treninga. Se je zdržalo, ni pa bilo najbolj zdravo.

Prva večja težava, ki bi jo lahko pripisal mojim prehranjevalnim navadam je bila pomanjkanje železa v krvi. Sicer nikoli nihče ni uspel napisati zakaj je dejansko prišlo do takega padca vrednosti železa v moji krvi ampak če pogledam nazaj je bilo to verjetno povezano s hrano. Pristal sem v bolnišnici (po moje nič alarmantnega, po zdravnikovo pa "Vi niste normalen, saj nam boste še umrl!") kjer so tuhtali in gruntali od kod ta situacija. Po korektnem število raznoraznih preiskav smo ugotovili, da ni nekega kroničnega razloga za pomanjkanje železa in da bomo to rešili z "20 ampulami v žilo". S tem bomo nafilali zaloge jaz pa moram paziti na to, da jem karseda raznovrstno hrano. Zelenjave namreč skorajda ni bilo na mojem jedilniku (kar je sploh zanimivo, ker sem zdaj že 7 let vegetarjanec).

Po tej avanturi sem šel "s trebuhom za kruhom" v en drugi klub, kjer se je prehrani začela posvečati večja pozornost. Tukaj sem se tudi prvič srečal z raznimi dodatki h prehrani. Nekaterim so tej preparati (legalni seveda!) pomagali, jaz pa ne morem biti ravno "poster boy". Začetki so bili sicer navdušujoči - vaga je pokazala pridobitev celih 5 kilogramov v 10 dneh! (glede na mojo tedanjo silhueto je bilo to precej in vsekakor dobrodošlo). Potem se je pa ustavilo - edina posledica dodatka h prehrani so bili pogostejši in produktivnejši obiski stranišča! Nič od nič, niti dekagram se me ni več prijel. Pa nisem "žrl" samo prahu z mlekom, nikakor. To je bil samo dodatek rednim obrokom.

Tudi ta priložnost je "šla po zlu". Od takrat naprej se tudi nisem več obremenjeval s težo.

Zavedam se, da imamo ljudje različne metabolizme - jaz bi lahko pojedel kilo železa pa se na vagi ne bi poznalo nič, nekateri pa so pojedli 2 bonbona, vaga bi pa kazala +3 kg. Zato mislim, da je debata o prehrani zelo specifična - lahko sicer nakladam o redni prehrani, čibolj raznovrstni, pa "kraljevski zajtrk, kmečko kosilo, hlapčeva večerja".... Vse to je lepo in prav vendar menim, da mora čisto vsak posameznik, ki skrbi (ali pa bi rad skrbel) za svojo prehrano, sam ugotoviti kaj mu pomaga, kaj mu koristi, kaj mu škodi - koliko česa in ob kakšni uri. Ali bo za zajtrk pred treningom jedel "hemendeks" ali kosmiče z jogurtom, ali mogoče nič - kako zgodaj pred treningom bo jedel,... vse te "malenkosti" se človek najlažje sam nauči. V knjigah bi sicer pisalo da je zaželjeno jesti vsaj 2 uri pred fizično aktivnostjo vendar so to lahko samo neke "smernice", napotki - od vsakega posameznika pa je odvisno kaj in kdaj bo jedel. In če je posameznik dovolj pameten, da se nauči iz lastnih izkušenj, potem je zmagal.

Podobno velja za hrano, ki jo jemo pred tekmami - eni pravijo "nič juhe", drugi pravijo "juho!"...vsak zase pa mora ugotoviti, kaj mu paše, kaj mu bo dalo energijo za tekmo, kaj mu ne bo obtežilo želodca in kaj ga ne bo "pritisnilo na skret" med tekmo.

Jaz sem dopoldan rad jedel kosmiče z jogurtom (vsaj 2 uri pred treningom), za kosilo (po treningu in če ni bilo treninga ali tekme do večernih ur) nekaj konkretnega, vmes (spet, če ni bilo treninga ali tekme do večernih ur) eno malico (mali sendvič ali kaj podobnega), zvečer - po treningu nekaj za premagat lakoto (spet sendvič) ali kaj bolj konretnega (ne nujno zdravega!) po tekmi. Pa sem nekako zvozil svojo kariero.

Zda, na "stara leta", ko imam manj fizičnih aktivnosti pa sem se začel celo rediti - in to kljub temu, da sem vegetarijanec. Ko sem bil mulc so rekli, da moram jesti meso če hočem biti močen in dobiti na teži, pa pridobivam na teži šele zdaj, ko sem meso vrgel z jedilnega lista. Vam pravim, da ne morem biti "poster boy" :)

Izjava dneva : soigralec iz sežanskih časov Mladžen Džino:"Hrana je najboljša prehrana!"

Video dneva: Michael Jordan o prehrani

Motivation [mō'tə-vā'shən] - 2.del

2007-12-27T17:17:00.002+01:00

Kolegica je v svojem komentarju postavila zanimivo vprašanje - kako motivacija trenerja vpliva na igralce. Vprašala pa je tudi kako pričakovanja trenerja vplivajo na igralca.

Bom začel na začetku - ko je že govora o motivaciji. Motivacija trenerja je precej pomemben dejavnik predvsem pri mlajših selekcijah, ko morajo otroci videti in začutiti navdušenje in motiviranost trenerja, da jih "šport potegne". Če otroci radi hodijo na treninge in na treninge radi hodijo tudi zaradi trenerja, potem delamo koristno (ali delamo tudi dobro je drugo vprašanje).

Čisto drugače pa je z motivacijskim "vložkom" trenerja pri odraslih. Tukaj menim, da je vloga trenerja v obliki motivatorja manjša - čeprav ni niti tukaj zanemarljiva. Ampak pri odraslih ljudeh pričakujemo (vsaj jaz) da se bodo znali sami motivirati do te mere, da bodo treninge oddelali 100%.

Vem, sem bil tudi sam športnik in razumem da se nam vedno ne da delati 100% - takih "se mi ne da" mora biti malo. Manj kot jih je, večje možnosti imamo, da iz sebe iztisnemo maximum. Od trenerja sem jaz - ko sem bil še v vlogi igralca - pričakoval, da mi bo dal znanje na področjih, kjer je moje znanje potrebovalo nadgradnjo - nikoli pa nisem pričakoval, da me bo moral prositi (motivirati??) za delo. Ko sem prišel na trening sem svoje odgaral.

Motivacijski vložek trenerja je tisti dodatni impulz, ki igralca porine "preko" meja, ki doda tisto kar mogoče v določenem trenutku manjka, ki zbije tremo, dvigne moralo. Nikakor pa ne moremo od trenerja pričakovati, da bo "zbujal mrtvece". Če igralci v osnovi nimajo motivacije, potem ne pomaga nobena čarovnija.

Pričakovanja trenerjev? Hja, so precej različna. Če govorim v svojem imenu, potem pričakujem od igralcev, da bodo svojo prisotnost na treningih "upravičili" z brezpogojnim trudom. Absolutno pa od odraslih ljudi ne pričakujem, da jih bom moral prositi da se premaknejo. To ni niti približno motivacija - to je muka. Če se vrnem še malo h motivaciji in trenerju. Trener uporabi motivacijske prijeme v trenutkih ko igralcu prične primankovati energije, zbranosti,... v trenutkih krize - naj si bo to med treningom ali med tekmo.

Če bi mislil, da moram svoje igralce prositi da se skoncentrirajo na banalnosti, potem bi jih v bistvu žalil. Smo namreč dovolj odrasli, da se moramo zavedati svojih odgovornosti.

Če pričakujem 100% predanost delu in trenutni nalogi, ne pričakujem ničesar več kot bodo šefi v službi pričakovali od teh istih ljudi (nihče od nas namreč ne bo živel od športa), ne pričakujem ničesar več kot bodo otroci zahtevali od njih (ko bodo enkrat starši).

Trening je namreč priprava tudi na življenje - tudi v življenju so težki trenutki, ko se je treba "pregrizti" skozi težave, da je potem rezultat toliko lepši.

Se strinjam - obstajajo trenerji, ki pričakujejo in zahtevajo res precej neverjetne stvari, seveda vsak s svojim prepričanjem da je to dobro za igralca ali ekipo. Nisem pa še slišal za trenerja, ki bi od 210cm visokega in 130kg težkega igralca pričakoval tek na 100m pod 12 sekundami (kar bi bilo nekaj nerealnega).

Video stoletja - ne vem če tej fighterji potrebujejo trenerja, da jih motivira za tekmo!

Holidays [hŏl'ĭ-dā's]

2007-12-25T10:48:00.000+01:00

Vesel Božič in mirne praznike,
v letu 2008 pa čimveč ljubezni, zdravja, sreče, veselja, športnih uspehov...

Relentlessness [rilentlisnis]

2007-12-23T08:57:00.000+01:00

Včeraj smo odigrali eno res lepo tekmo. Tekmo v kateri nismo delali nekaterih drastičnih napak - čeprav smo naredili tudi marsikatero "bistro". Ampak več ali manj smo na igrišču izgledali suvereno.

Na koncu tekme pa mi je en od igralcev rekel, da sva bila s trenerjem malo preveč nervozna, kljub 30 točkam razlike. Mogoče bi se lahko celo strinjal s tem - čeprav se ne bom in to iz dveh razlogov:

1. smo ekipa mladeničev, ki lahko pade v "samozadovoljstvo" in začne čarati ter iz košarke naredi cirkus. Ker smo neizkušeni se potem iz tega cirkusa ne znamo rešiti in gre tekma po svoje. OK, včeraj smo igrali proti slabšim nasprotnikom, kar pa ne pomeni, da lahko koga podcenjujemo, da lahko proti komu igramo z manj kot 100% osredotočenosti na naše naloge. Poleg tega pa - prej ko se bodo igralci naučili, da je potrebno vse naloge izpolnjevati 100%, prej bodo igralci naredili tisti preskok, ki jih zdaj loči od bolj ali manj talentiranih do pravih igralcev. So na dobri poti, samo še to banalnost jim moramo "zbiti iz glave".

2. precej drugega polčasa so igrali igralci, ki igrajo manj. Čeprav je bila tekma praktično odločena to še ne more pomeniti, da se naloge ne izpolnjujejo več. Še vedno je potrebno igrati v obrambi, še vedno je potrebno igrati v napadu. Sploh pa je vedno potrebno spoštovati nasprotnika in odigrati 100%. To ne pomeni, da je treba dati 100% koš ali da je treba divjati - potrebno je uporabljati glavo. Ko se šprinta se šprinta, ko se igra počasi se igra počasi. Pri nas pa še zdravimo "otroške bolezni", ko smo počasni ko je treba šprintat in obratno. Tega je bilo včeraj sicer manj kot ponavadi vendar bo potrebna še kakšna tekma, da bi sami sebi dokazali, da to ni bil slučaj ampak da smo dejansko postali bolj odrasli (kar se razmišljanja o košarki tiče). Še malo o igralcih, ki so včeraj zaključili tekmo - tudi če manj igrajo in tudi če je bila tekma odločena morajo biti osredotočeni na svoje naloge - če nama s trenerjem dokažejo, da jih uspejo izpolniti, potem bodo igrali več - če pa nama s trenerjem "dokažejo", da svojih nalog ne zmorejo rešiti niti ko je tekma odločena, potem se ne gre čuditi, če ne dobijo nekih bistvenih priložnosti, ko je tekma "živa". Včeraj recimo je bilo precej korektno vse skupaj.

Sva si pa s trenerjem enotna v eni stvari - komaj čakava tisto tekmo, ko nama ne bo treba "prešvicati" vsega kar imava oblečeno. Ko bodo igralci sami - brez najinega spodbujanja in opozarjanja - zmagali tekmo. Ok, za začetek bova navdušena že če jo bodo odigrali tako kot je treba. Brez dretja "zapiraaaaj!!!" ali pa "kje stojiš?!" ali pa "$#()$/(!(&!"=)!" :)

Ni, da si midva želiva "kričanja in nervoze". Ampak to je že domena mojega pisanja izpred par dni.

Izjava dneva: Pat Riley - "You can only receive what you're willing to give."

Video dneva : NBA fundamentals - Steve Nash o podajanju

Motivation [mō'tə-vā'shən]

2007-12-21T23:27:00.000+01:00

Ta teden enkrat sem prebral eno zanimivo izjavo Roberta Prosinečkega. Rekel je nekaj v stilu "preziram športnike, ki jih je potrebno motivirati".

Koliko resnice v enem enostavnem stavku. Gledam danes eno tekmo - mladinska liga, lokalni klub proti lokalnemu športnemu društvu. Ne bom šel v analizo posameznikov in strategij, klubskih naravnanosti in ambicij. Bolj se bom osredotočil na motiviranost igralcev obeh ekip, potem pa vse to zaključil z današnjim treningom, ki smo ga imeli priložnost videti.

Skratka - na eni strani nekaj mladincev po letih in precej kadetov od katerih sta dva igrala zelo korektni in na koncu celo odločilni vlogi. Na drugi strani pa nekaj mladincev, ki so že lani bili "nosilci" v svoji mladinski ekipi ter nekaj mladincev, ki letos trenirajo (in včasih celo igrajo) pri članski ekipi.

Tako "od oka" bi rekel, da bo ekipa z več "izkušenimi" igralci zmagala. No, ni zmagala. Zakaj? Ker so bili nasprotniki bolj motivirani. Niso bili višji, hitrejši, bolj izkušeni,... vse to je bilo na strani višjih in bolj izkušenih. Razen motivacije!

In motivacija je tisti odločilen segment, ki loči pravega športnika od rekreativca, ki loči moškega od otroka. Če nimaš motivacije za vsakodnevno garanje, za odrekanje, za "sweat, blood and tears", potem je bolje da se nehaš resno ukvarjati s športom. Še vedno si lahko rekreativec, ki igra za gušt - in nič hudega ni v tem, amaterski šport je šport v pravem pomenu besede, profesionalizem je novodobno gladiatorstvo in samo mestoma spominja na šport.

Težava je v glavah - ko se mladi igralci motivirajo samo za določene "dogodke", ko izbirajo tekme na katerih bodo igrali (seveda igrali v smislu, da se bodo resnično trudili ipd.) - tega ni! Vsi bi bili radi "Jordani", pa "LeBroni",... nihče pa ne bi delal toliko kot je delal Jordan ali pa kot dela Lebron - ampak vsi bi radi izgledali in igrali kot oni. E ne gre.

Pa pridemo do današnjega treninga - glavnega trenerja ni bilo, tako da sem jaz vodil trening. Igralci so itak z glavami že na novoletnih počitnicah in vse skupaj je bila bolj "sprdačina". Nekaj malega se je teklo, ko smo igrali smo bili kot indijanci - malo gor, malo dol, vse skupaj pa je bilo podobno rekreaciji veteranov, ki skušajo za dve uri zbežati od žena.

Pa govorim o skupini igralcev starih od 17 let do nekje 25! Ko bi morali biti na vrhuncu moči, ko bi morali leteti po igrišču - jih moram jaz prositi, da se premaknejo. OK, so "utrujeni" (od česa je odlično vprašanje) - jim dam met na koš (da si med tekanjem gor in dol ne bi kdo česa naredil - saj veste, tu pa tam se kakšna črta dvigne in se igralec spotakne). Na koš smo metali kot da mečemo svinjam repo. Nič od nič - a jutri nas čaka verjetno najpomembnejša tekma v letošnji sezoni. Štartali smo namreč mizerno (0-3), nato pa zabeležili 7 zaporednih zmag - ki pa ne bodo pomenile dosti, če jutri ne zmagamo.

S takim odnosom, kot smo ga prikazali danes si ne zaslužimo zmagati.

Ne razumem enega osnovnega koncepta - nihče igralcev ne sili na trening, vsak pride tja prostovoljno. E pa če prideš na trening, potem prideš delat in garat, prideš izpolnjevat trenerjeva navodila. Če ne ostani doma! Raje ne vidim igralca na treningu, kot da pride in se potem "vleče kot kišna glista" po igrišču. Malodušja se potem nalezejo še ostali, eni trije pa bi radi igrali in pride do konflikta - začne se prerekanje, enemu se ne da, drugi bi se zlomil za žogo - vse skupaj pa izgleda žalostno.

Še bolj žaslotno pa je gledati mlade, ZDRAVE ljudi, ko se jim nekaj ne da. To je resnična tragedija. Neznanje se da popraviti, pomanjkanje volje pa je smrt.

Izjava tedna : Robert Prosinečki: "Preziram športnike, ki jih je potrebno motivirati"

Video tedna : Vse se da, če se hoče:

Scouting [skou'tĭng]

2007-12-16T11:28:00.000+01:00

Včeraj zvečer smo odigrali eno res zanimivo tekmo - prvo na katero smo se kot ekipa malo bolj intenzivno pripravljali. OK, intenzivnost ne pomeni, da smo cel teden debatirali o nasprotniku, ker sva si ga s soigralcem prvič ogledala šele dva dneva pred našo tekmo ampak vseeno - ogledala sva si tekmo, popisala nekaj značilnosti nasprotnika in to pokazali na treningu.

Po moje se je zadeva izplačala - na tekmo smo prišli bolje pripravljeni saj smo "poznali" značilnosti nasprotnikov - kdo kam rad teče, kdo raje vodi z desno roko, kot z levo, kdo izključno meče trojke, kam se kdo premika, kako se kdo znajde,... kakšne akcije igrajo nasprotniki, kaj delajo po prostih metih,... vse te malenkosti so bile opažene na tekmi, ki sva si jo ogledala.

Seveda si ne domišljam, da lahko nasprotnika "prebereš" v eni tekmi. Da bi lahko prišli do nekih globjih spoznanj in resnično dobro "scoutirali" nasprotnika je potrebno več podrobnih ogledov tekem. Vse kar je manj kot 10 ogledov tekem bo težko dalo neka podrobnejša spoznanja o NAVADAH igralcev. Ko na desetih tekmah opaziš, da se igralec po levem vodenju ustavlja v met, po desnem vodenju pa se ustavlja in naredi "finto" meta, potem že lahko govorimo o pravilu. Seveda je potem toliko lažje obrambnemu igralcu - če nasprotnika usmerja v levo, potem ve da bo (v največjem številu primerov) ustavljanju sledil met, če pa gre v desno pa ve, da ne sme skočiti na finto, ker po desnem vodenju nikoli (oz. zelo redko) sledi takojšen met, prej finta.

To so te malenkosti, ki pa lahko odločijo tekmo, v končni fazi prvenstvo. Malenkosti, ki delajo razliko. Tudi pri igralcih se opazi, da so vsaj malo bolj skoncentrirani na trening ko se pripravljajo na akcije nasprotnika, ko se pripravljajo na točno določene naloge.

Meni je to čisti gušt, to bi lahko delal za službo. Seciranje in iskanje malenkosti, ki nam bodo pomagale priti skozi tekmo in ki nam bodo pomagale tekmo dobiti. Največja sreča pa je, ko vidiš, da napotki dejansko pomagajo - da ekipa točno ve kaj se bo dogajalo in zgodilo, kaj se pripravlja in je na vse te trike pripravljena. In adekvatno odgovori na izzive nasprotnika.

Scouting je del, ki ga javnost nikoli ne vidi - vsaj laična javnost ne, je pa izrednega pomena za pravilno pripravo tekme. Zato pa mi je toliko bolj všeč.

Izjava dneva : Bob Knight - "Everyone wants to win, but not everyone is willing to prepare to win."

Video dneva - Rip Hamilton "TNT NBA fundamentals - moving without the ball"

Attitude [ae´titju:d]

2007-12-08T23:47:00.000+01:00

Odigrali smo še eno tekmo, ki bi jo bilo bolje pozabiti, čeprav se jo lahko vzame tudi kot odličen primer kako raje ne igrati košarke. Bo rekel kdo, da sem konstantno nezadovoljen in da kaj mi je, ko pa smo ja zmagali "za 30 pik".

Problem je naš odnos do košarke. Igramo kot en kup indijancev, ki mislijo da je košarka malo nažiganja in brezglavega tekanja gor/dol. Pa OK, igramo smešno tretjo ligo in za ta nivo niti ne izgledamo tako zelo slabo. Tragedija pa je, da igralci mislijo da igrajo ne vem kakšno ligo. Ta tretja liga ni nič. Čista rekreacija.

V glavah pa... e v glavah smo pa najmanj prva slovenska liga, če ne celo GYL. V glavah mislimo, da se nam godi krivica če nekdo nekaj ne naredi kot mi mislimo, če se nekoga zamenja se gre iz igre kot "žalostna sova", ki so ji naredili največjo krivico na svetu, kot da smo od boga dani in da se nas ne sme menjati. Če kdo opozori na kako napako smo takoj užaljeni češ "kaj samo mene gledaš", da o masi izgovorov, ki jih uspemo sproducirati niti ne izgubljam besed. Je ni opombe, da ne bi nazaj dobili "izgovora". Od najbolj banalnih do pravih strokovnih expertiz kako so vsi drugi naredili napake "razen mene!".

Od vedno me je najbolj jezilo izgovarjanje - košarka je enostaven šport, na eni strani moraš obraniti koš, na drugi ga moraš dati. Vse kar je "znanosti" so načini kako obraniti ali doseči koš.

Za obrambo potrebujemo voljo, željo, srce, "jajca" in košček znanja (pravijo, da je obramba 80% želja, 20% znanja) - resnične težave se pojavijo, ko naše znanje (10%?) prištejemo 30% želje po igranju obrambe. Pri nas je obramba "nujno zlo", 24 sekund med napadoma... Pa ni ravno tako. Obramba zmaguje prvenstva! Nam se pa dogaja, da pridejo smešne ekipe in nas nadskačejo (pod 10 napadalnih skokov še nismo spravili nikogar!), vsako vtekanje je priložnost za koš, ker stojimo kot drevesa v parku, vsako podajo zamudimo, redko kateri met na koš oviramo.... To je naša igra v obrambi. Da o komunikaciji ne izgubljam besed - kot da nismo soigralci - komuniciramo samo, ko je potrebno koga nekam poslati. V obrambi sramežljivi kot pubertetnik na prvem zmenku, nekam tihi... kot da se ne zavedamo, da je komunikacija v obrambi izredno pomembna. Pa če se samo dereš kot idiot je to bolje kot nič. Vsak, ki je igral kolikortoliko resno košarko bo znal povedati, da je glasna obramba avtomatično bolj agresivna in če igraš proti glasni obrambi imaš občutek, da je obrambnih igralcev več. Tako to je, zato so se indijanci drli, ko so šli v napad - da so nasprotniku dali občutek da jih je več in da so močnejši. Nas je pa sram. Mi smo tiho kot riti.

Vse pa se začne na treningu - cel teden smo bili z glavami drugje samo na treningu ne. Logično je, da potem na tekmi ne moreš biti 100%. Oddelamo dva malo močnejša treninga in naslednji je totalna žalost. Ok, če nimamo ambicij, potem ne moremo pričakovati čudežev ampak jaz dvomim, da so v naši ekipi ljudje, ki nimajo nobene ambicije več. Sigurno je kdo, ki misli, da bi lahko igral kako višjo ligo, kdo ki misli, da bi lahko bolje in več igral to ligo, kdo ki sanja tujino... vse to je lepo in prav, če svojo angažiranost na treningih uskladimo z ambicijo. Če pa na treningu ne delamo tega kar moramo potem so vse predstave o nas samih zgrešene. Že v štartu zgrešene. Udarec ob realna tla bo toliko bolj boleč. Bo pa vzgojen. Definitivno.

Izjava dneva: - Vince Lombardi - "A man can be as great as he wants to be. If you believe in yourself and have the courage, the determination, the dedication, the competitive drive and if you are willing to sacrifice the little things in life and pay the price for the things that are worthwhile, it can be done."

No excuses [nō ĭk-skyūz'es] - 2

2007-12-05T22:39:00.000+01:00

Enkrat sem o nečem podobnem že pisal, bom pa danes samo malo nadaljeval. Današnji trening je bil pravi "spektakel" - toliko pomanjkanja želje in volje, da bi bilo mogoče bolje vse skupaj poslati domov in uživati sredin večer.

Pa smo se odločili matrati in vztrajati čeprav se mi zdi, da trening ni koristil ničemer. Mogoče pa bo vsaj dober blog nastal iz tega.

Dajmo napisat besedo ali dve o izgovorih. Na to sem resnično alergičen - utemeljen razlog je OK, butasti izgovori, kot da smo ostali popolni tepci, pa me iritirajo.

Zadnje čase opažam, da izgovorom ni videti konca - je ni stvari, ki bi se zgodila da ne bi bil "kdo drugi kriv". Ali je to slabo zapiranje pod košem, napačno prevzemanje,...vedno je nekdo drugi kriv pa čeprav je vsem jasno kdo je dejansko naredil napako. Ampak lažje kot razmisliti o napaki in slišati napotke, lažje je s prstom pokazati na soigralca, ki naj ne bi opravil svojega dela. In če ne najdemo soigralca, potem je kriv sodnik. Danes smo celo slišali, da ima nasprotnik srečo, potem ko obramba ni uspela (skoraj 20 minut!) obraniti ničesar. Kot otroci v peskovniku.

Vprašanje nikoli ni "kaj je soigralec naredil, da nismo dobili koša" ampak "kaj sem JAZ naredil, da ne bi dobili koša!". Ker sem samo jaz odgovoren za svoja dejanja - in če moj igralec da koš sem jaz odgovoren. Je tudi res, da smo VSI dobili koš ampak kolektivna odgovornost nikoli ne bo pred individualno odgovornostjo. Vsak naj dela svoje delo tako kot se spodobi, pa bo skupni rezultat takšen kot mora biti. Če bo pa vsak gledal česa nekdo drugi ni naredil, sam pa dela iste napake potem smo obsojeni na muko.

Danes je bil tak dan - samo jamranje, vsi nekaj zmatrani (po dveh malenkost bolj napornih treningih!), vsi tečni - nihče pa ni naredil nič, da bi "tragiko" presekal, da bi zbudil ekipo. Nič od nič, nihče ne upa prevzeti odgovornosti - no ja, v napadu bi vsi bili heroji in bi vsi želeli doseči "zmagovalni koš", nihče pa se ne bo pomatral, da bo "zmagovalni koš" OBRANIL! Že zelo dolgo nisem bil priča taki žalosti.

Mi je prav žal ampak s takim odnosom ne bo napredka.

Statistics [stə-tĭs'tĭks]

2007-12-02T11:01:00.000+01:00

Zadnjič sem poslušal (in bral) intervju s trenerjem Donom Kelbickom (intervju v sklopu datotek, ki sem jih nabavil preko portala Breakthrough basketball) ki je omenjal (poleg kupa podrobnosti o tem kako je potrebno igrati v obrambi) pomembnost in "pomembnost" statistike.

Možakar opaža, da smo precej obremenjeni s statistiko - kdo je kaj naredilo, koliko česa je naredil - predvsem smo obremenjeni z golimi podatki, bistvo statistike pa naj bi bila prava interpretacija podatkov.

To mi je dalo misliti - recimo včeraj na tekmi, smo imeli kar nekaj skokov v napadu. Teoretično je to dober podatek, ki pa skriva en pomembnejši podatek, ne razkirva pa drugega podatka.

Skriva podatek, da smo očitno zmetali precej žog mimo obroča (kar je pogoj za skok v napadu), ne razkriva pa podatka kaj smo s temi skoki kasneje naredili. Ali smo dosegli koš? Smo izgubili žogo? Smo vrgli "še enkrat mimo"? Teh podatkov statistika ne pove zato sem se odločil, da bom pripravil statistiko, ki bo "povedala" več od golih številk.

Ena od stvari na katero se bom osredotočil je koliko točk smo dobili po nasprotnikovem skoku v napadu, druga je - kaj smo mi naredili s skokom v napadu (ali smo dosegli koš, odigrali nov napad in dosegli koš, zgrešili,...), tretja kategorija bodo pridobljene žoge. Pridobljene žoge so še ena od (po Kelbicku) precenjenih kategorij, ker nikjer ni označeno število "izpadanj iz igre", ki so posledica preagresivne igre in "špekuliranja" v obrambi. Tudi na to bomo pazili v bodoče.

Enkrat si bom vzel čas in pripravil eno excel datoteko z vsemi temi podatki - pa če bo kdo želel dobiti "mušter" tega mi bo napisal prijazen mail :) Seveda bo potrebno podrobno pogledati posnetke tekem, da bi si uspeli zapisati vse te dogodke, bodo pa zapisi toliko bolj natančni.

Izjava dneva: "Statistics are like bikinis. What they reveal is suggestive, but what they conceal is vital." Aaron Levenstein

Video dneva: malo za šalo malo za res - Hri-Bar in time out

Excellence [ĕk'sə-ləns]

2007-12-01T11:10:00.000+01:00

Danes se bom malo razpisal o odličnosti.

Več ali manj vsi želimo biti odlični v tem kar počnemo. Ne poznam nikogar, ki bi delal kar počne in si ne bi želel biti najboljši v tem. Ne nujno najboljši "na svetu" ampak vsaj doseči svoj maksimum. Eni se trudimo bolj, drugi se trudimo manj vendar je vedno prisotna notranja želja po tem, da se doseže odličnost.

Tukaj se takoj pojavi vprašanje - koliko smo pripravljeni žrtvovati za to, da bi dosegli odličnost. Dejstvo namreč je, da se ničesar ne da doseči preko noči in da je za vsako stvar potreben čas, predvsem pa želja in odrekanje.

Skozi svoje treniranje košarke sem večkrat opazil, da bi ljudje radi "preskakovali stopnice". Kot se tega ne da narediti v življenju, tako se tega ne da delati pri športu. Vsak gib je potrebno pravilno ponoviti neštetokrat, da bi ga lahko kasneje ponovili (pravilno) na tekmi. Svojedni smo pilili malenkosti, poslušali starejše igralce, ko so nam svetovali določene stvari za katere smo mislili, da jih že znamo, vpijali vsako malenkost, ki jo je kdo omenil in se nam je zdela koristna - vse to smo potem skušali prikazati na treningih in dodati našemu repertoarju znanja. Seveda smo še vedno počeli napake - vedno smo pa razumeli bistvo koncepta in pomembnost določenih aktivnosti, določenih gibanj ali postavitev.

Igralci se - po večini - ne zavedajo, da je - za potrebe razvoja navade - potrebno ogromno časa. Navade v smislu pravilnega izvajanja določenega giba, recimo prehoda v vodenje s križnim korakom. Vsak to zna, redkokdo pa obvlada to preprosto gibanje do potankosti. Kdaj uporabljamo prehod v vodenje s križnim korakom, kje je žoga, kako je postavljeno telo, s čim ščitimo žogo, kam postavimo nogo pri prehodu v vodenje,... Podrobnosti je malo morje in ravno te podrobnosti lahko pomenijo razliko med "solidnim" in "odličnim".

Ko že pišem o navadah - odpravljanje razvad zahteva še več časa! Razvade so recimo malenkosti pri mehaniki meta, površno gibanje, površno igranje obrambe, pomanjkanje koncentracije,... to so vse razvade na katere nas trenerji v naših mlajših letih niso opozarjali, nam so pa postale "navada" (navada v negativnem kontekstu seveda).

Zato moramo trenerji - predvsem mlajših igralcev - veliko časa posvetiti osnovam košarke. Za ceno rezultata, če je potrebno. Igralci nam bodo hvaležni, četudi bomo izgubili kakšno tekmo več. Ko bodo namreč prehajali na višje nivoje jih bodo malenkosti reševale, trdne osnove pa jim bodo podaljševale kariere (kakršne že te bodo). Je vse zastonj, če pionirji nasprotnika maltretirajo z agresivnim pokrivanjem preko celega igrišča, ko pa bodo tej isti igralci pri mladincih nesposobni igranja normalne obrambe. Pri pionirjih otrok ni težko "prestrašiti" z agresivnejšim pokrivanjem, v starejših kategorijah pa se nek agresiven presing prebije z dvema podajama in naš koncept se hitro sesuje.

Samo vsakodnevno vztrajanje na osnovah košarke, nadgrajeno z logičnim in postopnim nadgrajevanjem znanja lahko pripelje do dolgoročnega uspeha.

Izjava dneva - Pat Riley - Excellence is the gradual result of always striving to do better.

Video dneva - Michael Jordan - Excellence

Selflessness [selflisnis]

2007-11-29T23:08:00.000+01:00

Nesebičnost je ena od prvih stvari, ki jih opazim pri igralcih - OK, mogoče ne ravno prva ampak definitivno tista, ki me najbolj pritegne. Verjetno bo nekaj na tem, da gledamo svet skozi svoje oči in da ostale "udeležence" naših življenj sprejemamo skozi naše lastne prioritete in vrednote.

Nesebičnost v službi ekipe je lastnost, ki jo bom vedno cenil in spoštoval - igralec, ki bo znal svoj ego podrediti ekipi bo, vsaj pri meni, imel vedno bonus. Tukaj seveda ne mislim, da mora igralec popolnoma zapostaviti svoje želje, potrebe, znanje - vsak je posameznik zase in vsak ima svoje "žute minute", vsak ima svoje želje, svoje videnje situacije - ampak vsi skupaj moramo imeti enak cilj in če je sredstvo za dosego cilja popolna predanost obrambi potem to pričakujem od vseh v ekipi - od zadnjega "mulca", ki nosi torbe, do glavnega igralca ki bo moral nositi breme ekipe na svojih plečih.

Tukaj ni popuščanja - ekipni cilj je vedno in absolutno pred vsakršnimi "tihimi" željami posameznika, pred vsako "lastno statistiko", pred "koliko točk sem dosegel? in zakaj ne več". Vse zastonj, če igralec odigra najboljšo tekmo v življenju, če je ekipa na koncu izgubila.

Nesebičnost v tem kontekstu pomeni, da ni "šparanja", ni izogibanja odgovornosti. Američani imajo en zanimiv rek, ki gre nekako tako "There is no I in the word TEAM". Enostaven rek, ki pomeni bistveno več kot zgolj nekaj črk spretno nametanih na kup.

Nesebičnost se kaže v malih stvareh - pomoč v obrambi, spodbuda po neuspeli akciji,... predvsem pa v tem, da vsi v ekipi iskreno privoščimo "trenutek slave" soigralcu. Če je nekdo "vroč" in ima svoj dan, potem mu morajo soigralci omogočiti, da ta svoj dan izkoristi do konca - pa čeprav je lahko to igralec, ki ponavadi ni ravno glavni igralec. Če se nekomu odpre in mu gre od rok vse, potem je treba takega igralca "hraniti z žogami" - ne pa, da se šteje število metov, da se gleda koliko žog je nekdo dobil, "jaz pa samo 2".

Nesebični ljudje so - ponavadi - precej priljubljeni v ekipi saj niso zavistni, ostalim privoščijo svoj del slave, za svoje zadovoljstvo pa ne potrebujejo individualnega uspeha. Pomemben je ekipni uspeh - zato bi vsakemu od nas privoščil čimveč iskreno nesebičnih soigralcev.

Izjava dneva : Mike Krzyzewski : "In all forms of leadership, whether you are a coach, a CEO or a parent, there are four words that, when said, can bring out the best in your team, your employees and your family. I BELIVE IN YOU! Those four words can mean the difference between a fear of failure and the courage to try!"

Video dneva : Top 10 NBA teamwork :

Datoteka dneva: Umetnost treniranja - 8 načinov kako pridobiti zaupanje igralcv

Success [sək-sĕs']

2007-11-25T09:35:00.000+01:00

Včeraj je bil odličen dan. Kot sem že pisal se nisem uspel udeležiti tekme Portoroža, ker sem bil prisoten na dobrodelni prireditvi Kje si moj prijatelj. Če bi vam zdaj pisal kaj vse sem počel včeraj, potem bi se to res zavleklo nekam tako bom samo namignil, da sem se iz - pomočnika organizatorja prireditve - na koncu "preoblekel" v voditelja prireditve. Skupaj z Megijem seveda. On je bil voditelj, jaz sem bil "rdeča nit".

Istočasno pa se je v Portorožu odvijala tekma med KK Splošna plovba Portorož in KK Tolmin. Neke vrste "lokalni" derbi. Tolmin odlična ekipa, mi pa tudi ne dosti slabši vendar mogoče malo raztreseni na momente. Tekme si še nisem ogledal (moram najprej razvozlati 82 posnetkov tekme in jih združiti v eno veliko kepo, ki bi imela rep in glavo!) tako da o njej ne morem pisati kaj več od tega, da smo zmagali! Kar pomeni, da se približujemo tistemu kar s trenerjem Gregorjem želiva od ekipe - da postanemo ekipa s karakterjem, ki se nikoli ne preda.

Očitno je bil to moto včerajšnjega večera - never give up!

Video dneva: Charles Barkley - Born to be wild!

Charity [chăr'ĭ-tē]

2007-11-23T16:01:00.000+01:00

Jutri igramo tekmo in mene ne bo zraven. Nič hudega, počel bom nekaj kar je bistveno bolj pomembno kot košarka, kar bo naredilo veliko več dobrega kot zmaga. Z bratom (bolj on kot jaz, če sem pošten) sva se - pred ene 3 meseci - lotila organizacije dobrodelnega koncerta v sklopu akcije "Kje si moj prijatelj". Želja je sicer bila, da bi se koncert zgodil med tednom, tako da bi utegnila še ujeti vikend-aktivnosti vendar so se stvari obrnile drugače in bo koncert pač jutri (sobota 24.11.2007) ob 20.00 v koprskem gledališču.

Za letos sva planirala koncert dueta "Silence" - vse je teklo tako kot bi moralo, celo koncertni klavir je bratu uspelo dobiti, nakar v ponedeljek sledi šok! Pevcu dueta so "škripnile" glasilke in na veliko žalost smo morali spremeniti plane in poiskati "rezervne" variante. Kljub temu, da danes nič več ni zastonj (duet Silence se je odpovedal svojemu honorarju, SAZAS na drugi strani se "honorarju" ne odpove niti če gre za dobrodelnost!) je brat našel izvajalce ki so bili pripravljeni pomagati in rešiti zadevo. Tako bomo jutri zbirali denar za Društvo Dojo - društvo, ki vključuje osebe s posebnimi potrebami v športne programe v športnih klubih.

Ni namen tega pisanja "busanje u prsa" z zgodbo o dobrodelnosti, bolj v razmislek o tem kako se vsakodnevno "borimo" za "čimboljši rezultat", kako včasih niti zmaga ni dovolj dobra, da o porazih ne govorimo. No - jutri bomo vsi, ki se pojavimo v koprskem gledališču zmagali, jaz bom pa držal pesti, da se zmaga tudi na košarki.

Video dneva - ta video sem že objavil na svojem blogu, vendar ga ni noben greh še objaviti. Bistvo športa

Supporters [sə-pôr'tər's]

2007-11-15T20:08:00.000+01:00

Danes bom besedo pokuril na navijačih. Bolje rečeno "navijačih". Pustimo ob strani vse škandale, ki se dogajajo v sosednji Italiji - danes sem bil na tekmi prve slovenske lige in - na mojo veliko žalost - sedel ravno pod skupinico domačih "supporterjev".

V dvorani nas je bilo nekih 150 duš, ki se v četrtek zvečer nismo imeli kam dati in smo šli pogledat basket. Vzdušje gledališko kot ponavadi - z izjemo te skupinice. Me ne moti navijanje, nabijanje bobnov, kričanje (eni pravijo petje) navijaških pesmi, razumem negodovanje nad (pogosto pravilnimi) sodniškimi odločitvami, razumem željo po tem, da domači klub zmaga. Nasmejem se nad "strokovnimi" komentarji tipa "zakucaj ga, kaj je tako težko skočiti", ki prihajajo iz ust "navdušenca" obilnejše postave, ki v življenju ni skočil drugam kot na WC.

Nikoli pa ne bom razumel "navijaštva", ki se zreducira na žaljenje nasprotnika, žaljenje sodnikov - da ne omenjam "ubi ga", "zlomi ga", "udari ga".

Ja, ja, "spada" v navijaštvo - ampak tudi navijači bi morali vedeti, da so le del spektakla (dasiravno je bilo tole danes vse kaj drugega) in da jih gledajo otroci. Kak zgled dajejo tej ljudje otrokom? Konkretno danes - pod nami sedi oče z otrokom starim ene 7 let (maximalno 7), 8 stolov bolj desno pa še en očka s sinom.

Otroci potem 2 uri poslušajo dretje 10ih nekultiviranih neandertalcev, ki svoje frustracije zdravijo na športnih prireditvah. Nima to kaj dosti veze s športom in upam, da nikoli ne bo imelo veze s športom. Dasiravno nekateri pravijo, da ima. Pravi navijači navijajo za svoje moštvo - v dobrem in slabem, z žvižganjem, kričanjem, petjem,... motijo nasprotnika - ne more in ne sme pa se navijaštvo zreducirati na "železni repertoar" žalitev in pljuvanja po nasprotniku.

Kulminacija vsega se je zgodila proti koncu tekme, ko je postalo jasno, da domači ne bodo uspeli preobrniti tekme - takrat se je negodovati (čeprav sramežljivo in ne prav glasno, smo le sedeli za domačo klopjo!) začelo tudi nad igro domačega moštva. Igralcem, ki so jih prej spodbujali se zdaj kriči "menjaj gaaaa!!".

Danes bi morali uživati v igri igralca, ki je izumil košarko za kompletno slovensko ligo. Namesto da bi z občudovanjem gledali še zadnje ostanke prave košarke, ki jo lahko spremljali na domačih igriščih, smo poslušali "ubi ga", "udari ga",... in podobne žalostne.

Če greste na katerokoli športno (ali pa kako drugo) prireditev, potem pojdite tja spremljati in spodbujati SVOJE moštvo - nikakor pa ni treba iti nekam žaliti. Če niste sposobni boljšega, potem ostanite doma in se zamislite nad sabo. Kak zgled dajete otrokom, kak zgled dajete svojim otrokom (če jih imate), kako v ponos ste svojim staršem. Če na katero od teh vprašanj odgovorite v negativnem kontekstu, potem pojdite raje na njivo in obdelujte zemljo. Bo vsaj kaj koristi od vas.

Video dneva - navijači Srednje šole Novo mesto - letos na finalu ŠKL v Tivoliju!

Common Goal [kŏm'ən goul]

2007-11-13T23:46:00.000+01:00

Tranzicija v obrambo (kot tudi v napad) je del košarkarske igre, ki je verjetno najmanj poudarjan. Pa bi mogoče moral biti najbolj! Prehod v napad je nekaj sekund igre, ko obramba še ni postavljena in je možnost lahkih košev bistveno večja. Če pa gledamo skozi oči obrambe je to del igre, ki mora trajati kar se da malo časa oz. del igre, ko se mora obrambnih 5 igralcev karseda hitro postaviti na svoje položaje in organizirano braniti koš. Najlepše je seveda, če že sam prehod iz napada v obrambo poteka organizirano - ne pa "na juriš" in brez glave.

To "anomalijo" opažam zdaj že drugo leto - pri prehodu iz napada v obrambo se večina igralcev osredotoča na iskanje "svojega" igralca, pozablja pa na eno bistveno točko - koš lahko doseže samo igralec z žogo! Zato je potrebno ustaviti igralca z žogo in ne tistih, brez žoge.

Seveda so pomembni tudi ostali igralci in moramo tudi na njih paziti ampak nikakor se ne sme dogajati, da puščamo igralcu z žogo prost prehod v našo polovico, mi pa "iščemo svojega igralca", ki si na drugi strani igrišča veže vezalke.

Cilj tranzicijske obrambe je v tem, da so vsi igralci čimprej "za žogo". Če je prišlo do kakega prevzemanja ali je en od igralcev bližji prenašalcu žoge, kot tisti, ki je direktno odgovoren za tega igralca (vsi igralci pa so odgovorni za prejet koš!), potem mora ta igralec prevzeti prenašalca žoge.

Pri nas pa se izgovarjamo češ "to ni moj igralec", "potem bo moj dal koš" ipd - no, tudi če bo "tvoj" dal koš, bomo "MI" dobili koš! Vsi smo odgovorni za to, da koš dosežemo, še bolj pa smo odgovorni, ko koš dobimo!

Danes sem zato izbrskal eno vajo, ki omogoča učenje tranzicije v obrambo. Na risbah so sicer narisani 3 igralci v obrambi in 3 v napadu, lahko pa se vaja dela tudi 5:5

Zgornja slika kaže osnovno postavitev igralcev - 3 krogci so napadalci, trikotniki pa obrambni igralci. Trener "C" ima žogo.

Trener poda enemu od treh napadalcev - takrat začne protinapad. Obrambni igralec, ki je točno nasproti igralca, ki je prejel žogo mora teči do spodnje linije, se dotakniti črte in ujeti napadalce, ki so stekli v protinapad. S tem smo obrambi "vzeli" enega igralca in jo prisilimo v pomaganje.

Spodnja slika kaže premikanje obrambnih igralcev. Prvi "sosed" igralca, ki je moral teči do spodnje "aut" linije, prevzame igralca z žogo (ne skrbi za "svojega" igralca!), drugi igralec (čisto desno) se premakne v sredino in skuša motiti podajo levo ali desno v napad. Vse to traja toliko časa dokler se ne vrne tretji obrambni igralec, ki v bistvu prevzame tistega napadalca, ki je sam. Od tu naprej se igra klasična man-to-man obramba!

Vajo lahko delamo v različnih številčnih kombinacijah - moje mnenje je, da je najbolje začeti takoj z vsaj 4:4, da igralci dobijo realen občutek. 3:3 omogoča preveč prostora in možnosti nekih podaj v globino, ki jih v realni košarki (5:5) ne bi bilo.

Faith [fāth]

2007-11-10T23:42:00.000+01:00

Včeraj sem pisal o tem kako različni karakterji različno reagiramo na enake ali podobne situacije. To sem pisal zato, ker se je na treningu včeraj zgodila ena "malenkost", ki je malo zrušila moštveni duh (tako smo mislili včeraj), danes se je pa pokazalo, da se je moštveni duh malo okrepil.

Kaj se je dogajalo? Med treningom - proti koncu treninga - je prišlo do manjšega nesporazuma med eni igralcem in mano. Nič hujšega, nič česar še nismo videli - another day at the office bi rekel. Seveda je potrebno take "ekscese" zatreti že v kali tako da smo imeli včeraj po treningu še "quick meeting" na katerem smo se malo spričkali, padle so malo trše besede - smo pač malo bolj vročekrvni, eni so pa še malo mladi.

Ko so se glave ohladile, pa nam je bilo vsem malo žal - ker je vse skupaj dejansko bila malenkost. Seveda preko določenih dejanj ne moremo iti, ker je določeno hierarhijo potrebno obdržati, predvsem pa je potrebno obdržati določeno spoštovanje en do drugega.

Igralec, ki je včeraj "sprožil plaz" je - po treningu poklical glavnega trenerja in se mu opravičil za situacijo. Ta je opravičilo sprejel, danes pa se je soigralec opravičil še meni. Oba veva, da ni bilo nič tako drastičnega, da bi bilo potrebno o tem globoko debatirati - opravičilo je bilo sprejeto, ker vem kako hitro lahko kaj "izleti" iz ust, potem pa nam je žal. Na treningih in tekmah se itak izreče marsikaj - vedno pa verjamem igralcem (tako kot sem verjel trenerjem), da se stvari povejo predvsem iz želje po tem, da delamo dobro. Včasih pričakujemo "preveč" od igralcev, včasih ne razumemo kako nečesa ne vidijo "če je pa očitno" - ampak dvomim, da kdo opominja igralce ali pa se "na njih dere" samo zato, ker bi se mu tako zdelo prav in ker bi mu bilo to všeč - vsi reagiramo zgolj zato, ker si želimo delati dobro. Včasih nam to uspe, včasih pač ne.

Kar mi je bilo danes resnično všeč je to, da smo - kot ekipa - razumeli da se napake lahko dogajajo, da jih tolerirali ne bomo, da pa se o vsem da pogovoriti. Tudi igralec je to razumel, na njemu pa je, da se take banalnosti ne ponavljajo. Če se to ne bo ponavljalo, potem je bil včerajšnji trening (kljub temu, da smo ga kilavo oddelali) zelo koristen.

Izjava dneva: "We're shooting 100 percent - 60 percent from the field and 40 percent from the free-throw line". Norm Stewart

Link dneva : Kudda basketball - stran na kateri najdemo ogromno video posnetkov razlag določenih košarkarskih aktivnosti

Video dneva : Henry Bekkering - kdo pravi, da belci ne morejo leteti?! Predvsem sonožno zabijanje s črte prostih metov je spektakel!

Character [kăr'ək-tər]

2007-11-09T23:19:00.000+01:00

Danes bom "izgubil" par besed s pisanjem o karakterjih. Ne bom šel pregloboko v psihologijo karakterjev in njihove delitve, bolj se bom osredotočil na igralce s katerimi imam ali pa sem imel opravka.

Od vedno so me učili, da se trudim in dam vse od sebe, da se maksimalno potrudim za dobro ekipe, da naredim kar zmorem - če ni dovolj, pač ni dovolj, da sem le dal vse od sebe.

Potem pa pridem na trening in vidim igralce, ki jim kao ni vseeno, ne naredijo pa nič za to, da bi se premaknili z mesta na katerem cepetajo. Dodatno težavo pa predstavlja diskrepanca med realnim znanjem in sposobnostmi ter lastno predstavo o svojem znanju in sposobnostih (začuda je lastna predstava vedno bistveno lepša od realnosti).

Pridem na trening in srečam mlade ljudi, ki so dovolj stari, da bi morali začeti malo razmišljati o stvareh ki jih počnejo, mlade ljudi ki jih ne bi smelo biti potrebno prositi da se angažirajo pri določenih vajah, aktivnostih ipd. Dokler se "igramo" košarke je vsak angažman dovolj dober. Če pa se gremo resnejšega treniranja, potem pa "saj se trudim" ni dovolj dobro, če je ta trud občasen preblisk. Potrebno se je truditi skozi celoten trening - potrebno je priti pripravljen na trening. To pomeni - priti na trening dovolj zgodaj, z vso potrebno opremo, skoncentriran in pripravljen na makismalno delo.

Samo tako imamo možnost napredovanja - če pridemo na trening, z glavo pa smo drugje, potem treninga (ponavadi) ne bomo oddelali tako kot bi ga morali - kar pomeni, da tudi napredovali ne bomo tako kot bi morali. Da o bistveno večjih možnostih za poškodbe sebe in/ali soigralcev niti ne govorim. Če nismo pri stvari, potem se možnost za napake bistveno veča.

Skozi trening se trudim zadržati določen nivo intenzivnosti - saj se le tako lahko pripravimo na intenzivnost tekme (izredno redki so treningi, ki se po intenzivnosti lahko primerjajo s tekmami). Ko se igra na en ali dva koša redno puščam "prednost" pri malih dotikih. S tem "treniram" sposobnost koncentracije igralcev, "treniram" njihovo sposobnost prilagajanja na situacije znotraj tekme, predvsem pa jih skušam navaditi na kontakt-igro. Košarka je namreč igra kontakta in tudi če igralec izbori prekršek nasprotnika mora še vedno biti sposoben doseči koš.

Kako na to reagirajo igralci? Različno - eni "jokajo" češ "zakaj nisi piskal faula??", drugi postanejo nervozni, tretji se ne obremenjujejo preveč ampak se trudijo naprej.

Koga od teh imam najmanj "rad"? Tiste, ki jokajo. V košarki, tako kot v življenju, se nam bodo dogajale krivice - lahko jokamo in se smilimo sami sebi, lahko pa se dodatno potrudimo in premaknemo. Lahko se borimo. Moramo se boriti naprej. Tako je tudi v košarki - včasih bodo sodniki dosodili kaj, kar nam ne bo po godu (to se dogaja precej pogosto) - lahko jokamo in se smilimo sami sebi, lahko pa se pripravimo do tega, da nam taka "krivica" da dodatne energije. Samo pametni moramo biti dovolj, da se znamo kontrolirati. Seveda tega ne morem pričakovati od 14 let starih otrok, ni pa nič pretiranega, če to pričakujem od 20+ let starih fantov. Tragedija je samo v tem, da 20+ let stari fantje še ne uspejo (ne vsi, nekateri se premikajo naprej) razumeti tega in reagirajo kot 14 let stare punce, ki so jim začeli nagajati hormoni.

H karakterju posameznika spada tudi odnos do dela - če imaš razvit odnos do dela potem imaš lepe možnosti za napredovanje. Če pa nimaš razvitega občutka za odgovornost, če nimaš odnosa do dela, potem je pa ves čas na treningu vržen stran.

Tako imamo v naši ekipi primer igralca, ki se vsak trening vozi 70km v eno smer in prihaja na treninge tudi poškodovan (!), imamo pa igralce, ki stanujejo v blokih poleg dvorane, pa jih ne srečamo prav pogosto.

Seveda bomo trenerji z veliko večjim veseljem delali z igralcem, ki se trudi, ki si želi delati, kot pa z igralcem, ki trening razume kot neke vrste prisilo. Igralcu, ki se trudi in dela in je prizadeven se bodo tudi napake gledale skozi druge oči.

Še en "moment" je zanimiv pri igralcih - redko kateri razume bistvo trenerjevega "dretja". Večina misli, da ima trener kaj proti njim, da jih ima "na piki",... Redko kdo pa razume, da trener glasneje opozarja na napake samo tiste igralce od katerih pričakuje nekaj več. Če sem, kot trener, nekoga "prekrižal" (v glavi), potem bom tega igralca manj opozarjal na napake. Bo pač treniral, razložil bom vsakemu stvari, ki jih ne bo razumel - ne bom pa izgubljal pretirano veliko časa, če nekdo ne bo delal vaj pravilno (opomba - v glavi prekrižam samo "pametnjakoviče", ki se jim ne da delati! Verjamem namreč, da lahko še tako malo sposoben igralec postane boljši, če v svoj napredek vloži določen trudi. Moje delo pa je, da vsakega igralca ki se trudi, nagradim s svojo pozornostjo!)

Nikoli nisem razumel ljudi, ki pridejo na trening, niso pa pripravljeni na 150% delo. Če se ti ne da, potem ostani doma. Če pa si prišel na trening, potem moraš biti pripravljen na "blood, sweat and tears!" To je namreč edini recept za napredovanje. Vse ostalo je metanje peska v oči in trošenje dragocenega časa!

Izjava dneva : A man can be as great as he wants to be. If you believe in yourself and have the courage, the determination, the dedication, the competitive drive and if you are willing to sacrifice the little things in life and pay the price for the things that are worthwhile, it can be done. Vince Lombardi

Dokument dneva : Umetnost treniranja - Kvaliteta izvedbe in vedenja (prevod s strani www.cybersportsusa.com)

Video dneva : Pistol Pete Maravich, človek ki je naredil briljantno NBA kariero kljub prirojeni srčni napaki. Toliko o tem, da se "nečesa ne da". Vse se da, če imamo dovolj veliko željo.

Beginning [biginin]

2007-11-05T22:38:00.000+01:00

Kolega Robi mi je pisal mail na temo začetka treniranja košarke. Na mail sem mu seveda odgovoril, mi je pa Robi dal idejo da bi napisal malo o svojih začetkih.

Če se prav spominjam sem na prvi trening prišel, ko sem bil star nekje 14 let. Prej sem seveda brcal žogo, košarka je bila bolj kot ne drugi šport. Oče je rekreativec in je obvladal vse kar je imelo veze z žogo, tako da smo doma imeli tudi žogo za košarko. Enkrat me je tako "zaneslo na basket", kjer sem se spodobno znašel. Oče me je vprašal ali bi šel na trening in sem šel.

Poznal nisem nikogar, neroden sem bil kot redkokdo - tisti prvi trening je bil prava muka. Ekipa je bila formirana, jaz pa dolg in suh, brez nekega znanja - današnja mladina bi rekla, da sem bil "kr neki".

Po tem treningu sem šel še na enega, potem me je malo minilo, ker se nekako nisem počutil dovolj dobrega. Sem pa ostal blizu košarke. Skoraj vsak dan sem šel "na basket", kjer smo se matrali in borili proti starejšim igralcem. To so bili pravi fighti, kjer se ni popuščalo niti za milimeter. Starejši so se počutili "obvezne" mi mulci smo se pa počutili dovolj močne, da se borimo z njimi. Po nekaj mesecih "matranja" me je oče enega boljših košarkašev našega kraja vprašal, če bi mogoče začel resneje igrati košarko. Da bo prišel trener članske ekipe na basket pogledat kako igram. Seveda se mi je to zdelo odlično, počutil sem se pomembnega in ni bilo druge kot začeti spet.

"Padel" sem v isto kadetsko ekipo ki sem jo "srečal" na prvem treningu. Niti tokrat nisem bil bistveno boljši, mogoče samo malo bolj samozavesten, ker sem preživel nekaj pravih "basket" bitk.

Potem je bila samo še košarka. V prvem letniku srednje šole sem že treniral praktično dva treninga dnevno. Najprej s kadetsko ekipo, potem sem bil še mladinec, neredko pa nas je trener peljal še na članske treninge! Nič mi ni bilo težko! Ok, šola je trpela, ker sem bil totalen lenuh - važno, da se je naredilo letnik. Če pogledam nazaj mi je precej nerodno zaradi tega, ker vem kako pomembno je biti priden v šoli. Šola je zelo pomembna, čeprav se mulariji ne zdi tako. Potem, ko boste malo starejši (če to bere kak "mulc") boste vedeli da sem imel prav!

Prvo člansko tekmo sem odigral v Trbovljah. Ok, nisem igral, sem sedel na klopi. Ampak star sem bil 16 let in resno treniral šele pol leta. Takrat je bila to 1.slovenska liga - čeprav je bila še Jugoslavija :) Ja, star sem, nimaš kaj.

Kasneje sem se matral po skorajda vseh ligah Slovenije - najprej v prvi ligi (ko sem bolj kot ne sedel, ker sem bil precej mlad), potem v drugi Slovenski ligi, kjer sem se "kalil" in učil - takrat sem košarko imel "za službo" - treningi dvakrat dnevno, šolo sem že zaključil tako da je bila košarka edina preokupacija.

Po tem sem šel v vojsko in pomagal domačemu klubu obstati v drugi ligi (kar nam ni uspel), nato sem odigral še dve sezoni v prvi slovenski ligi (pri sosedih), nakar sem se spet vrnil v domač klub. Kariero sem zaključil v Portorožu, ko sem si - na nepomembni prijateljski tekmi - strgal križno vez v kolenu. Ko sem se "pozdravil" sem začel spet trenirati, pa sem si vse skupaj še enkrat strgal. Takrat mi je postalo jasno, da je s košarko konec. Nekaj časa me je še držalo, da bi pomagal in igral vendar so bile težave prehude. Desno koleno sem operiral trikrat, levo enkrat - kar je dovolj za celo življenje :)

Lani sem se lotil treniranja. Z bratom sva se odločila da se - za svoj gušt - prijaviva na tečaj za pridobitev licence za trenerja. Moram priznat, da mi je zelo všeč to delo. Sicer me nekatere reči iritirajo - predvsem "malenkost", ko vse svoje igralce gledam skozi "oči tistega, ki je za košarko žrtvoval skoraj vse" in mi potem ne gre v račun kako se nekomu ne da delati, če je pa prišel na trening.

Jaz košarko namreč razumem kot zabavo, ne kot zajebancijo. Zabava pa je tudi trdo delo, če veš za kaj delaš. Zajebancije se pa ne gremo v "službenem času". Če smo prišli na trening smo prišli odgarati svoji dve uri in temu primerno mora biti obnašanje, temu primeren mora biti odnos. Seveda nisem nek "sužnjelastnik", ki maltretira igralce, med treningom je dosti zabavnih trenutko, da so igralci sproščeni - ne maram pa zabušavanja in "hvatanja krivin" - če se dela se dela, kdor ne more je prost. Je škoda mojega časa, da bi se ukvarjal z ljudmi, ki košarke ne jemljejo resno, ki jim je košarka samo "polnjenje prostega časa" ali "prisila". V ekipi bom namreč vedno našel 10 ljudi, ki jim je košarka nekaj več in ki so pripravljeni garati, pa četudi znanje ni na nevemkakšnem nivoju. Znanje bomo že pridobili, voljo pa mora vsak prinesti s seboj!

Izjava dneva : The harder you work, the harder it is to surrender.- Vince Lombardi

Video dneva : Maquise Walker - nikoli ni prezgodaj!

Make your mark [meik jo: ma:k]

2007-11-04T13:53:00.000+01:00

...ali "Kako narediti razliko, ne da bi dosegel piko" :)

Že lani, ko sem začenjal svojo trenersko kariero sem imel ogromne težave z razlaganjem igralcem bistva ekipnega športa! Veliko jih je namreč bilo "užaljenih", ker niso dosegli dovolj točk, ker niso igrali na svoji "naravni poziciji", ker so igrali "premalo",... Nihče pa se ni vprašal kaj bi lahko sam naredil, da bi EKIPA zmagala! Ne, pomembno jim je bilo kaj so ONI naredili na igrišču. Seveda jim je bilo vse skupaj bolj všeč, če so (ali pa smo) zmagali. Tukaj smo imeli "opasne borbe", ker je meni osebno ekipni cilj pred vsemi individualnimi cilji. Čisto vseeno je kdo doseže več točk, pomembno je (pri starejših selekcijah) da ekipa odgara svoje. Za igralce pa je pomembno, da si izborijo svoj položaj "pod soncem" in oddelajo svoj košček. Od igralcev torej pričakujem popolno predanost ekipnim ciljem - seveda s kančkom individualnosti in "svojeglavosti" - ne prenesem pa vase zagledanih povprečnežev, ki se jim ruši svet, če nekdo vrže dve žogi več ali pa če ne igrajo točno tega kar mislijo da morajo igrati.

Včeraj sem - po skoraj 6 letih pavziranja zaradi poškodbe kolena - odigral pravo prvenstveno tekmo. Seveda "silom prilike", ker smo imeli 2 poškodovana igralca in 2 igralca, ki nista smela igrati na včerajšnji tekmi. Tako smo se na vrat-na nos odločili, da poskusim pomagati kolikor lahko in kolikor bi zdravje dopuščalo. Cel teden smo se pripravljali in pazili in mazali, da bi zdržali do sobote in pač pomagali kolikor se bo pač dalo.

Moja kariera nikoli ni bila sestavljena iz doseganja točk in to me verjetno definira kot trenerja (obstaja "resnica", da se trenerjev košarkaški karakter vidi po tem kako igra njegova ekipa). Tudi včeraj je bilo podobno - odgaral sem svoje v obrambi, v napadu postavljal blokade in podajal ko je bilo potrebno. Seveda sem zalučal eno skalo proti obroču ampak to je bilo bolj nuja, ker se je napad iztekal.

Ne bom se zdaj hvalil kako oh in sploh je to izgledalo, ker je bilo - po moje - precej smešno vse skupaj ampak OK, ljudje, ki nas spremljajo nekaj časa so rekli, da se je videlo kako smo bili bolj "organizirani" v obrambi in da je to kao moja zasluga.

Ne vem če je kaj od tega res, sem pa zelo vesel, da smo končno uspeli zmagati in če sem prispeval vsaj "milimeter" h temu, potem je bilo vse žrtvovanje tega tedna poplačano. Zdaj pa je na soigralcih da nadaljujejo v tem slogu - videli so namreč kaj prinaša rezultat, tudi dovolj so pametni, da bodo to intenzivnost znali "prerisati" na naslednje tekme. Jaz bom svoje oddelal s klopi!

Slika dneva : včeraj smo tekmo zmagali predvsem zaradi odlične conske obrambe. Slika dneva prikazuje šibke točke conske postavitve 2:3 (A polja so glavne šibke točke, B polja

Video dneva : Better Basketball "attacking zones"

Defense [dĭ-fĕns']

2007-11-02T13:37:00.000+01:00

Trenutno se ubadam z branjem in "prevajanjem" (za svoj gušt) knjige Let's talk defense, ki jo je spisal Herb Brown, brat bivšega trenerja Detroit Pistonsow, Philadelphia 76ersov,... Larrya Browna.

Glavo razbijam s tem kako čimveč res pomembnih "malenkosti" razložiti igralcem, kako jih pripraviti do tega, da začnemo živeti obrambo. Mi igramo obrambo samo zato, ker mora nasprotnik tudi kdaj imeti žogo in metati na koš, mi smo pa tam pač "silom prilike" in komaj čakamo da stečemo v napad. Po svoje mi je ta "koncept" razumljiv čeprav mi ni domač. Sam sem svojo "kariero" pač "izgradil" na obrambi - nikoli nisem bil igralec, ki bi dal 30 točk, sem pa bil vedno igralec, ki je kril tistega nasprotnika, ki je ponavadi dal 30 točk. Sem pač našel svoj prostor pod soncem.

Ne bom se spuščal v expertize o tem katera obramba je najboljša, kateri prijemi spadajo h določenim postavitvam ipd - to je več ali manj domena vsakega trenerja posebej in stvar prioritet posameznega trenerja.

Meni najbolj pri srcu je model man-to-man obrambe pri kateri se igralci trudijo nasprotnika usmeriti v en del igrišča, potem pa vsi naredimo kar je v naši moči, da se žoga ne prenese na drugi del igrišča - torej, če nasprotnika usmerjamo v levo, potem naredimo vse, da nasprotnik svojo napadalno aktivnost zaključi na levi strani. Seveda to za seboj "povleče" obvezo obrambnih igralcev, da preprečijo prodiranje v sredino, saj moramo napadalce usmeriti stran od koša.

Kaj s tem dosežemo?

Predvsem to, da vseh 5 obrambnih igralcev krije 2 ali največ 3 nasprotnike! Težko je namreč verjeti, da bi se vseh 5 napadalcev hkrati znašlo na levi napadalni polovici. Z gibanjem "na prvi podaji" in gibanjem igralcev na "strani pomoči" izvajamo pritisk na napadalca in ga silimo v reševanje situacije na "nenaraven" način, način ki ga ni vajen s treningov. Bolj podroben scouting nam lajša odločitve. Če recimo vemo, da nasprotnik spretno vodi žogo z desno roko, leva pa je bolj za okras, potem ga seveda usmerjamo tako, da ga silimo v vodenje s slabšo roko.

Seveda je načinov branjenja nasprotnikovih napadov skoraj toliko kot je različnih trenerjev, vsak košarki doda nekaj svojega. So pa osnove več ali manj enake pri vseh različicah. Preža, gibanje rok in nog, stran pomoči,...predvsem pa velika želja po igranju obrambe. Brez želje ni ničesar.

Slika dneva : pri prenosu žoge napadalca skuša obramba preprečiti gibanje skozi sredino z usmerjanjem v levo ali desno stran igrišča. (Cybersports USA)

Izjava dneva - "If you want team play, you must stress defense. Defense makes players unselfish." -- John Brady

Dokument dneva - prevedeni zapiski knjige "Let's play defense" (Herb Brown)

Video dneva : Michael Jordan uči pravilno postavitev obrambne preže

Fighting spirit [faitin spirit]

2007-10-21T10:45:00.000+02:00

Včeraj smo imeli "srečo" odigrati še eno zanimivh tekem v moji kratki trenerski karieri. Srečali smo se z ekipo Pingvini Šmartno - ekipo polno šolanih igralcev, ki niso nikoli resneje nadaljevali svojih košarkarskih karier. Mi smo pa mulci, ki mislimo da sta dva treninga na teden dovolj in da so "pingvini" grupa građana, ki se zbere za vikend in odigra eno tekmico na easy.

Že prve minute tekme pa so nakazale kam bo vse skupaj šlo. Pingvini so se razleteli po igrišču, mi smo jih pa opazovali. Brez "izstreljenega metka" se je včasih temu reklo. Na momente smo sicer nakazali, da se le znamo boriti, to je pa bilo tudi vse. In bistveno premalo.

Zakaj to pišem? Ker me je življenje naučilo da se, samo z izjemno borbenostjo in željo, popolno koncentracijo skozi celo tekmo, da zmagovati. Izkušene ekipe, pa tudi ekipe fighterjev bodo kaznovale vsako našo napako, pa če so še tako "leseni".

Uradno smo zdaj že dovolj stari, da je otroških bolezni konec, mlečni zobje so odpadli in potrebno bo pokazati vse naše znanje in predvsem borbeni duh, ki nas edini lahko reši v trenutkih krize. Ne sme se dogajati (zdaj se to dogaja že tretjo tekmo zapored), da so vse "mrtve žoge" nasprotnikove, da se nihče ne vrže za žogo (razen če pade sam od sebe) - razumem neznanje in naivnost - vse to spada v "šolanje", ne razumem pa ravnodušnosti in pomanjkanja želje.

Trenerji namreč lahko naučimo pravilnih obrambnih postavitev, odličnih napadalnih akcij, ne moremo pa nauičiti volje in želje. To mora imeti vsak igralec v sebi, če tega ni potem nismo na pravi poti. Še tako velik talent je hendikepiran če nima želje.

Od tukaj se štarta in nadgrajuje. Brez želje in zavedanja, da bo - za uspeh ali rezultat - potrebno žrtvovati marsikaj, je ves trud zaman.

Za prihodnje bloge pripravljam prevod knjige "The Lombardi rules". 26 enostavnih lekcij kako postati odličen vodja tako v športnem življenju, kot v poslovnem življenju.

Izjava dneva : The harder you work, the harder it is to surrender. - Vince Lombardi

Video dneva : Jimmie Hunter - če se trudiš, se izplača!

Trust [trŭst]

2007-10-08T23:18:00.000+02:00

Zaupati soigralcem, ki znajo manj? To vprašanje je postavil en od obiskovalcev bloga – pa mu bom odgovoril po svoje.

Ja, potrebno je zaupati soigralcem, tudi če ne znajo dosti – če znajo manj od nas oz. če ne znajo ničesar. Košarka je namreč kolektivni šport, en igralec sam od sebe ne more zmagati tekme – Michael Jordan je imel »orkester«, ki je sicer igral kot je Jordan dirigiral, vendar sam – brez pomoči soigralcev, ne bi uspel.

Komu zaupati? Ko sem še igral košarko sem vedno zaupal soigralcem, če sem videl, da dajo 110% svojih sposobnosti, Ni važno kje je limit teh sposobnosti. Če sem videl, da se vsi trudimo in da nihče ne »glumi« in ne zabušava, potem je bilo zaupanje brezmejno. Zakaj? Ker sem vedel, da se vsak po svojih najboljših močeh trudi za skupni cilj.

Nikoli pa nisem maral ljudi okoli sebe, ki se niso trudili – raje sem igral sam, kot pa da bi imel okoli sebe igralce, ki se ne trudijo. Kaj še pridobimo z zaupanjem v soigralce? Recimo, da imamo (ali pa smo) igralca ki vidno odstopa od ostalih soigralcev. Pravi igralec, bo svoje soigralce spodbujal, jim pomagal, jim zaupal! Ko bo potrebno prevzeti odgovornost pa jo bo prevzel.

S tem bo dosegel več pomembnih stvari:
1. razigral bo soigralce, ki se bodo počutili pomembne dele ekipe
2. s tem ko bo razigral soigralce bo sebi olajšal delo, ker se bo morala nasprotnikova obramba osredotočiti na celotno ekipo, ne samo na posameznika 3. ko vidno izstopajoči posameznik brezpogojno zaupa "slabšim" soigralcem, potem v njihovih očeh pridobiva na vrednosti. Za takega vodjo bodo šli z veseljem v "boj"

Ekipa, v kateri si igralci zaupajo ima veliko večje možnosti za končni uspeh. Ekipa v kateri ni zaupanja pa je obsojena na propad. To je podobno kot v odnosih fant-punca. Če je zaupanje med dvema, potem je vse lažje – še tako težke situacije so enostavnejše, ker vemo da lahko računamo na partnerja. Če zaupanja ni, potem niti odnosa ni.

Kako razivit zaupanje? Počasi. Na vsakem treningu, z vsakim našim dejanjem. Od začetka bo verjetno malo bolj nerodno in bo potrebno nekaj potrpljenja vendar so rezultati ohrabrujoči. Tudi soigralcem bo lepše hoditi na treninge, če se bodo na treningih lepo počutili.

Izjava dneva - “We're never so vulnerable than when we trust someone - but paradoxically, if we cannot trust, neither can we find love or joy” (Walter Anderson)

Video dneva - Temu se reče brezmejno zaupanje

Offense [ə-fĕns]

2007-10-08T15:28:00.000+02:00

Pravijo, da je napad najboljša obramba. Ne bom šel v "metafizičnost" te trditve niti ne želim meditirati o tem.

Igra v napadu je tisti del košarke, ki večino otrok najbolj zanima. Kako dati koš! Ni toliko pomembno kako ga obraniti - kako doseči koš!

Če imamo v ekipi kvalitetne posameznike, potem je koše precej enostavno dosegati. Več kvalitetnih, predvsem pa nesebičnih, posameznikov - več je možnosti, da nasprotnika spravimo v položaj iz katerega se ne bo uspel obraniti. To je tudi cilj igre v napadu - doseči koš.

Načinov, kako doseči koš je "malo morje" in tudi na tej točki se ne bom spuščal v opisovanje vseh možnosti. Bolj bom opisal svoje videnje napadalne igre.

Košarka je v bistvu enostaven šport - s čimmanj poskusi žogo večkrat (od nasprotnika) spraviti skozi obroč. Ok, ni tako zelo enostavno kot se napiše, ni pa niti tako zelo težko. Skozi napadalna gibanja moramo doseči pomanjkanje ravnotežja obrambne postavitve - ali skozi pick&roll igro in prevzemanje "visoki-nizki" ali preko hitrih podaj, lahko z uigranimi akcijami, lahko pa tudi s pomočjo fizičnih predispoziciji posameznikov, ki so večje od nasprotnika.

Bisvto torej je - nadigrati nasprotnika. Naši (bivši) bratje imajo lep izraz - nadmudriti! Zato je bila košarka od nekdaj šport intelektualcev (pa nič proti ostalim športom) in zato vedno bolj izgublja svoj čar. S prodorom "instant" košarke, ki se bazira na fizičnih predispozicijah je ves "vic" košarke zbledel. Tudi zato me ne spravite, da bi si ogledal eno NBA tekmo, niti za denar! Raje sem v službi (potem si lahko predstavljate, da je to res naporno!).

Aparat imenovan "NBA košarka" nas uči, da je boljši tisti, ki višje skoči in ki močneje zabije žogo v koš. Seveda je tudi to pomembno in olajša zadevo ampak tisti ki odlično skoči še ni nujno odličen košarkar. Lahko pa je odličen skakalec v višino. Veliko je namreč odličnih košarkarjev, ki niso skočili kaj dosti, pa so vseeno imeli vrhunske kariere. Larry Bird je bil en od takih, Magic Johnson... tudi pokojni Dražen Petrovič ni bil ravno skakalec. So pa imeli ti možje vrhunsko inteligenco, smisel za kombinatoriko in predvidevanje situacije. Seveda je tem atributom potrebno dodati tudi nepresahljivo željo po napredovanju in skoraj nemogočo potrebo po dodatnem delu.

To je tudi sporočilo, ki ga skušamo razložiti otrokom s katerimi delamo - da ni vse v supergah in zabijanjih ampak da je veliko tudi v tehniki, taktiki, da je o košarki potrebno razmišljati (kot o vseh stvareh v življenju).

Ko smo že pri stvareh o katerih je potrebno razmišljati si bom dovolil še malo "kritiko" - moj blog se je (po ne vem kakšnem čudežu) uvrstil na listo blogov strani Drugi svet. Sem zadovoljen in počaščen, bi pa rad dodal en popravek na moj prejšnji blog - povzetek prejšnjega bloga je namreč malo "površen". Moje mnenje ni, da je - za pravi napredek - potrebno izgubljati.

Besedna zveza "potrebno izgubljati" je namreč nerodna reč. Na svetu ni športnika, ki bi imel POTREBO po porazih, tako da bi tole rad malo popravil.

Športniki se največ naučijo iz tesnih porazov, kar pa ne pomeni, da je potrebno izgubljati. Nisem psiholog ampak malo je potrebno pogledati kaj se dogaja s človekom ob tesnih porazih, tesnih zmagah, lahkih zmagah ali težkih porazih.

Pri lahkih zmagah igralec ne napreduje, ne čuti neke strašne euforije - "another day at the office" bi rekel. Težki porazi ljudi pahnejo v malodušje "saj nisem nič vreden,...." kar spet ni produktivno.

Tesne zmage so lahko spodbudne (ko igraš proti boljšim nasprotnikom je tesna zmaga vedno spodbudna), po drugi strani pa lahko pomenijo tudi alarm, če smo igrali proti slabšim nasprotnikom. Ampak zaradi zmage (ker štejejo SAMO zmage) se bistvo spregleda. Tega pri tesnih porazih ni.

Pri tesnih porazih proti boljšim ekipam vedno ostane nekaj grenkega priokusa - bili smo tako blizu, pa vendar tako daleč. Pravi športnik bo tekmo analiziral in poiskal napake (kje se je tekma prelomila, zakaj, kaj se je zgodilo in kaj se ne bi smelo zgoditi,...) - in pravi športnik se bo iz tega kaj naučil. Tesen poraz je pravtako spodbuden - vsaj za karakterne ljudi.

Tesen poraz proti slabšemu nasprotniku pa odkriva vse tisto, kar prikriva tesna zmaga proti slabšemu nasprotniku. V obeh situacijah igralci niso dali vsega od sebe, v obeh situacijah smo bili (verjetno) priča podcenjevanju,... v eni situaciji smo se sicer "izmazali" in zmagali, druga situacija pa je "terapevtsko" koristnejša, saj nas razgali in pokaže česa nismo delali pravilno. Zato menim, da se največ naučimo iz tesnih porazov.

Izjava dneva : “A winner is someone who recognizes his God-given talents, works his tail off to develop them into skills, and uses these skills to accomplish his goals.” Larry Bird

Datoteka : "prva pomoč":

Video dneva : Hakeem "the dream" Olajuwon

Tenaciousness [tə-nā'shəsnĕs]

2007-10-07T15:43:00.000+02:00

Nepopustljivost je odlika vrhunskih športnikov. Športnikov, ki se ne predajo četudi so razmere resnično neugodne. Nepopustljivost je odlika, ki naredi razliko med uspešnim in neuspešnim.

Velikokrat v življenju se nam zgodi, da bi "vrgli puško v koruzo", da bi se predali in odstopili. To je vedno opcija vendar ne bomo nikoli vedeli ali bi v nečem uspeli, če se bomo vedno predajali, če bomo nehali, ko se pojavijo prve ovire. Ovire bodo vedno na naši poti, ker samo tako naše delo dobi smisel - če se potrudimo in ovire premagamo, potem ima rezultat nek smisel in neko težo.

Če nam je vse prinešeno pod rit, če se za uspeh ni potrebno potruditi, če za dober rezultat ne premagujemo ovir, potem so naši rezultati (ponavadi) precej nižje od naših potencialov, napredek pa je temu primeren.

Ravno včeraj smo, s člansko ekipo Portoroža, igrali povratno pokalno tekmo 3.kroga SPAR pokala. Gostili smo ekipo Šenčurja, ekipo ki nas je v prvi tekmi premagala za 2 točki in ekipo, ki je veljala za favorita, saj ima nekaj res kvalitetnih posameznikov.

Pred tekmo smo vsi verjeli (še posebej na podlagi naše igre iz prve tekme), da lahko favorite presenetimo, še posebej ker smo igrali doma. Tekmo smo začeli odlično, nato malo popustili in dovolili gostom da se približajo. Vendar pa nas zaupanje v svoje moči ni nikoli zapustilo. Z veliko želje in truda vseh igralcev, ki so igrali (in igrali so vsi!) smo se pretolkli skozi tekmo in jo na koncu zasluženo dobili.

Tekme seveda nismo mogli dobiti na izkušnje ali rutino (smo namreč mlada in precej neizkušena ekipa, igrali pa smo še brez praktično najbolj izkušenega igralca) - ampak samo na nepopustljivost in borbenost. In samo to nas lahko pripelje do kvalitetnega igranja v naši ligi. Za nagrado pa smo si prislužili dve tekmi, najverjetneje proti enemu od prvoligašev, kar bo praznik posebne vrste.

Tisto kar pa bi res želel povedat je to, da samo z igranjem takih tekem igralci dejansko napredujejo. Lado Gorjan, en prvih trenerjev s katerimi sem imel čast sodelovati nam je znal govoriti, da se igralci največ naučijo iz porazov z minimalno razliko. Ker so tej porazi najbolj boleči. Seveda je težko in nerodno izgubiti tekmo z minimalno razliko ampak dejansko je res - igralci in trenerji se največ naučimo preko minimalnih porazov. Tekma v kateri zmagamo za 40 točk ali pa izgubimo za 40 točk je bistveno manj vredna (v smislu napredovanja igralcev), kot pa tekma ki se lomi v zadnjih trenutkih. Zmaga je seveda slajša, poraz pa bolj poučen.

Izjava dneva : "Losing is only temporary and not encompassing. You must simply study it, learn from it, and try hard not to lose the same way again. Then you must have the self-control to forget about it." John Wooden

Video dneva : Top 10 hustle plays -

CommuniAction [kə-myū'nĭ-ăk'shən]

2007-09-29T10:41:00.000+02:00

Namen tega pisanja bo "rak rana" verjetno večine mladih ekip. Komunikacija.

Igralci se slabo zavedajo dejstva, da konstantno komunicirajo. Ne bom zašel v "metafizično" in se razpisal o telesni komunikaciji in nezavednih telesnih reakcijah na določene situacije - bolj me je zmotilo skoraj popolno pomanjkanje glasovne komunikacije znotraj igre.

V napadu se to še nekako opazi - "daj žogo!", "pojdi tja",... v obrambi, kjer je to skoraj življenjskega pomena, pa je komunikacija mizerna.

"ko smo mi trenirali", so nas trenerji učili, da smo nonstop glasni. V opominjanju soigralcev na določene situacije v obrambi. Opozarjanje soigralcev na blokado, še posebej na hrbtne blokade, ki jih soigralec težje predvidi, opozarjanje soigralcev na določeno vrsto pokrivanja visokih igralcev (če se izvaja pokrivanje pred centrom, potem smo morali opozoriti soigralca na strani pomoči, da nam krije hrbet in pazi na podajo prek nas), opozarjanje soigralcev v primeru, da nam je direktni nasprotnik ušel (pomagaj!),... do tega, da se je igralec katerega nasprotnik je uspel vreči na koš moral zadreti "ŠUT!", kar je pomenilo zapiranje vseh igralcev in skok za žogo.

Vse to so malenkosti, ki veliko pripomorejo v igri, četudi igralci mislijo da ne. Meni se zdi, kot da bi bilo igralcem nerodno, če kdo zakriči na igrišču, če kdo ukaže kaj je potrebno odigrati, kot da jim je nerodno prevzeti odgovornost.

Precej logično je, da vse to pride z izkušnjami, ko se igralci "bolje počutijo" v določenih vlogah, vseeno pa bi morali na ta segment igre posebej paziti. Če otrok ne bomo naučili, da se (med igro) pogovarjajo med seboj, da komunicirajo, potem se verjetno sami tega ne bodo naučili.

Še en segment komuniciranja mi je bil vedno všeč - glasno igranje v obrambi daje obrambi občutek agresivnosti, napadalcem pa občutek, da igrajo proti več nasprotnikom. To je tak zgodovinski način povečevanja agresivnosti - Braveheart je kričal, ko so šli Škoti v napad, partizani so se drli "NA JURIŠ!", ko so šli v napad. Male tajne, velikih majstora!

Tisti, ki smo kdaj igrali kolikortoliko resno organizirano košarko bomo znali povedati, da je veliko lažje igrati proti obrambi, kjer so vsi nekako tiho - kar posledično pomeni, da so verjetno manj agresivni. Če pa se pa nasprotniki spodbujajo, opozarjajo na premike, blokade,... potem je vse skupaj manj enostavno.

Izjava dneva : “The single biggest problem in communication is the illusion that it has taken place.” - George Bernard Shaw

Nasvet dneva : obrambno usmerjanje igralcev.

Prenos žoge skušamo onemogočati tako da prenašalcu ne dovolimo prenosa preko sredine igrišča (rdeča cona). Nadaljevanje obrambne aktivnosti posvetimo temu, da napad ne prenese žoge čez namišljeno črto, ko ločuje levo in desno polovico napadalne polovice. S tem zoožamo maneverski prostor napadu in povečamo možnosti za uspešno obrambo.

Video dneva : Kako to počnejo novozelandci in kako jim nasprotniki vračajo:

Fundamentals [fŭn'də-mĕn'tls]

2007-09-25T13:15:00.000+02:00

Ker počasi začenjam z dodajanjem gradiva, ki sem ga uspel prevesti (internet dela čudeže) bom prvi "resen" članek posvetil osnovam košarke.

Kot pri vsaki stvari v življenju so pravilno naučene osnove bistvenega pomena pri doseganju ciljev. Tako kot se je potrebno najprej naučiti šteti, da bi lahko kasneje pravilno delili in množili so tudi pri košarki osnove bistvenega pomena.

Kar se bodo otroci naučili, to bodo ponavljali in to bodo na koncu prikazali na igrišču. Če bomo trenerji striktni pri popravljanju napak in če bodo otroci razumeli, kaj jim skušamo dopovedati in kaj popraviti (predvsem pa jim moramo znati pokazati kako določen gib pravilno izgleda), potem bomo na pravi poti.

Nisem izkušen trener, eno leto sem delal z otroci, pa sem videl dovolj "košarke" v mlajših kategorijah. "trenerji" izkoristijo določeno prednost (seveda igra samo rezultat, vzgoja je drugotnega pomena) - v starosti, višini ipd. in to izkoriščajo do onemoglosti. Kadeti igrajo presing po celem igrišču, maltene conski presing - osnove košarke (obramba 1na1, stran pomoči, zapiranje po skoku - če govorimo o obrambi) so nekje zadaj, "nujno zlo".

Seveda je to na kratki rok uspešno - zmagaš tekmo, otroci srečni, verjetno so tudi starši srečni, ker so "sineti" dobili "še eno tekmo" ampak na dolgi rok je to malo vredno. Ko bodo tej otroci stari 17-18 let bodo enodimenzionalni atleti, ki bodo sicer agresivni (če bodo) ampak nekega širšega znanja pa verjetno ne bo. Zakaj? Zato, ker so njihovi trenerji v mlajših selekcijah čas "trošili" na nepomembnih zadevah kot je conski presing, podvajanje otrok, ki sami od sebe težko prenesejo žogo na nasprotnikovo polovico,...

Zato je toliko bolj pomembno, da vztrajamo pri učenju osnov košarke - na kratki rok bo to verjetno izgledalo kot "še ena izgubljena tekma", na dolgi rok, pa bodo naši varovanci bogatejši za tisto osnovno znanje, ki loči igralce od košarkašev. Košarkašev je namreč vedno več, pravih igralcev pa vedno manj.

Ok, še malo politike - seveda je to posledica "globalizacije" in instant NBA košarke, kjer je pomembno kakšne superge ima kdo in kjer je pomembno kdo višje skoči. No, če bi govorili o skoku v višino, potem bi teorija o uspešnosti tistega ki višje skoči, držala. V košarki pa igra vse prej kot samo skok. Skok je samo en od elementov in tudi brez njega se da biti uspešen.

Skozi te moje pisarije bom dodajal dokumente v katerih bodo opisane smernice in načini treniranja ter učenja, stvari ki jih vsi že poznamo, nikoli pa ni odveč, če jih še kaj preberemo.

Za danes "častim" PDF dokument "Osredotočanje na osnove"

Coach [kōch]

2007-09-22T22:06:00.000+02:00

Biti trener je vse prej kot lahko delo. Starši nam svoje otroke zaupajo za vsaj dve uri dnevno, vsak dan! To je skoraj toliko časa kot otroci preživijo s svojimi starši.

Na žalost se vse premalo trenerjev zaveda te odgovornosti - veliko trenerjev oddela svoje delo, delo trenerja. Vse premalo trenerjev pa je pedagogov, prijateljev igralcev (seveda z vsemi potrebnimi omejitvami, ki morajo obstajati v odnosu igralec-trener), zaupnikov, učiteljev. Oddelajo svoje, oddelajo trening - ostalo jih ne zanima.

Ali so otroci pridni v šoli, ali imajo težave s puncami, ali so vsakodnevne stvari urejene - to so pomembne "malenkosti", ki pomen trenerja v igralčevih očeh samo povečajo. Če trener pokaže resnično zanimanje za otrokovo življenje izven dvorane (šola, prijatelji,...) potem dobi otrok zaupanje in trenerjevo delo postane takoj lažje.

Seveda je potrebno stvari vedno jemati z pravo mero zdravega razuma - ne gre siliti v otroke, bodo že sami povedali ko bodo hoteli, je pa vedno koristno, da se z mladino pogovarjamo.

Za začetek nove sezone sem tako pripravil nekaj prevodov z internetnih strani - prevodi so urejeni v pdf dokumente. To kar boste uspeli videti na blogu bo samo "predogled" dokumenta. Za vse, ki bi želeli polne dokumente (take ki jih boste lahko tiskali) sem kreiral mail - pass1st.blogspot@gmail.com. Pošljite mi svoj mail in poslal bom dokumente ki jih boste želeli.

Trenutno imam v bazi približno 15 pdf dokumentov z nekaj osnovnimi napotki glede treniranja mladine (od načinov kako pridobiti zaupanje igralcev, do motivacije, preko vzpostavljanja discipline do vodenja tekem). Pripravljam tudi nekaj bolj specialnih prevodov (pripravljen je že prevod napada proti conski obrambi) ki bodo bolj podrobni (tehnika meta na koš, tehnika skoka v napadu in obrambi, tehnika podajanja).

Vse to bom objavljal v novih postih, vsako "prezentacijo" pa bom komentiral po svoje.

Upam, da bodo dokumenti komu prišli prav - jaz se bom potrudil in prevajal, istočasno pa se bom potrudil in se teh napotkov držal kolikor se bo dalo. Meni se zdijo zelo na mestu.

Za konec še malo opravičilo - če bo kak prevod malo bolj smešen je samo zato, ker so nekateri izrazi malo težje prevodljivi.

Prvi dokument je 10 nasvetov za motivacijo igralcev.

Update [ŭp'dāt']

2007-09-16T11:55:00.000+02:00

Pozdravljeni,

lep čas nisem ničesar napisal, ker nisem imel ne želje ne časa - istočasno pa sem pripravljal eno zadevo, ki bi lahko koristila tako mladim igralcem, kot trenerjem. Če bo kdo želel to uporabljati bom zadovoljen, če ne bom pa to počel za svoj "gušt".

V kratkem bom svoj blog malo preuredil in dodal nekaj pomembnih "malenkosti".

Lep dan vsem

Ethic [ĕth'ĭk]

2007-05-05T10:39:00.000+02:00

Sem opazil, da moji v blogih več ali manj konstatno omenjam "garanje", "trdo delo", "borbo", ipd.

Delovne navade so izredno pomembne in samo tisti, ki so navajeni delati so lahko uspešni. Smo videli že veliko "najbolj talentiranih" posameznikov, ki so naredili podpovprečne kariere - videli smo pa tudi nekaj "podhranjenih" talentov, ki so s srcem, željo, neusahljivo voljo in pa popolno predanostjo uspeli. So športniki, ki jim ne bi dal za burek (če bi jih srečal na cesti) , pa so uspešni.

Zakaj? Ker so pripravljeni narediti vse za zmago. Vse kar zmorejo in znajo, v vsakem trenutku so se pripravljeni "pretrgati na pol", da bi le dosegli cilj. Koliko nas je takih danes? Kdo od nas se je pripravljen žrtvovati za uspeh? Kaj smo pripravljeni žrtvovati? Po kakšni ceni?

Danes se vse stvari gledajo skozi "instant uspeh" - če ni takoj in zdaj, potem ni vredno nič. Kapitalna napaka! Niti ena normalna stvar se ne zgodi čez noč - tako tudi uspeh v športu zahteva vsakodnevno 110% vlaganje in garanje. Samo 100.000 krat ponovljeni gib bo športnik pravilno izvedel na tekmi, ko bo to najbolj potrebno. Mi smo pa zadovoljni že z 10 ponovitvami in nam je "dodatnih 10" muka, odveč, "kaj nam bo, saj znamo".

Druga pomembna kompotenta na poti do uspeha je primerjanje/tekmovanje z boljšimi. Samo vsakodnevno primerjanje z boljšimi od sebe nam bo prineslo uspeh. Kratkoročno bomo sicer izgubljali tekme (kratkoročni cilji nas tako ali tako ne zanimajo!), na dolgi rok pa bomo napredovali - in ko bomo enkrat igrali na svojem nivoju bomo imeli dovolj izkušenj (od vsakodnevnega primerjanja z boljšimi od sebe), da bomo lahko tekme z vrstniki reševali sebi v korist.

Vse ostalo je izguba časa (če govorimo o kolikor-toliko resnem ukvarjanju s športom). Težava je v tem, da otroci danes mislijo samo na "instant uspeh", ne pa na dolgoročno korist, ki jo imajo z igranjem proti boljšim od sebe.

Tretja komponenta - pravi športniki nikoli ne obupajo. Se zgodi, da jih - tekom tekme - nasprotnik preigra, vendar se pravi športniki vrnejo in naredijo vse, da napako popravijo. Gledam trening svojih mulcev - v večini primerov je tako, da se igralci predajo po prvi napaki, tako jokanje "ne morem več", "kaj naj, če je pa boljši", "naj igra kdo drugi"... nisem pa še slišal, da bi kdo rekel in predvsem POKAZAL malo več volje pri naslednji aktivnosti na treningu. Ne, tega ne - jokati znamo, da bi pa kdo pokazal osnovno (niti ne kake extra želje) željo po tem, da se pobere in pokaže, da mu ni vseeno če ga nasprotnik preigra? Ne, tega pa ne. Raje dvignemo roke od vsega.

Četrta komponenta - popravljanje napak. Vsi radi delamo stvari, ki jih znamo - otroci raje "polagajo na koš" z boljšo roko, s slabšo pa raje ne. Tako se večina pri "levem polaganju" (večina otrok je desničarjev) raje zateče v metanje z desno roko, kot pa da bi se lotila polaganja z levo. Zakaj? Ker je tako lažje! Ker je lažje zadeti (pa čeprav zgrešijo) z napačno roko, kot pa zgrešiti s pravo. Spet smo pri zadevi, ki se ji reče "ponavljanje" - če en gib ponavljamo več 1000 krat, potem nam pride v kri in postane avtomatičen. Če pa se gibu izogibamo ga pa ne bomo znali nikoli pravilno izvesti.

Pri popravljanju napak je še ena zadeva precej pomembna - otroci neradi slišijo kritiko na svoj račun oz. vsako popravljanje razumejo kot napad na njihovo integriteto. Kot neutemeljeno kritiko. Pa čeprav bi morali biti hvaležni, če si trener "vzame čas" in popravlja njihove napake.

In še zadnja malenkost popravljanja napak (to je "old school" resnica) - otroci postanejo nestrpni, če jih trener opominja na napake. Prvi "obrambni mehanizem" je "kaj hočeš!! Kaj nonstop meni težiš!". V vednost - ko bo trener nehal opozarjati posameznika je ponavadi prepozno - trener je dvignil roke in bo svoj čas raje posvetil posamezniku, ki si želi odpraviti napake.

Izjava dneva: "We try to stress the little things because little things lead to big things." Steve Alford

Link dneva : CoachesClipBoard - vaje

Video dneva tokrat nima povezave s košarko je pa prikaz tega kaj lahko človek doseže, če ima cilj, željo in se nikoli ne preda.

Leadership [lē'dər-shĭp']

2007-04-21T11:15:00.000+02:00

Danes se bom malo ukvarjal s "psihologijo" - predvsem z vplivom vodje na skupino ljudi (prevedeno v košarko - vpliv vodje na soigralce)

Kdo je "vodja"?

Človek, ki lahko s svojim zgledom in delovanjem "vbije" strast in smer skupini ljudi. Gledano v košarkaškem smislu je to igralec, ki mu soigralci popolnoma zaupajo in se nanj zanašajo v odločilnih trenutkih. Je igralec, ki je sposoben prevzeti nadzor nad igro in situacije reševati v dobrobit ekipe.

Pravi vodja je vedno prvi na igrišču (pri treningih), se nikoli ne pritožuje čez vaje, ima svoje mnenje glede določenih stvari in to svoje mnenje uspešno predstavi, ko je to potrebno. Pravega vodjo mora ekipa sama "narediti", izluščiti iz ekipe.

Napaka, ki se pogosto pojavlja je "postavljanje vodje" s strani trenerja. Ko trener izbere vodjo nezavedno poruši hierarhijo znotraj ekipe. Igralec, ki je bil prej "en od nas" je zdaj umetno postal "nekaj več" in to pri ostalih pomeni neke vrste diskreditacijo njihovega znanja in njihovih sposobnosti. Zato bi moral trener - če že želi svojega vodjo - to narediti na malo bolj subtilen način. Ne z javnim imenovanjem ampak skozi trening. Je pa to vedno precej "nevarno" početje, saj lahko ostali igralci to zadevo prepoznajo in smo spet v situaciji rušenja hierarhije odnosov znotraj ekipe.

Kot že rečeno - če ekipa sama "rodi" vodjo, potem ima ta praktično neomejeno zaupanje ostalih članov ekipe. Izredno pomembno je, da vodja tega zaupanja ne izkorišča in izrablja za stvari, ki ne pripomorejo h izboljšavi statusa ekipe. V tem primeru ga bo ista ekipa, ki ga je "nastavila" tudi "odstavila". Težava bo v tem, da tak igralec težko ostane del ekipe!

"Contrary to the opinion of many people, leaders are not born. Leaders are made, and they are made by effort and hard work." Vince Lombardi

Kako prepoznati pravega vodjo?

Pravi vodja ni nujno najglasnejši igralec v ekipi, najvišji, najmočnejši - niti ni nujno najboljši strelec! Vodja je lahko tudi tisti, ki je tih in miren, na igrišču (predvsem ta del je pomemben) pa da vedno vse od sebe in s svojim zgledom spodbudi ostale člane ekipe, da počnejo isto. Če to pomeni z glavo skozi zid, potem mora vodja PRVI skozi zid, ostali pa mu bodo sledili.

Pravi vodja bo prvi v dvorani in zadnji bo dvorano zapustil, pravi vodja se ne bo pritoževal nad metodami dela in jamral nad napornimi treningi, ker se mora zavedati, da je ZGLED! Če se pravi vodja ne pritožuje, potem se niti ostali ne smejo. Če pravi vodja "joka in jamra", potem bo cela ekipa delala slabo!

Vpliv vodje na ekipo

Vodja ekipe ima ogromen vpliv na ostale - tako pozitiven kot negativen. S svojim zgledom je spodbuda za ostale - nekateri se bodo celo trudili, da delajo več kot vodja, nekateri bodo skušali doseči vodjo - vse skupaj pa bo pripeljalo do napredovanja vseh članov ekipe.

Vodja ima lahko tudi negativen vpliv - če izkorišča svoje "privilegije", če se "dvigne nad ekipo", potem v očeh ostalih članov ekipe izgublja pomen - ne glede na število doseženih košev se tista nevidna nit, ki se je spletla med člani ekipe, trga

Leadership is action, not a position!

Izjava dneva : When you give it your best effort, you may run out of time, but you will never lose a game, regardless of the score!

Video dneva : Dražen Petrovič

No excuses [nō ĭk-skyūz'es]

2007-04-11T22:39:00.000+02:00

Gledam tekme zadnje čase in pogrešam eno "malenkost" - že dooolgo časa nisem videl igralca, da bi se vrgel za žogo. Kot da je to nekakšna sramota, kot da ni prav, če se igralec vrže za žogo.

Kot da se nihče ne zaveda, da taka "malenkost" definira tok tekme, taka malenkost dvigne moralo soigralcem, takšna malenkost da nasprotni ekipi vedeti, da ni zajebancije in da bodo morali "umreti" na igrišču, če bodo želeli zmagati. Ne, mi se gledamo kdo bo prvi idiot, ki se bo vrgel za žogo, da se mu bodo vsi smejali!

A še vedno nikjer mulca, ki bo zaril kolena v parket. Niti da bi padel. Nič od nič. Vsi bi igrali lepo košarko, brez kontakta, brez udarcev, brez truda. No - brez truda ni nič.

Kje so časi, ko si je Larry Bird zlomil ličnico na tekmi playoffa proti Indiana Pacersem in se vrnil v tretji četrtini, ko je videl, da soigralci izgubljajo tekmo. Seveda je odveč povedati, da so igralci Bostona tekmo dobili!

Danes pa te želje, te "obveze" do košarke, tega zavedanja, da če nekaj daš košarki, da lahko pričakuješ nekaj dobrega nazaj. Ne, danes je samo "daj, daj, daj", samo statistika, samo fancy superge, lepi dresi, če ni vse "tip-top", potem smo žalostni in "nam nekaj manjka in ne moremo igrati".

Dajte se skoncentrirat - tudi v allstarkah se da igrati košarka, tudi v dresu, ki ni iz najbolj finega materiala in ki ni najbolj bleščeč, se da igrati odlična košarka. Vse je namreč v naših glavah - ali si DOVOLJ ŽELIMO zmagati. Samo to je vprašanje - niti ne toliko ali je nasprotnik boljši, višji, močnejši - vprašanje je, ali si dovolj želi zmage.

Tisti, ki pravimo, da si želimo zmage se bomo metali na tribuno če bo potrebno, da rešimo žogo in da dobimo tekmo. Tisti, ki pa pravijo da si pravtako želijo zmage, niso pa pripravljeni na žrtvovanje, so pa zgrešili šport. Za njih je pravi šport šah, kjer bodo lahko cincali in se "šparali" po mili volji, saj bodo v ogenj porivali "kmete in konje", sami pa bodo generali. Generalov pa je v ekipah bore malo - in še tistih nekaj si je "položaj" izborilo z zgledom in obnašanjem.

V opomnik vsem, ki mislijo, da se jim ni potrebno truditi, ker so "nekaj že dosegli" - video dneva, najboljša "NBA hustle" akcija - Michael Jordan, igralec za katerega lahko mirno trdimo, da je najboljši vseh časov ni čutil niti najmanjše sramote, ko je - po doseženem košu, ukradeni žogi, izgubljeni žogi, šprintal nazaj v obrambo in preprečil koš. Če njemu ni bilo težko, potem ni izgovora da bi bilo kateremukoli drugemu košarkarju na planetu težko.

Izjava dneva - "Always acknowledge hustle plays in practice." Lou Campanelli

Vaja dneva - "Wolf" (kratek opis : vaja poteka v parih, en igralec ima žogo pod košem, drugi čaka žogo nekje na višini prostih metov. Igralec z žogo le-to poda igralcu na višini prostih metov in se kar najhitreje vrne v obrambo. Igralec, ki je prejel žogo pa skuša kar najhitreje priti do koša. Vaja se nato ponovi na drugi strani igrišča)

Video dneva - top 10 NBA hustle plays

300 [thrē hŭn'drĭd]

2007-04-09T15:52:00.000+02:00

Včeraj sem si ogledal film "300" in "videl" kup malenkosti, ki povezujejo "špartance" in športnika, ki se - vsakodnevno - trudi izboljšati, napredovati - zmagati v tekmi.

Za danes sem si izbral nekaj odličnih "izjav" iz filma. Mislim, da pridejo prav tako v življenju (ki je itak vsakodnevna borba za preživetje) kot tudi na športnih prizoriščih. Že res, da vzgajamo predvsem ljudi (ne športnike ampak LJUDI!) - je pa tudi res, da je trdo delo najboljša priprava na vse kar nas napornega čaka v "odraslih letih".

Prvo takšno izjavo se "prebere" takoj na začetku filma, ko Kralj Leonidas uči svojega sina. Očetovski nasvet je naslednji: "First you fight with your head", nato svoje doda še mati "then you fight with your heart!"

Tole bi bilo potrebno vcepiti današnji mulariji, ki misli, da se dandanes ni potrebno boriti za nič, ker je vse itak samoumevno. Če pa se že najde kakšna izjema pa se bori s pestmi. Potrebno je biti pameten in si stvari iskreno želeti - če dodamo še neusahljivo željo po delu potem imamo potencialnega Človeka (z veliko začetnico).

Druga takšna izjava je izjava Kralja Leonidasa, ko je slišal, da se jim približujejo "nesmrtni" (to je bila elitna vojska perzijskega kralja Xerxesa). "Immortals? We put their name to the test!"

Takoj ko se pojavi malo večja ovira se otroci (v veliki večini) predajo in zasmilijo sami sebi. Nehajo se boriti. Napaka. Vedno in v vsakem trenutku je potrebno dati vse od sebe in POSKUSITI! Lahko ne bo šlo, ampak če ne poskusimo ne bomo nikoli vedeli.

"This is where we hold them. This is where we fight. This is where they die." - spet Kralj Leonidas v delu, kjer jih napade prvi val perzijcev. Trenutek, ko je potrebno narediti tisto za kar smo poklicani - v košarki je to lahko samo ena obramba na tekmi, ko je potrebno dati vse od sebe in NAREDITI stvari tako kot jih je potrebno narediti. Brez izgovorov, brez smiljenja. Narediti!

"Give them nothing! But take from them everything!" iz istega dela filma - "attitude", ki bi ga morala vsaka ekipa zavzeti pred vsako tekmo. Zavedanje, da nekaj imamo in da tega ne damo, da se bo potrebno nadnaravno potruditi, če se nas hoče premagati, da bo potrebno "umreti" za zmago. Ja, se sliši precej "komunistično" in precej "filmsko" ampak tako na tekmah v večini primerov je. Ne zmaga vedno najboljši in najlepši, največkrat zmaga tisti, ki si zmage bolj želi in ki je za zmago pripravljen "umreti".

In to je bistvo ekipnega športa - da smo VSI pripravljeni narediti vse, da MI zmagamo. Ne, da vsak dela nekaj po svoje in nihče ne zaupa soigralcu - že če en sam igralec na igrišču ne zaupa soigralcu oz. če en sam igralec na igrišču ne da vsega od sebe, je trud ostalih zaman. Vedno sem občudoval igralce, ki so lahko svoj lasten ego in svojo lastno potrebo po dokazovanju, podredili ekipi. In vedno jih bom občudoval.

Video dneva : Top 10 ekipnih akcij NBA:

Phenomenon [fĭ-nŏm'ə-nŏn']

2007-04-06T21:25:00.000+02:00

Ricard Vives Rubio. Zapišite si to ime, tisti ki še niste slišali zanj. Danes je star 16 let in je, v letošnji Evroligi (!) igral povprečno 18,3 minute! V teh minutah je dosegel 3,6 točke, 2,4 skoka, 2,8 podaje in 3,2 ukradeni žogi na tekmo! Pri 16 letih!!

Fant je svoje prve minute v prvi španski ligi odigral ko je bil star 14 let (!) Zdaj si pa vi predstavljajte najprej - kaki smo mi izgledali ko smo bili stari 14 let in potem, kako bi danes en mulc izgledal na igrišču, če bi ga dal v ekipo s samimi odraslimi. Potem to preslikajte v slovenske razmere in pomnožite nekje z 8 (1. SLO liga je smešen nivo proti prvi španski ligi).

Dulcis in fundo je bilo igranje na lanskoletnem evropskem prvenstvu za košarkarje mlajše od 16 let. Ricky je v finalu praktično sam premagal ekipo Rusije. Nekaj sekund pred koncem tekme so Rusi vodili za 3, ko je Ricky dosegel trojko s polovice igrišča in izsilil podaljšek. Statistika na koncu tekme je pa skoraj neverjetna: 51 točk (met iz igre 16/25, prosti meti 13/17), 24 skokov, 12 podaj!!!

Nota bene - v polfinalu proti Hrvaški je dosegel "quadruple-double" - 19 točk, 10 skokov, 13 podaj in 11 ukradenih žog!!!

Njegov trener Garcia Aito Renses mu da prepotrebne minute v katerih lahko mulc napreduje - ponuja mu minute na igrišču, ko te minute nekaj pomenijo, ne "smeti" od minut, ko so tekme odločene.

Še ena zanimivost v zvezi s klubom in trenerjem - interni pravilnik, ki so ga uvedli predvsem zaradi Rubia temu prepoveduje kakršnokoli izpostavljanje v javnosti (intervjuji ipd). S tem želijo fanta obvarovati pred pastmi, ki bi lahko vplivale nanj in na njegov razvoj. Samo mislimo si lahko koliko jastrebov bi se v trenutku obrnilo okoli 16 let starega čudeža!

In to je tisto kar manjka ogromni večini trenerjev članskih ekip - jajca, da talentiranega mulca porinejo v ogenj tudi za ceno rezultata. Smo sužnji rezultata in dokler bo tako bomo naše lokalne "rikije" dušili z polkvalificiranimi tujci, ki so malenkost boljši od našega "rikija", nikoli pa ne bomo vedeli kako dober bi naš "riki" postal.

Klubi "jokajo" češ, da ni mulcev, ki bi igrali košarko, trenerji mlajših kategorij jokamo češ da mularija nima delovnih navad - nihče pa nima jajc (za ceno rezultata) dati priložnosti talentiranemu kadetu. Še več - naša krovna organizacija prepoveduje registracijo igralcev mlajših od 15 let (za članske ekipe!). Ja "super"... Od česa hočemo obvarovati te naše mulce? A smo pozabili stari rek, da na mladih svet stoji?

V svojem "mikro kozmosu" se borim proti temu kakor pač vem in znam - v letošnji mladinski ligi sem (v drugem delu sezone, ko sem malo "preštel" kdo je kdo) redno dajal priložnost 3 nadebudnim in pridnim pionirjem. V mladinski ligi so dobivali minute, ki so štele.

Kaj sem s tem skušal doseči?
- želel sem, da fantje na svoji koži začutijo kako se igra prava košarka, kako izgleda resna košarka od blizu

- od starejših soigralcev pa sem želel, da se navadijo na to, da morajo "čuvati rit" nekomu mlajšemu, da se naučijo odgovornosti v igri. Zdaj so to "mulci v članskih ekipah" - drugi njim ščitijo riti. Čez par let pa bodo morali postati nosilci in se bo cela ekipa naslanjala na njih. Če ne bodo že danes "pripravljani", potem bo čez nekaj let kriza bistveno hujša kot bi lahko bila.

In to je bistvo trenerskega dela - da učimo otroke odgovornosti. Tako kot bodo morali enkrat v službo ob uri, tako ni zamujanja na trening. Kot bodo morali enkrat javiti, da zamujajo, tako morajo danes javljati - trenerji, še posebej mlajših, se vse premalo zavedamo, da imamo ogromen vpliv na otroke. Ne samo v košarkaškem smislu (ta je skoraj najmanj pomemben, ker bo mogoče 1 od vseh ki gredo skozi naše roke živel od košarke!) ampak še posebej v smislu navajanja na življenje.

Izjava dneva : "Insanity is doing the same thing over and over and expecting a different result." Albert Einstein

Video dneva - zaključek evropskega prvenstva U16 (Španija - Rusija) - Ricky Rubio s polovice igrišča za podaljšek:

Nickname [nĭk'nām']

2007-04-05T21:43:00.000+02:00

Danes bo tema malo manj "naporna". Nadimki igralcev. Evropski igralci imajo bolj enostavne nadimke, ameriški so bolj slikoviti. Domači nadimki so bolj kot ne izpeljanke iz imen ali priimkov (Primož "Breza" Brezec a.k.a Brzi ali pa Marko "Milko" Milič), ameriški nadimki pa so tisti pravi nadimki. Nekateri igralci so skoraj bolj znani pod nadimku kot pravem imenu. Kdo pozna Earvina Johnsona? Malo kdo. Magic? Sure...Magic Johnson :)

Ko sem začel spremljati košarko sem več ali manj občudoval Mozarta, Pink Panterja, Magica,... še starejši poznajo Prajo, Moko - sigurno jih je še vsaj 50 odličnih.

Pa si dajmo prebrat nekaj aktualnih in najbolj slikovitih:
Dwayne "Flash" Wade
Rafer "Skip to my Lou" Alston (legenda ameriških playgroundov)
Andrej "AK47" Kirilenko (AK47 je "službeno ime" za puško Kalašnikov)
Shawn "the Matrix" Marion
Paul "the truth" Pierce
Ben "Big Ben" Wallace
Jason "white chocolate" Williams
Gilbert "Agent 0" Arenas
Richard "RIP" Hamilton
Tracy "T-Mac" McGrady
Vince "Air Canada" Carter
Kevin "the big tickett" Garnett
Allen "The Answer" Iverson
Paul "the truth" Pierce

Pred leti so se po igriščih podili (nekateri se še vedno):
Shawn "the Reignman" Kemp
Lattrell "the Landlord" Spreewell
Stacey "plastic man" Augmon
Brent "Bones" Berry
Sam "I am" Cassell
Dale "D square" Davis
Chris "the Energizer" Gatling
Anfernee "Penny" Hardaway
Larry "Grandma" Johnson
Toni "the Croatian sensation" Kukoč
Dan "Thunder Dan" Majerle
Vernon "mad Max" Maxwell
Charles "Oak" Oakley
Sam "Big Smooth" Perkins
Scott "the butcher" Pollard
Vitaly "Ukraine Train" Potapenko
Bryant "big country" Reeves
Glen "big dog" Robinson
Damon "mighty mouse" Stoudamire
Robert "Tractor" Trailor
Nick "the quick" Van Exel
Jerome "Junk Yard Dog" Williams

Za konec pa še nekaj "top of the top" legendarnih:
Earvin "Magic" Johnson
Larry "the legend" Bird
Michael "AIR" Jordan
Shaquille "Big Diesel" O'Neal
David "the admiral" Robinson
Karl "the mailman" Malone
Gary "the glove" Payton
Charles "Sir Charles" Barkley
Dennis "the worm" Rodman
Vinnie "the microwave" Johnson
Clyde "the glide" Drexler
Hakeem "the dream" Olajuwon
Robert "the Chief" Parish
Dominique "the Human Highlight film" Wilkins
Rick "Dunkin Dutchman" Smits
Jerry "the logo" West
George "the Iceman" Gervin
Pete "Pistol" Maravich
Earl "the pearl" Monroe
Julius "dr.J" Erving
Chuck "the rifleman" Person

Izjava dneva : "Winning is about having the whole team on the same page." -- Bill Walton

Video Dneva : Amazing shots (nekaj bolj neverjetnih košev posnetih na kamero)

Offensive rebound [ə-fĕn'sĭv rĭ'bound']

2007-04-01T21:58:00.000+02:00

Več ali manj vsi poznamo pomen obrambnega skoka, vsi znamo poudariti pomen "zapiranja", vsi vemo kaj pomeni, če dobimo obrambni skok. Tudi naši igralci se tega "zavedajo", niso pa še ugotovili pomena skoka v napadu.

V čem je bistveni pomen napadalnega skoka? Moje mnenje je, da je skok v napadu izredno pomemben zato, ker nam omogoči dodaten met na koš. Kot sem že enkrat prej pisal - napad nikoli ni 100%, vedno zgrešimo kak met iz igre. Z močnim napadalnim skokom si priigramo dodatne možnosti meta na koš in s tem povečamo možnost za končni uspeh.

Kaj definira odličnega skakalca v napadu? Če sta moč in višina izredno pomembni pri skoku v obrambi, je skok v napadu predvsem posledica zmožnosti predvidevanja situacije, želje in borbenosti.

Predvidevanje situacije igralcu omogoča boljšo pozicijo pri skoku v napadu. Odlični napadalni skakalci so znali povedati, da "vidijo" kam se bo odbila žoga. V bistvu tega ne vidijo, samo predvidevajo glede na izkušnje. Če igralec meče žogo s strani, potem je veliko večja verjetnost, da se bo odbila na drugo stran (bo met predolg), kot pa da se bo žoga odbila nazaj (prekratek met). Statistika pravi, da se kar 70% vseh odbitih žog odbije na drugo stran od meta na koš!

Če igralec meče z vrha rakete (z obrazom proti tabli), pa se bo 70% žog odbilo nazaj proti njemu, 30% žog pa se odbije levo ali desno od obroča.

Če torej zadevo spravimo v "banalno" - najboljšo pozicijo za napadalni skok imata :
- igralec na nasprotni strani meta ter igralec, ki meče. Samo on točno ve kam se bo žoga odbila, saj takoj vidi let žoge in lahko predvidi kam se bo odbila.
- igralec na nasprotni strani meta

Kdaj se izborimo za pozicijo? V tako imenovanem "mrtvem času", ko je žoga v zraku. Ponavadi sta to 2 ali 3 sekunde. Takrat obrambni igralci ponavadi gledajo let žoge, napadalec pa ima dovolj časa, da se postavi v položaj, ki mu omogoča največ možnosti za napadalni skok.

Povprečni igralci gledajo kako žoga leti, odlični igralci pa si takrat izborijo pozicijo!

Za odličen napadalni skok mora biti cela ekipa agresivna - če ne za skok, pa zato, da "utrujajo" obrambo in skušajo izkoristiti pomanjkljivosti, ki jih ta ponuja. Z vsakim napadalnim skokom in nato doseženim košem (ali pa priborjeno osebno napako) popušča zbranost obrambe in je možnost za končni uspeh večja.

Nekaj zelo pomembnih "malenkosti", ki pomagajo pri skoku v napadu:
- 70% žog se odbije na nasprotno stran meta oz. proti igralcu ki meče, če je ta obrnjen z obrazom proti tabli
- 2-3 sekunde po izmetu žoge so najpomembnejše za pridobivanje prave pozicije za napadalni skok
- tudi napadalci lahko "zapirajo" in s tem naredijo več prostora za svoje skakalce

Izjava dneva : I'm hungrier than those other guys out there. Every rebound is a personal challenge. Dennis Rodman

"Priročnik" dneva - tehnika skoka v napadu

Video dneva - Tribute to Dennis Rodman (en najboljših skakalcev vseh časov)

Inspiration [ĭn'spə-rā'shən]

2007-03-29T22:32:00.000+02:00

Danes ne bom pisal o akcijah, garanju, o težavah, ki jih srečujem na igrišču – današnja zgodba bo zgodba o absolutnem navdihu, zgodba ki nam pove, da je šport vse prej kot košarka ki jo imamo priložnost gledati in »uživati«. Šport v svojem bistvu je precej daleč od praktično modernega sužnjelastništva, ki smo mu priča dandanes.

Jason McElwain – sem prepričan da večina vas nikoli ni slišala za tega košarkarja. Nič hudega – zdaj boste :)

Jason McElwain – J-Mac za prijatelje – je 19 let star fant (rojen 1.10.1987), ki je končal srednjo šolo Greece Athena High School. Svojo minuto slave (4 minute če sem precizen) si je zaslužil na zadnji tekmi sezone 2005-2006, ko je njegova šola gostila ekipo Spencerport High School.

J-Mac nikoli ni igral tekme, J-Mac je pomagal na treningih, bil je neke vrste pomočnik trenerja. Pred začetkom zadnje tekme se je trener ekipe Jim Johnson odločil, da Jasona – za nagrado, ker je bil nepogrešljiv del ekipe – postavi v ekipo za zadnjo tekmo sezone.

4 minute pred koncem tekme se začne skoraj neverjetno zgodba. Trener Johnson se odloči, da ponudi priložnost J-Macu. J-Mac zgreši prvi met za 3 točke, zgreši tudi polaganje. Nato se pa začne serija, ki se je ne bi sramovali nit profesionalci – met za 2 točki in 6 zaporednih zadetih metov za 3 točke (zadnja trojka je padla v zadnji sekundi in povzročila norišnico v dvorani

Jason McElwain je avtist. In navdih. Absolutno.

Tribute [trĭb'yūt]

2007-03-29T12:29:00.000+02:00

29.marca 1982 je en met človeku spremenil življenje.

Defense [dĭ-fĕns']

2007-03-28T16:48:00.001+02:00

Sem en od številnih, ki se zavedamo pomembnosti obrambe. V napadu pustim proste roke domišljiji in potrebam igralcev, v obrambi pa »ni pardona«. Pri igri v obrambi zahtevam – v napadu pričakujem, v obrambi zahtevam!

Zahtevam aboslutno borbenost, pripravljenost na pomaganje, koncentracijo v vsakem trenutku. Odlična, agresivna obramba je namreč najboljši temelj pozitivnega rezultata na koncu tekme. Pravijo, da napad zmaga tekmo. Bi obrnil drugače – napad izgubi tekmo, obramba jo zmaga. Zakaj – ker ne obstaja 100% napad se vse skupaj zreducira na to, čigava obramba je boljša. Če bi obstajal 100% napad, potem bi bilo odveč igrati obrambo. Tako pa je ravno obramba tista, ki odloči tekmo.

Kot že rečeno – pri igri v obrambi sem zahteven. Ni popuščanja – agresivnost, sposobnost predvidevanja, konstantna pripravljenost, koncentracija, izvajanje zadanih nalog – predvsem pa »krvava kolena«. To zahtevam od vseh igralcev. Od vseh 5ih, ki so na igrišču. Sem absolutno alergičen na pomanjkanje želje igranja obrambe. Ga ni igralca na svetu, ki mu ne bi bilo potrebno igrati obrambe. Zanimivo je predvsem to, da mladi igralci, ki so malo uspešnejši v napadu takoj »prenehajo« igrati obrambo – češ, »jaz bom igral v napadu« ali pa »bom že nadomestil v napadu«. Tako razmišljanje je otročje in odlična podlaga za neuspeh. Če je lahko Michael Jordan igral najboljšo obrambo (kar devetkrat je bil izbran v najboljšo obrambno postavo NBA lige) potem jo MORA igrati vsak.

Obstajajo celo igralci, ki so svojo celotno kariero zgradili na igri v obrambi. Danes so taki Ben Wallace ali pa Bruce Bowen. Pred njima recimo še Dikembe Mutombo ali pa Dennis Rodman, da o legendah kot je Bill Russell niti ne izgubljam besed. Bill Russell je (v povprečju svoje kariere!!) dosegal 15,1 točke in 22,5 skoka na tekmo – v letih, ko se števila blokad še ni štelo. Možakar je bil 11krat NBA prvak z ekipo Boston Celtics.

Vsi tej vrhunski igralci so dali igri nekaj svojega – redki od njih v napadalnem smislu, v obrambnem pa so bili – zaradi svoje nepopustljivosti, še posebej cenjeni. Ben Wallace je bil »kamen temeljac« igre Detroit Pistonsov, Bruce Bowen v ekipi San Antonia, Dikembe Mutombo je – pri 40. letih! – več kot uspešno nadomestil »kitajski zid« Yao Minga, ko je ta bil poškodovan. Skozi svojo kariero je bil Dikembe kar 4 krat izbran za najboljšega obrambnega igralca NBA lige!

Če pa lahko svojo vrhunsko napadalno igro »preslikamo« v enako vrhunsko obrambno igro, dobimo absolutno dominantnega košarkarja. Hakeem Olajuwon recimo – center, ki je imel (verjetno) najširši arsenal gibov na poziciji centra je svojo igro v napadu nadgradil z vrhunsko igro v obrambi. V sezoni 1993/94 je tako postal (prvi v zgodovini NBA) MVP lige, najboljši obrambni igralec lige in MVP finalne serije! Vse to zahvaljujoč neizmerni želji po uspehu in zavedanju, da je samo kompleten igralec lahko resnično koristen. Igralec, ki igra »samo v eno smer« je namreč precej predvidljiv in njegov vpliv na igro je zelo omejen. Če je igralec striktno napadalno usmerjen je sicer atraktiven za širše množice, ni pa nujno koristen za ekipo. V podpovprečnih ekipah sicer lahko, v resni košarki pa enodimenzionalni igralci že dolgo niso več moderni.

Zato na vsakem treningu poseben del le tega namenim igri v obrambi. Na začetku je bil trening usmerjen bolj v »duhamorno« gibanje v preži, zdaj pa se bolj usmerjamo v ekipno igro v obrambi. Seveda v osnovni obliki, tako da se učimo kako se postavljamo, gibanja ob kroženju žoge v napadu, počasi uvajamo »politiko« pomoči v obrambi, prevzemanja, prebijanja blokad (ali pomoči pri blokadah).

Odlična igra v obrambi je najboljša podlaga za dobro igro v napadu.

Priročnik dneva : »Branjenje minimalne prednosti v zadnjih sekundah tekme« - Mark Few, Gonzaga

Izjava dneva : "Your defense will save you on the nights that your offense isn't working." Adolph Rupp

Video dneva : Michael Jordan teaching »Team Defense«

Free Throws [frē thrōs]

2007-03-26T12:59:00.000+02:00

Bliža se konec sezone (ponekod se je že končal, nekje se pa »lovijo« mesta za čimboljši štartni položaj pred play-offom) ko je vsaka tekma še malo bolj pomembna, ko je vsak trenutek na igrišču še malo bolj odločilen, ko je vsaka žoga lahko odločilna.

Tako tekmo smo odigrali včeraj – morali bi zmagati da bi se izognili kvalifikacijam za naslednjo sezono. V gosteh, pri ekipi, ki nas je doma premagala za 40 točk.

In smo šli – odločeni,da drago prodamo svojo kožo – začeli zaspano, se nato zbudili, odigrali verjetno najboljšo četrtino sezone, nato pa padli. Na koncu smo izgubili za 1 točko. 1 točko, ki bi nas lahko »popeljala v nebesa«. 1 prosti met, ena kvalitetneje odigrana obramba, ena izgubljena žoga - 1 trenutek nepazljivosti, ki loči heroje od poražencev. 1 prosti met!

Pravijo, da se igralci največ naučijo iz tesnih porazov – da je to najboljša šola. Se strinjam. Absolutno. Ni nobene koristi od tekme, kjer si za 40 točk boljši ali slabši od nasprotnika. Za razvoj mladega igralca so koristne tesne tekme, tekme, ki se odločajo v zadnjih sekundah! To so trenutki tekem zaradi katerih je vredno garati vsak dan, večkrat na dan.

Od trenerskega kolega Victorja Sfere, ki piše blog sem si bom sposodil (z dovoljenjem seveda) nekaj vrstic, ki jih je namenil izvajanju prostih metov (na včerajšnji tekmi smo namreč zgrešili SAMO EN prosti met – na koncu več kot dovolj).

Igralci in trenerji se vse premalo zavedamo pomembnosti metanja prostih metov. Igralci (vsaj nekateri) mečejo »ker morajo«, nekatere je strah pritiska (vse oči so usmerjene nanje), nekateri mislijo, da se bo met zadel sam od sebe – redko kdo pa se zaveda, da lahko ravno ta prosti met odloči prvenstvo, da lahko en prosti met definira prihodnost kluba (Ok, tole je malo dramatično ampak v končni fazi zelo resnično).

Verjetno nihče ni slišal za gospoda Toma Amberryja. Možakar je star 85 let, 15.novembra 1993 pa je postavil svetovni rekord v zaporednih zadetih prostih metih. 2750 jih je zadel! Metal je 12 ur.Star je bil 71 let!

Stric Tom se je odločil, da bo - penziji – dokazal, da lahko vsakdo, ki ima eno roko in jasen cilj, postane odličen metalec prostih metov. Vsak dan je šel v lokalno dvorano in metal proste mete. Včasih tudi po 6 ur dnevno. Si predstavljate, da bi današnjo mularijo »prisilili« na 6 ur neprestanega buljenja v TV?! Še to bi jim bilo odveč!

Kaj je Tomova »skrivnost«? Nič pretresljivega, samo trdo delo in zvrhan koš samozavesti. Pravi namreč: "Focus and concentration. When I’m shooting a free throw, I don’t think of anything else. I am 100% positive I will make the basket. Never have a negative thought on the free throw line."

Danes Toma plačujejo NBA in NCAA ekipe, da njihovim igralcem pomaga pri izvajanju prostih metov.

Če verjamemo internetu, potem stric Tom še danes zmeče po 500 prostih metov vsak dan! Koliko jih mi zmečemo? Premalo.

Izjava dneva : "Nobody listens, because nobody is interested in free throw shooting, Players like dunks and three-point shots, and they just don't get it. Free throws might be boring, but they're the most important shots you'll ever take." Tom Amberry

Priročnik dneva : Mike Dunlap (Denver Nuggets) - vaje za povečanje odstotka zadetih prostih metov

Video Dneva - Michael Jordan - osnovna šola metanja prostih metov

Hard Work [härd wûrk]

2007-03-20T14:26:00.000+01:00

Življenje je boj v katerem ni popuščanja niti za minuto. Se načeloma lahko ustavimo in odpočijemo, ne smemo pa zaspati. Ko mi spimo nekdo drugi gara. Enako je na treningih - vsak trenutek treninga je potrebno maksimalno izkoristiti. Zato, ker nekje na tej zemlji en mulc v tem trenutku gara da bi bil najboljši! In če hočemo mi biti najboljši, potem moramo garati enako ali pa bolje kot ta neznani mulček.

Imel sem srečo, da sem videl velike garače od blizu. Prvi tak garač, ki mi pade na pamet je Boris Gorenc. Sem že videl ljudi ki garajo ampak Boris je garal tudi v primerjavi s tistimi za katere sem prej mislil, da so garači.

10 let nazaj sva nekako skupaj (on pri članih, jaz v mladi ekipi) delila "stene Tivolija". Mi smo imeli trening ob 9.30 (jutranji seveda) in ko smo vsi skisani prihajali v dvorano je Boris že premetaval uteži v fitnessu. Uro našega treninga (pa že uro prej) je tako pregaral v fitnessu, potem se je pridružil članski ekipi na jutranjem treningu, ki so ga zaključili okoli 12h.

Zvečer so imeli člani svoj trening ob 18.30. Boris je odgaral (pri Zmagu Sagadinu je vsak trening bolj intenziven od nadpovprečne tekme 1.slovenske lige!), nato pa je še z nami odigral "na dva koša". Pa mu ni bilo odveč - ravno nasprotno.

Vsak trening je vzel 120% in od soigralcev je zahteval podobno.

Potem pa gledam igralce danes. Ne bi rad delal krivice komu in generaliziral ampak večina je zadovoljna že s tem, da pride na trening "ob uri" in da se gre stuširat "3 minute po koncu". Redkokje se najde kdo, ki skoncentrirano in "v polnem šprintu" zmeče 500 žog po koncu treninga. Se najdejo taki, ki še "brcnejo dve" s polovice igrišča, ni pa takih, ki bi - po koncu napornega treninga - prosili 2-3 nadebudne mulčke, naj jim vračajo žoge.

Kako recimo otroku staremu (recimo) 15 let, na začetku pubertete, razložiti, da mora narediti na tisoče ponovitev ene vaje, da bo na tekmi isti gib suvereno in točno naredil?

Kako takemu mulcu razložiti, da ni dovolj če 5krat vrže na koš ampak da mora še doma metati, da mora iti s prijatelji "na basket", da mora včasih iti "preko bolečine" (ta termin sem prvič "ujel", ko je Toni Kukoč razlagal kako so trenirali pri enemu najboljših trenerjev s področja bivše Jugoslavije - Božidarjem Maljkovičem)?

Se mi zdi, da je celoten sistem nastavljen tako, da spodbuja "linijo najmanjšega odpora", da podpira lenobo. Od šolskega sistema, kjer se testi, spisi, nareki in podobne zadeve napovedujejo, do dejstva, da živimo v času, ko nam je vse prinešeno pod rit in se nam ni potrebno potruditi za nič. V skupini otrok najti nekoga, ki dela brez jamranja, brez stokanja - dela brezpogojno in zavzeto, je pravi mali čudež.

Saj ne rečem - se najdejo tudi taki, vendar so v neverjetni manjšini. Včasih (ja, ja kot da imam 300 let) ni bilo jokanja, ni bilo "ne morem več" že takoj po segrevanju.

Video dneva : LeBron James Training

Izjava dneva : All right Mister, let me tell you what winning means - you're willing to go longer, work harder, give more than anyone else. (Vince Lombardi)

Focus [foh-kuh s]

2007-03-18T11:56:00.001+01:00

Osredotočenje na stvari, na delo. Koncentracija. Izredno pomembna zadeva ko govorimo o športu, košarki kot taki. Tudi življenju na splošno.

Ravno včeraj sem bil priča tekmi (ne prvi v tej sezoni), ko je ena ekipa prišla na igrišče trdno odločena, da drago proda svojo kožo, druga pa je prišla na igrišče »mehka«, »prazna«. Ni težko uganiti, kdo je tekmo dobil.

Glava – nimamo je samo zaradi pričeske ali za nošenje kape ampak predvsem zato, da mislimo z njo. Mladim igralcem danes dopovedati, da je se je potrebno na tekmo pripraviti, da je potrebno nasprotnika »jemati« resno tudi če ne izgleda tako, dopovedati jim, da je potrebno v vsakem trenutku dati 110% od sebe in predvsem, da je vse to v naših glavah, je zelo naporna stvar.

Mulci mislijo, da se lahko vrnejo v tekmo, ko nasprotnika razigrajo (ja, MI ga razigramo s tem, ko nismo pri stvari in ko nismo 110% osredotočeni na naše naloge in izvajanje le teh). Ne zavedajo se, da je to praktično nemogoče. Se sicer dogaja da potek tekme preobrnemo v svoj prid, ko imamo na drugi strani ravno tako »povprečnega« nasprotnika, ki se – potem ko pridobi psihološko prednost – zadovolji z vodstvom in IZGUBI fokus. V ogromno primerih pa tako »vračanje« v tekmo pomeni ogromno potrošnjo energije, kar privede do zmanjšanja zbranosti v ključnih trenutkih tekme in posledično (zasluženega) poraza.

Precej je bilo košarkarjev, ki so imeli prav posebne sposobnosti osredotočanja v najpomembnejših trenutkih tekem. Vsi od njih so bili »rojeni zmagovalci«, igralci, ki niso imeli strahu pred prevzemanjem odločitev v svoje roke. To niso bili igralci, ki bi zalučali zadnji met in mislili »kar bo pa bo, upam da zadanem«. Ne, to so bili igralci, ki so bili absolutno prepričani vase in v svoje sposobnosti reševanja kritičnih situacij. Rojeni zmagovalci.

Zmotno je prepričanje da so to igralci, ki redno dosegajo največ točk. To so igralci, ki s svojo prisotnostjo na igrišču, sposobnostjo vodenja soigralcev in odločanja v ključnih trenutkih preobrnejo tok tekme. Spomnim se Tonija Kukoča, ki je znal biti najboljši igralec tekme, pa bi na tekmi samo »pozdravil« domov (dosegel 2 točki, da se je uspel zapisati v časopis).

Igralcev, ki bi zmetali 30 žog na tekmo je povsod ogromno. Je pa precej manj takih, ki bi vzeli zadnjo žogo v svoje roke in bili absolutno prepričani (da o zaupanju soigralcev in gledalcev ne govorim) da bodo odločili tekmo v korist svoje ekipe. Lahko s košem, lahko s podajo.

Video dneva - Tribute to Reggie Miller

Izjava dneva - I can accept failure, everyone fails at something. But I can't accept not trying. (Michael Jordan)

Pass 1st blog

2007-03-16T12:28:00.000+01:00

Pozdravljeni,

dobrodošli v mojem kotičku - namenjenemu predvsem košarki. Kaj me je spodbudilo h pisanju bloga? Predvsem tale blog!

Malo bom "pesnil" o tem kako gledam na šport danes, kako bi moralo biti, kaj je prav in kaj ni, kdo je "hot" in kdo je "not", pisal bom anekdote, ki so se mi zgodile oz. ki sem jih slišal ali prebral. Ma ja, bo zanimivo.

Za začetek pisanja tale posnetek - tipičen prikaz domišljije posameznika, ki se dvigne nad ostale. Glava je pomembna, ostalo samo sledi glavi.

Video dneva :

Izjava dneva : "One man can be a crucial ingredient on a team, but one man cannot make a team." (Kareem Abdul Jabbar)